Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno. 
Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujno, gledati ga, kako se prebija. Ne postavlja se vprašanje, zakaj ne preleti tega dela do mostu, kjer je voda prehodna. Ne postavlja se vprašanje, zakaj ne preleti, ker je samoumevno, da je ta boj neizogiben. Da je nujen. Da obstaja naravni razlog, zaradi katerega se vedno izbere izključno težja pot.

Prižgan gumb dvigala kaže, da gre navzdol, proti izhodu. Izstopi z jasnim namenom, da bi se zunaj zadržala le kratko, skok v pekarno, štručka, jogurt in nazaj. Pride do vrat, na njih piše ОБУЋАР – čevljar. Ustavi se pred njimi, skozi steklo vidi, da jo moški od znotraj vprašujoče gleda čez okvir očal, kot da bi ugotavljal razlog njenega obotavljanja. Stoji z roko v zraku, kot da bi se bala kljuke. Odloči se za ta korak in vstopi.
»Dober dan.«
»Dober dan.«
»Kaj se je zgodilo s pekarno?«
»Katero pekarno?«
»Pekarno, ki je bila do včeraj tukaj.«
»Gotovo ste zamešali ulico, ta delavnica je tukaj že več kot dvajset let.«
Molči. Gleda okoli sebe. Police s ponošenimi čevlji, velikanska naprava za sproščanje kalupa. Krema za čevlje in ščetke, v plasteh, ki kažejo na dolgo prisotnost v prostoru.
»Ne razumem.«
»Najbližja pekarna je dve ulici od tod, imate pa tudi tisto majhno v okviru veleblagovnice.«
»Hvala, oprostite, da sem vas zmotila.«
»Nič hudega, na svidenje.«
»Na svidenje.«
Vrne se domov, brez zajtrka. Pristavi vodo za čaj. Poskuša razumeti, kaj se je pravkar zgodilo. Voda vre, prelije čaj, čaka, odstrani vrečko, doda malo mleka. Gleda na uro, dovolj časa ima, da se pred pregledom oglasi še pri mami v službi. Mora ji odnesti vozovnico za vlak. Neznosno počasno bo, ampak to je še vedno bolj zaželena možnost kot letenje. Njena mama se boji letenja. 
Vstopi v tovarno ur. Nikogar ni na okencu za informacije, toda nikogar niti ne potrebuje. Povzpne se v drugo nadstropje in samozavestno stopa proti materini pisarni. Pride do vrat. Na njih ob napisu КЊИГОВОДСТВО – knjigovodstvo začudena opazi neko drugo ime. Mladen Šumanović. Stopi korak nazaj, se obrne, da bi preverila, ali ni slučajno zgrešila vrat. Ampak ne, to so vrata, skozi katera stopa že leta. Vendar na njih ob pričakovani ploščici, na kateri piše КЊИГОВОДСТВО – knjigovodstvo, sedaj piše neko drugo ime. In to ni ime njene matere. Potrka in takoj vstopi, da bi razblinila sleherni dvom. Za mizo sedi moški, Mladen Šumanović. Nekaj sekund ga gleda. Tudi on gleda njo, zmedeno.
»Prosim?«
»Oprostite, iščem Radmilo Pešić. Sem mogoče v napačnem nadstropju?
»Na katerem oddelku dela gospa Pešić?«
»Pravzaprav na tem. Tudi ona je knjigovodkinja.«
»To je nemogoče. Jaz sem edini knjigovodja v podjetju.«
Nemo iz torbice potegne vozovnico in mu pomaha z njo, kot da bo to vse razložilo. »Ampak prišla sem, da ji prinesem vozovnico.«
»Ste prepričani, da ste na pravem mestu?«
»Seveda sem prepričana. Radmila Pešić je moja mama. Sem prihajam že leta. A je to kakšna šala?«
»Kaj so vam pa rekli spodaj na okencu? Mogoče bi morali vprašati njih. Čeprav sem prepričan, da v tem delu stavbe nimamo kolegice s tem imenom.«
»Ampak kdo pa ste vi? Kako dolgo delate tukaj?«
»Jaz sem Mladen Šumanović, knjigovodja. Tukaj delam zadnjih sedem let.«
Opazuje ga. Izstopi iz pisarne, za sabo ne zapre vrat, vozovnico vrne v torbico, medtem ko hiti k stopnicam. Gre mimo neznane ženske na okencu, kliče mamo po telefonu, toda mama je nedosegljiva. Stopi ven, prižge cigareto, se ustavi. Kliče Milana, ampak se ne oglaša, gotovo je na sestanku. Natipka mu sporočilo: ne vem, ali je kaj z mano ali s tem dnevom, ampak se res pocutim cudno. poklici me, ko bos lahko, ne gori voda. 
Ugasne cigareto, prezira okus v ustih po njej, vedno enako. Nadene si masko, stopi v avtobus, usede se na sedež. Ne razume. Ne more povezati vsega v logično celoto. Gleda skozi okno, toda pravzaprav ne gleda skozi okno, temveč v minule dnevne dogodke in se obenem poskuša prepričati, da je to ena tistih situacij, v kateri ne vidiš očitnega, pozneje pa si smešna sama sebi, ker si bila začasno slepa za odgovor, ki si ga imela ves čas pred nosom.
»Pregled vozovnice.«
Izvleče denarnico, izvleče vozovnico iz pregrade, v kateri jo ima vedno shranjeno, jo pomoli kontrolorki. 
     »Kaj je to?«
Gleda v oči ženske nad masko. Masko nosi pod nosom. »Maska vam je zdrsnila, morate jo imeti čez nos.«
    »Ste pa brihtni, gospa. Ko ste se imeli čas tako nališpati in pametovati, bi mogoče lahko našli čas tudi za to, da kupite vozovnico.«
    »Pravkar sem vam dala vozovnico, kaj pa govorite?«
    »Ne delajte se neumno, boste lepo kar izstopili z mano na naslednji postaji.«
    Vrne ji vozovnico. Vzame jo, obrača v rokah in vidi, da na njej piše Библиотека Олдос Хаксли ЧЛАНСКА КАРТА – Knjižnica Aldousa Huxleya, članska izkaznica. Ma kaj je to? Knjižnica njenega rojstnega mesta, v katero je bila včlanjena v osnovni šoli. Odpre jo in vidi datum zadnje izposojene knjige, 16. 6. 1993.
    Izstopi na naslednji postaji, kontrolorka vpije za njo, ne posluša je, ne vidi, ne registrira, gre naprej. Kliče Milana. Ne oglasi se. Kliče mamo. Nedosegljiva je.
    Zavije za vogal in namesto železniške postaje vidi ogromno bleščeče se nakupovalno središče Macy’s na vogalu 34. ulice v New Yorku. Iz torbice izvleče vozovnico z logotipom Железнице Србије – Srbske železnice in si jo ogleduje kot nesporen dokaz resničnosti. Gleda v nakupovalno središče.
    Ustavi taksi. Izgovori naslov zasebnega zdravstvenega doma, kjer je naročena na ginekološki pregled. Taksi odpelje in pusti košček New Yorka za njo. Ustavi se pred vhodom v zdravstveni dom. Vstopi. Na sprejemnem okencu preveri, ali je še vedno naročena na pregled, in na srečo dobi pritrdilen odgovor. Usede se pred ordinacijo. Čaka, da jo pokličejo. Pomirja se. Nekatere stvari so še vedno na svojem mestu. Vstopi v ordinacijo. Uleže se v položaj za vaginalni pregled. Zdravnica na sondo natakne kondom, na kondom nanese gel, previdno vstavi sondo v njeno vagino in prilagodi zaslon ultrazvoka, tako da ga lahko vidita obe. Molči. Zmedeno gleda v zaslon. Pritiska gumbe na zaslonu, ampak ne, ni težava v stroju, danes je že opravljala preglede, stroj je nov in deluje brezhibno.
    »Ne razumem. Nimate jajčnikov. Izginila sta. Mislim, na njunem mestu je nerazložljiva praznina. Kdaj ste nazadnje imeli menstruacijo?«
    »Pred dvanajstimi dnevi. Kako to mislite – nimam jajčnikov?«
    »Ni ju. Izginila sta. Približno tukaj sta bila ob zadnjem pregledu.« S prstom kroži po zaslonu. »Zato ne razumem, vendar moram ugotoviti, da ju ni. Počasi bom izvlekla sondo, lahko se oblečete, robčke imate za zaveso. Ko opravite, ostanite v ordinaciji, grem poiskat vodjo oddelka zaradi dodatnega posveta.«
    Vstane, rahlo se ji vrti, gotovo se je sunkovito vzravnala. Briše se. Obleče. Odide iz ordinacije, za sabo pusti odprta vrata. Ne želi videti vodje oddelka, ne želi odpirati novih poglavij tega dne, vse, kar potrebuje, je, da gre domov in se uleže. Sname si masko, prižge cigareto, roke se ji tresejo. Dobi sporočilo od Milana, ki pravi napacna stevilka, gotovo gre za pomoto. Kliče Milana. Sliši moški glas, toda ta glas ni podoben Milanovemu, ne po letih, ne po barvi, ne po toplini.
    »Prosim?«
    »Milan, kako to misliš napačna številka?«
    »Gospa, meni je ime Miodrag, gotovo ste vtipkali napačno številko, kot sem vam tudi napisal v sporočilu.«
    »Ali je vaša številka 0675552424?«
    »Da, to je prav ta številka.«
    »Ampak to je Milanova številka.«
    »Gospa, nobenega Milana ne poznam, to številko pa imam že od leta 2008. Preverite, da se niste zmotili v kakšni številki.«
    »Milan, ni smešno, slabo se počutim, nehaj. Moram se pogovoriti s tabo.«
    »Gospa, za nobeno šalo ne gre. Zdaj moram res iti. Lep dan.«
    Usede se na klop v parku. Kliče mamo. Nedosegljiva je. Gleda predse. Veter mečka in raznaša plastične maske, nekatere imajo na notranji strani madeže od šminke. Vstane. Premika se po ulicah, upa, da proti domu. Ustavi se pri semaforju. Dedek s palico, ki stoji ob njej, se obrne, jo pogleda in vpraša: »Ali čutite pritisk?«
    »Prosim?«
    »V zraku, pritisk. Jaz se vedno slabo počutim, ko se vreme spreminja.«
    Zelena se prižge. Hodi naprej. Čez nekaj ulic ugotovi, da ta del mesta, ki ga tako dobro pozna, ni več isti. Kot da so vzniknile neke nove stavbe, ki ne spadajo sem. Kot da se pojavljajo v realnem času, s hitrostjo njenega gibanja. Kako grde so. Kako naporno je. Ustavi se, mora na stranišče. Nadene si masko, stopi v kavarno Novo obzorje, gre k stranišču, ne ozira se na točaja, ki jo nagovarja v nekem neznanem jeziku. Plane v kabino, sleče spodnjice, lula, dolgo, kot da je vsebino vsega dne nosila v mehurju. Lahko si oddahne. Obleče se, potegne vodo, stopi k umivalniku, umiva si roke, opazi, da ima nalakirane nohte, ne spomni se, kdaj si jih je namazala. Dvigne glavo proti ogledalu, zastrmi se v svoj odsev in začne kričati. Obraz ženske pred njo ji je popolnoma neznan. Zabuhel, s podočnjaki in ličili na rahlo mastni koži, ta obraz kriči, vendar ni njen. Tudi ti zobje niso njeni. Z roko tolče po ogledalu, kot da bi ga rada popravila, da bi začelo delovati, da bi pokazalo njen pravi obraz. Tolče močno, kriči, udari vanj s čelom in ga zlomi, na njem pusti malo svoje ali čigar koli že krvi. Točaj je zdaj pred vrati in vpije v istem nerazumljivem jeziku, tuli na ves glas, predvideva, da ji ukazuje, naj stopi ven, kaj bi drugega, da bo poklical policijo ali že kaj. Pograbi torbico in stopi ven, porine točaja stran, odide in pusti vrata odprta za sabo. Teče proti stanovanju, ulice se še kar vrstijo, teče in hodi in zdi se, kot da je vse bolj oddaljena od doma. Klone, spotakne se, pade, nato vstane in nadaljuje in tako se trudi ves čas in nadaljuje in končno prispe do svojega bloka. Okoli njega ni ničesar, pusto je. Ni pomembno, bistveno je, da vstopi in se zaklene, da se uleže in spočije. Da se stušira. Da spije vodo. Pomirjevalo. Da zaspi.
    Dvigala ni več. Samo stopnice. Stopa počasi, a vztrajno, proti sedmemu nadstropju. Prispe zadihana, vtakne ključ v ključavnico, odpre, vstopi, vrže torbico na tla, se sleče, stopi v kad, se tušira, ne gleda telesa, ne ve, čigavo telo je to, ni pomembno, bistveno je, da telo umije, da telo položi v posteljo, da telo pomiri in pozabi. Da telo zaspi.
    Naslednje jutro se zbudi, mane si oči. Počuti se kot pretepena, kot po nočni mori z vročino. Ko si mane oči, spozna, da ima na prstancu poročni prstan. Ko pripravlja kavo, spozna, da ima moža in tri otroke. In mačko. Da nima ne maternice, ne jajčnikov, ne službe, ne Milana. Da nima svojega telesa, niti svojega mesta, svojega dopusta, svojih prihrankov, da ni vlakov ne za Budimpešto ne kateri koli drugi kraj. Da ne pozna nikogar. Da se ne prepozna. Da ne spoznava nikogar novega. Da ne gre nikamor. Da ji stara oblačila niso več prav. Da za zajtrk pravkar pripravlja zavitek.

Uspelo mu je. Utrl si je pot do vode pod mostom. Sedaj se prosto giblje skozi tistih nekaj poslednjih kvadratnih metrov, ki niso pod ledom.