Kratke zgodbe v zbirki Leteči ljudje druži stikanje s tujimi in neizživetimi življenji: preslikave se dogajajo tako znotraj zgodb kot v druge, že napisane zgodbe, pa tudi v resnično življenje. Zgodbene niti, zaznamovane s kratkimi stiki in odprtimi možnostmi, se pnejo kot žice daljnovodov skozi mestni trušč. Protagonisti pogosto sanjarijo o življenjih, ki bi jih lahko živeli, ta pa pred njih stopajo včasih kot prikazni, včasih pa kot povsem otipljive alternative. Odnehanje in pasivnost se v zbirki pojavita večkrat, vendar pogosto kot (paradoksalno) ključen element aktivnega odpora proti nastalim okoliščinam. Leteči ljudje se dogajajo na razpotju različnih usod, tam, kjer je mogoče vse, četudi le za hip.

Ajda Bračič (1990) je arhitektka, urednica in publicistka. Kot piska in urednica sodeluje z več slovenskimi mediji s področja arhitekture in kulture. Za svoje pisanje je prejela nekaj nagrad na prepoznavnih literarnih natečajih. Zbirka kratke proze Leteči ljudje je njen knjižni prvenec.

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa so prvi del fantazijske pustolovščine o človeškem fantu Edgarju, ki se je znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti.

Ob koncu življenja Smrt v vsakem živem bitju združi dve ločeni prvini; telo in čarobno dušo. Toda ravnovesje med življenjem in smrtjo v Inkremateri zmoti nenaden vzpon tistih, ki so sposobni sami nasilno ločevati magične duše in njihova telesa. S tem želijo ustvariti vojsko razdušenih pošasti, ki bodo popolnoma podvržene njihovi volji. Smrt, prestrašena, da bo zaradi porušenega ravnovesja kmalu prenehala obstajati, spozna, da je njena edina možnost za obstanek skleniti pakt s tistim, katerega telo ne poseduje magične duše – s človeškim fantom.

Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča.

V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.