»Moji mami so uspevale rože.« Mislila sem, da nisem prav razumela, še vedno ne razumem dobro tega jezika. Potem me je presenetilo, ko sem doumela, da je gospa H. dejansko rekla: »Moji mami so uspevale rože.« V pretekliku, v pretekliku, oni že dolgo nimajo občutka za čas, kdo je živ in kdo mrtev, temveč tudi sami kot kakšni živi mrtveci bivajo, ujeti med svetovoma in v svojih spominih in sedanjostih brez časa. Levitirajo v tistem, kar so vedeli: slepi potniki izkrivljene percepcije časa srečujejo obraze, ki so jih poznali, na ljudeh, ki si jih ne zmorejo zapomniti. Jaz sem zanje mati, sestra, hči, ljubica, soproga, vsem sem, nikoli pa nisem jaz, mislim, da nihče od njih ne ve, kako mi je ime. Identiteto mi spreminjajo izmučeni ljudje, ki ne razlikujejo več trenutnega od nekdanjega, katerih vsrkavanje časa je videti, kot da je čas vsrkal njih in jim premešal vse dele obstoja. Kličejo me z raznimi imeni, pričakujejo, da jih bom odrešila. Jaz pa, jaz še sebe ne morem obvarovati pred tem življenjem. Za hip brišejo moj obstoj, pogosto si predstavljam, kako neki je bila videti ta Sassy, ki jo kličejo, pogosto pomislim, kje neki je zdaj, ali ji je sploh mar za to osebo izbrisanega življenja, ki jo kliče. Zato me je danes presenetilo, ko sem slišala: »Moji mami so uspevale rože.« Določilo v času – tako nepričakovano. Nisem vedela, v točno katerem trenutku je zdaj gospa H., ampak ona je vedela, da materi rože ne uspevajo več, verjetno zato, ker je mati mrtva. O gospe H. nisem vedela veliko. Bila je nova, pripeljala jo je družina, verjetno, vse jih pripelje družina. O gospe H. nisem vedela veliko, ampak spomnila me je, da imam stvari pogosto za samoumevne. 

Koliko oseb poznam, ki jim uspevajo rože? Meni zagotovo ne. Tudi ko kupim tisto rastlino za nas nesposobne, ki jo prodajajo v tisti veliki skandinavski blagovnici, imam občutek, da mi bo umrla. Kaktusi so mi redno umirali. Jaz pa sem si želela, da bi cveteli, da bi poganjali liste – nič. Pozneje sem se vsekakor bolj poglobila v to anatomijo rastlin in doumela, da sem bila, in tudi ljudje okoli mene, zelo nagnjena k domnevi, da bo rastlina uspela, ker smo jo zalivali enkrat mesečno, kot je bilo rečeno. Opustila sem idejo, da bo moj življenjski prostor majhen botanični vrt, in si rekla: ma, ni pomembno, tako ali tako kmalu ne boš živela v tem stanovanju. In tudi nisem, ampak ne tako kmalu. Zdaj živim na robu mesta na hladnem morju s sostanovalko iz do pred kratkim bratske države, ki je prav tako prišla poskusit srečo. Stanovanje je pusto, kot povečini tudi najini življenji tukaj. Trudim se delati čim daljše izmene, tako zaradi denarja kot zato, ker ne vem, kaj naj počnem v tem mestu, če ne delam, navsezadnje pa sem tudi prišla tja, kjer sem mislila, da ne bom ničesar več pričakovala od sebe. 

Ure in ure se gibljem med bolniškimi posteljami, ki naj bi bile dom, kličejo me po različnih imenih, tako za trenutke vstopam, čeprav nočem, v različna življenja različnih ljudi, ne vem pa, kdo sem, ne v lastnem življenju ne v njihovih življenjih. Distancirala sem se od strahov, načrtov in želja, distancirala sem se od želje po pripadnosti, od čustvene izmenjave. Takoj sem sprejela to službo. Bila je prva, ki so mi jo ponudili po trkanju na mnoga vrata, sprejela sem jo, ker sem morala izginiti, takoj, čim prej. O, želje, kako ironično se izpolnjujejo. Izginila sem tudi v jeziku, pozabljam besede svojega maternega, vendar pozabljam ali sploh ne poznam tudi besed tega novega, ne vedno, izginila sem tudi v jeziku in to je dobra mimikrija. Če se ne morem izraziti, ne obstajam. Dokler me ne oživijo s klicanjem po različnih imenih, dokler me ne oživijo s spreminjanjem mojih oblik in vlog. Jaz sem oseba iz plastelina, za kratek hip sem lahko vsakogaršnja. Ne vem, kako je to, ko pričakuješ, da obstaja sidro, vendar ga ni, tako da pluješ in se ne moreš zasidrati. Ne vem, kako je to, tavati po hodnikih, ki ne obstajajo več, ti pa jih vztrajno iščeš. Enkrat sem bila v muzeju, koncept je bil črno in belo, nasprotja, ki nas združujejo, neko takšno new age sranje, ki nima smisla, ampak jaz sem šla na vse razstave in tako tudi na to. Nekoč sem mislila, da me bo umetnost rešila teme. Naivno. Stopili smo v neki prostor in morali smo tipati okoli sebe. Bila je tema. Tipali smo in otipavali tudi obraze drug drugega, obraze tujcev, nisem vedela, kdo je pred mano, pod prsti pa sem priklicevala znane obraze. Želela sem vedeti, da je pred mano, v temi, tam, kjer ne vidim, pravzaprav oseba, ki ji zaupam. Prižgali so luč in pogledali smo se v oči. Ni bilo takoj neprijetno. Tudi to so nam povedali – v strahu zaupamo vsem in prvo, kar naredimo, ko vemo, da smo srečali drugega človeka v situaciji, ki je strašna – želimo jo preživeti skupaj. Nato pa, nato začne delovati vse tisto naučeno – da naj ne zaupamo tujcem, da so nas prejšnje izkušnje naučile, da se umaknemo ali da nam postane neprijetno, ko se dotikamo nekoga, ki ga ne poznamo, zaradi kogar smo hitro začutili nelagodje. Nisem preverila, ali je to res, meni je zdaj neprijetno. Jaz sem ta obraz v temi, tujec, ki mu nadevajo želene obraze. 

Tavamo po tej temi, vsi, ponavljamo stopnice, hodnike, ponavljamo besede, iščemo znano, tudi ko se odpravimo v povsem neznano, iščemo nekaj, kar poznamo. To sidro, samo da ni lažno, ne spuščajte mi lažnih sider. To pa sem jaz – lažno sidro. Kaj pa je hujšega od razbitega upanja. Jaz sem lažni Orfej, sploh nisem sestopila v pekel. Jaz sem nasedla ladja prevare, jaz sem lažni kapitan tako svojega kot tujih življenj. Svojega najbolj. Izgubila sem se v odhodih, zdaj stojim v mirnem pristanišču, vendar ne gledam, kaj je na odprtem morju. Zbežala sem pred vsem, kar me je preganjalo, sedaj pa sem spoznala, da obstajajo veliko hujše izgubljenosti. Jaz prostovoljno ne vem, kdo sem, jaz prostovoljno pozabljam besede, imena, obraze, oblike. Dnevov ne smem, tudi ur ne. Ob točno določenem času moram biti na točno določenem mestu. Tukaj, v službi, veliko damo na strukturo. Urnik je naše vrhovno božanstvo. Točno vem, kje sem ob četrtkih ob 14h, le da v postelji številka 76 mogoče ne bo gospod P. Ampak jaz bom v četrtek ob 14h ob postelji številka 76. Moje sodelavke, sodelavci in jaz smo edina stalnica za te ljudi. Edina struktura časa, ki je nimajo, če jo opazijo. Čez kakšen mesec grem prvič na dopust. Ne vem, kako bom brez vedenja, kje sem ob četrtkih ob 14h. 

Ko sem bežala, nisem bežala pred preteklostjo. Bežala sem pred prihodnostjo, ker je tam ni bilo. In zdaj sem tu, na mestu, kjer je prihodnost privilegij, spet. 

Včasih, ko pridem v stanovanje, moja sostanovalka prek videoklica govoris svojim sinom. Tudi smejeta se, ampak vem, da se potem joka. Mogoče se tudi on, tega ne vem. Tudi ona je prišla zaradi njegove prihodnosti. Nekoč bo, ona ima načrte. Jaz se nisem domislila ničesar, odkar sem tukaj. Hotela sem le priti. Ampak priti nekam. Sploh nisem načrtovala, da bo to tukaj. 

Pa vendar, od tod lahko načrtujem. To je bila poanta. Priti do kraja, kjer se bo začela prihodnost. Toda kaže, da prihodnost žre svoje otroke. Kdo smo, ko se nam čas ustavi ali se zlije v eno raven, kdo smo brez vedenja o teku, kdo smo, če ne vemo, kdo smo bili prej? Smrt bo prišla po gospoda P. in gospo H., toda ne dovolj hitro. In dokler se to ne zgodi, sem jaz njuno lažno sidro. Zato bom jutri prinesla rože v sobo gospe H. Moram preveriti, ali je to po pravilih, ker če ni, bom rekla, da je prinesel kdo od obiskovalcev. Jutri bom sama kupila rože. Ker meni ne uspevajo.