Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj trebuh, lačna, je govorila babici. Za zajtrk ji je babica popekla kos kruha in poskrbela, da je bila na rjavkastem koščku namazana natančno odmerjena količina margarine. Če je bila dobre volje, ji je namenila žličko marmelade, tako razmazane, da je bila na kruhu le tenka rožnata želatinasta plast. To je več kot dovolj, je govorila, potem ko jo je s svojimi koščenimi prsti uščipnila v podlaket. Deklica je požvečila vse kotičke rezine in z zobmi prečesala vso skorjo. Potem je pobrala vse do zadnje drobtinice in si jih vtaknila v usta. Popoldne babica ni bila tako radodarna. Če je bilo po sreči, je olupila jabolko in ji dala polovico. Drugo polovico si je nesla v usta, med svoje tanke ustnice, za eno samo črtico mesa. Rada je žvečila tako, da je kazala zobe, kot bi bilo sadje vroče.
    Niti prihod rac je tistega jutra ni odvrnil od želje, da bi babico kaj zamotilo, kaj, kar bi jo zadržalo stran od kuhinje. Pred ogledalom si je z elastiko spela lase. Sanjarila je o tem, da bi pojedla vsaj še kos kruha. Ko se je skakljaje spuščala s stopnice na stopnico, je sanjarila tudi o okusu marmelade, ki je še ni nikoli pokusila. V kuhinji je k njej planila babica, si jih videla?, so že tu, je rekla in pokazala na jezero. Deklica je prikimala in za sekundo pozabila na lakoto. Videla jih je skozi okno; kakšnih trideset rac, nekatere temnozelenkaste, druge rjave so plavale po temni vodi, nobenega račka. Ena od njih je v svoje perje skrila kljun, nato pa še vso glavo. Ne da bi jih izpustila izpred oči, je v treh grižljajih snedla rezino kruha in na dušek spila posneto mleko, ki ji ga je babica kot vsako jutro postregla v kozarcu s prepletenimi rumenimi in modrimi rožicami. Pred nekaj tedni ji je padel na tla, rožice so na ploščicah razpadle na ostre koščke. Babice ni opozorila, tako da se ji je košček zabodel v mezinec na nogi. Čez nekaj dni sta po soncu odpešačili do najbližje postaje in se z avtobusom odpeljali v uro oddaljeno mesto. Na bazarju sta kupili enak lonček in vanj ji je babica spet vsako jutro nalila mleko.
    Ko je pozajtrkovala, je vstala in za mizo pustila babico, ki si je v zvezek zapisovala, kaj je pojedla: rezina kruha, skodelica kave s kancem mleka, saj ga ni marala, in margarina. Preden je odšla, jo je še zadnjič pogledala; kratki, do tilnika segajoči sivi lasje ji niso mogli zakriti šilastih vretenc, ki so se risala skozi bluzo. Ko je iz kuhinje stopila naravnost na vrt, jo je povsem prevzela temna voda jezera. Od nekdaj je poslušala o tem dnevu, o dnevu, ko pridejo race. Ponavadi je pri babici prespala le par dni, a zdaj je kazalo, da se staršem ne mudi ponjo. Babici je bilo všeč, da jo ima pri sebi. Zazdelo se ji je, da je vse dobilo smisel, mrzel popečen kruh, vodeno mleko, košček jabolka. Sedla je v travo in globoko vdihnila, kot da babica ne bi oprezala iz kuhinje. Potem je pokleknila na posušeno travo blizu obrežja. Race so plavale v vodi, si s kljunom brskale po perju in prhutale. Sonce visoko na nebu jih je grelo in deklica je, ko je videla lesketajoče se barve perja, stekla nazaj v kuhinjo ter vzela star zvezek in nekaj barvic. 
    Race se dopoldne niso kaj dosti premikale. Čeprav so se čez nekaj ur vrnili prejšnji občutki, skrčen, togoten želodec, ni pogrešala mesta. Z vrta je opazovala, kako babica na pult zlaga sestavine za kosilo. Slutila je njene premike po kuhinji, okorele noge, ki bodo vsak čas klecnile, kot pri srnjačku, ki se uči hoditi. Njeni gležnji so jo spominjali na surove perutničke, ki jih je videla v trgovini. Iz predala je babica najbrž vzela tehtnico in zvezek na spiralo. Vedno je natančno tehtala in si zapisovala; ena čebula, en strok česna, eno porovo steblo, ena pest zamrznjenega graha, en osličev file, en krompir in na koncu še en malo manjši krompir. Od zapisovanja gramov vsake izmed sestavin je bila vsa zasopla, njene koščene rame so se dvigale in spuščale, kot da bi bilo pri njeni starosti vse to sploh še pomembno. Vedno isti vzdihljaj. Šele potem je postavila posodo na plinski gorilnik in z vžigalico prižgala ogenj.
    Ko je babica sestavine pripravila do konca, je ona že imela narisano vsako raco posebej. Posedle so se v nekakšen krog in njihove noge so izginile pod perjem. Vzravnala se je na travi, nemirna: ob tej uri ne bi smele spati, sijalo je sonce, morale bi plavati, jesti, se razmnoževati, loviti črve ali žabe ali karkoli pač že jedo, morda ribe, to je to! Vstala je in se previdno, da jih ne bi preplašila, počasi vrnila v kuhinjo. Upam, da si lačna, ji je rekla babica, medtem ko je v ponvi z vodo mešala česen in čebulo. Zelena barvica mi manjka, je rekla in pokazala na odprt zvezek in po travi raztresene barvice. Babica je bila prepričana, da ji jo je dala. Ampak ne svetlo zelene, temno zeleno, za perje, najtemnejšo. Mogoče pa takšne zelene barvice ni. Ja pa je. Babica je izginila iz kuhinje, godrnjaje, da je mogoče sploh ni. Ko se je prepričala, da je babica odšla, je k pultu privlekla stol in z roko segla k ročaju omare. Na slepo je zatipala vrečko toasta in iz nje izvlekla dve rezini. Nato je zavpila babici, ni treba, imela sem jo v žepu, in odšla na vrt. 
    Počasi se je približala racam in si na dlani razdrobila kruh. Želela ga je raztrositi in gledati, kako se bodo živali frfotaje približale. Opazovala je koščke kruha in ni si mogla kaj, da ne bi dlani stisnila v pest. Drobtine so se zlepile v kepo, in preden bi ji lahko postalo žal, si jo je stlačila v usta. Žvečila je z odprtimi usti, lepilo se ji je na zobe. Pogoltnila je lepljivo gmoto in si žvižgaje stepla dlani nad travo. Čeprav jim je namenila le smešen ščepec drobtin, ki so se ji izmuznile, so race planile nanje. Čez nekaj minut, ko za zločinom ni bilo več nobene sledi in so race postopale ob vodi, je babica pogledala na vrt. Riba in vodena zelenjava, ki sta čakali na mizi, deklice nista uspeli spraviti v dobro voljo. Po prvem grižljaju si je babica ponesla roko pred usta. Nekajkrat je zakašljala, lica so ji pordečela, z dlanjo se je udarila po prsih in pljunila. S kazalcem je pokazala na koščico v prežvečenem koščku ribe, prepojenem s slino. Deklica je skomignila. Vilice je k ustom nosila počasi, izmenjaje koščke hrane s požirki vode, da bi prelisičila želodec, a potem ko je v dveh žlicah pojedla sladico, jogurt, ampak brez sladkorja, in se vrnila na vrt, je znova začutila lakoto. Na bregu jezera je legla v travo, na hitro ošinila dremajoče race in zaprla oči. 
    Sanjala je o pečenem piščancu, hrustljavi zlatorjavo zapečeni skorjici, o posodi, iz katere se kadi, postavljeni na sredo mize, vendar ne v babičini kuhinji, o mizi iz staranega lesa, svečah na sredi, pečenem krompirju in štruci kruha. Zbudilo jo je gaganje rac. Ko je sedla, je videla, da hitijo proti vodi. Še vsa zaspana je deklica okušala piščanca, si oblizovala ustnice. Babica je kuhala, jedla in si zapisovala v zvezek s spiralo, in tako spet od začetka znova in znova, a ona je bila še kar lačna. Medtem ko so se race oddaljevale, se je z roko uprla v tla in se, ob sami misli na vodeno večerjo, ki jo je čakala, zavedla, da v dlani tišči šop izpuljene trave. Odločila se je, da se bo odplazila k racam. Imela je hitre roke, ne bo ji pretežko. Kot kak gepard, tako si je predstavljala, je prišla na brežino in se za grmovjem pripravila na napad. Race so si močile kljune in nemirno razprostirale peruti. Če bodo zaplavale ven na jezero, se ji bodo izmuznile. Tri, štiri in se je pognala. Race so zafrfotale, ne da bi se ozrle, a niso vzletele, le premaknile so se nekaj metrov naprej. Deklica jim je sledila. Tekla je proti vodi, dokler ji ni zmanjkalo tal pod nogami in pristala v njihovi bližini.
    Nenadoma je zaslišala kratek, a oster ne!, in ko se je ozrla, je na vrtu zagledala boso babico.  Ah! je kričala babica, ko je stopala po plevelu, po izsušeni poletni zemlji, a ona se ni ustavila. S kotičkom očesa je videla, kako na bregu krili z rokami, vendar se ji ni mudilo nazaj. Čutila je le, da je lačna. Pomikala se je naprej in se trudila, da ni ne škropila ne čofotala. Onstran ograje iz preperelega lesa, ki je obdajala hišo, so bila sama polja, njeni starši so bili kilometre daleč, avtobus je pripeljal mimo dvakrat na dan. Babice ne bi slišal nihče, pa če bi še tako kričala. Deklica je v temni vodi bredla s počasnimi zamahi, kratke hlače in majica so se ji lepili na kožo. Kmalu z nogami ni več dosegla tal. Z brega je zaslišala topot nerodnih poskokov. Babica se je pognala v vodo in škropila ob vsakem koraku. Rotila jo je, še enkrat, naj se ustavi. A ona se je potopila in zaplavala pod vodo. Potem je pokukala ven in se, ko je babica priplavala do sredine jezera, ponovno potopila. Usta ji je napolnil mlačen, travnat okus. Slišala je starkino čofotanje in z grozo ugotovila, da se race oddaljujejo.
    Ni se predala, sledila jim je. Vnovič se je potopila, in ko je skoraj že ostala brez sape, je glavo pomolila ven, le toliko, da je lahko zadihala. Osamljeno zeleno pero je lebdelo na gladini zraven nje. Ena od rac je zaostala, nekaj metrov za skupino, s konicami prstov bi jo skoraj lahko pobožala. S stegnjenimi rokami se je pognala proti njej. Na koži je začutila vodoodporno perje živali, okroglo mesnato telo je stisnila k sebi. Raca je zaprhutala in opozorila preostale, da so zletele nekaj metrov stran. Deklica je močno zgrabila žival, ji vrat stisnila v pesti in jo potopila. Čeprav se je raca vse manj upirala, se je deklica le s težavo obdržala nad gladino. Še zadnjič se je ozrla proti babici. Komajda se je videlo del glave, zdaj ni več mogla kričati; zgolj nerodno je mahala z rokami, pljuskala po gladini. Z raco, zdaj že negibno v roki, se ji je plašno približala. Obstala je na varni razdalji in priprla oči. V tišini je opazovala, kako griva bledih las izginja v temino jezera. Čez nekaj sekund je na mestu, kjer je prej plavalo staro koščeno telo, ostala le drobna sled mehurčkov, zadnji izdihljaj, ki se je kmalu porazgubil.