Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.
      Sobota zjutraj je in vrnili sva se s pretikanja okoliških grap, kjer sva iskali zdravilne rastline, ki jim pravim čarovniške rastline, da bo hči poznala svoje poreklo, od kod prihaja. Poglej, tale grm, ki povzroča slabost, je vrsta rutice; v majhnih odmerkih pomaga pri predmenstrualnem sindromu, v večjih pa je močan abortiv, eden najpogosteje uporabljenih v tistih časih, ko so nas zažigali, ker smo rovarile proti svojim maternicam. Hči je stara leto in pol in po strokovnih merilih še ne obvlada jezika ljudi, a se je naučila jezika rastlin. Na presenetljivo daleč prepozna fluorescentno oranžno barvo ognjiča, razlikuje med plavo plavice in plavo cikorije in danes se mi je iztrgala iz objema in planila proti grmu, napol skritemu med robidnicami, neznatnemu v tej obilici enakega, s katero nas omamlja narava, a hkrati poudarjenemu z nevidnim tokom, ki teče tudi nad prepadi. V zadnjem hipu sem jo ustavila in preprečila, da bi se ji roke prepojile s svinjsko dušico. Tega ne, pikica. Kristavci ne prinesejo nič dobrega. Povzročajo anterogradno amnezijo. Burundanga je vrsta kristavca. Kar so včasih uporabljale čarovnice za letenje, ko so si z držali metel nanašale afrodizična mazila, danes uporabljajo moški, da nas posiljujejo. 
      Pozorno me je gledala, a se ni odmaknila od nevarnosti, zato sem jo s svojimi novimi atletskimi mišicami zavihtela v zrak in krenili sva proti domu. Sobota zjutraj je in pred nekaj meseci bi jo najbrž preživeli med policami trgovine z igračami; radirke v obliki zajčka, plastični zajčki, plastični šopki v vazah v obliki zajčkov, nobenega zajčka na spregled. Zdaj vznikajo ob ritmu najinih korakov; cikcakajo nama v pozdrav in midve jim odzdravljava. »Kuku.« To je prva beseda našega skupnega jezika in divjim živalim govoriva tako: Kuku, nisva več ne potrošnici ne izdelka. Sva stezohodki, tako kot vi.
      Ko rečem, da imava drugo kožo, je to zato, ker naju res vidim drugačni. Sijeva kot rabljen pribor, z močjo srebrnine, ki ni le za okras. Hočem povedati, da se stuširava komajda enkrat ali dvakrat na mesec, v tem koritu kot led sterilne vode, da nosiva zimska športna oblačila in se ponašava z nedvoumno lepoto, saj ni več nikogar, ki bi sodil o njej. Ko se nama umažejo lasje, si vanje vtreva pšenično moko, ki vpije maščobo, nato pa pihava na vso moč, da se prah razprši okrog naju in sva videti kot duhca. Odkar sva pobegnili iz mesta, je vse, kar počneva, igra. Igra grabljenja suhega listja na vrtu. Igra zalivanja sadik v rastlinjaku. Igra puljenja nabreklih klopov z gležnjev. Sva to, kar bi bili vsi, če ne bi bilo vedno nekoga, ki nas opazuje, ampak vedno je nekdo, vedno. Prejšnji teden naju je obiskala gospa, ki se je predstavila kot referentka z občine, kamor sodiva – opazila sem, da se zadnje čase socialni delavci neradi predstavljajo kot taki, podobno kot tajna policija –, in nama podarila par velikih plastenk ustekleničene vode in obrazce za vpis hčerke v krajevni vrtec.
    „Če je težava v prevozu, vaju lahko pobere šolski avtobus,“ je rekla in zgrabil me je smeh, saj če prevoz ne bi bil težava, sploh ne bi živeli v tej vasi duhov. Najin zadnji sosed, gospod pri 87 letih, ki je živel s seterko Kuzlo, kot jo je poniževalno klical, se je preselil v mesto, ker so mu zavrnili podaljšanje vozniškega dovoljenja, in tu imaš, brez avta, na voljo le svoje noge. Vseeno nama je bilo, saj je bil zelo neprijeten starec, ki je nergal, da se najine kokoši potikajo po hišah, ki so jih njegovi sorodniki že zdavnaj zapustili, a krivica je krivica, tudi kadar se zgodi tistemu, ki ga ne maramo. 
    „Ne nameravam je vpisati v šolo, dokler ni obvezno,“ sem rekla socialni delavki, ki je sama sebi rekla referentka, in začela je soglašati s tako vnemo, da je bilo videti, kot bi hotela moje besede pregnati, ne pa upoštevati.
    „Kaj pa prijava na upravni enoti? Če prijavita stalno bivališče, bi vaju lahko priključili na omrežje. Imeli bi elektriko in tekočo vodo. To je minimum, kajne? Samo en osebni dokument potrebujem. Pomisli na hčerko ...“
    Ženska nama je govorila s kota verande, ki ga je zavzela trobelika, in pomislila sem, da bi bila s svojim plaščkom in csd-jevsko govorico zlahka ena tistih oseb, ki bi mislile, da je tisto peteršilj. Nekaj me je prešinilo, a sem se vzdržala. Vdihnila sem in se vzdržala. Storila sem enako, kot svetujem hčerki, kadar jo kaj boli: zastrmela sem se v daljni obris gorovja in počakala, da je po nebu zaplul jastreb. Takrat sva bili že spet sami. Svobodni in neznani. Neizsledljivi.
    Včeraj sva videli kuščarja prav take barve kot brstičje. Blatno pot je prečil s tarčo na hrbtu, a se je zlil z njivo, brž ko se je priplazil do nje. Spodbudil me je k razmišljanju o nečem, kar sem že nekaj časa slutila. Da nisem več ženska. Da sem žival, ki se zakrije z varovalnimi barvami, ker je njena koža hrbtišče zemlje. Z blatom, ki sva ga prinesli iz goščave, narišem štiriperesno deteljico na hčerkino čelo in posloviva se od najinega odseva, ker naju sonce visoko ob zvoniku priganja in je treba še marsikaj postoriti. Nahraniti kokoši in nasekati drva za ogenj, zavreti vodo in skuhati kot zbita zemlja trde vrtnine za pire. Vsak večer se znova in znova bojim, da se bo ogenj preveč razplamtel in bo izginilo, kar sva zgradili čez dan, a se obenem zavedam, da je ta strah pradaven in neizogiben, pretanjeno zavedanje telesa ob spominu na davno telo, ki so ga zažgali na grmadi, in si rečem, da je najin dom zgolj točka v prostrani mreži, ki naju povezuje z ozemljem, z drugimi ženskami in drugimi deklicami, ki se upirajo vpisu svojega imena v register prebivalcev in ki objemajo viharje, da bi ubežale grožnji, izsiljevanju, prisilni izselitvi. Mesto naju je izgnalo, podeželje pa nama daje zatočišče, saj njegova lenobnost briše meje med notranjim in zunanjim. Še naprej bova menjali kožo, da se bova zlili z novimi pašniki, vendar čutim, čeprav si tega ne znam dobro pojasniti, da v tej vasi živiva že od nekdaj in bova tu živeli za zmeraj.