Mia je stara 27 let in vsak dan gleda najslabše na svetu: dela kot moderatorka vsebin in mora cenzurirati najnasilnejše posnetke, ki krožijo po spletu. Odkar je njen bivši fant Ruben umrl, ko ga je v banji stresla elektrika, živi v začaranem krogu nihilizma in očitkov, otopela zaradi službe in zdravil, samo občasno pa jo poživi prijateljstvo z Dennisom in Miriam. Preteklost z Rubenom je arhiv krutih spominov, kakršne so tudi podobe, ki jih mora odstraniti s spleta, a jih ne more izbrisati iz spomina: čustveno izsiljevanje, ko jo obtožuje, da ga požira kot bogomolka, in strah pred tem, da bi ga zapustila. Ko pa naleti na posnetek Sofie, dekleta, ki ji je podobno in ki se vrže z mosta, se Mia zdrzne in poda po njenih stopinjah: sreča njenega fanta Lapa, obetavnega glasbenika, in prijateljico Margot, spremljevalko in plesalko v nočnem klubu, in obema se pusti zapeljati v vrtincu ogledal. Vse dokler se Mia, z Miriam in Margot, ne odloči za alternativo, za sestrski pakt izven okvirjev, ki bo uspel zlomiti lupino njene bolečine. Bogomolka opisuje pot mlade ženske, ki se zoperstavlja izgubi in samoti ter se upira podedovanemu občutku ženske krivde, da bi se pognala naprej, proti svetlobi prihodnje različice sebe.

Ta zgodba je pajčevina iz pretrganih niti: če nam uspe zgrabiti eno, ostale spolzijo proč. To je zgodba o pretresljivem zaporedju smrti v svetu pornografije med Rimom, Milanom in Torinom, pa tudi zgodba o preiskavi, ki jo vodi glavna inšpektorica Vittoria De Feo. To je zgodba o tem, kako sta dvajsetletnika, Bet in Teo, prišla na isto sled, ko sta iskala nekaj udarnega, s čimer bi lahko začela svoj blog, in zgodba o tem, kako je novinar rumenega tiska poskušal napisati najbolj ekskluzivno novico v svojem življenju. Okrog njihovega zapletenega poizvedovanja se giblje nadrealističen zbor grotesknih likov: kirurgov, ki bogatijo s prodajo spolnih igračk, izdelanih v skladu z anatomijo mrtvih pornozvezd, luciferskih odvetnikov, ki pripravnike držijo na povodcu, forenzikov, ki poskušajo uspeti kot youtuberji, igralcev, ki so nekoč nastopali v otroških oddajah, zdaj pa so padli v nemilost, psihiatrov, ki se med srečanji oblačijo v avokade, klepetavih vplivnic, ki pretiravajo s kokainom, priliznjenih menedžerjev igralk v trdih pornografskih filmih. Vse to spremljajo in začinijo sintetične droge in dogovori o podrejanju, odsekane roke in limonove pite, udomačeni zajci in televizijski šund, Ikeina skladišča in pornografski studii. Za najbolj neomadeževano preiskavo se razpletajo konjugacije pornografije obstoja, za katero zdaj ne obstaja nič obscenega več.

Osemletni Stern živi v Graustadtu. njegov oče je diplomat, mama pa zadržana umetnica, ki se vedno bolj zapira vase. Čeprav ni izrecno napisano, bralci hitro sprevidijo, da se starša razhajata. Pojavi se teta Ema (sestra očetovega bližnjega prijatelja, mladega in ambicioznega polkovnika), ki skrbi za otroka med očetovim službenim potovanjem v tujino. Obljubil je, da se bo vrnil za Sternov rojstni dan tik pred božičem, vendar kmalu se izkaže, da bo težko izpolnil obljubo, saj se je politična situacija v državi spremenila. Graustadt močno spominja na Sofijo, kljub temu pa je lahko katerokoli drugo srednje- ali vzhodnoevropsko glavno mesto. Neznan ostaja tudi dogajalni čas – po pripovedi so razpršeni razni znaki, ki spominjajo na 30., 40., konec 80. let ali celo sedanjost, kar ustvarja občutek déjà vu in deja vécu, kot bi se zgodovina ponavljala s spomini in travmami. V romanu se prepletajo pripovedne in dogajalne niti ter aluzije na teme, kot so populizem, paravojaške skrajno desničarske organizacije in škodljive posledice družbenih omrežij. Pripoved se začne z nekaj navidezno nepovezanimi dogodki v Graustadtu. Iz tovarn na različnih koncih mesta začne izginjati obutev, z zračno ladjo prispe skrivnostni aristokrat z visokoletečimi vizijami. Leteča rezidenca preži nad mestom in vznemirja prebivalce. Baron ima za hrbtom načrt, ki bo razkrit mnogo kasneje – ukrasti sanje prebivalcem Graustadta. »Prvi roman bolgarskega pisatelja je prava literarna senzacija med zgodbo o odraščanju in politično izmišljijo.« Libération, Francija »Veselo-mrakobno-sladko-grenko vračanje v otroštvo nekega odraslega.« Kristin Dimitrova, pisateljica, Literaturen vestnik »Poletje v Burlandiji je težko žanrovsko označiti, saj vsebuje elemente fantastike, zgodovinskega romana, pravljice, pustolovske pripovedke z demonskimi silami. Prav možnost pobega, osebno svetlo obzorje, dela knjigo Milanova tako nežno in berljivo. Čeprav se dogajanje odvija pod zatiralsko senco zračne ladje, ki lebdi nad mestom, v njem ni nič grozljivega ali brezupnega. Gre za iskriv roman o igri z zlom.« Julija Rone, Toes

Zajtrk prvakinj je knjižni prvenec Liu Zakrajšek, v katerem se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja. Mlade osebe v romanu, ki naj bi torej razmišljale o svojih sanjah in prihodnosti, se lahko ukvarjajo kvečjemu s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino. Roman, ki si navdih za naslov izposoja pri Kurtu Vonnegutu, je subtilna satira sodobnega časa, ki jo nujno potrebujemo.