Kot namiguje podnaslov, knjiga Iskar vsebuje zgodbe o 44 predmetih od blizu in daleč. Radovedna in raznolika zbirka, urejena po tematikah, vključuje presenetljive najdbe z vsega sveta: škornje iz Butana, tlakovce z Gaudijevim vzorcem iz Barcelone, kozarce za vino iz Baskije, broško v obliki srca iz Sarajeva, espadrile iz Pirenejev, skarabeje iz starega Egipta, škatlo smeti iz New Yorka, kos oranžne tkanine s plavajočih pomolov na jezeru Iseo, slovenskega rjovečega zmaja, zemljevid vzhodnega Berlina in še mnogo več. Ko Ekaterina Petrova pripoveduje zgodbe o teh predmetih, pravzaprav pripoveduje tudi o krajih, od koder prihajajo – Kustendorf in Katmandu, Ljubljana in Louisiana, Belvedere in Bilbao, Selçuk in Centralni park –, ter jih umešča v širši jezikovni, kulturni, zgodovinski, antropološki ali geografski kontekst. Umetelna mešanica potopisov, esejev in zgodb je skrbno raziskana in podkrepljena z zanimivimi dejstvi, vendar prežeta s subjektivnim pogledom avtorice in njeno osebno biografijo popotnice, prevajalke in iskarke. Oblikovanje in podoba knjige, ki jo je ustvarila Ljuba Haleva, ena najvidnejših sodobnih bolgarskih ilustratork, dobro in s smislom za humor pričara duh zgodb. Tako tudi sama knjiga postane čudovit predmet, ki prinaša užitek in veselje – za branje in ponovno branje, za posedovanje in obdarovanje.

Invizibili este un roman despre neacceptarea celor diferiți, în care copiii își imaginează propriii părinți. O tânără care a crescut într-un orfelinat încearcă să-şi depășească traumele copilăriei. După o serie de despărțiri, o întâlnește pe Dara – o fetiță abandonată, în care se recunoaște. Se atașează de ea și decide cu orice preț să găsească o cale de a-i oferi viața pe care ea însăși nu a avut-o niciodată. Este un roman despre oamenii de la marginea societății. Diferite fire narative se împletesc pentru a spune o poveste comună: cea a invizibilității. „Un roman despre oamenii de la marginea societății..., care te ia de gât.” Georgi Gospodinov, autorul romanelor Fizica tristeții și Refugiul timpului „Puțini sunt cei care pot reda fără niciun fel de pretenție viața celor care au trecut printr-un orfelinat, mai ales în perioada de tranziție, și destinele lor ulterioare. De fapt, mai general spus, fiecare dintre noi este un copil abandonat, dar cei despre care povestește autoarea sunt cu adevărat invizibili pe harta socială. Natalia Deleva înlătură de pe chipurile lor toate clișeele cu care i-am pângărit. O carte dificilă, importantă, cu adevărat importantă.” Marin Bodakov, ziarul Cultura “The narrator in Four Minutes (Invizibili) collates excerpts from news articles, listens to her own (internal) voice, to the stories of people she meets on the way, looks into the past, confronts traumas and, pulling the reader out of their comfort zone, asks important questions about our world, about life in exile, about people who are excluded, abandoned, homeless. A beautiful, intricately woven and exciting book.” Wioletta Greg, author of Swallowing Mercury

У Києві в січні 1918-го майбутнє втрачає певність, а Кассандра втрачає віру у власні пророцтва. Та мало хто усвідомлює глибину катастрофи, що на них чекає. Усю складність становища розуміє Наталя, медсестра Кирилівської лікарні для душевнохворих і донька її пацієнта з дивним ім’ям Кася, з якою Наталі випало шукати дорогу з майже оточеного більшовиками Києва. Наталя пише щоденник, фіксуючи події та описуючи різних мешканців тогочасної столиці: від ексцентричних театралок до солдатів УНР та більшовицьких агітаторів. І в деяких моментах Київ понад сторічної давності може нагадати сучасний. Врешті Наталя стикнеться з одвічною дилемою війни: «Лишитись тут і боротись чи поїхати?».

Осемгодишният Щерн живее в Грейщад. Баща му е дипломат, а майка му е затворена по характер художничка, която все повече се отдръпва в себе си. Без да е указано изрично, читателят отрано разбира, че родителите на Щерн се развеждат. Появява се леля Ема (сестра на близък приятел на бащата на Щерн, млад амбициозен полковник от армията), която трябва да се грижи за момчето, докато баща му е в командировка в чужбина. Той е обещал да се върне за рождения ден на Щерн точно преди Коледа, но скоро става ясно, че спазването на това обещание е много сложно, точно както политическата ситуация в страната. Грейщад подозрително напомня на София, но лесно може да бъде която и да е друга централно/източноевропейска столица. Неясно остава и кога точно се развива историята – различни препратки към 30-те, 40-те, края на 80-те или дори настоящия момент, са пръснати из повествованието. Това създава съноподобна атмосфера на déjà vu и deja vécu, предизвиквайки усещането за повторение на историята, за памет и травма. Романът смесва паралелни сюжетни линии и алюзии към теми като популизъм, паравоенни крайнодесни организации и опасните ефекти на социалните медии. Книгата започва с няколко привидно несвързани събития в Грейщад. Обувки започват да изчезват от произволни къщи, разположени в различни части на града; мистериозен аристократ с амбициозни планове пристига с дирижабъла си. Летящата му резиденция остава заплашително да се рее над града, въплъщавайки по този начин чувството за заплаха и безпокойство, което се настанява във въздуха. Баронът има коварен план, който ще бъде разкрит много по-късно – да открадне мечтите на жителите на Грейщад.

Ta zgodba je pajčevina iz pretrganih niti: če nam uspe zgrabiti eno, ostale spolzijo proč. To je zgodba o pretresljivem zaporedju smrti v svetu pornografije med Rimom, Milanom in Torinom, pa tudi zgodba o preiskavi, ki jo vodi glavna inšpektorica Vittoria De Feo. To je zgodba o tem, kako sta dvajsetletnika, Bet in Teo, prišla na isto sled, ko sta iskala nekaj udarnega, s čimer bi lahko začela svoj blog, in zgodba o tem, kako je novinar rumenega tiska poskušal napisati najbolj ekskluzivno novico v svojem življenju. Okrog njihovega zapletenega poizvedovanja se giblje nadrealističen zbor grotesknih likov: kirurgov, ki bogatijo s prodajo spolnih igračk, izdelanih v skladu z anatomijo mrtvih pornozvezd, luciferskih odvetnikov, ki pripravnike držijo na povodcu, forenzikov, ki poskušajo uspeti kot youtuberji, igralcev, ki so nekoč nastopali v otroških oddajah, zdaj pa so padli v nemilost, psihiatrov, ki se med srečanji oblačijo v avokade, klepetavih vplivnic, ki pretiravajo s kokainom, priliznjenih menedžerjev igralk v trdih pornografskih filmih. Vse to spremljajo in začinijo sintetične droge in dogovori o podrejanju, odsekane roke in limonove pite, udomačeni zajci in televizijski šund, Ikeina skladišča in pornografski studii. Za najbolj neomadeževano preiskavo se razpletajo konjugacije pornografije obstoja, za katero zdaj ne obstaja nič obscenega več.

Star je 24 let, je pol Neapeljčan in pol Madžar, študiral je v Bologni, rad bi bil režiser in še vedno čaka, da bo našel svojo pot: to je uvodni oris protagonista knjige Bom kratek, sijajnega prvenca Davideja di Lorenza. Ime mu je Davide, tako kot avtorju romana, in prvič ga srečamo v Budimpešti, mestu, v katerem se je rodila in odrasla njegova mati. Zapustil je Italijo, prijatelje, družino, in čeprav mu življenje v tujini ne prizanaša z grotesknimi avanturami, je njegov vsakdan dremoten in potepuški. Selitev v Berlin ne bo spremenila stvari, ki se bodo začele premikati, šele ko bo sprejet v filmsko šolo in se bo preselil v Rim. Predel Pigneto, preplesane noči (in neverjetni povratki, ki jim sledijo), utrujenost in nova poznanstva bodo prispevali k ponovnemu prebujenju Davideja, ki si glavo razbija z eno samo skrivnostjo: z razbitim jajcem, ki se brez smisla, a vedno pogosteje pojavlja na stopnišču. Davide Di Lorenzo z ironično zvestobo opisuje vsakodnevno življenje fanta na pragu odraslosti, tako domačo in melanholično dimenzijo kot brezkončne rimske večere ali pivske zabave po vsej Evropi. Bom kratek je razposajen in ganljiv roman, ki ohranja razmajan ritem in svežino dvajsetih let.

«Уся любов із обпаленої фотографії» висвітлює стосунки трьох поколінь жінок, які сприймають світ майже несумісними способами. Родина та її крихка рівновага похитнуті раптовою госпіталізацією найстаршої з них. Паралізуючі страхи набувають чітких обрисів у наближенні неминучої смерті. Їхні механізми захисту, особливо способи, якими кожна паразитує на житті іншої — в ім’я обов’язку та материнської любові — виходять на поверхню. А Лея, яка перебуває посередині цієї дистанції, є тією, хто фіксує зміни, хто просіює реальність, намагається її записати й надати їй сенсу; вона є тією, хто постійно веде переговори зі своєю ідентичністю, прагнучи з’ясувати, хто вона поза ролями доньки та матері, і знайти шлях до тихої гавані. — Елі Бедікe, видавець.

Literatura in življenje imata skupni imenovalec: pripoved. Pišejo se sedemdeseta leta in William »Mole Man« Lyttle v tunelu pod svojo hišo izreže stavek, ki nepovratno spremeni, kako se obrača/vrti sveta. »Naša življenja nam kot pripovedi ne pripadajo več.« Protagonistka avtofikcijskega romana je triintridesetletna Emma, ki se trudi razumeti svoje češke korenine, se soočiti z mamino smrtjo in najti odgovore na vprašanja o izginotju svoje partnerke. Zgodovina okoli nje ne teče, temveč se kopiči in raztrešča. Med razbitinami se katastrofalno dviga vodna gladina in pritiskajo požari. Emma gazi skoznje, da bi se malenkost oddaljila od ljubezni, v kateri se zmaguje in izgublja. V njenem pripovedovanju na konec prispemo skupaj ali vsak po svoje, pripoved pa ostaja. Prav tako vprašanje, ali lahko pripovedovanje človeku pomaga soočiti se s tragičnimi dogodki. Težišče romana se skriva v preizkušanju možnosti jezika in pripovedi kot orodij, s katerimi se soočimo z bolečimi dogodki. Besedilo je polno slikovitih podob, vanj se vpisujejo tako sposobnosti uveljavljene pesnice kot tudi nadarjene prozaistke. — uredništvo založbe Host Roman ima svoj red, tempo in močno sporočilo. Daje nam upanje, da nas lahko tudi najmanjše zgodbe rešijo pred katastrofami. — A2

Tento příběh je pavučina přetrhaných vláken: když se podaří zachytit jedno, ostatní se vysmeknou. Je to příběh znepokojivé série úmrtí v prostředí pornografického průmyslu mezi Římem, Milánem a Turínem, ale zároveň i příběh vyšetřování, které vede vrchní inspektorka Vittoria De Feo. Je to příběh o tom, jak se dvojice dvacátníků, Bet a Teo, vydá po téže stopě ve snaze získat materiál, který by znovu nakopl jejich blog, a také příběh bulvárního novináře, jenž se snaží získat životní senzaci. Kolem jejich komplikovaného pátrání se pohybuje surrealistický sbor groteskních postav: chirurgové, kteří bohatnou prodejem erotických pomůcek modelovaných podle anatomie mrtvých pornohvězd, ďábelští právníci vodící koncipienty na vodítku, forenzní analytici snažící se prorazit jako youtubeři, bývalí herci z dětských pořadů upadlí v nemilost, psychiatři převlékající se během sezení za avokádo, upovídané influencerky sjeté kokainem, slizcí manažeři pornohereček. To vše doprovázené a okořeněné syntetickými drogami a smlouvami o podřízenosti, useknutými rukami a citronovými koláči, domácími králíky a trashovými pořady, sklady Ikea a pornografickými filmovými studii. Za zdánlivě čistou detektivní linií se rozvíjejí podoby pornografie bytí, v níž už dnes neexistuje nic obscénního.

Tiene veinticuatro años, es mitad napolitano y mitad húngaro, estudió en Bolonia, quiere ser director y todavía está encontrando su camino: este es el identikit de partida del protagonista de Seré beve, el brillante debut de Davide Di Lorenzo. Se llama Davide, tal y como el autor de la novela, y lo encontramos por primera vez en Budapest, ciudad en la cual nació y creció su madre. Ha dejado atrás Italia, los amigos, la familia y, aunque la vida en el extranjero no le libra de aventuras grotescas, su día a día es somnoliento y vagabundo. Un viaje a Berlín no cambiará las cosas, que, en cambio, empezarán a moverse solo con su admisión a una escuela de cine y su traslado a Roma. El Pigneto, las noches de baile (y los consiguientes regresos rocambolescos), el cansancio y nuevos encuentros contribuirán a despertar a Davide, empeñado en darle vueltas a un misterio: la aparición sin sentido, pero cada vez más frecuente, de un huevo roto en el rellano. Davide Di Lorenzo consigue contar con irónica fidelidad la vida cotidiana de un chico en el umbral de la edad adulta, tanto en su dimensión doméstica y melancólica como en las infinitas tardes romanas, o en las fiestas alcohólicas por toda Europa. Seré breve es una novela desenfadada y conmovedora, que conserva el ritmo desenfrenado y la frescura de los veinte años.