View Colofon
Original text "Wyspa" written in PL by Urszula Jabłońska,
Other translations
Mentor

Nikolaj Jež

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Otok

Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti. 
Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti srečala osebe, ki so iskale prav tako kot jaz. Nismo prav veliko govorili. Besede »Od kod si?«, »Kam si namenjen?« so hkrati pomenile pozdrav in slovo. Vedeli smo, da nič ne pomenijo. 
Na slepo sem iskala, dokler nisem srečala Thomasa.
*
Prisedel je k meni v obcestnem baru blizu pristanišča. Sonce je počasi tonilo za obzorjem. Žene ribičev so na ribiških ladjah čistile mreže po dolgem lovu. Drobna ženska je pri cizi z rezanci pomivala plastično posodo. Nisem znala prebrati znakov na steklenici z lokalnim viskijem. Bila je temna kot morje, ki je neprestano šumelo v daljavi. 
»Z otoka sem,« je odgovoril na moj pozdrav. Ko sem ga vprašala, s katerega, je dvignil obrvi. »Otok nima imena. Podobno kot ljudje, ki na njem živijo.«
*
Thomas je krotko gledal izpod temnega šopa las. Majica brez rokavov je razkrivala vitko mišičasto telo. Težko sem določila njegovo starost. Na koži okrog oči, ožgani od sonca, so se delale prve gubice. Začutila sem, da bi rada ta večer, prav v tem pristanišču, izvedela več o njem. 
Povedal mi je, da se je rodil ob jezeru. Njegova mama je ležala na postelji sredi belih rjuh. Najstarejše modre ženske so jo držale za roke in ji utirale po s čela. Gorele so bakle. Drugi prebivalci so se zbrali okrog, plesali in peli so dolgo v noč. Ko je prišel na svet, ga je vsak želel podržati vsaj za trenutek. Novo življenje diši po skrivnosti. Prva leta je preživel s starši. Pil je mamino mleko in vpijal brezpogojno ljubezen ljudi, ki so ga spravili na svet. Ko je dopolnil tri leta, se je preselil v družbeni dom, da bi tam živel z drugimi otroki. Pri njih so dežurali vsi voljni prebivalci otoka. Vsak je imel priložnost občutiti ljubezen in bližino, gnus in razdraženost. Starša sta ga lahko kadarkoli obiskala, če je le tudi sam izrazil željo po srečanju. 
Njegova oče in mama sta kot ena izmed redkih od družbe dobila dovoljenje za to, da spravita na svet otroka. Skupnost je prepoznala, da sta dovolj odgovorna, čustveno stabilna in da se zavedata svojih omejitev. Kljub temu njuna ljubezen ni preživela treh let skrbništva nad otrokom. Ko je Thomas odšel v družbeni dom, sta odšla k drugim partnerjem. 
»Na otoku ni družin,« je pojasnil, ko je videl moje začudenje. »Vsak ima lahko toliko zvez, kolikor jih potrebuje. Tam živijo pari, ki so se zaljubili pred mnogimi leti in še vedno živijo le drug za drugega. Je pa tam tudi prostor za ljudi, ki plujejo od partnerja do partnerja in nikoli ne čutijo potrebe, da bi ostali. In za tiste z velikim srcem, ki lahko hkrati ljubijo več oseb, moških in žensk. Otok je za vsakega.« 
Ko je bil Thomas majhen, se ni rad igral z drugimi otroki. Vzgojiteljice so za to vedele in so mu dovolile, da se sprehaja, kjerkoli želi. Bile so prepričane, da bo vsaka oseba, ki jo bo srečal, poskrbela zanj, če bo to potrebno. Na otoku ni bilo neznancev, torej mu ni mogel nihče škoditi. 
Thomas je zelo rad opazoval prebivalce. Eni so imeli svetlo in občutljivo kožo, čeprav je bila nenehno opečena od močnega sonca. Drugim so na čokoladnih telesih rasli vranje črni lasje. Nekateri so si glave brili kot menihi. Drugi so pustili, da so jim lasje zrasli do tal in jih niso nikoli česali. Eni so se oblačili v elegantne obleke, na ustnicah se jim je lesketala šminka, na vekah pa senčilo. Drugim je kot oblačilo zadoščala opasica tkanine na bokih. 
Hiše, v katerih so živeli, so bile prav tako različne kot oni sami. Gradili so jih z lastnimi rokami iz tega, kar je rodil otok, in iz tega, kar je naplavilo morje. Enim so zadoščale preproste jurte iz platna in močnih palic. Drugi so slamo povezovali v kvadratne bloke in z njimi polnili zapletena lesena ogrodja. Na mestih, ki so jih pustili za sabo, so vladali različni običaji. Na otoku noben izmed njih ni bil boljši od drugih. Med svojimi sprehodi se je Thomas včasih za dlje časa ustavil pri katerem izmed bivališč. Pomagal je pri kopanju temeljev ali pri stiskanju slame. 
»Mar nisi hodil v šolo?« sem vprašala, čeprav sem slutila, kakšen bo odgovor. Imela sem občutek, da ta otok poznam. Da sem v sebi vedno nosila njegovo sliko, njegov vonj in toploto njegove zemlje. V sebi sem jo čutila tako jasno kot toploto viskija, ki je počasi začel krožiti v mojem telesu. Thomas se je tiho nasmejal.  
»Prebivalci so me naučili tistega, kar so sami znali.«
Vedeli so, kaj morajo storiti, da bo voda tekla pod zemljo in po njej. 
Ko so prišli na otok, tam ni bilo niti dreves niti jezera. Rdeča zemlja je pokala zaradi pomanjkanja vlage, podzemni izviri so davno tega presahnili. Ljudje, ki so tu živeli pred tem, so krčili gozdove, da bi prodajali les. Z intenzivnim obdelovanjem so izmučili zemljo. Ko ni ostalo nič več, kar bi lahko na otoku izkoristili, so odpluli na drugega. 
Novi prišleki so poslušali zemljo. Zapirali so oči in v dlaneh drobili njene trde grude. 
Na otoku so naredili terase, jarke in jezove, ki so upočasnili tok dežja proti morju. Voda je ponovno napojila žejno zemljo. Po nekaj mesecih so pritekli potoki – najprej pod zemljo, nato na njej. Po enem letu je na otoku začelo nastajati jezero, ki je s sabo prineslo zelenje. 
Ko se je to zgodilo, so prišleki stali v krogu in dolgo gledali drug drugemu v oči. Prisegali so, da zemlja na otoku nikoli več ne bo trpela zaradi človeške prisotnosti, da bodo previdni kot srne na jasi. Ko tečejo, se lahko zgodi, da njihova kopita poteptajo grm pelina, toda do večera bodo vsi njegovi listi zopet ravni. 
Polja so obrodila žito, iz katerega so lahko spekli dišeče hlebce. Nasadi fižola, paradižnikov in jajčevcev so obrodili bujne plodove. Na drevesih so se rdečila jabolka in mango. Prebivalci otoka so vedeli, da lahko zemlji vzamejo le malce več kot potrebujejo, da bi preživeli. Presežke so na sosednjih otokih menjali za platno, orodje in ogledala.   
Thomasa so naučili iz ogledal izdelovati zapletene konstrukcije, ki so sončno svetlobo odbijale tako, da je grela velike lonce, v katerih so pripravljali hrano. Naučili so ga izdelovati panele, ki so vpijali energijo. Dovajali so jo lučem, ko se je mračilo, ali pa pečem, ko je iznad morja zapihal mrzel veter. 
Znali so ljubiti živalske osebke. Thomasa so naučili, da nikoli ne sme ubiti nobenega izmed njih. Na otoku so se krave in konji pasli v divjini. Konji so mu včasih dali na razpolago hrbet, ko je moral priti na drugi konec otoka. Krave so mu včasih dale mleka, ko je bil bolan in si ni mogel sam povrniti moči. Toda vedno jih je moral vprašati za dovoljenje. Zazrl se jim je globoko v oči in v mislih vprašal. Naučili so ga, kako slišati odgovor. 
Ko je končal šolanje, je bil Thomas pripravljen za delo, tako kot vsi ostali. Na otroku je bilo vedno treba kaj postoriti. Potrebno je bilo sejati ali pobrati pridelek. Pripraviti hrano, pospraviti ostanke. Zgraditi hišo, jo vzdrževati v dobrem stanju. Nikomur niso dodelili več dela kot drugim. Morda le, če je kdo sam izrazil tako potrebo. 
Ko je Thomas končal z delom, je lahko preostanek dneva in noči počel, kar je imel rad. 
Rad je igral na kitaro. Harmoničen zvok je v njegovem srcu budil do tedaj neznano hrepenenje. 
Rad je nepremično sedel na plaži in opazoval pomirjujoč ritem valov. Pozornost je usmerjal v notranjost, k bitju lastnega srca, ali na zunanjost – k bitju srca narave. Bog je bil na otoku povsod, hkrati pa ga ni bilo nikjer. Svetišče je bilo pod vsakim drevesom in pri vsakemu kamnu. Vse je bilo popolno. Prav tako kot je, je bilo in bo. 
*
»Ni povsod tako,« sem rekla, v mislih pa sem imela kraj, ki sem ga pustila za seboj.
»Vem,« se je žalostno nasmehnil Thomas. Komaj vidna senca je oplazila njegov obraz. 
»Starša sta mi pripovedovala zgodbe o svetu, iz katerega sta prišla. O tem, da ljudje gradijo mesta, v katerih eni delajo dvanajst ur na dan, drugi pa sploh ne. Poleg tega nekateri umirajo od lakote, drugi pa kopičijo gromozansko imetje. O tem, da človek drugega ubije le zato, da bi se dokopal do njegovega imetja. O krajih, kjer umirajo drevesa in zemlja, ker človek ne zna živeti z njimi.«
Thomasova starša sta se spominjala naslovov filmov, ki sta si jih ogledala v kinu. Dotika pene na koži med kopanjem v kadi. Okusa ohlajenega belega vina v vročem popoldnevu. Toda na otoku sta želela na to pozabiti. Vedela sta, da s pojavom želje, da bi imeli več, pride skušnjava, da bi posekali drevesa in prodali njihov les. Da bi od zemlje zahtevali, da obrodi vedno več in več. 
Da bi pozabili, so se prebivalci otoka enkrat dnevno zbrali v manjših skupinah. Po vrsti so stopali na sredino kroga in drugim priznavali svoja najgloblja skrita občutja. »Želim si,« so govorili. »Koprnim.« »Zavidam.« Iz oči so jim tekle vroče solze. Tedaj so se jim drugi močno približali. Čvrsto so jih objeli in njihove obraze zakopali v vrat. Na ta način so vztrajali tako dolgo, dokler bolečina ni popustila in na koncu izginila. Thomas je sodeloval pri teh seansah, toda nikoli ni stopil na sredino kroga. Ni se spominjal. Ni zavidal. Ni koprnel. Slišal je, kako so najstarejši šepetali, da ko odide zadnji izmed tistih, ki se še spominjajo, srečanja sploh ne bodo več potrebna.
*
»Misliš, da bi lahko odplula na otrok?« sem plaho vprašala Thomasa. Bilo je že popolnoma temno, v mraku sem komaj videla beločnice njegovih oči. V zraku je bil vonj po gnilemu sadju, drhtel je od petja škržatov. Žene ribičev so že zdavnaj odšle domov. Vitka ženska je cizo z rezanci postavila v kot in ga prekrila s platneno ponjavo. Vedno bolj jasno sem čutila, da je otok prav tisti kraj, ki ga iščem. Ki ga iščemo vsi. 
»Danes ne vem več, kako priti tja,« je počasi rekel Thomas. »Vem pa, da je to mogoče. Do bregov otoka so včasih priplule ladje, ki so pripeljale naključne popotnike. Na otoku jih ni nihče vprašal, od kod so pripluli in kaj tukaj iščejo. Nikogar niso zanimali kraji, kjer so se rodili, niti misli, ki so jih nosili v glavah. Nikogar, razen Thomasa. 
Prebivalci so popotnikom po navadi dovolili, da prisedejo k obroku pri skupni mizi. Razkazali so jim otok. Odgovarjali so na njihova vprašanja, čeprav so se jim zdela nesmiselna. Toda ko je sonce začelo zahajati, so jih pospremili na plažo, naravnost k ladji. Niti ena roka se ni dvignila v znak pozdrava. Nikoli nihče ni pomislil na to, da bi se lahko vkrcal na ladjo. 
»Bil sem prvi,« je rekel Thomas in se za trenutek v tišini zazrl v noč.
*
Ko je rekel, da želi oditi, so mu v ušesih dolgo odzvanjali gongi, ki so vse klicali na skupno srečanje v dvorano ob jezeru. 
Na otoku nihče ne vlada nad drugim človekom. Zapisani niso nobeni zakoni, ki bi vladali nad življenjem prebivalcev. Pravzaprav tam zavezuje le eno – vsak lahko počne to, kar želi, dokler s tem ne moti drugega. 
Včasih se je zgodilo, da sta si bili dve osebi v napoto. Nekdo je postavil hišo preblizu soseda. Nekdo je drugega motil z glasnim vedenjem. Tedaj se je ta dvojica srečala in se pogovarjala tako dolgo, dokler ni našla rešitve. Če se nista mogla sporazumeti, sta za nasvet prosila poljubno osebo na otoku. 
Že prej se je dogajalo, da so gongi pozivali na skupno srečanje.
Prišlo je leto, ko so potrebovali več gradbenega materiala kot običajno. Morali so razmisliti, kako ga dobiti. 
Prišlo je tudi leto, ko zemlja ljudem ni dala dovolj plodov in je bilo potrebno najti način za preživetje. 
Prebivalci so se torej posedli v velikem krogu in presojali tako dolgo, da so bili vsi zadovoljni z rešitvijo. Včasih je to vzelo cele dneve, včasih tedne. 
Toda Thomasov odhod je predstavljal povsem nov problem. Danes se ne spominja več, koliko tednov so zasedali, preden so vsi pristali na rešitev. Pa vendar so bili le redki resnično zadovoljni. Najstarejši prebivalci otoka so imeli solze v očeh, ko so pripravljali ladjo, ki naj bi Thomasa ponesla na morje. Toda vsi so vedeli, da če rečejo »ne«, otok preneha biti otok. 
*
»Ko sem se vkrcal na ladjo, se niti ena roka ni dvignila, da bi pomahala v slovo,« je rekel Thomas, toda v njegovem glasu nisem slišala obžalovanja. 
Na obzorju se je nebo začelo jasniti in napovedovati nov svit. Mimo naju so šli prvi ribiči, pripravljeni, da v morje potisnejo čolne, tako drugačne od tistih, na katere se bomo vkrcali mi. Njihovi čolni vedno priplujejo k istemu bregu, od katerega so zjutraj odpluli. Midva sva sedela v pristanišču kot v stanju bardo, med budnostjo in spanjem, med enim svetom in drugim. 
Postavila sem vprašanje, ki naj bi predstavljalo slovo: »Kam si namenjen?«.
»Ne vem,« je skomignil z rameni. »Vem le, kaj sem pustil za seboj.«

(Angleški mislec Thomas More je opisal otok Utopijo – dobro mesto ali ne-mesto – na katerega je v 17. stoletju priplul portugalski popotnik Hythloday. Obstaja velika verjetnost, da bi danes priplul prav nanj).
 

More by Pia Hrovat

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko
More in SL

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl