Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti.

David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj pospravljen, četudi nisem vedela, ali je razlog dnevna svetloba ali dejstvo, da so tokrat skoraj vse slike bile obrnjene proti steni. Ob steklenicah pri oknu se je videlo le malo gozda. 

David je zbrano hodil po sobi, kot da me ne bi bilo tam. Naredil je krog okoli starega naslonjača in odobravajoče udaril po njegovi blazini, da se je iz notranjosti slišal votel pernat zvok. Potem k naslanjaču pomaknil slikarsko stojalo, potisnil bližje majhno mizo s čopiči in svinčniki in sedel na visok stolček. Stojalo je bilo tako zamazano z barvo, da je bilo videti, kot bi bilo prekrito s ptičjimi iztrebki. Iz pokrova je vzel risalne žebljičke in na les pritrdil nekaj listov papirja. Mrko je zabrundal, se zravnal, obrnil stol, poleg postavil ogledalo in sedel. Zdelo se je, kot da pripravlja dramski prizor. Zavihal je rokave in zagledala sem njegove lepe roke in zapestja.

»Te zebe?«

Še vedno sem imela oblečen plašč in torbo čez ramo, ne da bi se zavedala temperature.

"Gretje sem navil do konca."

Po tej pripombi se je posvetil svinčnikom in oglju. Ni bil neprijazen, vendar odsoten, jaz pa nisem mogla več zavlačevati; nekaj je pričakoval od mene.

»Lahko dobim malo vode?«

Šel je po steklenico, do vrha napolnil kozarec in spet sedel. Nisem se ga dotaknila. Bila sem vznemirjena in imela sem občutek, da sem v tem sama.

»V redu,« je rekel, »končal sem.«

Pokazal je na paravan na koncu ateljeja. Na njem je visel kopalni plašč. Čutila sem se nemočno. Vdih, izdih. Odkorakala sem do paravana in si odvezala čevlje. Slekla sem hlače, pulover in spodnje perilo ter vse odložila na kup. V daleč prevelikem kopalnem plašču sem sedla na stol, medtem ko je šilil svinčnike. Vse se je zdelo tako domače, vendar na nevaren način in tkanina pod pazduho je bila premočena od znoja.

David je pokazal na kopalni plašč.

»Naj vstanem?« sem vprašala.

»Ja, mogoče, za začetek.«

Moja motorika je šla po svoje. Sunkovito sem vstala.

»Lahko samo stojiš pri miru.«

»David,« sem začela.

Tako močno sem se začela znojiti, da so se mi podplati prilepili na parket. Sedel je dva metra stran na svojem slikarskem stolčku, s stojalom med nama. Prvič je bila vsa njegova pozornost namenjena meni. Ko sem izgovorila njegovo ime, me je osorno pogledal in vedela sem, da sva si predaleč. 

S hladnimi prsti sem slekla kopalni plašč in ga karseda nonšalantno položila preko naslonjača. Topla praznina na koži. Prsni koš se je dvigal in spuščal in za kratek trenutek sem bila lahka kot pero. Pri takšni goloti sem težko stala pri miru, lahko sem le gledala v njegove oči, ki so se sprehajale po mojem telesu. Nič se ni zgodilo. Med ritnicama mi je zdrsnila kapljica znoja. Pričakovala sem, da me bo popadel še večji strah, toda to se ni zgodilo. Ustavil se je na sredini mojega prsnega koša, kjer je obstal kot stoječa voda.

Z mize je vzel nekaj paličic oglja in začel skicirati z velikimi, počasnimi potezami. Drseči zvok oglja na papirju. Njegova roka se je pomikala sem ter tja po papirju, ki je bil obrnjen proti meni. Zdel se je živčen, njegove nosnice pa so bile široko odprte.

»Lahko prosim nehaš buljiti vame?«

Pogled sem uprla v tla.

»Drugače pa prosim sedi nazaj v naslonjač.«

Z lepljivimi koraki sem stopila do fotelja. Odtrgal je list in z roko že začel krožiti po listu spodaj. 

Noge sem zasukala čez naslon za roke in poskušala nadzorovati svoje dihanje. Žamet sedeža je bil na več mestih obrabljen in se mi zarezoval v kožo. Zleknila sem se nekoliko nižje. Moje oči so pregledovale sobo in iskale oporo, nekaj, kar bi mi odvrnilo pozornost, da ne bi več čutila Davidovega pogleda.

Steklenice pred oknom so metale zeleno luč na parket. Ne vem, kaj je priklicalo spomin; morda ta barva ali pa vzmetnica, ki je malo naprej ležala na tleh. Kar naenkrat sem pomislila na posteljo svojih staršev, na kateri sem se kot otrok pogosto igrala. Stara vzmetnica, rjuhe in skromni vzglavniki. Znan, a očarljiv vonj, predmeti na nočni omarici; mastni ušesni čepki, vžigalice, steklenica masažnega olja, pokrita s prahom. Postelja dveh odraslih oseb. Od kod se je pojavil ta spomin? Stara podoba, nisem vedela, da jo še nosim s sabo. 

Odgnala sem spomin in usmerila pogled na gozd poleg steklenic. Tri debla. Najbolj oddaljeno je potekalo skozi sredino zavese in druga dva sta stala na levi, s soncem za sabo. Bukve, sem pomislila, bile so gladke in močne, listi skoraj prozorno zeleni. Pogled sem uprla v kotiček razgleda in po lubju navzgor, občutek, da sem na znanem kraju. Toda ni delovalo, nisem mogla vstopiti. Iluzija slike je bila popolna in drevesa neverjetno znana, vendar se je zdelo, da so zelo daleč. Spoznala sem, da so veličastno sama. Je bilo to zaradi pogleda na njih, ali tega res še nikoli prej nisem opazila? Skušala sem se spomniti delčkov domačega gozda, bukev na gozdnem robu pri naši ulici. Takšnega je videl on, sem pomislila in spet me je pritegnilo nazaj k hreščečemu zvoku poleg mene. 

Ko je David vstal in prišel do naslonjača, je bilo skoraj popolnoma temno. Nisem se drznila premakniti. S paravana je vzel kopalni plašč in me pokril. Očetovska kretnja, še bolj pa sem se počutila, kot da bi me hotel zakriti. Dlake na njegovih podlahteh so bile sivkaste in vdihnila sem njegovo bližino.

»Oprosti,« sem rekla in vtaknila roke v rokave, »bila sem tako nervozna, da sploh nisem vstala z naslonjača.«

»Nič hudega. Bilo je prvič.«

Prižgal je luč, prislonil usta k steklenici vode in pil z velikimi požirki.

»Ti bo kaj koristilo?« sem vprašala. 

»Ja. Pa tebi?«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Bila sem razočarana in sem stopila za paravan, da se oblečem. Potem sem se sprehodila mimo stojala. Želela sem videti skice, a na lesu ni bilo ničesar več, razen žebljičkov.

»Prideš spet naslednjo nedeljo?«

Stopil je po stopnicah za mano.

»Ne vem,« sem rekla na vhodnih vratih, »mislim, da to ni zame. Zakaj ne vprašaš Sam?«

»Pridi naslednji teden.«

V iztegnjeni roki je držal kuverto.

»Se vidimo v nedeljo,« sem rekla.

In ne da bi vzela denar, sem pospešila korak, stopala tesno ob hišah, s ključi stisnjenimi med prsti zdrave roke.

Nekaj ​​tistega pogleda na gozd je vendarle ostalo. Doma sem se zvila v posteljo in se v mislih z očetom sprehodila po naši ulici, po asfaltirani cesti v gozd. Zasebnost. Vedno je trajalo nekaj časa, da sem zaslišala zvoke, šelestenje in šumenje v goščavi in ​​višje, med drevesi. Pot pred nama je vijugala in sem ter tja sem lahko razbrala del praproti in grmičevja. Moj oče je hodil odločno, njegovi koraki so bili lahki na mehkih tleh. Pomirjujoče je bilo hoditi za njim in opazovati njegove gibe. Prvih nekaj dni po mamini smrti ni šel iz hiše. Bala sem se njegove žalosti in se zaprla v svojo sobo. Če sem bila lačna, sem se prikradla v kuhinjo in si natrgala koščkov kruha – bila sem premajhna za rezalnik kruha, ki je stal ukrivljen kot suh list na mizi. Drugi večer sem šla k njemu, da bi ga poljubila, toda njegov obraz se je skoraj srhljivo spremenil. 

»Očka,« sem rekla, toda ni me pogledal. Splezala sem po stopnicah navzgor in se jokala, dokler nisem zaspala.

Ko je dan pozneje iz stojala za dežnike vzel svojo sprehajalno palico in nakazal, da gre na kratek sprehod, un petit tour, me je zajela panika. 

»Grem lahko s tabo?« 

Zaprla bi mu pot. Zdelo se je, da se ne bo vrnil, če ga pustim oditi. Toda na njegovem obrazu se je obotavljaje pojavila hvaležnost in tako sva drug ob drugem odšla v gozd. Med temi sprehodi sem bila karseda tiha: da ne bi zmotila gozdnega življenja, živali in tudi magičnih bitij, za katera sem sumila, da so tam živela, a si o tem nisem drznila razmišljati iz strahu, da bi pritegnila njihovo pozornost. Opazovala sem, kolikor se je dalo, in podobe shranjevala v sebi, da bi lahko med sanjarjenjem hodila po isti poti vedno znova, ne glede na dogodke v zunanjem svetu.  V svoji domišljiji bi hodila zelo počasi, stopila bi in pogledala naokoli, stopila in poslušala. Osvobodila bi se gozdnih tal, se dvignila skozi krošnje in nad ogromno zeleno jaso pokukala iz drevesnih krošenj. In ponoči sem v postelji razmišljala: kako bi v tistem trenutku bil videti bukov gozd, kaj bi se premikalo med debli dreves in po stezah?