Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še najbolj gnusi košarica posranih jajc, ki stoji tik ob blagajni. Vseeno pa, ko se mu ne ljubi iti v mesto in se oskrbeti s kakovostnimi izdelki nemških in francoskih distributerjev, o katerih kot poldiplomiran ekonomist ve veliko, nekako zbere moč, da gre mimo tistih obrabljenih polic. Jovanu bi se to zdelo še nekako znosno, če se le ne bi moral srečati z blagajničarko Jagodo Velikić, visoko kot križ pred desimirovsko cerkvijo, črno kot zimska tema v bližnji Opornici. Jagodino sedaj nagnito rumeno-črno zobovje je bilo prvo, ki se ga je dotaknil jezik Jovana Vokanovića in on se, nenavadno, vsakič, ko ga ona pogleda, spomni tistega večera v biljardnem klubu in ga zmrazi ob misli, da bi lahko pristal z njo in bi sedaj poljubljal ta škrbasta usta. Ta škrbasta usta, prav tako si je to opredelil, medtem ko je poskušal ločiti zlepljena bankovca in strmel v tista posrana jajca bolj kot v oči nenavadno žalostne Jagode Velikić. Njen pogled, ki je vsak dan igrivo poplesaval po kupcih in lovil nemastne in tiste bolj mastne šale, pa je ugasnil in padel na tla vsakič, ko je Jovan stopil v trgovino. Pravzaprav, je bila prepričana Jagoda, je lahko čutila vonj bencina njegovega avtomobila, lahko je po zvoku njegovega parkiranja razpoznala, da bo vstopil, in kar je najhujše, Jagodi tudi po vseh zaničevalnih nepogledih ni uspelo zadušiti tistega metulja med jajčniki, ki je vsakič začel zamahovati s trdimi krili po njeni notranjosti. Ker je čutila, da bi Jovan lahko vsak hip dvignil pogled, jo prijel za roko in ji rekel Jagoda, jaz bi se oženil s tabo. Ampak Jovan se ne bo nikoli oženil z Jagodo. Do oseminštiridesetega leta bo živel od denarja svojih staršev, nekje pri petdesetih bo našel neko dvajsetletnico, ki ji bo odprl frizerski salon, rodila mu bo dva otroka, enega debelega, drugega lepega po njej, in občasno jo bo varal z njeno poročno pričo, ki peče visoke princeske. Česar Jagoda ni razumela, medtem ko je s prstom drsela po selotejpu, ki se ga nikakor ni dalo odlepiti s pulta, in ko je skrbno razvrščala suhe jutrišnje kruhe in ko ji je po licu polzela slana solzica razočaranja, je, da v vsem življenju Jovana Vokanovića od zdaj, ko ji je vrgel tistih dvajset dinarjev pred roko, in vse do trenutka, ko bo umiral od ciroze, da v vsem tem življenju ne bo obstajal niti en sam trenutek, katerega silovitost bi se lahko merila z Jagodino najbolj vsakdanjo šalo, ki jo kar tako mimogrede navrže sodelavki vsakič, ko v trgovino stopi kakšen postaven fant, in potem pripre očke, se prime za čelo in raztegne dve vrsti rumeno-črnih zob v nasmeh.
Jagoda tega ni razumela, ampak jutri se bo, povsem gotovo, enako nasmehnila.

ČRTICE IZ MINIBUSA
Prvo olje na platnu slikarja Neša Nedeljkovića je bilo prodano ravno v minibusu podjetja Gea tik pred Bujanovcem. Prijatelj je ponudil petdeset evrov, tako se je glasilo SMS-sporočilo in Neša je bil hvaležen bogu, da je še vedno tostran meje in je lahko prejel to čudovito novico. Sprva je nekaj časa gledal v mobitel, potem je pa začel premišljevati o najbolj teatralnem načinu, kako bo to sporočil svoji ženi Đurđi Nedeljković, ki je v tem pomembnem trenutku pošteno smrčala na napihnjenem vzglavniku za avto in se z mezincem oklepala cekarja, polnega dinarjev. Čez nekaj minut je Neša nežno zbudil svojo ženo, ji pokazal sliko in jo vprašal, ali bi rada, da jo obdržita doma ali naj jo podarita prijateljem. Đurđa, ki je, odkar se je Neša upokojil, zelo spoštovala vstop v umetnost svojega moža, ki se ji je končno pridružil, je nekoliko ravnodušno predlagala, da sliko podarita poročnima pričama. Na to je Neša malo skočil s sedeža in skoraj, kar je presunilo še njega samega, zavpil v smehu: Ja, te pa ne moreva dati. Upokojena profesorica glasbene vzgoje Đurđa Nedeljković se je zravnala na sedežu in pogledala v popokane kapilare v očeh svojega moža, medtem ko je on z grobim jezikom skoraj obliznil okvir svojih očal. Kajti ta trenutek je bil najpomembnejši v življenju Neša Nedeljkovića, vedel je, da bo prišel tudi njegov zlati val, to je vedel tudi takrat, ko so ga punce zavračale, ker je imel akne, in ko je bil najboljši učenec v razredu in tudi ko sta mati in oče umrla in mu ni uspelo končati prava, temveč je vse življenje gledal globoko v turobne trebuhe avtomobilov yugo. Neša Nedeljković je vedel, da bo prišel dan, podoben temu, da se bodo z njegovih prstov naenkrat olupile desetletne plasti motornega olja. Sedaj se je razcvetel kot drevesa na njegovih slikah, Neševi možgani so se raztezali proti nebu v vijoličastih odtenkih. Mogoče ga je kap, je nekoliko naivno pomislila Đurđa, ki je strmela v utripajoče oči svojega moža. Te ne dava, ker je kupljena, zato je ne dava, je končno izustil Nedeljković z nekakšnim čudnim glasom, piskavim, vendar odločnim: skoraj je zahreščal. Upokojena profesorica glasbene vzgoje je poskočila z mesta vidno srečna, nekajkrat objela moža, ga poljubila na usta z vlažnimi negovanimi ustnicami in nekajkrat zapiskala v zrak. Potem sta dolgo gledala to sliko, ki sta jo fotografirala z mobitelom, kot tudi vse druge slike, skupno osemdeset, ki jih je Neša naslikal v prvem letu v pokoju. Ta jima je bila najbolj všeč. Zaradi te reke, je Đurđa pokazala na tenko rečico, ki se je spuščala od kolibe vse do hribčka, ki je zaključeval sliko, vidiš, kako živo si jo ustvaril. Ne, ne, najbolj jim je bila všeč zaradi oblakov, je Neša s prstom drsel po majhnem zaslonu telefona, kot da bi se jih poskušal dotakniti. Na albanski črpalki so vsi izstopili iz minibusa in poskušali vdihniti malo zraka, si pretegniti noge na stolih ob cigareti in predragem bureku. Đurđa in Neša Nedeljković sta sedela na svojih mestih, nemo zazrta v galeba, za katerega sta se prepričala, da je prav ta in nič drugega razlog, zakaj je slika prodana. Neša Nedeljković je naslonil glavo na ramo svoje žene, čez eno uro pa je spal, s čelom naslonjen na mrzlo steklo, ki se je občasno grobo zatreslo zaradi neravnin na cesti. Upokojena profesorica glasbene vzgoje je v roki še vedno držala mobitel z odprto sliko in opazovala kolibico iz šibja in živahno rečico, ki se je izlivala v skrajno neproporcionalen hrib, kot tudi galeba, ki leti proti tebi, če se zagledaš vanj. Gledala je spečega Neša, njegove roke, ki so trzale kot mačje tace. Đurđa je vedela, da je genij, ko tega nihče ni vedel; kaj pa zdaj, kaj če mu zdaj stopi v glavo? Kaj če najde mlajšo ženo, se preseli v Pariz in začne tam odpirati razstave, jesti kaviar, piti peneča vina? Naduta mračna črta avtoceste je prebodla Đurđino drobovje in ga razvlekla za sabo. Neša, ga je zbudila, Neša, kaj pa če ne prodava te, ta mi je še posebej pri srcu. Zaspani Neša je za trenutek molče razmislil, jo nato pobožal po glavi in se strinjal: Bova našla drugo, nato pa zelo hitro in povsem nedolžno zaspal nazaj. Đurđa se je – vedela pa je, da je šlo le za sekunde – za trenutek rešila velike nesreče, ki bi njenega moža odnesla v Amsterdam, mogoče tudi New York ali kamorkoli že, daleč od njene volje. A vendarle si ni mogla pomagati, da si ne bi predstavljala velike dvorane v Pompidouju in v njej Neševega Sončnega vzhoda v rojstnem kraju, kako suvereno obvladuje prostor. In kako ga prav vsi občudujejo.

*
Ni tristoštiriinpetdesetem kilometru od Beograda se je Marina spomnila, da bi lahko kaj pojedla. Počasi je segla po svoji hrenovki v testu, a ni pomagalo, vrečka se je mečkala in šumela kot morje. Sedaj je morala ponuditi tudi tistim ob sebi. In to hrenovko v testu, ki se je ne deli. Vseeno: morala je. A bi malo, ne, v redu, seveda, in je zasadila tenke in ostre zobke v žilavo skorjo listnatega testa. Minibus se je ravno takrat ustavil na črpalki in Marina je sedaj na vetru poskušala končati obrok. Vračala se je s fakultete, potovala je trikrat tedensko na relaciji Gračanica–Beograd. Včasih prespi pri sestri v Borči, vendar ji je pogosto zoprno spraševati, sestra se pa ne ponuja več, ker jo dolgočasi preživljati čas z nekom, ki tako vsiljivo molči. Odkar se je vpisala na doktorski študij, kot hčerka najbogatejših v okolici, so bili vsi končno ponosni nanjo. Zaradi kozavega obraza ji nikoli niso govorili, da je lepa, temveč da je pametna, a je tudi to po nekaj letih samih petk in desetk zbledelo. Kljub vsemu je Marina zdaj dobila novo moč: v soseščini se o njej govori kot o neki pomembni znanstvenici in prvi osebi v vasi. Če ne bi bila kozava, bi se govorilo tudi, da je našla nekoga in da sploh ne študira, temveč se kurba, starši pa hočejo to prikriti. Tako pa so ji vsi verjeli, da je doktorandka, in vsakič, ko je prišla, so jo spraševali vprašanja, ki so jih slišali po televiziji, ona pa je odgovarjala tiho in vselej na kratko, kar jih je skoraj vsakič spravilo ob pamet, ker so pričakovali modreca, dobili pa to mutasto žensko. Pa vendar, druge doktorandke niso imeli in morali so se zadovoljiti z Marininimi kratkimi odgovori in neveščim lomljenjem tenkih prstov. Oni niso vedeli, da je to zadnjič, da potuje iz Beograda in da se nikoli več ne bo vrnila vanj, da je v morju študentov potopljena s trdo pestjo tamkajšnje intelektualne elite. Tudi sama se je čudila, doslej študentka s samimi desetkami, odslej pa tista, ki ni opravila letnika zaradi naivnih čustvenih nalog o Karamazovih, v katerih je pisala, da je Aljoša angel, kar je šokiralo eminentnega profesorja, ki ji je vrnil indeks, kolegica poleg nje pa se je zadovoljno nasmehnila. Tako je to, ko pridejo k nam z ničvredno diplomo, je slišala zmedena Marina, ko je zapuščala, zadnjič, oker kabinet svojega profesorja književnosti. In zdaj je tukaj, vleče si rokave čez prezeble prste, še vedno enako zmedena poskuša razumeti, kaj se je zgodilo, da se sedaj na tej posušeni travi poleg črpalke OMV počuti, kot da ji je bil povsem odvzet smisel, ki ji je do pred nekaj dnevi še pripadal. Od stresa in mestnega prahu je bil njen bledi obraz še bolj vnet in maščoba je norela pod tenko kožo. Voznik minibusa je potnikom zabrusil, naj stopijo v vozilo, ker se ne misli cijaziti deset ur. Ko bi vi videli Maro, ni se zganila, stala je kot vkopana v travo in povsem sproščeni prsti so ji lebdeli ob telesu. Vedela je, da se ne more vrniti domov, in zato ji je telo otrpnilo in se je sedaj pretvarjalo, da je hrast. Voznik je besnel, potniki so se vznemirili. Neka ženska je stopila k njej, vendar se je ustrašila njenih brezizraznih oči in se odmaknila skoraj za meter. Minevale so minute v pričakovanju kakršnegakoli Marinega giba, ampak se ni premikala, le njeni živi lasje so leteli po zraku. Mara je bakla. Razsvetljuje samo sebe in ve, kako daleč seže ta luč. Voznik se je naveličal in temnomodra športna torba je padla na njena stopala. Tedaj se je zganila in nekoliko premaknila v stran, voznik in potniki pa so še enkrat pogledali proti njej, vendar jim je odvrnila z lahkotnim in sramežljivim nasmeškom, nato pa dvignila desno roko kot da odzdravlja. Ko so se zaloputnila vrata kombija, se je spomnila besed svojega profesorja: Vi ste tako slogovno kot tudi znanstveno nepismeni, sramota za akademsko državljanko, pobrala torbo in se odpravila po cesti vse do izvoza z avtoceste. Izvoz je bil za Veliko Drenovo, tega sploh ni videla. Od mrzlega nočnega zraka so ji otrpnila lica in Mara je, mogoče v poskusu, da bi si ogrela obraz, razprla čeljust in skoraj slučajno zaklicala: ALJOŠA JE BIL ANGEL! Nato pa se je spustila k samostanu svetega Elije in tam ostala do konca življenja.

Zgodbe iz knjige Srneća leđa (Srnin hrbet) (Geopoetika, 2021) Ane Marije Grbić je iz srbščine prevedla Natalija Milovanović.