Kot namiguje podnaslov, knjiga Iskar vsebuje zgodbe o 44 predmetih od blizu in daleč. Radovedna in raznolika zbirka, urejena po tematikah, vključuje presenetljive najdbe z vsega sveta: škornje iz Butana, tlakovce z Gaudijevim vzorcem iz Barcelone, kozarce za vino iz Baskije, broško v obliki srca iz Sarajeva, espadrile iz Pirenejev, skarabeje iz starega Egipta, škatlo smeti iz New Yorka, kos oranžne tkanine s plavajočih pomolov na jezeru Iseo, slovenskega rjovečega zmaja, zemljevid vzhodnega Berlina in še mnogo več. Ko Ekaterina Petrova pripoveduje zgodbe o teh predmetih, pravzaprav pripoveduje tudi o krajih, od koder prihajajo – Kustendorf in Katmandu, Ljubljana in Louisiana, Belvedere in Bilbao, Selçuk in Centralni park –, ter jih umešča v širši jezikovni, kulturni, zgodovinski, antropološki ali geografski kontekst. Umetelna mešanica potopisov, esejev in zgodb je skrbno raziskana in podkrepljena z zanimivimi dejstvi, vendar prežeta s subjektivnim pogledom avtorice in njeno osebno biografijo popotnice, prevajalke in iskarke. Oblikovanje in podoba knjige, ki jo je ustvarila Ljuba Haleva, ena najvidnejših sodobnih bolgarskih ilustratork, dobro in s smislom za humor pričara duh zgodb. Tako tudi sama knjiga postane čudovit predmet, ki prinaša užitek in veselje – za branje in ponovno branje, za posedovanje in obdarovanje.

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča. V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.

Minilo je že nekaj let, odkar sta Luke in Elie prvič stopila na tla Rdečega planeta. S sajenjem višenj na Marsu, ki zaenkrat edine uspevajo na tem turobnem planetu, začneta oče in hči razburljivo iskati skrivnosti, vkopane v plasti rdečkastega prahu. Drevesa, polna temnordečih plodov, rastejo pod stropi vseh specializiranih rastlinjakov, razen v enem – Območju 24. Medtem ko se notranjost njunih astronavtskih oblek vse bolj polni s samoto, strahom, nerazumevanjem in žalostjo, ju tragični dogodki iz preteklosti še kar pestijo kot mrakobne meglice Marsa. Čeprav se pogosto prisilita, da ne bi razmišljala o domu, ki sta ga začasno zapustila, je iskre njunih zgodb in spominov nemogoče popolnoma ugasniti – vlečejo ju k pomembnim podrobnostim in dogodkom, ki so oblikovali njuni življenji. Zakaj je pomemben način, kako Elie je višnje, in katero drevo je Luke posadil, ko je bil majhen? Ali so lahko stara kmetija, sadovnjak, bližnje jezero, zamrli vaški semenj in mreža prepletenih kanalov in gozdičkov skelet in življenjski sistem družine? Boris Džinić v svojem debitantskem romanu spretno prepleta preteklost in sedanjost svojih junakov in prinaša ganljivo zgodbo o moči spominov, ljubezni, trpljenju in neločljivih vezeh med ljudmi. Območje 24 nas spominja, da je tudi na najtemnejšem mestu možno ohraniti veselje življenja in vero, da se je k tistemu, kar nas čaka, vredno vrniti.

Literatura in življenje imata skupni imenovalec: pripoved. Pišejo se sedemdeseta leta in William »Mole Man« Lyttle v tunelu pod svojo hišo izreže stavek, ki nepovratno spremeni, kako se obrača/vrti sveta. »Naša življenja nam kot pripovedi ne pripadajo več.« Protagonistka avtofikcijskega romana je triintridesetletna Emma, ki se trudi razumeti svoje češke korenine, se soočiti z mamino smrtjo in najti odgovore na vprašanja o izginotju svoje partnerke. Zgodovina okoli nje ne teče, temveč se kopiči in raztrešča. Med razbitinami se katastrofalno dviga vodna gladina in pritiskajo požari. Emma gazi skoznje, da bi se malenkost oddaljila od ljubezni, v kateri se zmaguje in izgublja. V njenem pripovedovanju na konec prispemo skupaj ali vsak po svoje, pripoved pa ostaja. Prav tako vprašanje, ali lahko pripovedovanje človeku pomaga soočiti se s tragičnimi dogodki. Težišče romana se skriva v preizkušanju možnosti jezika in pripovedi kot orodij, s katerimi se soočimo z bolečimi dogodki. Besedilo je polno slikovitih podob, vanj se vpisujejo tako sposobnosti uveljavljene pesnice kot tudi nadarjene prozaistke. — uredništvo založbe Host Roman ima svoj red, tempo in močno sporočilo. Daje nam upanje, da nas lahko tudi najmanjše zgodbe rešijo pred katastrofami. — A2

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa so prvi del fantazijske pustolovščine o človeškem fantu Edgarju, ki se je znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Ob koncu življenja Smrt v vsakem živem bitju združi dve ločeni prvini; telo in čarobno dušo. Toda ravnovesje med življenjem in smrtjo v Inkremateri zmoti nenaden vzpon tistih, ki so sposobni sami nasilno ločevati magične duše in njihova telesa. S tem želijo ustvariti vojsko razdušenih pošasti, ki bodo popolnoma podvržene njihovi volji. Smrt, prestrašena, da bo zaradi porušenega ravnovesja kmalu prenehala obstajati, spozna, da je njena edina možnost za obstanek skleniti pakt s tistim, katerega telo ne poseduje magične duše – s človeškim fantom. Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.