Zraven tramvajske postaje joče neka ženska. Ihte bulji v prste na desni roki, katerih konice nežno pritiska ob šipo na postaji. Z drugo roko se boža po očitno nosečniškem trebuhu. Vem, da se ne spodobi, a ne morem nehati strmeti vanjo. Ne opazi me. Neprestano bolšči v svojo roko, ki počiva na šipi. 

»Gre?« jo navsezadnje vprašam. »Vam lahko pomagam?«

Z glavo se obrne proti meni in si z zadnjo stranjo dlani obriše objokan obraz. Vidi tebe, starega komaj dva tedna, kako spiš v kengurujčku, in obotavljajoče stopi korak bližje. Medtem ko si te od blizu ogleduje, se z obema rokama oprijema svojega trebuha. Prepoznam mešanico hrepenenja in negotovosti, s katero sem tudi sama nedolgo nazaj opazovala novorojenčke. Ženska pogled od tvoje glave dvigne navzgor proti mojemu obrazu. Za sekundo se gledava v oči. Njene oči se nečesa čvrsto oprimejo, to začutim, to drgetanje. Kot da bi v mojem pogledu prepoznala nekaj strašljivega. Nato znova začne neutolažljivo jokati. 

»Moje hobotnice umirajo,« potoži. Prek ustnic ji steče smrkelj. 

Ženska v trebuhu nosi malega fantka. Rodil se bo čez nekaj tednov, pove, ko gleda tvoje speče telesce. Sediva na klopi, medtem ko mimo naju drug za drugim vozijo tramvaji in njeno ihtenje počasi pojenja. 

Dela na univerzi. Že mesece skrbi za deset hobotnic. Ure in ure je preživela ob njihovem akvariju, medtem ko je delala skice in polna navdušenja sledila gibanju njihovih bradavičastih, mehkih teles. Videla jih je, kako lovijo rake mahače, ki jih je spuščala v akvarij, videla je, kako z eno lovko previdno segajo čez steno akvarija, sesek po sesek preizkušajo steklo. Čez nekaj časa je včasih ujela njihov pogled. Ta pogled, mi zagotavlja, ni bil pogled živali.

Vseskozi je vedela, kaj se bo zgodilo z njo in njenimi hobotnicami. Poznala je protokol eksperimenta, sama ga je spisala. Temu je bila priča zaradi lastne pošastne znanstvene radovednosti. In zdaj, zdaj se eksperiment bliža h koncu, in ko po službi stoji na tramvajski postaji, se poskuša izjokati gnusa.

»Nevzdržno je,« reče s tresočim glasom, »nikoli več ne želim videti akvarija.«

Toda morala je opazovati. Eksperiment je morala dokončati in morala je narediti zapiske. Določiti je morala, kako so se samice parile in kako so, potem ko so izlegle jajčeca, vedno manj jedle. Valile so svoj zarod, kot globokomorske kokoši jajca v svojem gnezdu. Božale so svoja jajčeca in čeznje nežno pihale vodo, a z vsakim dnem, ki je minil, so se manj prehranjevale, dokler niso dokončno prenehale jesti.

Ko so se jajčeca skoraj izlegla, so samice zapustile svoje leglo in se začele udarjati ob steno akvarija. Znova in znova so svoje oslabljene ude metale ob steklo, kakor da bi poskušale kar se da hitro uničiti svoje prebledelo telo. Ženska je po več ur sedela ob akvariju ter poslušala pridušene udarce, in v grlu ji je zrasel mehkužec, ki se je njenega požiralnika oprijemal kot svoje školjke. Danes je pred njenimi očmi ena izmed samic pričela cefrati lastno kožo.

»V očeh imajo žlezo,« pove ženska in se trudi ne jokati. »Ta žleza pri oplojenih samicah izloča neke vrste samouničevalni hormon. Niti ena hobotnica ne preživi rojstva lastnega mladiča.«
     
    

Obstajal je čas, ko so bili na vseh
zemljevidih beli madeži. Takrat na nebu
ni bilo polno satelitov in so na vprašanja
o daljnih celinah odgovarjali s potovanji
z ladjami – ali pa tudi ne. Kjer je primanjkovalo
odgovorov, so kartografi bele madeže
zapolnili z risbami bajeslovnih živali.
»Hic sunt dracones« so zapisali zraven. To je
bilo opozorilo za tiste, ki so želeli
v neznane dežele. Tu živijo zmaji. 
Ne v dobesednem pomenu besede, ampak
v smislu, da bi te, kadar nič ne veš
o terenu, na katerem se nahajaš,
lahko živega požrli.

Kaj sem sploh vedela o materinstvu?

V resnici sem ga vedno opazovala
le od zunaj. Mati, to je pomenilo
brezpogojnost in skrbnost.
Mati, to je pomenilo nekoga drugega imeti raje kot sebe. 
Da se takšna ne rodiš,
o tem nisem nikoli razmišljala
– dokler se ni bližal dan tvojega
rojstva in sem dojela, da bodo zate
strigli in rezali vame, če bo to potrebno,
v moje najintimnejše meso, če bo potrebno,
preko mojih strahov, preko mojega gnusa,
tudi celo preko moje volje, če bo zate to potrebno.

S tem, in to sem čutila bolj, kot sem
takrat za to imela besed, sem vstopila v 
življenje na drugi strani sebe, ki 
sem ga seveda morala poiskati, a ga seveda nisem
našla. Počutila sem se postavljeno na drugo mesto
v svojem lastnem življenju, daleč izven
središča, kjer sem se do tedaj naivno
zadrževala.
Včasih slišimo, da se, v trenutku, ko se
rodi prvi otrok, rodi tudi mati.
Zame je bilo materinstvo nekaj, kar
sem morala osvojiti, kot tuj jezik, poln
zapletenih zvokov in prisiljenih
sklanjatev.

Materinstvo: od daleč se je zdelo tako
preprosto kot odnos mame do svojega otroka.

Takega ga nisem nikoli izkusila. Nikoli nisva bila
le dva. Bil si ti, bila sem jaz
in bile so matere vseh ljudi, na 
vseh krajih v vseh časih.
Nenadoma sem se poskušala zgledovati po
ženskah, s katerimi nisem imela skupnega nič drugega
razen dejstva, da so bile v vlogi mame pred mano.
Poskušala sem stopiti v njihovo kožo,
vanjo potlačiti svoje dvome. Ves
prvi teden po najinem prihodu iz
bolnišnice sem doma manično pekla kiše in piškote
in nenehno polnila pralni stroj.
Kako nepredstavljivo, da moja glava
nikjer drugje ni mogla najti miru, kot v vzorcih,
ki sem se jih prej tako zavestno
izogibala. Ironija mi ni 
ušla, pomen pa: da je bil najin čas
skupaj še prekratek, da je obstajal neki vakuum,
v katerem je morala zrasti nova identiteta, in
da sem luknjo poskušala zapolniti z
drugimi ženskami.

Ko sem postala tvoja mama, sem pristala nekje
na nestabilnem mestu v verigah
generacij. Postala sem tvoja mama, toda tudi
svoja lastna mama in njena mama. Postala
sem ponovitev, postala sem odpor. In postala sem žalost.

Oči imam zaprte in lobanja se mi težka ugreza v blazino. Iščem globino, temo, toda moja glava je dobro osvetljena površina, monokromatska, dezorientirana belina. 

Prve noči pomanjkanje spanca ni nemirno. Ne morijo me trdovratne misli, besede ali podobe me ne vržejo iz spanca. Enostavno obstaja neka zaponka, ki se ne zapne. Neka mehanska napaka, zaradi katere je moje bedenje tako brezdanje kot spanje.

Nad našo streho se prižigajo in ugašajo letalski motorji. Tvoje dihanje zastane v temi in se znova umiri. Zrak v sobi je težek zaradi politega mleka. Budna sem. Tesnobna, proti svoji volji. 

Nekaj se prekucne.

Med temi neprisebnimi urami najdem spletno stran, na kateri lahko v realnem času slediš slikam z različnih spletnih kamer. Z nekaj kliki lahko svoj pogled usmerim v nek drugi tukaj in zdaj, ki je zamejen z robovi mojega računalniškega zaslona.

Najpogosteje brskam po kameri na Antarktiki, ki je usmerjena proti raziskovalni postaji. Iz svoje postelje, s tvojo glavico v luknji pod pazduho, vidim, kako sonce sije prek zaslepljujočih snežnih površin. Belih, prepoznavno belih, tolažilno belih.

Tolaži me, ker kamera zaznava mehansko, brez razlike, brez režije ali povezave. Ko gledam v spletno kamero, se zdi, kot da sva svet in jaz narejena iz istega, odtujenega materiala. Kar manjka v meni, manjka tudi na teh slikah.
      

Vidim se, kako ležim na postelji, v modrikasti
svetlobi računalniškega zaslona. Vidim te poleg 
sebe na vzmetnici, v značilni drži iz
prvih mesecev: vbočen hrbet, 
vznak potisnjena glava.
Kar me bega, je, da ne vem, kje v tem
spominu je Hannes. Vem, da sva v
tem obdobju od časa do časa začela
spati ločeno, toda v mojem spominu je
toliko lukenj. Kako naj na tak način 
najdem pot nazaj?

Spominjam se tega:

1.
Hannes, bere, v postelji. Ti, spiš, na
njegovi roki, na mojem domačnem mestu. 
Vprašanje, kam lahko zdaj položim glavo,
infantilno in neizrečeno, med Hannesom
in mano.

2.
Rekla sem: »Občutek ni pravi.«
On je rekel: »Kako to? Nič ni narobe.
Saj se imamo vendar lepo skupaj?«
     
   

Govorjenje o dolgih mesecih, ko sva bila ti 
in jaz nepretrgoma doma, me še
zmeraj navdaja s sramoto in gnusom. Da bi
v miru dobila boljši vpogled v to obdobje,
sem pregledala maile, ki sem jih takrat prejela.
Opazno malo jih je.

Prva ugotovitev. Med maili so 
raznoliki nakupovalni seznami. Odkar
pomnim, si jih pošiljam po mailu.
Ko si bolje ogledam sezname s časa
tik po tvojem rojstvu, na njih prepoznam
delčke jedi. To so jedi iz časa,
preden sem postala mama. Večino izmed njih
sem od takrat komajda kdaj pripravila.
Kakor tedni minevajo,
tako se nakupovalni seznami spreminjajo.
Iztirjajo in razpadajo. Različne 
sestavine ne sodijo dobro skupaj. 
Nekaj seznamov sem si večkrat
na novo poslala, vsakič z
novimi dodatki. Na praktično vsakem seznamu
se najdejo »testenine«.
Nenadoma pred sabo spet vidim, kako mi je Hannes
domov prinesel neštet zavitek testenin iz
supermarketa, kako sem ga neodprtega 
stlačila v shrambo – in nato čez teden dni
na seznam preprosto spet dodala »testenine«.
    

Tri tedne imaš. Stojim ob oknu in te zibam. Kakšnih deset metrov stran se neki moški s komolci opira na okensko polico svojega odprtega okna. Lase ima zabrite nad ušesi in ima že več dni staro brado. Živčno vleče cigareto, z dolgimi vdihi. 

Kadi s požrešnostjo, s kakršno ti grizljaš mojo bradavico. Izmed njegovih ustnic uhajajo tenke proge dima. Videle so ranljivo notranjost njegovega telesa, obroče hrustanca v njegovem sapniku, njegove pljučne režnje. Z vsakim vdihom moški postaja bolj osamljen. Dim nima spomina, a nekaj vzame s sabo.

Spalno srajco imam odpeto. Med dojenji je ne zapenjam več. Tudi dopoldne se več ne oblačim. Ni potrebe. Moški kadi, ne da bi naju opazil.

Že odkar pomnim, imam občutek, 
da se le stežka držim skupaj.
Kot da bi morala z opno iz celofana
skupaj držati litre vode. Ves čas
sem vedela, da se bo opna nekega dne
strgala, in da se bo, ko se bo pretrgala, moj
celotni jaz izgubil. Voda bo izginila
v smrdeče kanalizacijske jaške. Izparela
bo na soncu. Avtomobili bodo v vodi
zarisali sledi gum in mačke
bodo iz njih pile.
Ta podoba – ta celofanasta opna, teža
tekočine, odpor do kohezije, 
neomajno preoblikovanje, prek katerega je 
voda vedno pritekala od tam, kjer se moja roka ni 
tesno oprijemala celofana – ta podoba, ki je že leta
v meni ustvarjala strah, da bom
razpadla, ne more biti naključje. Ne more biti
naključje, da se je strah zagotovo
uresničil, ko si se rodil, potem ko
sem te nosila in zibala, dokler mi ni odtekla voda.

V Chicagu ob nekem jezeru stoji klop. Nekdo sedi na njej. Na naslednji sliki je moški izginil. Ne vidim, kako odkoraka stran, ne vidim ga plavati, nikjer ni čolna. Spletna kamera zaznava na vsakih trideset sekund – vmes je samo praznina.
   
    

Ko pregledujem svoj fotografski arhiv, naletim na
fotografijo tebe in mene, ki jo komaj
lahko gledam. Posnela sem jo 30. januarja 2021.
Bil si star skoraj štiri tedne. To je prva 
fotografija iz niza selfijev, ki sem jih posnela, da bi
jih poslala Hannesu, ki se je vrnil v službo.
Na fotografiji sem jaz, ležim na klopi. Ti
spiš na mojem trebuhu. Moj iztegnjeni palec
mora sporočati, da je vse dobro.
Slika je bila posneta ob 14:43, toda še 
vedno sem v pižami. Gumbi
so odpeti, tako da je moj popackani
nedrček za dojenje jasno viden. Moje
ustnice so napete v najbolj krčevit,
mehanski nasmešek in moje
oči divjajo v svojih votlinah.
Ko fotografijo približam, vidim, da se bleščijo. To
je komaj doseženo samoobvladovanje.

Tudi takrat sem morala razumeti, da ta fotografija ni niti najmanj pomirjujoča. Nisem
je poslala. Ob 15:38 je sledila cela vrsta
selfijev na isti klopi, v več ali manj
enaki drži.

15:38: bolj sproščene ustnice;

15:38: zakrčena čeljust popusti;

15:40: nasmeh s pretirano razgaljenimi
zobmi;

15:41: lep, miren nasmešek;

15:42: iz druge perspektive, nekoliko
višje. Skoraj običajna.