Še 47 noči

Ustni higienik mi iz ust vzame sondo. 

»Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša.

Na sondi je plast sivkaste sline.

»To je prišlo iz žepka.«

Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev. 

Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik. 

»Kako je prišlo do tega?« vprašam.

»Ne vemo,« pravi, »včasih se zobje premikajo.« V roku treh tednov mora ven.

Tisto noč ne morem zaspati. Mislim le na zob, ki se premika.  V dlesni čutim neprijeten pritisk. Nikoli se ni prebil iz nje, za vedno v temi. Mogoče je bilo to. Tudi modrostni zob želi nekaj videti. Pomislim na manjkajoči zob dostavljavca hrane, njegov nasmeh je deloval iskreno,  vrsta belih zob z razmikom med njimi. Zanima me, kje je zdaj njegov zob. In ali bo na njegovem mestu zrasel nov. Mogoče bi morala na Google, ob polnoči se to vedno zdi dobra ideja. Človeštvo se nahaja v vmesni fazi, piše. Naše čeljusti so vedno manjše, saj od industrijske revolucije zaužijemo več predelane hrane, vendar pa modrostni zobje še niso povsem izginili. Še vedno so enake velikosti kot pred tisočletji. Modrostni zobje se niso pokorili volji evolucije. Vedno znova so zrasli iz mehkega koščka hrustanca, kjer zanje sploh ni bilo več prostora. Tam se veliki in nerodni prikažejo vsakokrat, ko človeku grozi, da odraste. Košček zoba iz drugega časa.

Še 27 noči

V bolnišnici sedim nasproti garderobnih omaric. Mimo mene hodijo zdravniki v belih haljah. Sprašujem se, ali ne bi morala biti bolj živčna. Še nikoli mi ni bilo treba ničesar odstraniti iz ust. Medtem, ko te misli brbotajo v meni, s petami udarjam skupaj. Odprejo se vrata, mogoče sem prišla na vrsto, iz ordinacije stopi zdravnik z neobrito brado. V njegovi roki majhna žaga. Še bolj se pogreznem v stol. V osnovni šoli smo pri pouku tehnike uporabljali povsem enake hudobne žage. Moos si je z njo odžagal konico prsta. Po nesreči. Mogoče se temu zdravniku zdi zabavno, ko se s čim takšnim sprehaja po hodniku, da bi novim pacientom nagnal strah v kosti. Ali pa me bodo res razparali z žago. Odprejo se druga vrata. 

»Vstopite. Kirurg pride takoj.«

Asistentka s pretirano kretnjo pokaže na zobozdravstveni stol. Čez glavo mi položi svetlo zeleno pregrinjalo, sredi katerega je luknja za moja usta. Svetloba iz svetilke proseva skozenj, prav tako senca asistentke.

»Ali zob lahko obdržim?«

Asistentke ne morem pogledati v oči.

»Seveda.«

Že vidim, kako zob leži na moji nočni omarici. Mogoče ga vzamem v roke, ko ne morem spati, s prsti zdrsnem čez ostre robove, ki so bili tako dolgo skriti in so zdaj končno svobodni. Tako kot bi bila rada tudi sama ostra in svobodna. Mogoče pa bi lahko zob obesila na verižico.

»Še enkrat bom zbodel,« reče zobni kirurg.

Stopala se mi še globlje vkopljejo v usnje stola. Hladna igla mi spet zarine v dlesen, čutim, kako mi zdrsne med živce. Železu podoben okus, pomešan s klorom. Bolečina skeli vse do možganov, majhni električni sunki, ki streljajo sem ter tja.

Drugi anestetik deluje hitreje, ničesar več ne čutim, slišim le neizmerno prasketanje, za katerega se zdi, da prihaja z vseh strani. Dolgo že traja, nočem več videti migajočih senc nad sabo. Zob se je tako zelo trudil, da bi bil tukaj, njegove korenine, zarite globoko v moje meso. Vse to drezanje ne more biti pametno. Mogoče bi moral kdo zaradi modrostnega zoba umreti, si mislim, potem bi evolucija razumela, kaj je v igri. Zaenkrat pa vedno znova zrastejo, saj jih vsakič povsem brez težav izpulijo. Ne smem razmišljati o tem, ali bom morda prva, ki bo podlegla modrostnemu zobu.

Nenadoma mi asistentka ob lice prisloni hladen obkladek. Ko odmakne pregrinjalo, ki mi prekriva obraz, zobozdravnika že ni več v ordinaciji. V moji čeljusti bi moralo zdaj biti več prostora, vendar se vse zdi stisnjeno.

»Zob se je zdrobil,« pove asistentka.

Sama pridem do zaključka, da torej ne more z menoj domov. Koščki zoba ležijo na krvavem svetlo zelenem bolniškem pregrinjalu.  Ko asistentka opazi, da si jih ogledujem, pregrinjalo zmečka.

»Nasvidenje,« reče, ne da bi dvignila pogled.

Upam, da se moti.

Še 23 noči

Oteklina se lahko v prvih petih dneh poveča. Brošuro, ki so mi jo ob odhodu porinili v roke, sem prebrala že stokrat. Odložim jo in se pogledam v ogledalo. Na desni strani je izboklina v velikosti moje pesti, krvne žilice so popokale in po mojem licu švigajo kot strele. Na celotni desni polovici mojega obraza je nastala modrica, ki ob straneh porumenela bledi. Videti je, kot da me je nekdo močno udaril.

Odkar mi je kirurg zarezal v čeljust, ne morem več spati, ker ne morem več ležati na desnem boku. Bolečina je prehuda, počutim se, kot da bi nekdo nenehno poskušal izruvati moj modrostni zob. Že zdavnaj ga ni več, a se to še vseeno dogaja. Kot kazen, ki mi jo zadaja zob, ker me želi nenehno opominjati, kaj sem mu storila. Vsake tri ure jemljem protibolečinska zdravila, najprej dva paracetamola, nato največjo tableto ibuprofena, kar jih obstaja na trgu, in nato začnem spet od začetka. Ponoči mi za to ni treba nastaviti budilke, ker zaradi bolečine seveda ne morem spati.

Še 22 noči

Morda bi res morala biti prva, ki bi evolucijo naučila, da modrostni zobje niso več dobrodošli. Moram umreti, da človeštvo odrešim neprespanih noči in modrih lic, nabreklih kot krtine. Bolečina je premočna, preveč prisotna, preveč kljuvajoča. Zob, ki se je zdrobil in zdaj leži nekje med bolnišničnimi odpadki, morda na smetišču, med vsemi drugimi zdrobljenimi zobmi zadnjih nekaj dni.

Ura je 4:03, pokličem dežurno ambulanto. Oglasi se ženska s prekajenim glasom.

»Prejšnji torek so mi izruvali modrostni zob, pa mi ne gre preveč dobro,« rečem s tresočim glasom.

Ženska molči.

»Tako me boli, ne morem več spati, že več dni ne, tako hudo je, ne zmorem več.«

Ko vse priznam, se mi ulijejo solze. Komaj se spomnim, kdaj sem nazadnje jokala od bolečin. Morda takrat, ko me je pičila osa in me je presenetila bolečina, ki se je pojavila šele čez nekaj sekund. 

»Oh, ljubica,« reče. »Trenutno ni dežurnega kirurga, lahko pa ti dam anestetik do ponedeljka. Takrat lahko na oddelek prideš že zjutraj. Anestetik pa te bo danes čakal na recepciji.« 

»Ja.«

»Ker te ne bi smelo tako boleti.«

Prikimam z njo, potočim še več solz. Ona pa vse sliši.

»Ali lahko prideš sem?«

Trenirka mi plapola v vetru, hladneje je, kot sem mislila. Še bolj zadrgnem svojo jakno. Ustreza mi, da imam nek cilj. Vrtoglavice ne upoštevam, moje poslanstvo je bolnišnica. Tam me čakajo štiri tablete morfina. Oblečena sem v idiotski pulover, ki mi ga je nekoč podaril prijatelj. I can’t fuck, piše na sprednji strani. Sovražim puloverje z napisi. Na kolesu sem se začela potiti, vmes sem si sicer odpela jakno, vendar ni veliko pomagalo. 

»Prepričan sem, da ni tako hudo,« pravi vratar in se mi zareži. Hitro spet zapnem jakno. Za pultom na recepciji je ženska, ki mi da tablete, ne da bi od mene zahtevala osebne podatke.

»Lepo spi,« reče. 

Šele v postelji vzamem prvo tableto. Gledam Seks v mestu, da pozabim na bolečino. Nadme se zgrne gosta megla. Skoraj takoj padem v omamo, ki me mahne v spanec. V sanjah sem v škatli, z rokami na vso moč pritiskam proti vrhu, vendar se zavihki škatle ne premaknejo. Tako spim osem ur. Ob treh popoldan se zbudim s pekočo bolečino. Najprej se pogledam v ogledalo. Lice mi je še bolj oteklo, usta lahko odprem le za nekaj milimetrov. Ni le modrostni zob zapuščina izpred stotin let, moja celotna fizična oblika postaja srednjeveška. Prijateljem pošljem selfije, ti se jim smejijo in prosijo za še več fotk. 

Vsi vi modrostni zobje, ki ste še v mojih ustih, ki tam še smete ostati, jih nagovorim, morda še vedno nekoliko zadeta od morfina, vsi vi ste neprilagojena bitja, za katere želim narediti prostor. Če bo treba, si podaljšam čeljust. Ne vem še, kako. Moj prijatelj si je nekoč kupil klešče, ker je vedno izgubljal ključe od kolesa. Morda bi si lahko pomagala s tem. Evolucija se uči le iz grozodejstev. Ne od dveh tablet morfina in nespretnega zobnega kirurga.

Še 21 noči

Ob pol devetih zjutraj se odpravim na polikliniko. Moj osebni zdravnik je na dopustu. Neki drugi moški močno pritisne na moje lice, spet te solze v očeh in tokrat tudi kašasta tekočina v ustih. Asistent mi pod usta pridrži banjico, v katero moram pljuvati. S palci mi še kar pritiska na lice, kljub zadnji tableti morfina čutim kljuvajočo bolečino. Iz ust mi teče rjavkasta snov. Ne upam si več gledati v posodo, ki je zdaj že občutno težja. Z receptom za antibiotike in navodili, kako si sama odstranim gnoj iz lica, zapustim ordinacijo. Še nikoli se nisem počutila tako slabotno. Zajtrka nisem pojedla, ni šel skozi režo, ki je zamenjala moja usta. V lekarni omedlim.

Zob me pogreša. Ne razmišljam o tem, ko ležim na tleh. Ko se onesvestiš, ne razmišljaš o ničemer, takrat ni ničesar. Ko pridem k sebi, sploh ne vem, kako dolgo sem bila v nezavesti. Lahko je bilo nekaj sekund ali ur, morda celo nekaj mesecev. Predstavljam si, da je podobno, ko umreš. Ko pridem spet k sebi, vidim nad seboj pet lebdečih glav. Vse z enakim zaskrbljenim pogledom.

Zob me pogreša, razmišljam, ko sem spet v svoji postelji. Pogoltnila sem prvi antibiotik. Vsake pol ure iz lica iztisnem gnoj. Tekočina pronica v moja usta med kočnikom in dlesnijo. Karseda hitro jo izpljunem v skodelico na nočni omarici. Ure minevajo počasi. Na Instagramu se ljudje sprehajajo po mestu mimo petih restavracij, fotografirajo hrano na kartonskih krožnikih. Kartonski krožniki, ki so narejeni iz istega materiala kot nekateri pripomočki v zobni ambulanti. Drugi delajo selfije s svojim dojenčkom, včasih otrok v rokah drži steklenico piva. Videti hočem vse. 

»You're all caught up,« pravi Instagram.

Na Twitterju so vsi ogorčeni. Ali pa ne rečejo ničesar, ampak nekaj retvitajo in nad to dopišejo »This!«.

Še 7 noči

Ko vprašam prijatelja, kdaj bo bolečina minila, mi reče, da ne bom opazila, da bom šla ven iz hiše in nenadoma ugotovila, da bolečine ni več. Da me že par ur ne bo več pestila, preden bom to sploh opazila. Tega se držim. Spet sem začela jesti čips, čeprav me še vedno skrbi, da se mi bo kaj zataknilo v luknji v zadnjem delu ust. Po vsakem obroku, vključno s prigrizki, naslonim brizgo na mesto, kjer je bil včasih moj modrostni zob. V luknjo stisnem vodo in jo tako ohranjam čisto. Sledim navodilom asistentke.

Dan po zadnji noči

Prijatelj je imel prav. Bolečina je izginila. Naenkrat je ne čutim več. Brizge ne morem več spraviti v luknjo, dlesen se je zarasla. V ogledalu vidim, kako je nastal greben, zdrav in nežno rožnat. Kjer je bil včasih modrostni zob, zdaj stoji nagrobnik. Zasedel je mesto zapuščine iz kamene dobe, ki bi jo najraje še vedno nosila s seboj.