Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar. 

Ležim na kavču s toplim prenosnikom na trebuhu, prevročim pravzaprav, in vidim tipkati svoje prste, a kdo pravi, da so to moji prsti? Ko zdaj pogledam svoje roke, se mi zdijo predaleč od telesa. Meter in pol stran, ugibam. Vendar nimam tako dolgih rok. Z desno roko se dotaknem svoje obrvi. Uspe mi. Meter in pol, če ne še več, sem preprosto premostila. Je moja roka elastična? In ko razmišljam o vseh teh stvareh, obstaja še en del mene, ki gleda od daleč in pravi: »No, zdaj se ti je pa zares odpeljalo, kajne?«

Poglej okoli sebe in mi še enkrat povej, da imam v možganih kemično neravnovesje. Opazuj, kako med še enim vročinskim valom praproti rjavijo in se zvijajo; čmrlji, ki zbolijo zaradi insekticida, ki se je po štiridesetih letih še vedno ohranil v zemlji; kokoši, ki jih z glavami navzdol kot sejemske atrakcije spuščamo po kablih v klavnicah; ljudje v belih oblekah, ki jim rutinsko režejo vratove; tisti, ki se skrivajo v kleteh, ko zopet slišijo rakete, tisti, ki gredo na ulice, s transparenti, izrezanimi  iz starih škatel: nikoli ne pozabite, da uporabljajo tanke, helikopterje, vojake in pištole – ne proti mamilarskim združbam, ampak proti svojemu ljudstvu; tisti, ki kriči: »To je moja hči! Moja hči!« proti policistu v oklepu, ki svojo pot nadaljuje, kot da ni slišal ničesar. 

Prenosnik mi zdaj brenči na trebuhu. Od državnega udara pred tremi meseci je mjanmarska vojska ubila več kot sedemsto civilistov. Med protesti v Kolumbiji so policisti v dveh tednih ubili sedemintrideset protestnikov. Danes smo 9. maja 2021. V Izraelu praznujejo dan Jeruzalema, kar pomeni, da po ulicah vzklikajo protiarabske slogane in vdirajo v mošeje. »Vreme je bilo danes lepo,« reče župan Lampeduse, kamor v enem dnevu prispe več kot tisoč štiristo migrantov. Vsi skozi zaslon prihajajo v mojo dnevno sobo. Nobenega prostega stola ni več. Razdalja med tem, kar vem, in tem, na kar lahko vplivam, je prevelika.

Kot najstnica sem živela v pastelnih hlačah iz poliestra: v svetlo zelenih, svetlo modrih, svetlo rožnatih. V trenutku, ko sem začela krvaveti, nisem smela izgubiti glave. Bila sem ženska, ker je bilo to skrito. Ko je postalo vidno, sem se spremenila v pošast. Med brskanjem po kopalniški omarici sem našla zavojček maminih tamponov v velikosti Super. To je bila prava zadeva. Ne pa tisti moji infantilni Miniji s cvetličnim vzorcem na plastiki.
»Ti niso zate,« je rekla moja mama. »Uporabljamo jih odrasle ženske, ki smo že rodile.«

Ni razumela, da je bilo v meni nekaj umazanega, kar sem morala za vsako ceno prikriti. Superse sem začela krasti in jih hraniti za pomembne trenutke: za športno vzgojo, poletni tabor, plavanje s prijateljicami v odprtem bazenu. Ne verjamem, da je mama karkoli opazila. Dokler nisem nekega večera sedela na stranišču, na spodnjice prilepila vložek in potegnila za vrvico tampona. Nič. Povlekla sem še enkrat. Obtičal je. Nekaj v meni se je zagozdilo in se ni več hotelo sprostiti.

Mama je na keramična tla položila brisačo. Ulegla sem na hrbet, pritisnila stopala ob tla in pokrčila razkrečena kolena. Ležala sem tako, kot je štirinajst let nazaj ležala ona, medtem ko je nekdo drug gledal med njene noge, da bi preveril, ali že vidi mojo glavico. Zdaj sem imela zatilje naslonjeno na mrzle sive ploščice. Mama me je prijela za kožo, jo nežno potisnila na stran in navzgor, a nič.

Nekaj minut kasneje sem na poti v bolnišnico v širokih športnih hlačah sedela na sovoznikovem sedežu. Pri vsakem ležečem policaju sem stokala od bolečine. V čakalnici na urgenci sem prekrižala noge. Nihče ni smel videti, kaj se dogaja v meni. Listala sem po kupu pomečkanih ženskih revij. Diete, oblačila, pop glasbeniki, spolni položaji.
»Gospa?«

Zdravnik je bil mlad in čeden in je imel veliko razumevanja za delikatno situacijo, v kateri sem se znašla. Malo preveč razumevanja.

»Kar povej, če bi raje videla, da pride zdravnica,« je dejal. »Si prepričana, da si pripravljena na to? Te kaj boli? Narediva premor?«

Hotela sem samo, da zadevo izvleče. Včasih imam še vedno to idejo. Da v meni tiči nekaj, kar mora ven.

»Včeraj, z El Gordom v telovadnici, sem spet dobil ta občutek,« pravi J Balvin. Zaradi dokumentarnega filma so umetnika reggaetona spremljali teden dni. »In mislil sem, prekleto, to sranje se spet začenja. Kot da te ni. Ni te v svojem telesu. Zunaj je vse v redu, v tvoji glavi pa ne. Zakaj vseeno čutim vse to sranje?«

Odkrit je glede svojega otroštva, svojih demonov in svoje popolne nezainteresiranosti za politiko.

»Ne obračam se proti levi, ne obračam se proti desni, obrnjen sem proti sredini,« nehote ponavlja za zloglasno nizozemsko političarko. Politika ga ne zanima, poudarja. Kot da bi bolečina sama od sebe nastajala v njegovi glavi in je ne vdihne, ko gre ven na ulico, kjer so tlakovci še vedno mokri od vodnih topov in kjer se v zraku zadržuje znoj protestnikov.

»Esquina a esquina, de ahí nos vamos / el mundo es grande, pero lo tengo en mis manos,« pravi J Balvin. Glasbo navijem tako naglas, da ne slišim ničesar drugega, zaprem oči in medenico upogibam naprej in nazaj. Sredi dneva, ko mi siva odeja pade na oči in mi v prsih začnejo praskati bibe, se lahko prebijem skozi le na en način: z dem bow. Ta bum-č-bum-č ritem, po katerem prepoznaš reggaeton. Ritem je iz Afrike prišel v Panamo in Portoriko prek zasužnjenih in migrantov, zdaj pa beli moški, kot je J Balvin, s tem služijo milijone. O tem ne smeš preveč razmišljati; to je labirint odnosov moči, iz katerega ne prideš ven. Preden se tega zaveš, si že obtičal.

To je kot gripa: dokler si zdrav, si skoraj ne moreš predstavljati, kakšen je občutek, ko si bolan, toda takoj, ko te povozi in v postelji bolehaš z vročino ter nobena od tvojih mišic ne sodeluje, pomisliš: oh, sranje, ja. Potem se ne moreš spomniti, kako je bilo, ko si bil brez bolečin. Depresija je opisana kot meglica, kot razpoloženje, kot občutek, ki se spusti nate in zasenči vsa druga čustva. Ja, tista črna luknja. Ja, praznina. Kot bi bil pokopan pod zemljo, ležal v vlažnem mrazu in čakal, da dobiš dovolj moči, da pokukaš izpod zelenice.

V roki imam skodelico kave iz avtomata in sedim za klopjo v drugi vrsti predavalnice. Zraven mene leži zaprta črna peresnica na zadrgo. Pred mano, na razgrnjenem časopisu, mrtev krt. Njegove lopataste tačke mlahavo visijo na članku o Evropski banki.

Vklopi se projektor.

»V redu,« reče profesor Volk, »najprej sezite po skalpelu, nato pa previdno prerežite od pike pod vratom, na vrhu prsnega koša, vse do anusa. Pazite: nekoliko morate pritisniti, koža je otrdela, če boste premočni, boste zarezali v želodec, zadeli črevesje in naredili svinjarijo.«

Skozi rokavice iz lateksa čutim, kako mrzla je žival pod mehkim krznom. Z obrazom bi se naslonila nanjo, tako kot to počnem pri svojih mačkah. Vsakič, ko s skalpelom naredim par centimetrov več, moram v rano natresti žagovino. Absorbira vlago; kri in sluz.

Preveč močno pritiskam, seveda. Prebijem trebušno steno in njegovo črevesje zdrsi skozi tanko režo. Nič hudega, kar režite naprej. Izvlecite ga iz njegove jakne. S škarjami odrežite tačke z bokov. Okostje se sliši kot kabelska vezica: trdno, nezlomljivo, dokler se nenadoma ne vda. Ko pridem do lobanje, moram spet vzeti škarje, da zelo previdno obrežem kožo vzdolž očesnih jamic. Možgane iztrgam s pinceto. Strmim v spuščen strop in poskušam dihati počasi. Ne morem gledati te nežno rožnate brozge, ki priteka iz zadnje strani trupa.

Popoldne se v predavalnici širi nek smrad. Ne po gnilem, ne po mesu. V sebi ima nekaj sterilnega, s kančkom stare bolečine. Tako smrdi smrt, si mislim, in vzamem ohlapno kožo iz posode s kemikalijami ter jo obrnem navzven. Usedem se na stolček pred napravo za strganje, z nogo potisnem pedal in notranjo stran krta naslonim ob grobo rotirajočo se krtačo.
»Zelo dobro,« reče gospod Volk. »Poskrbite, da odstranite vse meso, tudi v tistih majhnih vogalčkih. Poglejte, tam pri nogi, ja, točno tam.«

Par tednov po tisti noči na urgenci sem se morala vrniti v bolnišnico. Imela sem termin pri ginekologu. Moja deviška kožica je bila pretrda. Morali so jo prerezati, drugače bi lahko z njo imela težave. Čisto malo me je bolelo. Po posegu sem si lahko v trgovini z igračami izbrala darilce. Izbrala sem si rdečo vetrnico, ki sem jo postavila na okensko polico pred odprtim oknom. Dolga leta sem ljudem govorila, da sem nedolžnost izgubila v bolnišnici, s škarjami. Tako zelo preprosto, sem se smejala. Ni mi bilo treba izbrati tistega pravega, ki bi me lahko raztrgal, to je bilo že urejeno. Klinično in čisto.

Tako kot mnogi umetniki se je tudi J Balvin razcepil na dvoje. Na eni strani svetovna zvezda, uspešen umetnik, obdan z ženskami, v najdražjih oblačilih, na motorjih in gliserjih – na drugi strani José, potrt človek, ki včasih več dni ne vstane iz postelje. Nimata veliko skupnega. Njuna glasova zvenita enako in oba tičita v istem telesu. V isti glavi.

Ni tako enostavno nečesa ubiti in poskrbeti, da mrtvo ostane. Še preden se zaveš, pridejo črvi, začne gniti, rasti in dihati naprej. Krt bi moral dajati vtis, kot da je pravkar prilezel iz krtine, vendar bi moral biti lep kot plastična lutka. Potrebuje novo notranjost iz lesne volne in železne žice. S svinčnikom zarišeš obris za pravilne mere. Žico z glino potisneš v lobanjo, nato pa jo s pomočjo kalupa zviješ. Čeznjo napneš kožo kot tesno prevleko za blazino. Z najlonsko nitjo zašiješ luknjo. Ko je žival dokončno preparirana, z bucikami v položaj postaviš ohlapne dele: roke, stopala, rep. Kar se posuši, se skrči.

Z roko pobožam žametno dlako svojega krta. El mundo nos quiere, nos quiere, me quiere a mí. Moja roka je danes prave dolžine. Skozi slušalke okoli mojega vratu vibrira dem bow. ¿Y dónde está mi gente?