odlomek 1

Zamorčica, tako so me klicale šolske sestre. Pogumne tetke s temno sivimi pokrivali so nas brez težav spravile v red. Pouk se je dosledno začenjal z molitvijo sestre ravnateljice, ki smo jo mehanično oddrdrali, ne da bi kaj razumeli. Pridno sem ubogala, prepričana, da nas sestra ravnateljica opazuje prek kamere v križu na steni.

Odmore smo preživljali na notranjem dvorišču, sivkasti površini, ki je bila na dveh straneh obdana s pokritim stebriščem, zraven pa so bili tudi straniščni prostori, iz katerih je zaudarjalo po greznici. Nikjer ni bilo zelene bilke, osamel regrat med špranjami v betonskih ploščicah so sestre pri priči izruvale. Še posebej sem se veselila petka. Takrat se je iz zvočnikov razlegala popularna glasba in med odmorom smo se zadrževali na velikem zunanjem šolskem vrtu. V njem so bila visoka drevesa, vijugaste potke in temno zelen travnik, po katerem nismo smeli hoditi. Nadzirala nas je ena od sester, navadno je patruljirala sestra Angèle, ker je bila najmlajša in je dobila najdolgočasnejše naloge. Zdelo se je, kot da v nasprotju s svojimi samostanskimi kolegicami v življenju uživa. Včasih se je pridružila našemu razredu, ki ga je le ona stežka obvladala, a večino časa je kopala na vrtu, s pokrivalom, ki ji je viselo počez prek njenih plavih las in z rdečico zadovoljstva na licih. Nora je bila na francoske šansone in vsepovsod je vlačila s sabo svoj prenosni radio. Petkova glasba je bila njen dosežek. Radi smo jo imeli.

Kadar je bilo v razredu preveč živahno, so prepoved sprehajanja začasno odpravili. Takrat so nas poslali razmišljat v kopijo votline svete Bernardke, v senci mogočne magnolije. Neskončno dolgo smo morali sedeti po turško okoli votline in moliti, s koleni na nežnih rožnatih cvetnih lističih. Boga sem vsakič prosila za eno: da me kar se da hitro napravi belo. 

    
***

   
Tisto noč sem sanjala, da letim preko polj sončnic. Bila sem breztežna, ptica na z oblaki posutem nebu, dokler nisem nenadoma spet postala človek in sem treščila na tla, z obrazom naravnost v sončnico, polno semen. Prestrašena sem se predramila. Sončna svetloba je prodirala skozi zavese, toda nisem dobro videla, ker so se mi trepalnice zlepile skupaj. Zadržala sem dih in se obrnila na bok, z obrazom proti bratu. Ta je še spal, s palcem v ustih in z blazino, stisnjeno ob prsni koš. Na robovih prevleke so bile luknje, prste je rad ovijal okrog njenih vogalov. Pokrila sem naju s flanelasto rjuho in prisluhnila nežnim glasovom svojih staršev. Odkar se je oče vrnil, sta veliko časa preživela v postelji. Pod rjuho je bilo toplo, od izdihanega zraka sem postala malce omotična in skoraj sem znova zaspala, dokler nisem zaslišala korakov, ki so prihajali vedno bližje. Mama je odgrnila rjuho, me poljubila in mi nežno rekla, naj vstanem. Njen sladkoben vonj je težek obvisel v zraku.

»Pozno je že, Bintu,« je dejala. »Se boš danes sama oblekla? Potem pripravim zajtrk.«

Pokimala sem in se kot zmeraj najprej pogledala v ogledalo. Kodri so se mi lepili na teme, rasli so v višino in ne v dolžino, kot bi si tako zelo želela. Nerodno sem se spravila v svojo najljubšo obleko – rdečo z belimi črtami – in se počasi sprehodila čez hodnik. 

V kopalnici sem na ploščicah zagledala svetlo rdeče madeže. Pri umivalniku je oče ustavljal kri, ki mu je tekla po vratu. Na obrazu je imel brivsko peno.

»Nezgodica,« mi je prišepnil v francoščini in se pri tem nasmehnil. Bil je boljše volje. Olajšana sem se usedla na rob školjke in mu s flamskim naglasom zaželela »bonjour.« Nato sem vsa ponosna dejala: »Pravkar sem se sama oblekla.«

Počepnil je predme, me prijel za roko in v francoščini rekel: »Čestitke. Za nagrado te danes pridem iskat v šolo.«

   
***

   
Veselo sem v učilnico priskakljala v svoji najljubši obleki. Moji sošolci so sedeli v krogu na preprogi, vsi oblečeni v belo in modro. Poiskala sem prosto mesto in se z razprtimi nogami usedla zraven učiteljice. Sestra ravnateljica je prek zvočnikov pričela z zdravomarijo, vsi smo se ji pridružili, razen otrok nasproti mene. Hihitali so se in drug drugemu šepetali, z dlanmi preko ust. Še preden sem se zavedela, da se smejijo meni, je eden izmed njih pokazal proti meni in zaklical:

»Brez spodnjih hlačk si!«

Učiteljica je prenehala z molitvijo. Zardela sem in si rob obleke hitro potegnila prek nog. Toda škoda je bila storjena. Vsi so videli. Ramena so se jim tresla in krog okoli mene se je manjšal. Hrup se je polegel šele takrat, ko nas je učiteljica jezno poslala v klopi. Medtem ko smo stali za stoli in čakali na njen znak, da se lahko usedemo, mi je eden od sošolcev dvignil obleko in me udaril po zadnjici. Vprašala sem se, če sem angel ali grešnik. Zdaj, ko je Bog videl mojo zadnjico, gotovo ono drugo.

V šoli nisem želela izstopati, toda moje telo se ni dalo. Svoje rjave kože nisem mogla zdrgniti do belega, kot me je posmehljivo vprašal neki sošolec. In ne glede na to, kako zelo sem se doma vlekla za lase, se niso spremenili v ravne princeskaste kodre, kakršne so imele druge moje sošolke. Moji so vselej trmasto poskočili nazaj, kot da bi zanje z najlonsko vrvico vlekel režeči se hudič. 

»Nekdo ni prav napravljen,« je zmajujoč z glavo dejala učiteljica. »Bintu, danes se fotografiramo. Vsi morate biti v šolskih uniformah.«

Pogledala sem v tla in z dlanmi zakrila svojo rdečo obleko. Jezna sem bila sama nase. Seveda bi morala danes obleči uniformo, to sem si na hitro napisala v beležko. Učiteljica me je poslala k sestram, ki so na podstrešju našle uporabno rešitev. Poigravale so se s starimi, prašnimi odejami okoli bokov, neko scefrano majico. Ovekovečena sem bila kot uboga črnka med pridnimi belimi otroki, in tako sem se počutila vse do konca šolanja.

Po šoli me je kot obljubljeno prišel iskat oče. Bil je prav neobičajno zgoden. Sedela sem v šolski klopi in poslušala učiteljico, ki je brala Vihca iz Vrhovišnika. Čim sem ga skozi okno videla vstopiti v stavbo, mi je postalo slabo od živčnosti. Starši so morali počakati pri vstopu v šolo, toda tega moj oče najbrž ni vedel. On in moja šola sta bila dva različna svetova, ki sem ju najraje držala narazen. Zardela sem ter pogledala v šahovnico iz ploščic in se spraševala, ali bom lahko kdaj preštela vse črne in bele kvadratke, ali se bodo prilegali v mojo otroško glavo. Ko je oče prikorakal v razred, je moje srce od ponosa poskočilo. Bil je lep, visok moški, s finimi ustnicami. Smehljal se je s svojimi belimi zobmi. Učiteljica je dvignila pogled in zardela. Nasmehnila se je in zaprla svojo knjigo.

»Otroci, to je Bintujin oče. Afričan je. Kajne, Bintu? To pravim, ker otroci morda še nikoli niso videli črnca. Ti si tega navajena. Oni pa pač ne.«

Vzela sem šolsko torbo in v tišini stekla k vratom. Oče se je odkašljal, se sklonil k meni in me objel. Ureznino na vratu si je prelepil z obližem. In ne vem, kdo je bil pobudnik, a nenadoma so moji sošolci kričeči pritekli do naju, z rokami, dvignjenimi v zrak. Vsi po vrsti so se želeli dotakniti očeta. S pogoltnimi prsti so pulili za okrvavljen obliž, ki je v loku pristal na šahovnici.

Tistega večera je bil oče dolgo pod tušem. Premetavala sem se po postelji. Iz glave nisem mogla spraviti podobe otrok, s kremplji namesto rok.

odlomek 2

»Ne igram se z rjavimi otroki, ker so neumni in grdi. Igram se samo z belimi otroki. Ker sem tudi jaz bel. In plavolas. Tako kot očka.«

Finn je to izrekel s kruto iskrenostjo malčka, medtem ko mu je z ustnic kapljala krvavo rdeča omaka. Sedeli smo za mizo in jedli špagete. Karel, Finn in jaz. Zunaj je pršilo proti oknu. Na pločniku je karton s selitvenih škatel razpadal v lepljivo kašo. Po šestih mesecih prenavljanja in kampiranja na vrtu smo končno živeli v naši sanjski hiši.

Finn se je smehljal. Povrh svojih lepih oblačil je nosil plastično zaščitno majico za risanje, z dolgimi rokavi, ki so bili polni mastnih madežev. Notri je zavladala tišina. Po cesti se je počasi pomikal sosed s svojim puhalnikom. Listje, lahko kot perje, se je vrtinčilo z leve na desno. Njegovo ščene jih je s kratkimi, ostrimi skoki poskušalo ujeti. V hiši je še naprej vladala tišina. Dvignila sem se in na svoje presenečenje prevrnila filter za vodo. Bil je znamke Brita in je imel kot miniaturen ribnik na dnu sloj zelenih alg. Voda je stekla prek mize in kapljala na tla skozi špranje med lesenimi deskami, ki sem jih vsak dan preklela, ker so bile zbirališče drobtin, hama perlic in druge navlake. Pobrisala sem po tleh in vrč s filtrom postavila pokonci. Takrat sem v plastiki opazila razpoko. Zavzdihnila sem. Vse v hiši se je lomilo. Ročaj čajnika z rožami na pultu, glazura kavnih krožničkov v omari. Črepinje sem zlepila skupaj s sekundnim lepilom, da se mi od njih ne bi bilo treba posloviti. Toda otrok, ki pokajo, ne moreš kar tako zlepiti skupaj.

Iskala sem ustrezen odgovor, zatekajoč se h klišejem in citatom Martina Luthra Kinga.

»Ljudi ne smeš ocenjevati po barvi kože, ampak po njihovi osebnosti.«

Kako za božjo voljo to razložiš malčku? Karel se je, kot po navadi, skril za svoj klavir, belo Yamaho, na kateri je bila rumena plast nikotina in s katero je govoril, kadar ni našel besed. Sobo je napolnila nežna glasba, in Finnov stolček za hranjenje je pokal pod zibajočo se otroško zadnjico. Pospravila sem mizo in pazila na to, da lesenega noža za krompir nisem vtaknila v pomivalni stroj. Naprej nisem razmišljala, nisem čutila, razen gotovega olajšanja. Presenečena sem ugotovila, da so me besede mojega sina pomirjale. Potrdile so prepričanje, ki je že od nekdaj tlelo v meni: sem črna, neumna in grda. Šele takrat sem dojela, zakaj me je Finnova barva kože razočarala. Najprej in predvsem je bil starševski nagon, da bi v njem prepoznala sebe, da bi na njem videla kopije svojih oči, svojih ust, svojih kodrov. Toda bilo je še več. Prikazala se mi je podoba izpred davnih časov, tista otrok iz moje vrtčevske skupine, ki so s svojimi okrvavljenimi, krempljastimi rokami kriče drezali v mojega očeta. Strah, da sem na svet spravila takšnega otroka. Sram zaradi strahu. Zakaj nisem mogla imeti svojega sina brezpogojno rada, kot vsaka druga mama?

    
***
    
Z GPS Origins sem naročila DNK test. O tem sem slišala po radiu: neka mlada ženska se je testirala in tako ugotovila, da nima turških korenin, temveč armenske. Njeno pričevanje me je vznemirjalo in na koncu sem se odločila, da si tudi sama poklonim takšen test. Med naročanjem na spletni strani GPS Origins se je odprlo pojavno okno s sliko plešastega moškega z belimi lasmi in znanstveno držo. Poleg njega je bil oblaček z besedilom:

»GPS Origins je revolucionaren DNK test, s katerim se lahko podrobno potopite v svojo družinsko zgodovino.«

Kljub prozornemu reklamnemu nakladanju, sem kliknila na »Plačaj«. Moja radovednost je bila močnejša od dvoma. Kako zelo sem bila vesela, ko je oprema nekaj dni pozneje prispela v nabiralnik. Postopek je bil enostaven: eno minuto po notranji strani lica drgneš z vatirano palčko in jo nato v kuverti pošlješ nekemu nizozemskemu podjetju, da jo potem oni dostavijo naprej centrali v Londonu, glede na spletno stran »največjemu, najuglednejšemu in najvplivnejšemu podjetju za izvajanje DNK testov.«

Natančno sem sledila korakom. Rezultat je prispel dva meseca pozneje in ni bil nič kaj presenetljiv za hčer flamske matere in kongovskega očeta. Sestavljena sem predvsem iz afriških genov, od katerih 42 odstotkov vodi do Bantujcev v Srednji Afriki. Moji severnjaški geni očitno niso tako številčni. V veliki meri segajo na Islandijo, Norveško in Finsko. Moja »vikinška kri«, tako jo rada imenujem. Na svoje presenečenje imam tudi nekaj odstotkov baskovske, francoske in celo sardinijske krvi.

Sodeč po rezultatih, je bila v mojem genetskem bazenu prava multikulturna orgija. Toda je bilo to res nekaj novega? To sem lahko videla, že če sem se samo pogledala v ogledalo. Kongo se je zasidral v mojo barvo kože, oči in lase. Kljub temu sem želela imeti svoje etnično ozadje črno-belo na papirju. Še naprej sem iskala dokaze za to, kar je bilo fizično več kot očitno. Finn teh fizičnih značilnosti nima. Ali njegovi geni nosijo sledi Afrike?

»Tudi Finna želim testirati,« sem zašepetala Karlu. »Moram vedeti, ali njegovi geni vodijo v Afriko.«

»Nehaj.«

Karel je bil proti. In profesor, ki sem ga pred leti obiskala, je dejal, da vse skupaj ni tako enostavno. Toda želela sem dokaze. Zase, za očeta. Torej sem naročila še drugi DNK test in se ponoči potihem priplazila v Finnovo sobo, da sem z vatirano palčko podrgnila po notranji strani njegovega lica.