5
Prvi avto je izginil nekaj čez pol šesto zjutraj, tik pred jutranjo konico. Na vsake toliko so se prižgale luči in so iz hiš prihajali ljudje. Tramvaji in avtobusi so se valili po cestah. Podzemni vlaki so neovirano drveli naprej pod soseskami. Ali tako, kakor da bi bili neovirani. Kajti pod površjem sem se potikala tudi jaz.
Začelo se je s pokom. Nek prehod za pešce se je razprl, tla so se ugreznila in asfalt se je na silo odprl. Pred nekaj sekundami je bil Peugeot 206 parkiran ob robu poti; zdaj je ležal spodaj v luknji, na boku, kakor da bi spal.
Cesto so zaprli s trakovi. Pozneje sem od tebe slišala, da so nekateri počepali k luknji. Nekoliko posmehljivo so gledali navzdol. Kamere so približale sliko. Turiste katastrof so delavci s kretnjami poklicali k robu. Avto so iz luknje spravili z žerjavom. Opazovalci so kazali s prsti. Otroci so vznemirjeno grulili. Drugi so se bali. Zakaj so se tla obrnila proti mestu?
Nato se je odvijalo po hitrem postopku. Tla so se povsod odprla. Podrobnosti sem pozneje slišala od tebe. Nek tovornjak se je po zadnjih kolesih spustil po trgu Kasteleinplein v občini Elsene in je tam neomajno obstal, s kabino v zraku in prtljažnikom, obdanim z debelo plastjo zemlje. Na položnem delu avenije Chazallaan v občini Schaarbeek je razpočeno krožišče posrkalo dostavno vozilo. Kratek, a strašansko močan potres je odgriznil stran del zemlje z ulice Kardinaal Mercierstraat v centru. Na Schumanovem trgu, pri Evropski komisiji, sta dva avtomobila padla skozi asfalt. In tudi na cesti Leuvensesteenweg v občini Sint-Joost-ten-Node je čez noč nastal nazobčan prepad. Evakuirati so morali več kot sto prebivalcev.
»Težave s stabilnostjo. Zapustiti morate svojo hišo. Ja, zdaj.« Po celotnem mestu so ležale razcefrane betonske plošče, nagubane kot moja koža.
Pobesnelo so iskali vzroke. Kanalizacijske cevi je razneslo, tesnila so odpovedala, drevesne korenine so prodrle pregloboko v tla. Litoželezna vodovodna napeljava iz 19. stoletja je imela najboljše čase že za sabo. Bila je tako krhka, da je vedno hitreje pokala in puščala na vseh koncih. Voda, ki je bila pod ogromnim pritiskom, je odtekala v tla, ki so bila že sama po sebi izredno močvirnata. Tla pod avenijami je odplaknilo, temelji so se drobili, ceste so se sesedale same vase.
Pozneje si mi pripovedovala o gonji, ki so jo luknje povzročile. Ogorčeni meščani so odšli na ulice, družabna omrežja so se vnela. Oblast je odpovedala! Kaj počne politika? Pri priči je bilo treba nekaj napraviti z zastarelo infrastrukturo, tako so v mnenjskih in pogovornih oddajah pravili strokovnjaki. »Napeljave so globoko pod zemljo. Naši avtomobili in avtobusi vsak dan vozijo čeznje. Toda nemogoče je vedeti, kaj vse se spodaj dogaja. Niti zemljevidov nimamo, ki bi kazali, kje točno je kakšna napeljava speljana. Doli je kaos. V prihodnosti bomo imeli vedno več opravka s takšnim ugrezanjem. Naša kanalizacija je postala tiktakajoča časovna bomba.«
Seveda so odzvanjali tudi drugi glasovi. Ugreznine, koga hočejo preslepiti. Vse te jame, tako kmalu druga za drugo; so bile res posledica nekaj puščajočih kanalizacijskih cevi? To ne more biti res! Tu je bila v igri zlonamernost. To je morala naročiti ta ali ona usklajena, mednarodno razvejana organizacija. Bruselj je bil gnezdo vohunov. Že od nekdaj. Veliko informacij se je dalo pobrati v mestu, v katerem so poleg na stotine tujih delegacij domovali tudi sedež NATA in evropske institucije. Tajne agente je belgijska prestolnica privlačila kot muhe gora odpadkov. Aktovke z dvojnim dnom, vgrajena naprava za prisluškovanje: to tukaj že dolgo ni bilo več presenetljivo. Če si odšel na zrezek z bearnsko omako v senco palače Berlaymont, je bilo bolje, da se nisi zarekel. Povsod so bili skriti mikrofoni – pod mizo, v opažu, pa še v čašah z vinom. Da je na vsakem koraku mrgolelo vohunov, je bilo medtem že jasno. To je bil Bruselj, saj veš. Toda zdaj so se pojavile še pogoltne luknje v tleh.
Kaj kmalu so druga za drugo vznikale še druge teorije. Luknje v cestišču so bile prvo dejanje obsežno zastavljenih zarot. Ponoči so se zarotniki zbirali v kleti prodajalne kebaba – ali pa suši restavracije! – v četrti Molenbeek ali evropski četrti. Naslanjali so se na lepljive mize, pomakali krompirček v majonezo – ali sašimi v sojino omako! – in medtem kovali najgrozovitejše načrte. Zdaj so v globino pustili izginjati tudi avtomobilom, dostavnim vozilom in tovornjakom. A kdo pravi, da bo pri tem ostalo? Preden se bomo zavedali, bo v takšno luknjo padel prvi prebivalec mesta. In v kratkem bodo njihove luknje morda požirale tudi otroke. Ali ni jama v Sint-Joost-ten-Nodeju nastala le nekaj metrov stran od vrtca? Toda lahko je še huje. Kaj, če se bodo vse bruseljske občine neke noči sesedle v luknjo v velikosti mesta, da bo država naenkrat ostala brez srca? Predstavljajte si: vse njihove prebivalce hkrati bi pogoltnila tema. To bi se lahko zgodilo v vsakem trenutku. Zakaj ne gre nihče v akcijo? Ni še prepozno. Če se bodo zdaj vsi zbudili, lahko zarotnike morda še ustavimo.
Ko si mi povedala, do kakšnih razlag so prišli tebi podobni, sem zadovoljno zacvilila. Ena teorija je bila še bolj iz trte izvita kot druga. Toda jedro zgodb je vendarle segalo do resnice: pod površjem je nekaj brbotalo. Temna sila je zavladala tlom. Pravega vzroka za ugrezanje niso mogli izslediti. Svet pod tlemi je za homo sapiensa ostajal neznan teren. Tipali so v temo. Temo, skozi katero sem rinila dan in noč.
Seveda si ti nekaj sumila. Ali sem jaz imela prste vmes? Konec koncev vedno veš, kako vse spraviti iz mene – ali skoraj vse –, torej ni imelo smisla, da zanikam. Ja, med čakanjem na napotke sem nekaj reči opravila na svojo roko. Toda nisem se takoj podala v globino. Sprva sem se omejila na peščico nadzemnih izvidništev v okolici trga Vaderlandsplein.
Prvikrat me je bilo res strah prestopiti območje okoli moje luknje, ki sem ga tako skrbno zarisala. Predvsem zato, ker sem to morala storiti sama. Ko bi bila le ona ob meni. Toda vedela sem, da se je vodstvu zdelo nujno, da se napravi načrt površja – tam je bila tvoja vrsta konec koncev najdejavnejša. Najprej dognati, nato spodkopati. Torej sem se odločila prvikrat po mesecih zapustiti svojo opazovalnico na Vaderlandspleinu in raziskati širšo okolico.
Kam sem se odpravila? OK, dobro poslušaj. In vse zapiši točno tako, kot ti rečem.
Nos sem pomolila iz luknje. Poskušala sem se prepričati, da vnete oči kamer ne prežijo name. Kolikor sem lahko presodila, je bil zrak čist. Zapustila sem trg in sledila aleji proti vzhodu, mimo bencinske črpalke in špecerije. Tako daleč nisem šla še nikoli. Nadvse sem se trudila, da bi mirno dihala, toda vedno znova sem čutila zbadanje panike kot nekakšnega črička, ki mi je lezel po grlu.
Sredi ceste so sem ter tja vozili tramvaji. Stopala sem po bankini, dovolj daleč od tirov, človeškim očem skrita zaradi visoke trave in regrata. Korenine japonskih češenj so rinile na površje skozi asfalt. Njihove krošnje nad mano še niso cvetele, a lahko sem že vonjala popke; čutila sem, kako prekipevajo od veselega pričakovanja. Še malo in se bodo odprli in te avenije ter njihovi prebivalci bodo kakšnih deset dni omamljeni z njihovim duhom.
Toda zdaj sem se valila drugim vonjavam naproti. Vonju smetnjakov, maščobi cestnega tlaka in koktajlu izpušnih plinov, ki so lebdeli nad trgom. Skrila sem se v zelenico pod reklamnim panojem in začutila piše vetra.
Kar meglilo se mi je, ko sem poskušala s pogledom zaobjeti trg Meiserplein. Nisem vedela, kaj naj najprej povoham. Vladal je popoln kaos. Tvoji so v kovinskih kokonih svojih avtomobilov švigali sem ter tja. Drugi so slalomirali med avtobusi in kombiji, ki so nenehno križali pot, ali pa so brez smrtnega strahu hodili čez prehode za pešce. Tramvaji so drug za drugim grmeli v krožišče in se potapljali globlje v tunele. Ti so me vabili odprtih ust, a sem se obvladala in ostala na površju ter sledila gibanju okoli sebe. Poleg mene so sem ter tja hitele človeške noge. Čevlji vseh oblik in velikosti, spodaj prekriti z debelim slojem umazanije. Mesto se vam lepi na podplate. In vi ga nosite s sabo, kamorkoli že greste.
Moje ekspedicije niso bile omejene le na obiske Meiserpleina. Želela sem več. Znebila sem se strahu pred svetom zgoraj in z dneva v dan postajala bolj lačna informacij. Tudi tvoja vrsta je prežeta s takšno lakomnostjo. In sploh ti, ki si želiš zapisati vse, kar ti povem. Nekega dopoldneva sem se odpravila proti mestu, kjer avtomobili niso drveli, kjer so se ljudje po potkah sprehajali nekoliko mirneje kot drugod. Pred dvesto leti urejeno zeleno območje. Sem se je tvoja vrsta prihajala sproščat, spodobno znotraj meja, ki ste si jih sami zarisali. Tu je lahko uspevala ukročena divjina, v gredah, ki so jih pozno kosili, kjer so plazilci, grmičevje in drevesa lepo sobivali pod nadzorom.
Potopila sem se v Josafatpark in se sprehodila po vrtu, polnem drevesnih vrst, ki so jih vaši predniki izruvali in nato tukaj znova posadili. Šla sem mimo kipov, ki so očitno opominjali na slavo tvoje domovine – in predvsem na monarha, ki je park nekoč dal zasaditi. Ribnikov sem se skrbno izogibala. Na nabrežjih, ob skalah, so razdraženo pohajkovale sikajoče egiptovske gosi, ki so iskale semena, črve in prepire. Na vejah v vodi so se sončile ogromne rdečevratke, z zaprtimi očmi. Na prvi pogled niso delovale nevarno, a nikoli ne veš: že sem čutila, kako so šavsale proti meni s svojimi zašiljenimi kljuni. Kar na lepem me bodo potegnile v vodo in posrkale v nabreklo grlo – in moje misije bo konec. Zatrepetala sem in odšla globlje v park. V drevesnih krošnjah, visoko nad mano, so jate ovratniških papagajev preklinjale druga drugo v svojih vreščečih dialektih. Hitela sem dalje, z mislimi pri vseh invazivnih eksotih, ki sem jih srečala. Tako tujimi kot jaz, a mnogo manj osamljenimi.
Medtem ko sem hodila skozi podrastje, sem okusila krvavi denar, ki je nekoč omogočil izgradnjo tega parka. Čutila sem, kako si je skozi moj duh utrl pot, počasno in viskozno, skupaj s tokom surovin, dolgo potjo prek kopnega in morja, od razprostrte celine, ki sem jo sama nekoč zapustila, do sem, v to mesto sredi tvoje države. Kako so skladi podprli gradnjo vaše države blagostanja. Kako so drobci kobalta in koltana iz privatiziranih rudnikov tiste druge, danes veliko večje države prasketali v vaših telefonih. Kako sta stara minerala svoje nove uporabnike pomirjala s hladnimi glasovi, ki so obljubljali prevezavo in potrditev. Glasov vaših mladih, ki so minerale izkopavali, niste slišali. Toda prek telefonov ste bili v stiku z raznimi drugimi glasovi. Zvonjenje in brnenje, bahanje in šepetanje. Injekcije dopamina, dozirane prek naprav, pogovorov med človekom in strojem. Med drevesi sem nenehno slišala šumenje teh pogovorov, medtem ko sem opazovala gibanje skupin ljudi, ki so na travnikih prirejali piknike. Neki malček se je zasmejal, odcapljal proti svojim staršem, se spotaknil, padel in so ga potolažili.
Si bila tudi ti tukaj v parku? Si me iskala? Kdo ve, ali bi se mi tipalne dlačice postavile pokonci, če bi takrat opazila tvojo prisotnost in bi te lahko spremljala, ko si sledila potkam skozi grmovje. Izognila sem se skupini zajcev in splezala na hrib, pozorna na kamere, ki so mi morda sledile, medtem ko sem hitela iz sence v senco. Prečkala sem cesto in se splazila pod obrabljeno ograjo. V tleh neobdelanega polja sem skopala jarek.
Tolikšne bujnosti vtisov v tem mestu še nikoli nisem čutila ščemeti na tipalnih dlačicah. Preko travnih bilk so plesali šuštarji in pikapolonice, okoli mene so brenčala puhasta telesca rjavih čmrljev, jabolčnih grizlic in rdečerjavih peščinark. In nad mano: čivki stržkov, vrabcev in cikovtov, klokot divjih grlic in smeh preletavajočih rečnih galebov. Ob določenih urah je skozi pokrajino pridrvel vlak, ali pa se je po ravnici opotekal človek v gumijastih škornjih z daljnogledom, drugače pa so bili tam le trava in ptice, žuželke in jaz.
V tej oazi sem želela ostati še nekoliko dlje – ali pač, dokler homo sapiens ne bi odložil projekta novogradnje. Toda nisem smela počivati na lovorikah. Bil je čas, da grem v akcijo. Torej sem začela kopati.
