Z lepšim vremenom (konec pomladi, začetek poletja) je v Naš hostel začelo prihajati vse več potnikov z zahoda, zahodnjakov; Američanov, Kanadčanov, Evropejcev in Avstralcev. To so bili zame zahodnjaki. Opazil sem, da vse pogosteje razmišljam o njih, kam so se napotili, zakaj, kako, kakšne starše imajo in kakšno otroštvo so imeli, kakšna so njihova stališča o Palestini, o Izraelu, o Balkanu, ZDA, Rusiji in Kitajski in o delu, o imetju nepremičnine v mestu, o kreativnem izražanju in umetni inteligenci, o duhovnosti nekoč in zdaj v 21. stoletju, o življenju v gozdu in romanju na Vzhod, predvsem pa – od kod jim denar, svoboda in čas za potovanja. Kako to? Le včasih sta se mi nejasno prikazala bes, ljubosumje za veselo željo, da bi razvozlal, zakaj je recimo Dominik prav takšen in ne drugačen. Zakaj sem jaz takšen, Aladin takšen, Dominik pa prav takšen? Kje so in katere so naše podobnosti, točke, v katerih se prekrivamo, naši skupni imenovalci?
Odkar sem se preselil v Naš, sem zelo redko šel ven; samo do trgovine, banke in menjalnice. Bil sem dlje in globlje notri kot kateri koli gost; istočasno sem bil Migos in domačin in zahodnjak, toda vse bolj sem si želel biti le zahodnjak, zaradi česar se je neopazno razvijala žrtev v meni, jaz – žrtev, ker nisem to, kar sem si v tem trenutku želel biti. Oni grejo, zahodnjaki, samo grejo, jejo, fino jejo, drek jejo, se hecajo, imajo svoje kartice in ne veš, kje se začnejo in kje končajo, ne zneski na računu in tudi ne potovanja. Medtem ko Migosi smrdijo, barantajo, so umazani, glasni – in s tem kvarijo mojo imaginarno podobo sveta in Srbije, podobo, ki je v resničnosti pravzaprav ni. Ničesar o svetu se ne morem naučiti od njih, če pa niso videli nič od sveta (pa še angleško ne znajo). Pražili so čebulo za vsak obrok, jetrca in girice so cvrli v globokem olju na ponvi – in ko sem jih tako opazoval iz dneva v dan, sem se opominjal in razumel njihovo muko in težave, mentalno, nisem pa se mogel sprijazniti s tem, da živimo skupaj in da njihova bližnja navzočnost v mojem življenju spodkopava zahodnjaško identiteto, ki sem si jo domišljal. Prenašal sem, se trudil razumeti, se ne živcirati, se ohranjati na vzvišeni, nezainteresirani zahodnjaški ravni, vendar gostom zahodnjakom nisem mogel pomagati – ne njim ne našemu odnosu. Hotel sem se z njimi družiti, piti, si izmenjevati zgodbe o lepotah sveta, se poljubljati in zaljubljati, ampak njim se je vsem mudilo v svojo smer in v tem hitenju so se celo izogibali Našemu zaradi Migosov. V hostlu so samo prespali, nato pa cele dneve preživljali kje zunaj. Veliko zahodnjakov je tudi odpovedalo ali skrajšalo svoje bivanje pri nas, potem ko so videli, kakšno je stanje notri. Bili smo kot sprejemni center, kot varna hiša za begunce z vzhoda in te domače, begunce od sebe.
Mučno mi je bilo, vse dokler nisem doumel in sprejel, da sem ljubosumen, da jim zavidam, ker potujejo po svetu, medtem ko sem jaz ujet v hostlu, v Beogradu, v Srbiji. Da je v temelju tega mojega celega tripa misel, da sem predpražnik, človek predpražnik za recepcijskim pultom. Človek zvonec, recepcijski, ki pozdravlja in odzdravlja zahodnjakom na poti proti vzhodu, pozdravlja in odzdravlja Migosom na poti proti zahodu.
Ko sem razpakiral paket ljubosumja do zahodnjakov, sem odkril tudi poseben gnev, usmerjen proti imetnikom nemškega potnega lista. Že več mesecev, odkar sem začel delati na naši recepciji, sem po potrebi ta gnevčič ignoriral in potlačeval (med drugim tako, da sem mu rekel gnevčič), raje kot da bi se pečal z njim in ga enkrat za vselej izkoreninil. Mislil sem – če bi nemce v našem hostlu sprejemal približno tako, kakor sprejmem Francoze in Grke in Indijce in Japonce in Sirijce, bi bila to izdaja, izdaja mojih prednikov in prepričanj.
Nikoli nisem spoznal svojega pradedka, tudi moj oče ga ni spoznal, njegov oče – moj dedek, pa mojemu očetu ni nikoli govoril o njem, o mojemu pradedku, ker se ga je tudi sam komaj spominjal. V mojem imaginarnem rodovniku ta človek obstaja le kot naš skupni priimek, ker niti njegovega imena ne poznam, če mi bi šlo za glavo, nimam pojma. Ne vem, kakšen je bil videti. Ne bi ga prepoznal na fotografijah, če sploh obstajajo. Vem, da je pradedek, ko je bil živ, bil kotlar, obrtnik, izdeloval je kotle za žganjekuho, za pasulj in kdo ve, za kaj vse še, samo zato, da je nato končal v enem teh svojih kotlov – Nemci so ga skuhali. Ali je bil še živ ali so ga že mrtvega dali v kotel, mi ni znano. Toda predstavljam si ga, da je imel mirno življenje na vasi z ženo in devetimi otroki, izdeloval kotle in v njih kuhal kosilo za skoraj celo vas, vse dokler se ni pojavila skupinica vojakov, pradedkov nekih današnjih Nemcev, ki so ga skuhali v kotlu, ki ga je izdelal z lastnimi rokami.
Osemdeset let pozneje v Naš stopajo Nemci, potomci svojih pradedkov, o katerih življenjih nimam nobenih podatkov. Ampak vseeno, kljub temu – sovražim jih. Če jih pride več in če so povrhu še moški – jih nepopisno sovražim. Zaželim si spopada. Zaželim si, da bi jih nasilno vrgel iz hostla, ven, out, austgen! Žensk iz Nemčije ne sovražim, njih samo ne maram, do tistih, ki me privlačijo, pa sem nevtralen. Če so bile zelo privlačne, sta se njihova nacionalnost in jezik, ki ga govorijo, umaknila v ozadje.
Ko sem se ukvarjal s tem problemom, sem razmišljal o naslednjem primeru – če se v hotelu pojavi Nemec, ampak recimo s španskimi dokumenti in nekim nevtralnim imenom, recimo – Denis … Palmas. Las Palmas, ne, preveč špansko. Denis Palm…freud. To je okej. In recimo, da se začneva pogovarjati v angleščini, brez prizvoka nemškega naglasa z njegove strani, in se izkaže, da je super simpatičen tip – ali bi ga potem sovražil kot Nemca? Hm. Bi. Če bi se pisal Las Palmas, mogoče ne bi. Če pa bi bil Denisov pradedek nacist, jaz pa bi to izvedel šele po najinem slovesu, medtem ko bi bila Denisova oče in mati, recimo, navadna človeka, povprečno hudobna, bi delala v glöwenburški občini, na primer, in če bi se on šele pred petimi leti preselil iz Glöwenburga v Valencio, se naučil špansko, dobil španske dokumente (si mogoče tudi spremenil priimek iz Palmfreud v Las Palmas) – kaj bi si mislil? Kako bi se počutil? Manj gneva? Samo ljubosumje? Mogoče bi najino druženje minilo brez kakršnega koli obsojanja.
Toda Denis ni prišel, ne Las Palmas ne Palmfreuder, je pa prišel fant z imenom Hermann Reisinger. Prišel je z motorjem do Našega, parkiral ga je ob ograjo vhodnih stopnic in med prijavo v hostel, ne da bi ga kar koli vprašal, začel naštevati: Imam svoje podjetje, online prodaja, dropshipping, brata Tate in trgovina na amazonu, na pot sem šel ob osmih zjutraj šestindvajsetega julija iz Berlina, potem ko sem žural, rojen sem v Glöwenburgu, kraju zraven Düsseldorfa, tisto noč se mi je odprlo življenje in tja se ne vrnem več, delal sem pavze med vožnjo vsake dve–tri ure, da se pretegnem in skadim malo šiše – pišem potopise na instagramu, roke te začnejo boleti, hrbet postane trd od motorja, prenočil sem v Haffelpafchnu, Schlitzu in Griffenbarschu, v Schlitzu sem spal z receptorko hotela, v katerem sem bival, veš, kakšna je – moral sem, vložil sem dva–tri tisoč evrov samo v mašino za to potovanje, vozil sem petsto devetdeset milijonov na uro, poraba pa je bila dve in pol milijarde, in tisoče in milijoni in milijarde obratov, ko sem ga poslušal, se mi je prekinil stik z zavestjo.
Poslušaj, nekaj bi te vprašal, Herr Reisinger – je tudi tvoj dedek tako s zündappom1 prihajal v Srbijo? A? Kartišen? S kartico mi boš plačal? Daj sem to kartico, da ti zatlačim in kartico in pest na tisti tvoj razbeljeni auspuh, ti okupator! Dva tisoč evrov! V rit! Še prtljažnika nimaš! Kako maš pin? Vse boš spotoma kupil, kar rabiš, kaj?! In kaj nam preostane? Da te dam sobo 22 bi, z migranti, te zvežem kot žival iz balona, ti deformirani steroid, paf paf paf – joujoujoj – in puf! Zavest se mi vrne. Pridem k sebi. Sedim zadihan na stolu na recepciji, medtem ko Hermann proti meni moli roko s plačilno kartico. Nič nisem naredil, nič nisem izgovoril na glas, it's all good, baby, baby.
Po tem dogodku sem se prepustil postopku resocializacije z Nemci, med katerim sem se moral ločiti tako od svojega pradedka kot od svoje zgodovine in države in nacije in vse znane in neznane osebne in družinske zgodovine, zavoljo zdrave prihodnosti. Zavoljo možnosti, da jih vse uzrem čiste, resnične, res resnične – tako pradedka kot preteklost in zgodovino. Tako sem izvedel, da je po začetni zmedenosti in žalosti zaradi zapuščanja družine (od sebe k njim in od njih k njemu), pradedku pravzaprav zelo ustrezalo, da je nehal obstajati v bolečini tukaj, v zemeljski bolečini, ker je po personaliziranih neizogibnih nebeških peripetijah tudi vsa bolečina kadarkoli kjerkoli nehala obstajati. Znašel se je nekje v vesolju kot visokointeligentni sijoči delec, ki je lahko kdor koli in kar koli, sijoči delec ex-pradedka, ki pozna veličino in širino vsega in vse ve.
Za trenutek je zabolelo, mi je rekel, ampak greš čez to, pozabiš, zaradi sebe, vse se pozabi. Če sem lahko jaz, lahko tudi ti. To mi je rekel, to, in naj pazim na zobe. Potem je zagledal matico za vijak v prahu ob robniku, dvignil to matico s tal, zmagoslavno, kot da je kepa zlata, in izginil v blesku svetlobe, enako kakor se je malo prej tudi pojavil pred mano na cesti.
1. Tipični nemški motor s prikolico za sopotnika iz časa tretjega rajha.
