Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru?
Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več globin, ki bi jih lahko napolnila morja radovednosti tistih nadzornikov tam notri.
Kaj naj vam povem? Kar vem? Razen tega, da poti nazaj ni? Moje žalovanje je bilo dosmrtno, a to sem še nekako vzdržala, oblačila sem se v črno, držala sem se vseh zapovedi, ki naj bi jim sledila zavoljo nje na zemlji, za dušo, ki je pri Bogu, vzdržala sem se razkošja; kot, da bi si ga mogla privoščiti! – in tako sem se navadila živeti v primežu črnine. A nisem še poznala okusa, ki se prikrade v usta človeku, ko na vrata potrka tragedija in naznani, da bo vsak prihajajoči dan hujši od prejšnjega. Šele zdaj sem začutila hlastanje brezna, čeprav sem njegovo globino že slutila.
Včasih me je spreletela misel, da je gospod župnik v nevarnosti. Rekla sem mu celo:
–Zbežite v Francijo, kjer so vaši starši, tam vam ne bo nihče nič storil.
Kljub temu je, ne vem s kakšno zvijačo, odgnal strah; bil je kot bi se rodil brez slabosti in odgovoril mi je takole:
–Veste, da se je Kristus boril, čeprav je vedel, da bo umrl. Vedel je za vse, kar bo moral prestati in imel je moč, da se je osvobodil smrti pa se kljub temu ni odločil za beg.
Bog mi odpusti pomanjkanje vere, polovica tega je strah, druga polovica pa nevednost, a zabrusila sem:
–Vi niste Kristus. Zbežite!
On pa me je pogledal s tistimi očmi, ki so bile divji konji in so me plašile.
–Če zbežim, sem strahopetnež – in tu se je pogovor končal.
Zmeraj sem živela na vasi, moje življenje je bilo daleč od zanimivih dogodkov. Starka sem, ki zna samo orati zemljo in razbirati vreme na podlagi barve in hitrosti oblakov, ki se rojevajo za hribi. Revščina je bila stvarnost prirasla na našo kožo kot zemlja za nohti na stopalih. Moji otroci so se je vendarle želeli otresti in pri tem sem jih podprla. Zanje sem si želela boljšega življenja kot zase. Enega za drugim sem jih gledala, kako so odhajali v Francijo. Kasneje sem prejemala pisma, denar, fotografije porok in vnukov pa navodila za izgradnjo hiš. Najbolj srečna sem bila, ko so me prišli obiskat, kljub temu, da so njihove družine zrasle v številu oseb in ugodnosti in da ni bila moja hiša nič boljša od senika. Videti sem morala velikost hiš, ki so jih gradili v vasi, različne pripomočke in pohištvo, ki so jih kupovali, da bi jih napolnili, oblačila za različne priložnosti, ki so jih nosili in količino hrane, s katero so se oskrbeli v mestu, da sem doumela vse, česar jim nikoli nisem mogla nuditi. Opazovala sem vse to, a na nobeni od strani ni bilo čutiti krivde ali zamer. Tisti, ki da, kar premore, ni dolžan dati ničesar več.
Nekega dne – bila sem že vdova – sem poklicala sosedovo dekle in ji dala bonbon, da mi je prebrala pismo moje Margaride. Napisala je, da je njena najstarejša stara toliko, da bo šla v šolo in želeli so, da bi se šolala na Portugalskem. Naj jo torej pošlje k meni, da bom pazila nanjo, sem naročila dekletu, naj to napiše na papir po dvajset centov, ki se ga dobi v mestu. Naslednje poletje je deklica prišla na počitnice in se ob uri odhoda grenko zjokala, ko je videla, da njena družina odhaja, ona pa je ostala. Strašno mi je bilo hudo, a naredila sem vse, da bi se moja vnukinja pri meni počutila dobro. Kasneje, naslednje leto, se nama je pridružila njena sestra in že je bilo lažje, saj sta imeli druga drugo, da sta se tolažili. Ko sta imeli kaj za bregom, sta govorili francosko, jaz pa sem se naredila, da me to jezi, a mi je bilo prav všeč.
Dokler ni Paula končala osnovne šole in so starši želeli, da bi šla na gimnazijo. Že prav, a kako bi lahko to izpeljali, če ni bilo niti ceste, ki bi povezovala mesto in naš zaselek? Da bi dekle pošiljali, naj gre peš, ni bilo govora, v vsako smer bi trajalo uro in pol, da ne omenjamo ekstremnega vremena, ki se v hribih občuti tako poleti kot pozimi. Moja hči se je na koncu odločila sledeče: na kup je spravila vse kar je imela in tudi tisto, česar ni imela, in kupila hišo v Vili Real ter me prosila, naj se s puncama preselim tja. Kar težko se je bilo navaditi živeti tako, da vse kupiš že pripravljeno in da si več časa znotraj kot zunaj hiše, a takrat sem bila že tako navezana na mali dve, da sem bila pripravljena iti kamorkoli na svetu, kjer bi me potrebovali. Tako sem postala obiskovalka svoje lastne dežele z očmi, ki vidijo tisto, česar óni, ki so tam, ne opazijo. Šele takrat, ko sem dobila svoji vnukinji in ju za konec tedna ali za šolske počitnice odpeljala v vas, kjer smo urejale vrt – živali so bile namreč že vse pojedene, prodane ali podarjene – sem spoznala razsežnost revščine, v kateri smo živeli. Niti ceste, po kateri bi lahko v nujnem primeru z avtom pripeljal do vasi, ni bilo; ni bilo telefona, da bi govoril s tistimi, ki so bili v vojni ali v izseljenstvu ali da bi zgolj poklical zdravnika; ni bilo elektrike, da bi priključil kakšno napravo ... Zdaj sem razumela, da se, ko enkrat zapustiš to pustinjo, ne moreš več vrniti, in skozi moje prsi je šel črn oblak otožnosti od hrepenenja po otrocih in vnukih, ki je bilo še toliko hujše ob misli na neozdravljivo ločenost.
Hiša, kjer smo živele, stoji takoj ob vstopu v mesto, ko se pelješ mimo Cruz das Almas v smeri proti industrijski šoli. Bila je dobra hiša, z vrtom, za katerega sem se naučila skrbeti zaradi hlepenja po tem, da bi stopala lahko zamazala z zemljo. Kljub temu, da je bilo stanovanje v dvonadstropni zgradbi, so bile bližnje ulice polne lepih hiš, kjer so živeli inženirji, profesorji in zdravniki. Eden izmed njih je bil dr. Bento, ki je običajno prišel, kadar smo zaradi kakšne agonije v vasi klicali zdravnika ali župnika; drug sosed je bil dr. Felismino Morgado, sodnik, človek redkih besed. Ob torkih in petkih, dnevih tržnice, so žene teh pomembnih mož že zgodaj prišle s hišnimi pomočnicami, da bi izbrale najboljše proizvode pred poplavo ljudi iz vseh okoliških vasi, ki so prihajali po nakupih. Jaz sem šla raje kasneje, da sem srečala kakšno sosedo iz vasi, ki mi je prinesla novice iz mojih krajev. Pogosto so me prosili za usluge, ki sem jih z veseljem opravila, kot na primer oddati in razdeliti kakšne papirje ali na pošti vprašati za informacije. V svojih dneh zaprtosti v hiši sem imela časa na pretek, zato sem bila vesela vsakega izgovora, da sem šla lahko ven, še toliko bolj, če sem bila za nekoga lahko koristna. Po drugi strani sem se počutila kot kakšna dedinja, plemkinja, ker se mi ni bilo več treba sklanjati, da bi izpulila tisto, kar bom jedla, kot so to počeli moji sosedje, in te male prijaznosti, ki sem jim jih nudila, so pomagale pomiriti mojo zavest. Ko sem se navadila hoditi vsak dan k maši, sem pri spovedi opisala ta občutek nelagodja, da imam privilegij, ki me je ločeval od meni podobnih.
Medtem sta imela moja hči in zet veliko stroškov s hišo, zato sta en del želela oddati. Ker je bila zgrajena v dveh nadstropjih, smo dali v najem sobo in dnevno sobo v spodnjem nadstropju. Zraven je bila kopalnica, ki bi bila v uporabo namenjena izključno najemniku. V tem istem nadstropju sta bili tudi jedilnica in kuhinja, v zgornjem pa so bile naše sobe in še ena kopalnica. V skladu z dogovorom, ki bi ga sklenili, bi jaz za gosta lahko kuhala, glede na to, da uporabe kuhinje nismo ponudili.
No, med tistimi, ki so se javili, da bi najeli ta prostor, se je pojavil župnik. Nisem bila jaz tista, ki je odločala, naredila sem tako, kot mi je naročila moja Margarida, a ko sem govorila z njo po telefonu, sem ji dala vedeti, da sem najbolj naklonjena njemu. Predvsem zato, ker je to zmeraj dobro priporočilo in ker bi lahko imel dober vpliv na moji vnukinji, ki nista kazali veliko zanimanja za cerkvene zadeve. In še nekaj je bilo, česar ne morem dobro razložiti. Všeč mi je bil in imela sem dober občutek, mislim, da je bilo to. Moja Guida se je strinjala in kmalu zatem sem začela kuhati za štiri. Ni trajalo dolgo, da sem gospodu župniku zaupala vzgojo obeh deklet, ki sta hodili v gimnazijo in sta potrebovali nekoga, ki bi bil zadolžen za šolanje, ki bi spremljal njuno učenje in zahteval, kar je bilo potrebno. Kakor pravim, jaz sem nepismena.
Ta bolečina me duši in sovražim biti na tem kraju. V svojih molitvah sem bila v življenju pri nekaterih prošnjah dosledna: da bi me Bog obvaroval tega, da bi umrla v smrtnem grehu, da bi ohranil zdravje mojih bližnjih, da bi mi prihranil škandale, da ne bi dovolil, da pristanem v zaporu, bolnišnici ali na sodišču. Jasno, nisem bila uslišana, a še vedno ne morem razumeti, katere grehe sem zakrivila, da sem si vse to zaslužila.
Pred šestimi leti smo dali sobo v najem in ne bi mogla biti bolj zadovoljna s svojim najemnikom. Vedno je bil prijeten, pošten, dobro razpoložen in mož beseda kot le redki. Brez dvoma sem dosegla, da sta imeli vnukinji pozitiven zgled, saj sta ga poslušali, ga ubogali in vsi nasveti, ki jima jih je dal, so bili v njuno dobro. Ne bom pozabila, kako je nekega večerja najmlajša, Lisette, pri večerji povedala laž. Ne spomnim se več, za kaj je šlo, a bilo je nekaj nepomembnega. Gospod župnik je to ugotovil in večkrat ponovil isto vprašanje ter ji dal vedeti, da lahko odgovor popravi. Nisem prepričana, ali je govorila o pouku, ali je bila kakšna druga malenkost, a vem, da ji je mirno dal vedeti, da ne verjame tistega, kar je pripovedovala, da bi se popravila, medtem ko je dekle trmasto vztrajalo pri izrečenem. Čez nekaj časa je, ne da bi spremenil ton glasu ali uporabil kakršnokoli besedo, ki bi jo prizadela ali ponižala, dal vedeti, da se zaveda, da to kar pripoveduje ni resnica in da laži ne bo toleriral. Ne vem, kako je brez potrebe po graji dosegel, da ju je srečala pamet. Celo jaz, ki sem bila resnici vedno zvesta, sem pri sebi premišljevala o trenutkih, ko sem zaradi situacije priredila stvari ali pa nisem povedala vsega ... in to je prav tako lahko videno kot laganje.
Potem je odšel. Šel je v Lizbono, ne vem točno, kje se je zaposlil, ampak mislim, da je ostal še naprej profesor, kot je bil do tedaj na semenišču.
