Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njenega novega fanta je precej dobra zamenjava celo za trideseti krog »pod tazadnjo brez dotika«, za občutek v prsih, ko ne moreš več, padec na kolena, dotik asfalta z rokami, odrgnjeno kožo in upanje, da so prijateljice končale še huje.
      Ker je odrasla, Marijana sedaj govori po telefonu, tudi ko se tušira in ko babica govori o mladosti in ko se mama in oče prepirata. Marijani tudi zdaj v kadi zvoni telefon in ona se oglasi. Neka punca jo kliče na pretep, pravi kurba, ukradla si mi fanta, ona pa seveda pristane, se zahvali in prekine zvezo. Cele tri ure je Marijana Grujić preživela v kadi in poskušala ostati v njej za vedno. Najprej se je s hrbtom prilepila na mokro dno, potem je pokrčila noge in jih pribila ob hladne stene. Topli izdih vode jo je spominjal na kanalizacijo, ob kateri je lovila male zelene žabe. Če bi še naprej lovila žabe, skakala gumitvist, če bi še naprej punčkam trgala glave in če bi prosila babico, naj ji sešije še eno oblekico za barbiko, se ji zdaj ne bi bilo treba pretepati. Sama si je kriva. Življenje se menjuje, kaj pa se imaš ti za menjevati skupaj z njim, se razjezi Marijana in dojame, da mora iti na ta pretep, zaradi česar ji postane slabo in skoraj izbruha del večerje. Aprilski večer se je razvil v hud hrup v ušesih Marijane Grujić in to noč prespi potna, brez kančka upanja, da bo jutri spet dovolj mlada, da ji ne bo treba iti na nadhod in se tam ravsati in pljuvati.
      Zjutraj je babica s suho krpo brisala hruške, zrele kot novorazvita rit Marijanina, opoldne je bilo servirano uborno kosilo iz nekakovostnega mesa, popoldne pa je vse to naraslo v suveren oblak kaosa v trebuhu Marijane Grujić, ki se je pripravljala na spopad. Tako se živi življenje, premišljuje, ko si z bolečino in strahom obuva teniske, ki jih je prerasla. To je zadnji par tenisk, ki jih bo Marijana prerasla, in če bi to takrat vedela, če bi vedela, da bo prav s temi teniskami prekinjeno otroštvo in da je otroštvo tisto, kar je za vselej za njo, če bi vedela vse to, bi takoj skočila iz dvanajstega nadstropja nebotičnika.
      Na nadhodu se drobna tolsta megla razteguje po toplem betonu. Punca, ki bi se rada tepla, je pripeljala družbo. Dvajset nasršenih mladostnic tapka na mestu in čaka, da mehki korak zazveni nekje blizu. Marijana Grujić hodi, toda tega ne čuti kot hojo. V pesti stiska kamenček, vezalke si je zavezala tesno. Stopi se z množico, kot bi bila njihova. Punčka, ki bi jo rada tepla, jih dobi nazaj. In še enkrat in potem pade na tla. Nekaj besno in zadirčno vzvalovi med sinapsami Marijaninimi in besno naskoči še močneje, ampak tedaj jo množica prekrije s pestmi in klofutami, dokler njena glavica topo ne udari ob neprijetno naravo betona. Tišino, ki se je takrat dotaknila telesa Marijane Grujić, je bilo mogoče začutiti kot najboljši vaniljev sladoled, močno in rahločutno. Pomlad se je umaknila v toaletne mizice svojih napudranih gospodaric in nadhod pustila prazen. Kaj to sliši ta pomladna noč?
      Majhna lužica urina se je razlila po Marijaninih spodnjicah. S te perspektive jasno vidi, kako žaba napolni usta z zrakom in preživi. Opazi tudi svoje prste, ki ležijo ob glavi, in se spomni prvega orgazma ter spozna, da se je življenje zamenjalo in da nič nikoli več ne bo bolje.
      Upala je, da je z glavo udarila dovolj močno in da bo pozabila lepa jutra otroštva, ki jih je izgubila. Njena stopala so v hipu zrasla še za en milimeter in za vedno nehala rasti. Pomladi navkljub.