V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:
JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.
Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.
Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vztrajajo in me še vedno na enak način plašijo.
Med temi so neka nesreča, Zorrova maska, steklene posode s konzerviranimi živalmi na policah moje šole, streljanje, lažna smrt moje sestre, vrata naše stare hiše in še bi lahko naštevala. Gre za prebliske, ki se vračajo vame, kakršna sem sedaj, in me vržejo v skrivno sobo. Včasih v tej sobi ostanem dolgo časa, kdaj drugič se sprašujem, zakaj mi je tega treba, in se ustavim. Ampak tisto, kar me privlači, je skrivnostnost, ki jo ti prizori prinašajo s seboj. Po eni strani bi bilo bolje, da bi jih pustila takšne, kot so, po drugi pa je želja, da bi se približala plamenu, tako neobvladljiva, da ni več pomembno zavedanje, da se lahko opečem. Kajti to se bo zgodilo, in še kako. In v tem je bistvo.
V enem od odlomkov iz svoje zbirke Bradbury zapiše: »Takšni seznami, potegnjeni z dna tvojih možganov, ti lahko zares pomagajo, da odkriješ samega sebe.«
Nihče ni nikoli rekel, da je to enostavno, in – da se razumemo – tvegamo, da se bomo močno opekli.
Bradbury pripoveduje o soteski blizu hiše, kjer je živel kot otrok: »In potem sem se želel spomniti, kakšna je bila soteska, zlasti v nočeh, ko smo se pozno vračali domov [...], in moj brat Skip je stekel naprej in se skril za mostom, postavljenim čez sotesko […], in potem je skočil ven in me kriče zgrabil, jaz pa sem tekel, padel in spet tekel ter nerazumljivo kričal vse do doma.«
Tiste soteske ne poznam, poznam pa nagon »teči, pasti in spet teči« in ta nagon valovi. Pripravljena sem staviti, da valovi v vsakem izmed nas.
»Tekel sem, skakal. Ampak čisto vedno, glede tega si nisem mogel pomagati, sem v zadnjem trenutku odprl oči in se zazrl v grozljivo temo. In vselej je bila tam.«
Bistvo je izkopavati, kopati kot praljudje po naši preteklosti. Če smo pripravljeni to početi, če uspemo zares pogledati tem stvarem naravnost v oči, si ne smemo predstavljati nastavljenih min, ki čakajo na nas, da se sprožijo.
*
Stričeva in tetina hiša je bila na podeželju. Bila je del enega od tistih kompleksov vrstnih hiš, kjer so vse hiše enake in se med seboj stikajo. Območje se je nahajalo v bližini športnega igrišča, na desni strani se je vas končala, ozadje hiš pa se je širilo v odprto pokrajino. Tukaj je bilo veliko plevela in požganih vej, ki so se lomile kot krekerji. Včasih so čevlji, ko so stopili nanje, dvignili rjavkast prah. Nihče se ni nikoli potrudil, da bi okolico pospravil, in na pogled ni bila nič posebnega. Nekoliko naprej so ležale zapuščene pnevmatike, ki jih je sonce vsako poletje rezalo po površini. Od tod se je lahko videlo stričevo in tetino hišo, ki je stala v majhni ulici, kamor so avtomobili le stežka zapeljali, vedno se je zdelo, kot da se bodo tam zataknili. Včasih se je pripetilo, da je bila ulica v celoti zasedena, in primorani smo bili poiskati parkirišče drugje.
Hiše na tistem območju niso bile zelo velike, bile pa so solidno zgrajene, če ne drugega, so imele debele stene, težko je bilo slišati hrup od zunaj. Bilo bi zelo tiho, če na drugi strani ceste ne bi tekli tiri železniške postaje.
Na neki način ne razumem, kako sta stric in teta lahko živela tam, kjer je neprestano prežala tista sprememba. Vlak je šel mimo ob zori in včasih celo sredi noči, to so bili trenutki, ko se ga je najbolj slišalo. Morda zato, ker je bilo vse tako tiho, vlak pa je prihrumel. Predstavljala sem si ga ogromnega, z glasnim kovinskim zvokom. Ni bil eden tistih sodobnih vlakov, podeželska železnica je povezovala bližnje postaje in vlaki so bili pogosto v napol razpadajočem stanju. Ljudje so se z vlakom vozili, če ni bilo druge možnosti, ali pa so ga fantje in dekleta napolnili poleti, da bi se odpeljali na morje. Stric in teta sta poznala urnik nivojskega prehoda, ko so se zapornice spustile, in vsakič, ko je šel vlak mimo, se je zdelo, kot da se bo podrla hiša. Prihod vlaka je donel v ušesih in zdelo se je, da bodo tla zavrela in popokala pod našimi nogami. Ko je bil vlak zelo blizu in je šel mimo hiše, so se tresla okna kot pri potresu. Najprej se ga je zaslišalo v spalnici. Potem v kopalnici, mislila sem, da bo prebil steno in izravnal vse skupaj s tlemi. Vsakič sem verjela, da bo res tako.
Hiša je imela vrt, ki je bil na eni strani ograjen s suhim zidom. Stric je skopal prostor, da bi tam rastle rastline. Mnoge so bile debele, medtem ko se je bršljan vzpenjal po zidu. Zid je bil nizek, na drugi strani so tekli zelo dolgi železniški tiri. Bili so kot pritrjeni na nas, skupaj s prodom in plevelom.
Ko je vlak šel mimo, je bil to obred, vsakič sem zadrževala dih, ker sem bila res prepričana, da se ne bomo rešili. Namesto tega je bilo vlaku vseeno za nas. Kar me je navduševalo, zlasti ponoči, je bilo razmišljati o postaji in o tem, kaj vse bi lahko bilo pod tračnicami. Vlak bi lahko zdrobil, kar koli bi mu prišlo na pot, in navdušeno sem razmišljala, kaj se dogaja tam zunaj in kako se premika tema. Zunaj ni bilo nobenega zavetja in vse stvari so se morale soočiti z vlakom. Skrbelo me je za vse te stvari in razmišljala sem, kaj bi se lahko zgodilo, medtem ko nihče ne bi gledal.
*
Poleti, ko je sonce že začelo zahajati, smo se zadrževali na pločniku čez cesto, posedali smo na rjastih stopnicah velikih obokanih vrat. Vrata so bila goste rjave barve, ki se je zdela kot zemlja, na sredini pa je gledal ven relief levje glave. Nismo vedeli, kdo živi za tistimi vrati, niti nismo videli, da bi se kdaj odprla. Do večera smo ostajali na tistih rjastih stopnicah. Pod dlani se nam je v črnih kvadratkih lepila rja, tako da smo si jo drgnili stran in se zato počutili pomembne.
Povsod naokoli so bila vrata hiš odprta in mama, ki je sedela v hladu, nas je gledala.
*
Bilo je pred večerjo in vladala je poletna tišina, kdaj pa kdaj je bilo slišati kakšno ptico, morda so bile sove. Nedaleč stran, po magistralni cesti, so vozili redki avtomobili. Z mamo sva čakali očeta. Ona je sedela na ležalniku pod pergolo. Nosila je cvetlično obleko in jedla kumaro. Vstala je, postavila stole okoli mize in začela kuhati. Vzela je rezine mesa iz zamrzovalnika in oprala nekaj listov solate. Vsake toliko je pogledala proti vhodnim vratom na dvorišču. Vhodna vrata naše hiše so iz kovanega železa in pobarvana zeleno. Previsoka so, da bi se jih dalo preplezati, in odpirajo se avtomatsko s pritiskom na gumb daljinskega upravljalnika. Vemo, da nekdo prihaja, ko zagledamo žaromete, ki so vidni skozi rešetko.
V ozračju je odmevalo petje čričkov, še vedno jih slišim. V daljavi je bila pokrajina tiha. Mama je prižgala televizor. Ni rekla besede in jaz sem jo opazovala. Včasih se je sprehodila proti ulici, gledala in čakala. Potem se je vrnila in nadaljevala s svojimi opravili. Tudi jaz sem gledala ven in čakala.
Ne vem, kako dolgo sva to počeli. Nič si nisva rekli, v ozadju pa so na televiziji ves čas govorili. Mama je vsake toliko časa pogledala proti zaslonu, poslušala do konca repliko in se nato obrnila. Tisti večer je bila tišina blizu, zdelo se je, da je nečesa konec. Iz loncev je prihajal vonj po rdečem mesu in para se je prosto širila. Mama je zmanjševala ogenj, dokler ga ni ugasnila, in pogledala proti dvoriščnim vratom. Jaz sem gledala njo.
Takrat sem ga videla. Videla sem ga na travniku, skritega med borovci, bil je nedaleč stran. Mama se je neprestano premikala med mizo in lonci na štedilniku ter ga morda zato ni opazila. Iz strahu, da bi jo prestrašila, ji nisem rekla ničesar, vendar sem upala, da bo ostala tam, kjer je, in da se bo moj oče vrnil. Nisem se premikala, toda čutila sem, kako je posegel vmes. Ustvariti hrup, da bi ga pregnala, ne bi služilo ničemur. Vedela sem, da je bil tam in da jo hoče uničiti. Ne vem, kako dolgo jo je opazoval, lahko bi bilo pol ure ali manj, morda pa tudi več. Najprej je gledal njeno obleko, nato njene lase in vse, kar ji je pripadalo. Glasovi na televiziji so še kar naprej govorili. Črički na podeželju so bili še vztrajnejši. Nebo je bilo temno in bilo je poletje, vendar nismo umirali od vročine. Mama je gledala naša zaprta dvoriščna vrata.
Morda ona ni opazila, a še vedno mislim, da tistega večera nisva bili sami. Ne vem, kaj se mi je zdelo, da vidim na travniku, čisto blizu naju. Kar bi rada vedela – globoko v sebi –, je, ali je tudi ona razumela, ali je opazila, da nisva bili sami. Po mojem je bil nedvomno le par korakov stran in je prišel po naju. Tistega večera sem se bala, da išče prav naju in da ne bo odšel praznih rok.
Potem je nenadoma izginil. Od nekod je zagotovo moral priti in nekdo ga je moral poslati. Dejstvo je, da če bi hotel, bi lahko ostal.
Nekaj večerov pozneje sem bila skupaj s prijateljicami in vračale smo se z zabave. Bila je že noč in avtomobili so drveli po magistralni cesti. Slišale smo, kako so šli mimo nas in zanihali naš avto. Ko smo vozile po cesti, so neke luči utripale. Nekdo nam je dal znak, naj upočasnimo in zapeljemo na nasprotni pas. Za trenutek sem ga ponovno videla. Peljale smo mimo uničenega avtomobila. Pokrov je bil zmečkan, videti je bil kot prazna pločevinka s paradižnikom in tam so bili gasilci in reševalno vozilo. Ne vem, ali so bili ljudje poškodovani in ali je bilo krvavo, ampak nekaj mi pravi, da je bilo tako. Ko smo počasi peljale mimo in gledale v notranjost tistega avta, je med nami zavladala tišina, zdelo se je kot konec neke bitke. Moja prijateljica za volanom je začela govoriti, da smo imele srečo, »dovolj bi bil samo trenutek prej in bilo bi po nas«, je ponavljala. Tisto noč je bila cesta zares temna in vedela sem, da nas je ponovno obvarovala.
