1889

Pred vislicami, katerih tramove prekriva slana, stoji rabelj. Na njegov črni polcilinder se prijema sneg. Ob njem njegov najstarejši sin, prav tako v črnem, z živimi očmi, drhtečimi rokami, odločen, da bo napravil vtis. Šteje osemnajst let, na bradi se mu je po britju zasušilo nekaj kapljic krvi in piše se, da je to šele njegova druga usmrtitev. Prvo je izvedel pred letom dni, ko je očeta tako matralo srce, da ni več čutil rok, tako ni preostalo drugega, kot da ga nadomesti sin, usmrtitev pa je izvedel s tako gotovo roko, da so ga v časopisu označili za gotovega naslednika. Drugi pomočnik je mlečnozob študent medicine, ki je delo dobil po naključju, ko je rablja srečal v krajevni krčmi. Trupel se menda ne boji, med študijem jih je nekaj že videl, prepričala pa ga je ideja enostavno zasluženega denarja – toda zdaj se ob vislicah trese kot šiba na vodi in se zavija v temnomoder površnik, saj nič toplejšega in tudi temnejšega ni imel. Okoli vislic v polkrogu stojijo vojaki, z ramo ob rami, brki jim trepetajo v mrazu, za njimi se stiskajo gledalci, med njimi sem stisnjena tudi jaz, na vse nas pa pritiskajo zidovi zaporniškega dvorišča, kjer izza okenskih rešetk iz celic kukajo vse tiste potepuhinje, tatice, mazačke in morilke, ki drhtijo od olajšanja, da danes niso prišle na vrsto, a kljub temu ne morejo odvrniti pogleda od smrtonosnega gledališča. Z neba padajo snežinke, drobne in ostre kot stekleni prah, in mraz nas vse pretresa, toda zdržale bomo. Večina gledalcev je snela rokavice in roke ovila z roženkrancem, nekateri kvišku dvigajo svete podobice. Drugi pišejo v svoje zvežčiče, ki jih naslanjajo na svoja zapestja ali ramo gledalca pred seboj. Vsi iztegujejo vratove, ko skušajo uzreti sveže stesane vislice v celoti in pogledati v rabljev odprti usnjeni kovček, ki mu leži ob nogah. Tudi jaz stopam na prste, čeprav še ni nič videti, in si z golo roko stiskam grlo.

Isti hip se prične bobnanje. 

Oglasi se škripanje odpirajočih se vrat.

Krista zakoraka na dvorišče v spremstvu upravnika zapora in jetniškega duhovnika. Na sebi ima svetla oblačila, z odpetim ovratnikom, kite na vratu se ji napenjajo. Zvezana je v usnjen jopič, ki ji roke zavija okoli telesa. Gledalci se pred njo umikajo kot morje pred Mojzesom, bobni donijo, vojaki so v pozoru. Krista se z odločnim korakom povzpne k vislicam. Duhovnik približa razpelo in Krista primakne usta. Hkrati s premikom njenih ustnic nekaj občudovalcev dvigne svoje svete podobice. Rabljev sin medtem poklekne na eno koleno, seže Kristi pod krilo in ji začne zavezovati noge. Nekdo nedaleč od mene se zasmeje. Malo višje moraš, fante! V odgovor dobi le smrtno tišino. Postavim se na prste. Krista ima škornje obute na boso stopalo in pomodrele noge ji pod vrvmi bledijo. Medtem ko rabljev sin vrvi zateguje s skoraj opravičujočim nasmehom, študent medicine s smelim izrazom preizkuša trdnost namaščene zanke nad njeno glavo.

Duhovnik odmakne razpelo od Kristinih ust, s prstom ji na čelu zariše križ. Nato jo pomočnika povlečeta na loputo. Glavo ji namestita v zanko. Čim se zanka dotakne njenega vratu, Kristina sapa postane težka. Vse pade nanjo, vse zavedanje, da ni izhoda. Ujeta je, zanka se zateguje, težje diha, roke v jopiču se skušajo iztegniti, kite na vratu nabreknejo, duša je morda že pomirjena, a telo se upira. Premaknejo se ji ustnice. Nekaj hoče izustiti! Toda njen glas je vklenjen in bobnanje preglasno, iz ust ji od samega napora začne leteti slina. Bobni donijo. 

Uspe mi brati z njenih ustnic, še vedno iste besede.

»Videla sem Njo!«

»Nedolžna sem!«

Premaknem se naprej, prerinem se med dva moška v plaščih, a me zgrabita dva vojaka, glasno bobnanje pa preglasi krik v mojih ustih. Poskušam ugrizniti v dlan, ki mi prekriva obraz, pregrizniti črno usnje rokavice, a mi ne uspe, tako kot mi ne uspe izviti se iz rok, ki me držijo, noge zarinem v zamrznjena tla in se uprem z vso silo, kar je premorem, a ni dovolj, njuni telesi me zlahka zadržita, mi spodneseta noge in me podreta, vislice mi izginejo izpred oči, pred katerimi je zdaj le temen zid iz samih škornjev in hlačnic, nato me na silo spet dvigneta, v ravno pravem trenutku, da še zadnjič uzrem Kristin živi obraz. Najina pogleda se za hip srečata. Njena pljuča se še zadnjič napolnijo z zrakom. Tega, kar hoče povedati, pa ne zaslišim več – le cviljenje lesa, ko se odpre loputa. 

In nato se namaščena vrv napne pod težo njenega padajočega telesa.

Slišati je zadušen krik in škripanje, potem pa nas zajame tišina.

Vrv, ki je prekratka, zaniha. Kristine noge, trdno zvezane skupaj, se iztegujejo, upogibajo in iščejo trdna tla. 

Rabelj in sin si izmenjata zgrožene poglede, vrv ni bila pravilno izmerjena, smrt postaja nedostojna. Študent medicine zakoraka proti vrvi, verjetno jo želi odrezati, toda upravnik zapora ga ustavi. Nekdo od gledalcev s stokom omedli. Kristino telo se še naprej premetava, očesna zrkla se ji obračajo do belega, roke se skušajo osvoboditi iz pasov. Tega ne morem gledati, obenem pa vem, da ne smem zamuditi niti sekunde.

Smrtni boj traja ure in ure in jaz niti enkrat ne pogledam, ne diham. Traja celo večnost, a končno, končno se telo neha boriti in duša poleti v nebesa.

Mimo mene dva moška odneseta novinarja, ki je med usmrtitvijo omedlel.

H Kristi pristopi zdravnik in ji razpara sprednji del obleke, da bi preveril, ali diha. In zazvoni mrtvaški zvon. Duhovnik vzdigne križ. Možje naokoli snamejo pokrivala. Vojaka me izpustita, jaz pa se sesujem na tla kot kup cunj. Rabljev sin se odvrne od telesa, se opoteče po stopnicah navzdol in se zbruha. Študent medicine si čez usta drži robec in se skuša prebiti od vislic do vrat, toda gledalci se mu ne umikajo, novinarji ga vlečejo za rokave, tako da zakriči in močno zamaha z rokami, da bi mu dali prostora. V kriku je vsa bolečina sveta, jaz pa ne morem izustiti niti glasu. Za hip se mi zazdi, ali sem jaz prav tako izdihnila poslednjič. Čutim, kako mi taleči se sneg pronica skozi spodnjice, a ne zmorem vstati. Nato pa jih zagledam.

Namesto da bi se gledalci namenili naravnost proti izhodu, hodijo mimo vislic, kjer še vedno visi Kristino telo. Nekaj časa ne vidim, kaj počno, nato pa ugotovim. Iz žepov vlečejo pipce in z vešal odrezujejo trske, ki jih spravljajo v žepne robce ali med strani molitvenikov. Ne razumem, kaj naj bi to pomenilo. Deluje mi kot svetoskrunstvo, kot da bi enega za drugim odstrigli pramene njenih las, vendar nimam moči, da bi karkoli rekla. Dokler se dvorišče ne izprazni in Kriste ne začnejo polagati v krsto, se nisem zmožna niti pobrati s tal. Upala sem, da bo videti, kot da spi. Toda njen obraz je v mrliškem krču, oči ima široko odprte, vrat zlomljen na levo. S tresočo roko sežem in se dotaknem njenih las, njenih odprtih ust. Pred očmi imam še vedno njeno padajoče telo. Nič od tistega, na kar sem v globini duše upala, se ni zgodilo. Nebesa se niso odprla, bela golobica ni poletela. Čudeža ni bilo. Umrla je kot človek iz mesa in krvi. Ni čudežna, ni sveta, le dekle, ki ni dočakalo niti triindvajset let. 

Pokrov krste se zapre, prekrit je s črno barvo in na njem je narisan bel križ. Stražniki krsto dvignejo in jo odnesejo stran. Jaz pa jo spremljam tako daleč, kot me noge nesejo, s prsti se dotikam zaprtega pokrova.

Videla sem Njo. Res, Krista?

Nedolžna sem. Si res, hči moja?

1881

Začelo se je poleti.

V krčmi se ni dalo dihati, bluze smo imele zavihane do pazduh, hladne mokre krpe za vratom, okna odprta na stežaj. Lasje so se nam vsem lepili na vrat in preklinjale smo, zakaj prav danes ni prišel frizer, ki sem mu po navadi pustila striči pri eni od miz pod pogojem, da si vsaka njegova stranka naroči vsaj en kozarček. Krčmo, v katero sem se rodila, sem res imela rada. V njej je dišalo po lesu, pivu in naribanem milu, ki se je skupaj z odstriženimi lasmi zagozdilo v špranje med deskami. Stene so bile belo ometane in pokrite s svetimi podobami. Za njihove okvirje sem poleti zatikala posušeno cvetje, pozimi pa borove vejice. Dotik ženske roke, kot bi rekel moj mož.

Podobno sem skrbela tudi za prte, ki so pokrivali osem miz, kolikor jih je bilo v prostoru. Nekoč so bili beli, z neprestanim pranjem in rabo pa so porumeneli, toda vedno sem se sklanjala nad vsako luknjo, vsako odtrgano čipko, vsak madež od omake ali piva. Lončena peč je bila smaragdno zelena, točilni pult tako zloščen, da bi ga lahko uporabljali skoraj namesto zrcala, za njim dve polici steklovine in nad njima dva portreta, na prvem presvetli cesar, na drugem cesarica na konju. Iz točilnice se je prišlo v kuhinjo, iz kuhinje v izbo ali na dvorišče, kjer je bil svoj čas hlev, zdaj pa so tam le kokoši in kup drv. Takrat sem imela petintrideset let in tisto poletje je teklo peto leto, odkar sem ovdovela. V krčmi smo po smrti mojega moža živele in delale tri, jaz, moja prva in edina hči ter Anežka, sirota in dekla. Hčerino ime so pisali različno, češko, nemško, vsi pa smo jo klicali preprosto Krista. Tistega usodnega dne sem jo z obrabljeno kanglico in spodvihanim krilom poslala v gozd nabirat borovnice.

Dekle je šlo v gozd kot vsak dan, so pisali.

Toda pri svojih šestnajstih ni bilo več le dekle. Šolo je končala z odličnimi ocenami, pametnejšo in bistrejšo dečvo bi človek težko našel, vendar ni rada hodila v šolo, slaboumna, še vedno je imela otroški obraz, nedolžna, toda s telesom odrasle, sramu ni poznala, s temnimi lasmi, prekrasnimi, dolgimi in bogato nakodranimi kot cesarica, dama, z gostimi obrvmi, še gostejšimi trepalnicami, pod nosom nežne/rahle brčice, počasi je bila že višja od mene, možata. Že pri petih letih sem jo posadila na pručko v kuhinji in ji v roko dala oster nož, da bi hrano delila na porcije, voljna, pri osmih letih je v roke dobila sekiro, da bi na dvorišču sekala trske za peč, neotesana, pri desetih letih je lahko z mirno roko piščancu zavila vrat, ga izkrvavila in oskubila, prav tako pa poprijela za valjar, z njim udarila ribo po glavi, jo prijela za škrge in izpraskala drobovino. Krvoločna. O njej se je že veliko napisalo in veliko se še bo.

Vsakega dne se je lotila z zanosom, ki ji ga je lahko vsakdo zavidal.

Enako kot meni se ji je gabilo, da garava v gostilni, ki se nama bo zrušila na glavo. In da k nam hodijo samo Stehlík in njegovi gozdarji, ki so jo še kot otroka vlekli za vrvice predpasnika in se smejali, ko se ji ni uspelo iztrgati.

Stehlík je bil takrat notri na pivu. Pri meni je pil zastonj, vsakega prvega v mesecu pa sem mu še odplačevala dolg, in tako se je lahko razkomotil. Čim več je spil, tem bolj si me je želel. Vedela sem, da se bo nekoč tako napil, da si me bo vzel s silo. Čutila sem grozo, ker sem v primežu človeka, ki ga nikoli nisem spoštovala. Morala sem biti previdna. Še naprej sem se mu nasmihala, se včasih nagnila in se ga rahlo dotaknila, si včasih razpustila lase, včasih navlažila ustnice, mu pustila, da me oplazi s kolenom ali roko, in se mu takoj spet spretno izognila. Stehlík je bil poleg tega v vseh letih edini, ki me je zasnubil. Sicer v stanju pijanosti, toda iskreno. Nekako takole: »Lojzika, ti je kdaj padlo na pamet, da bi se z mano poročila?«

In tisti dan, ko je šla Krista sama v gozd, sem ponovno premišljevala, da bi njegov predlog sprejela. 

Kljub vsemu, kar se je zgodilo, kljub propadajočemu poslu in slabemu glasu sem bila vendar mlada vdova. Na koncu se še vsaka poroči. Jaz pa sem bila vedno privlačnejša kot vsaka od njih. V zakonski jarem pa me je poleg mladega, osamljenega telesa silila tudi računovodska knjiga.

Tisti dan sem Stehlíku prinašala že četrto pivo. Po hrbtenici mi je tekla kapljica potu, pod krilom so se mi napenjale mišice. Stehlík si je zavihal rokave srajce in bral časopis. Dvignil je pogled k meni. Videla sem, kako modre šarenice ima in kako krvave beločnice. 

Pred njega sem postavila kozarec prav v hipu, ko je v izbo vdrla Krista. Videti je bila grozno. Imela je bel obraz, roke pa umazane od borovnic, vijolične na konicah prstov in rdeče na dlaneh. Podobne madeže je imela tudi po obleki, na kolenih. Iztegnila sem roko k njej, a v tistem trenutku so se ji oči obrnile vse do belega, zgrudila se je na tla, kot bi jo spodsekali. Ovedela se je šele, ko sem se je dotaknila. Na obrazu je imela zamaknjen pogled, veke so se ji tresle.

Stehlík se je sklanjal čez mizo, vprašal je, ali naj gre po zdravnika. Anežka je pritekla iz kuhinje, ob Kristi padla na kolena in jo skušala spraviti k sebi s hladno vodo, ki ji je kapljala z roba predpasnika.

»Krista? Kristina, kaj se je zgodilo? Kaj je s teboj? Ti je kdo kaj storil?«

Krista je zaprla oči in se začela tresti. Na čelu se ji je nabiral pot. Začela je strašno stokati. Zgrabila sem jo za ramena in jo stresala, na koncu mi ni preostalo drugega, kot da ji dam dve klofuti, eno na vsako lice, kot sem to počela, ko me ni ubogala. Toda čim sta prileteli klofuti, ji je glava udarila ob pod in ležala je kot ubita. Anežka se je nežno dotaknila njenih las. 

Krista je odprla oči in dejala tisto, kar so po njej več let ponavljali vsi časniki v deželi. 

»Videla sem Njo.«

Sklonila sem se k njej. »Kaj si videla, Krista?«

»Božjo besedo,« je zašepetala.