Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in tem krajem. V deželi, ki slovi po vrhunski arhitekturi in kjer sem se nameravala za nekaj časa naseliti.
Delo sem našla v arhitekturnem biroju SeArch, ki je bil znan po svojih inovativnih metodah projektiranja in je ta koncept vključil tudi v svoje ime. Zanimalo me je delo s transmateriali in stavbnimi elementi, ki imajo vgrajeno strojno opremo, programsko opremo ali električne komponente. Zanimali so me projekti, ki raziskujejo netradicionalne načine gradnje. Eno od najbolj znanih del tega biroja je bila Villa Vals – družinska hiša v švicarskih Alpah, ki je umeščena v pobočje in spominja na krater meteorita ali svetlobni satelit, ki podnevi svetlobo sprejema in jo ponoči izžareva nazaj v okolico. V biroju sem se lahko udeležila natečaja za nov muzej, katerega fasada bi morala biti narejena iz gibljivih aluminijevo-plastičnih plošč, občutljivih na sončno in človeško toploto. Imela sem možnost raziskovati nov pristop k projektiranju administrativnih stavb ali premišljevati o notranjem prostoru sinagoge, ki se preslikuje na zunanjost stavbe. En projekt je bil bolj zanimiv od drugega in v pravo veselje nam je bilo, da so nizozemske stranke zahtevale arhitekturo – za njih je bilo to samoumevno, tako kot reportaže o mladih obetavnih ateljejih vsak večer v glavnih novicah.
Delo sem torej imela, stanovanja pa še ne. Amsterdam je bil, kar se tiče nastanitev, znan po velikem povpraševanju in brezupno majhni ponudbi. Še par dni sem lahko ostala v stanovanju nečakinje Reina Geurtsena, arhitekta in urbanista iz Delfta, ki je občasno prihajal predavat na praško fakulteto za arhitekturo. Bilo je tipično nizozemsko stanovanje z oknom na ulico, ki je bilo veliko kot izložba. Zastirati z zavesami ni imelo smisla, saj je bil to edini vir svetlobe globokemu in ozkemu prostoru, ki se je od jutra do večera zavijal v temo. Tako sem postala del ulice, s katere so občasno name padali bežni pogledi mimoidočih, ki so med hojo po mestu iskali kakršnihkoli vizualnih dražljajev. To je bilo veliko privlačnejše okolje od miniaturne sobe hostlov, katerih zidovi so bili pobarvani s plesnijo, preproga pa je z veseljem delila vlago z nogavicami. Abstraktne podobe zidov, ki bi razveselile celo Boudníka, so bile rezultat vseprisotne vlage, ki ji v intimni bližini vodnih kanalov ni bilo mogoče ubežati.
In ni bilo mogoče pobegniti niti pred nevrotičnimi oblaki, ki so vsak trenutek na zemljo spuščali nepričakovane prhe. Odpravila sem se na izlet, nekajkrat se mi je uspelo skriti pod most, vendar me je končno le ujelo in premočilo do kože. Ni se imelo smisla vračati, zato sem nadaljevala vožnjo s kolesom med kanali z zibajočimi se plavajočimi hišicami in ozkimi opečnatimi hišami, negotovimi kot ilustracije iz otroške knjižice. Med enim od mnogih nalivov sem se ustavila pod nadstreškom, ki je pripadal hiši, kjer so stanovali študentje. »Iščeš stanovanje?« me je v angleščini vprašal neki mlad fant, še preden se mi je uspelo razgledati in stavbo oceniti kot kompaktno zloženko iz bivalnih kontejnerjev. »Iščem,« se slišim odgovoriti in že od fanta dobim informacijo, da se je sprostilo eno mesto in da se zanj išče najprimernejši stanovalec. V ta namen danes zvečer organizirajo parti. »Prideš?« »Pridem.« »Great.« »See u.« No, super. Ob šestih tu. Na načrtovani izlet pozabim in se grem preobleč, da bi se čez par ur vrnila.
Študentsko bivališče je dolg črn hodnik s številnimi vrati do posameznih sob in potem stopnišče, lepo posprejano z barvitimi podobami in napisi, ki se jih ne bi sramoval noben most niti protihrupna ograja. Glasba igra na ves glas in voha se trava, tako kot povsod po mestu v bližini coffeeshopov (kjer se legalno dobi hašiš in marihuana, le trgovina je nekoliko zgrešila ime). Mladi fant me prepozna in posveti v pravila stanovanjskega partija: Treba je pritegniti kar največ lokalcev, ki bodo odločali o tem, koga od novih prišlekov bodo izbrali za prosto pozicijo »stanovalca«. Razgledujem se, parti je v polnem teku, vsak ima v rokah kakšno pijačo, najpogosteje Heineken (seveda se ne more primerjati s češkim pivom). Kandidate za stanovanje se da takoj prepoznati. Glasneje se smejejo in veliko govorijo. Dekleta z rdečo šminko se trudijo okoli koščenih Nizozemcev, medtem ko fantje obletavajo lokalna dekleta. Točno to je situacija, ki jo obožujejo introvertirani. Po uri negotovega postavanja se usedem v naslanjač v kotu in opazujem vrvež v sfumatu, kot bi si ogledovala Rembrandtovo sliko. Čez nekaj časa se izmuznem ven h kolesu, a nihče tega niti ne opazi. Na poti nazaj v začasno domovanje niti enkrat ne dežuje. Ustavim se na mostu, od koder se vidi morski zaliv. Ostanki svetlobe se slabotno valjajo nad obzorjem in pronicajo v odsev na gladini. Začenjam se veseliti teh polderjev, skritih v travi, ki jih danes nisem videla. Veselim se pokrajine, ki se mi v svoji neskončni ravnini nastavi kot nežno nagubana koža na dlani.
Delam od jutra do noči in za iskanje stanovanja ni časa. Med tednom odgovorim na desetine oglasov. Oglasi se le neki Iračan temne polti. Z Mohamedom se prvič srečam pri Oosterparku, na samem robu pajčevine sistema kanalov, ki se stekajo iz zgodovinskega jedra mesta. Vodi me v svoje stanovanje v hiši z rdečerjavimi opekami, belimi okenskimi okvirji, ozkim strmim stopniščem in značilno mračnostjo. Pozdravi me simpatična žena z ruto, malomarno vrženo čez temne lase, in trije otroci. Kot pozneje izvem, je imel Mohamed dva od treh otrok s prvo ženo, ki mu je pobegnila v Iran. Nočem vedeti, zakaj. Sam Mohamed se je na Nizozemskem znašel kot poceni delovna sila in tukaj tudi ostal. Razkazuje mi prazno sobo z majhnim oknom, ki gleda na temno dvorišče. »Tu imam tole sobo z oknom,« reče in drobne oči se mu navihano svetijo. Zaradi poudarka na besedi okno dojamem, da ta stavbni element v centru Amsterdama ni samoumeven. K muslimanski družini se preselim ravno sredi praznovanja ramadana. Čez dan se držijo posta in večerja se šele, ko se stemni. Na eno od nočnih gostij sem povabljena. K principom ramadana sodi tudi to, da se gostov in tujcev ne pusti lačnih. Miza je prenapolnjena s tipično iraško hrano, na sredini leži z nečim napolnjena kepa, ki spominja na velik hlebec. »Kaj je notri?« zvedavo vprašam. »Bomba!« urno izstreli Mohamed in oči se mu zaiskrijo od zadovoljstva zaradi posrečene šale. Vsi se smejemo. Potem jemo, se pogovarjamo in gledamo iraška poročila, ki jih ne razumem. Če sem v tej deželi našla dom, potem je to ravno stanovanje z zapovedmi vernega muslimana prilepljenimi na hodnik zraven vhodnih vrat in s sobo, katere okno vsaj delno gleda na za hip jasno in nato za hip mračno nebo.
