Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.
Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo lučko za bencin, ob vsesplošni histeriji in govorjenjem drug čez drugega. Nič čudnega, da zgrešimo bencinsko na A8. Nekaj kilometrov se preigrava možnost, da obtičimo na avtocesti, in ugotovim, da mi je vseeno. Vseeno mi je, ali pridem ali ne, ali doktoriram ali ne. Brezbrižnost se mi vidi na prvi pogled. Jaz, ki obujem čevlje z visoko peto celo za vaško veselico, sem najslabše oblečena v vsej dvorani, imam umazane lase in še zmeraj krmežljave oči.
Nič od tega ni pomembno, ker je že mimo.
Moja brezbrižnost je posledica časovnega paradoksa – potujem skozi sliko v spominu.
Samo v enem trenutku ima scenarij razpoke, slavne faultlines Alana Sinfielda – referenca v splošni literaturi, stran 367 –, in sicer, ko spregovori redni profesor, edini gospod za omizjem, ki mu tudi predseduje. Ne razume poglavja, v katerem analiziram vpliv, ki ga je imel škandal v Abu Graibu na podobo ženskega nasilja, čeprav je moj edini izvirni prispevek najti prav v tem delu. Takoj po 11. septembru je ameriški konzervatizem izrabil zmedo in napadel feminizem enakosti. Amerika je bila tarča napadov, ker so jo njeni sovražniki imeli za šibko, ker se moški niso več vedli kot moški. Serije, ki so jih posneli v tistem času, odsevajo vnovično klasično razdelitev vlog po spolu; reševanje navijačice, reševanje sveta, z junaki po navdihu iz vesternov, kot je Jack Bauer, ter
nemočnimi in neumnimi ženskami. A bolj ko se oddaljujemo od območja nič, bolj se trend obrača v drugo smer. Začne se obdobje, zaznamovano z ženskimi junakinjami; ženske s katano, z značkami FBI in CIE, ki binarne kode razbijajo s kombinacijo najboljšega iz obeh svetov. Lahko sekajo glave in so mame, lahko delujejo po moško, a hkrati, brez kratkih stikov, terjajo nazaj tako omalovaževano žensko intuicijo.
Predsedniku povem, da junakinje v akcijskih žanrih vzniknejo zelo pozno zato, ker je esencialistični diskurz vedno razglašal pasivnost in milino, ki sta nam lastni. Do agentke Ripley so edine nasilne ženske, ki se pojavijo na ekranih, potomke Medeje, pošasti iz grozljivk. In del feminizma temelji na teh predsodkih. Gre za feminizem, ki vedno govori o feminizaciji ustanov, kot da bi vključevanje žensk v politiko ali vojsko že samo po sebi imelo civilizacijski učinek, kot da bi bile vse ženske svetnice in njihova svetost nalezljiva. To je feminizem, ki me živcira in ki je utrpel hud udarec, ko je v javnost pricurljalo mučenje iz Abu Graiba. Ameriška družba ni bila šokirana, ker so mučili vojaki, temveč ker so to počele tudi vojakinje. V zgodovino so se zapisale podobe, na katerih Sabina Harman in Lyndee England smeje pozirata ob grmadi golih Iračanov. Edina pozitivna posledica tiste groze je bilo vnovično spraševanje o prirojenih vrednotah obeh spolov, gospod predsednik, to pa je ustvarilo hibridne junake, ki jih analiziram v zadnjem poglavju.
Gospod predsednik noče polemizirati, mi pravi, a tudi ne zamolčati svojega mnenja.
„Vedno kadar katera od tistih filozofinj, ki jih omenjate, pride k meni in reče, da razlik med spoloma ni, me prime, da bi zanje organiziral zbiranje prostovoljnih prispevkov za študij medicine ali biologije, prav res.“
Tišina pred mojim odgovorom diši po krvi, po bližini krvi. A pustim, da mi krogla zažvižga tik ob ušesu in izustim simpatičen komentar v stilu kandidatke za miss.
Komisija se vrne z odločanja, medtem ko tukaj, v sedanjosti, od koder pišem te vrstice, čakam na razsodbo v primeru posilstva na prazniku San Fermin. V sedanjosti, od koder pišem, sem veliko bolj živčna kot v besedilu, kjer rišem rožice na kmalu svoj zadnji študijski zvezek in ne opazim, kako vsi čakajo, da bom nekaj naredila. Maixa pokašljuje, dokler ne pritegne moje pozornosti. Ima izbuljene oči in gestikulira kot DJ pred tipičnim vrhuncem tech housa. Končno mi postane jasno. To je kot sodni proces, in če ne vstanem, mi obsodbe ne bodo izrekli. Držim se protokola in hlinim presenečenje, ker se vse izteče po pričakovanjih, ker mi čestitajo in podpišejo listino in me pozdravijo v tem novem klubu, kjer me naslavljajo z novim nazivom, od katerega me bo ločila samo smrt. Doktorica de la Cruz, do konca življenja.
Kaj pa zdaj.
Maixa mi pošlje povezavo do raziskave o pojavnosti duševnih motenj med doktorskimi študenti in raziskovalci. June mi pomaga pri vlogi za nadomestilo za brezposelnost. Maixa mi svetuje, naj disertacijo razdelim na štiri ali pet člankov in jih objavim v strokovnih revijah, medtem ko se June bolj nagiba k monografski izdaji. Obe me opozorita na eksistenčno krizo, ki me čaka, pa jima odgovorim, da sem na varnem, saj imam načrt, rezervni načrt. Če se klin izbija s klinom, praznino, ki jo pusti doktorska naloga, naseli roman ali nekaj romanu podobnega, nekaj bližnjega spominski prozi, mogoče, čeprav imam v mislih bolj izpovedi, kot so na primer izpovedi kriminalcev, ki so v 18. stoletju krožile po Angliji – se ne spomnite? To so bili pamfleti, ki jih je izdajala cerkev v vzgojno prepričevalne namene in v katerih so bile pripovedi obsojencev na smrt. Nekateri teoretiki trdijo, da so spodbudili razcvet romana, saj so bralci hoteli čedalje več, ker pa za tolikšno povpraševanje ni bilo dovolj zločincev, so se pojavili poklicni pisci, ki so mu zadostili. Kot vidite, je izpoved izvor našega poklica. Krivda se mi, najbrž zato ker sem rasla v laičnem okolju, ne zdi nič tako groznega. Je material, iz katerega je mogoče izdelati poetično pravičnost, kazen za zločine, ki zastarajo ali ki niso normirani. Skratka, ideja je taka: napisala bom pripoved o sebi, o svojih manjših prestopkih v tridesetih letih, in tako pokazala, da je skoraj vse, česar se sramujem, povezano s tako paradoksalnim odklonom, kot je mizoginija.
June me je že pred nekaj časa nehala poslušati. Maixa oceni moj projekt z glasnim vzdihom. Prosi za primere mojih ponižanj žensk in povem ji za eno erazmovko, ki sem jo v lokalu zvlekla na WC z izgovorom, da jo povabim na lajno, in jo, ko sva bili notri, prosila, naj se zaliže z mano, če sem jo že povabila; kako sem Mileno zapustila v okoliščinah, ki so se mi zdele nevarne, medtem ko me je rotila, naj je ne pustim same; o Manujevi punci, o tem, kako močno sem jo morala nadlegovati, da je nehala odgovarjati na moja sporočila. Prekine me, še preden pridem do konca seznama.
Ni isto, če to storiš ti ali če to stori moški.
Ne pravim, da je isto. Pravim, da je prav tako obsojanja vredno.
Ne strinjam se.
Smo v začetku oktobra 2017, to pa pomeni, da bo vsak čas izbruhnil primer Harveya Weinsteina in se bo ključnik #MeToo polastil naših zidov in timelinov. Tvit, ki bo sprožil verižno reakcijo, bo objavljen 15., jaz pa bom fenomen odkrila 19., ko bodo vzniknili prvi kritični glasovi znotraj feminizma, tisti, ki se, denimo, pritožujejo, ker so zmeraj na udaru žrtve, in zahtevajo, naj se za spremembo v prvi vrsti znajdejo nasilneži. Podpirala bom to pobudo in to z zgledom, priznanjem, da sem tudi sama nadlegovala, a mi ne bo padlo na pamet, da bi se postavila na mesto tistega, ki obtožuje; verjetno še nisem prestopila nevidne meje, ki me je v gimnaziji ločevala od dekliških klopi, ne doumela pomena spolnega nasilja nad ženskami, njegove vzgojne funkcije. Svojim vnukinjam bom morala povedati, da sem v #MeToo sodelovala iz izhodišča travestije. Zame je lažja izpoved kot pričanje, lažje biti kriv kot biti žrtev, saj še vedno stavim na zmagovalno stran kovanca; med domovino in smrtjo, domovina; med redom in kaosom, se ve.
„Kaj meniš ti, June?“
June se, nasprotno, bo pridružila kolektivni zahtevi in na svojem Facebook zidu naštela vrsto ponižanj, o katerih si nikoli prej ni upala spregovoriti in ki bodo, zbrana in zapisana, izbruhnila na površje kot žareč izpuščaj, kot obrambni oklep. V zgledu, s katerim je Freud ponazarjal travmo, je moški preživel trk z vlakom, se na videz nepoškodovan peš vrnil domov, in šele ko je bil na varnem, začel šepati. June bo zdaj zdaj prišla domov, zdaj zdaj bo svoje psihosomatske brazgotine razkrila s tako izzivalnim ponosom, kot mi jih je takrat Zuriñe. A nisva še tako daleč; še vedno je prijateljica, ki te ima rada z negodovanjem, ker ne prenese pogleda na svojo podobo v zrcalu.
„Če boš že napisala roman o krivdi, bolje zate, da si kriva česa hujšega.“
