Prvo poglavje, (vstavek) Ne smeva se oddaljiti od tal

Preostanek večera smo se skupaj s Paulom in njegovimi prijatelji trudili priti do dna skrivnosti. »Kdaj je London postal mesto, kot ga poznamo danes?« smo se vsi spraševali.

Večina od nas je sem prišla, da bi izpolnili neke nedosegljive sanje, da bi vsaj za kanček premaknili neupogljivost usode. Toda enemu za drugim je mesto razgalilo zmotnost našega stanovitnega prepričanja. Strinjali smo se, da tu zares težko dihamo, trg dela tu raste z nevzdržno hitrostjo in tik za petami mu je recesija. In še huje bo.

Moški, ki je sedel na Paulovi desni, se je kar naenkrat vrnil v London izpred nekaj let, ko je bil še poln sončnega upanja. Govoril je o Vremenskem projektu, instalaciji dansko-islandskega umetnika Olafurja Eliassona.

Tate Modern, kjer je Eliasson v Turbinski dvorani izobesil umetni, pa vendar žgoči vir neizprosne toplote, se je odprla le nekaj let prej. Eliasson, navdušen nad svetlobo že od časa študija, je ustvaril orjaško sonce, ki ga je poganjalo na stotine svetil, in ga zastrl s sladko meglico, mešanico sladkorja in vode. Obiskovalci so se lahko pod sončno iluzijo ulegli in opazovali svoj odsev v ogledalu, ki je prekrivalo strop dvorane. 

Med pripravami na razstavo je umetnik med zaposlene v galeriji razdelil kratek vprašalnik, odgovori so se nato pojavili v razstavnem katalogu. Je kakšen naravni pojav bistveno vplival na tok vašega življenja? se je glasilo eno od vprašanj.

Moški na Paulovi desni naj bi bil takrat tukaj na izmenjavi in negostoljubnost angleških zim ga je opominjala, kako zelo pogreša sončno Kalifornijo. Včasih mu je bilo tako grozno, da se je iz postelje skobacal le zato, da bi se tudi on ulegel pod umetnega orjaka in začutil toploto pod trdno zaprtimi vekami. V Londonu je sicer ostal, gotovo je precejšnjo vlogo pri njegovi odločitvi odigralo tudi začasno Sonce.

V petih mesecih sta si Eliassonovo instalacijo ogledala dva milijona obiskovalcev. Vremenski projekt je po mnenju res veliko ljudi edina razstava, zaradi katere se je ogromna dvorana nenadoma zdela premajhna. Tega se dobro spomnim. V dvorano sem prišla skozi stranski vhod, tako se mi niti sanjalo ni, kaj me čaka notri. Najprej sem opazila na stotine obrazov, vsi so se obračali k rdečemu nebu. Njegov odtenek je namigoval na tistih nekaj sekund, preden se slepeči žar spremeni v mogočno eksplozijo. Obrazi so se kopali v zlatem soju, sem ter tja je nekdo pokazal navzgor in z rokami nakazal nekaj orjaškega. Na sončnih žarkih sicer ni bilo ničesar resničnega, tako da smo vsi, mislim, postali priče malemu čudežu. Skrivnosti se navsezadnje zgodijo le zato, da bi se odločili dogodke dojemati onkraj meja našega sveta, kajne? Kar je za nekoga nenavadno, je za drugega lahko popolnoma običajno.

Tam sem stala in čutila, kako se svet okoli mene spreminja, čeprav seveda malo pretiravam. Nekateri ljudje naj bi pri njem, pri Soncu, preživeli cele dni; niti pomisliti niso hoteli, da bo tega enkrat konec. Drugi so imeli občutek, da morajo izpovedati vse svoje skrivnosti, iz sebe spraviti na videz grozeče stvari, dokler je še čas. Nek moški se mi je v Turbinski dvorani zaupal, da se že leta pogovarja s svojim izginulim očetom. In da mu o teh pogovorih ne bi bilo treba govoriti, je svoji punci rekel, da očeta sploh nikoli ni spoznal.

Ko se je v Londonu odprlo predstavništvo Missing Persons, sem se takoj spomnila na Turbinsko dvorano. Morda nas je Eliassonovo Sonce povezalo, ker smo mu bili v nasprotju s tistim na nebu lahko resnično, zlovešče blizu. Zasenčilo je naravo in ljudem dalo občutek, da so nadnaravnemu tako zelo blizu.

Z Alyono sva sedeli v dosegu poldnevnika. Njegov vpliv naju je zaščitniško objel, ustvaril je prostor, trdno zasidran v času. Pred zgodovino sta se seveda skrila tudi Humphrey Bogart in Ingrid Bergman v filmu Casablanca. Karkoli se bo zgodilo, spomin na ljubezen preživi: »Vedno bova imela Pariz.« Nama preostane le prihodnost, ki jo obkroža čas. Razteza se v vse smeri neba, ne ustavi se, dokler ne naleti na mejo, onkraj katere se območje vpliva poldnevnika konča, kjer njegova moč ne zmore več čisto ničesar. Časovni pasovi zmeljejo vse, kar jim pride pod roke, podaljšajo jutra in skrajšajo popoldneve, od večera odščipnejo toliko, kolikor se jim zljubi. Na en del poloble vržejo senco, medtem ko jo drugemu odvzamejo. Toda dokler sva imeli trdna tla pod nogami, nič od tega ni veljalo. Niti zgoraj niti spodaj.

»Ne smeva se oddaljiti od tal,« sem zašepetala srcema, skritima tam, kjer se začne in konča čas. Alyona me je poljubila in dejala, da bova tu pognali korenine. Rekla je, da jih bova prepletli med seboj. To je eden najlepših stavkov, kar jih pomnim.

Prvo poglavje, III. ritual za posvečene

Človek, in pogosto je to ženska, se drugič rodi v trenutku, ko se odloči, da ne bo objekt dušečega pogleda. Odloči se postati tisti, ki gleda. Postati del nenapisanega dogovora, ko se srečata dva para oči, del konsenzualne erotike.

O moških pogledih, ki jim ne ubežiš, je bilo v literaturi napisanega že veliko. Ozirajo se za ženskimi hrbti, utelešajo nevračano ljubezen. Opazovalec si privošči voajeristično vdiranje v zasebno življenje. En sam pogled lahko načne celotna življenja, bodisi tista, ki nastanejo z neposredno vpletenostjo obeh akterjev, ali tista skrita, imaginarna. Raztezajo se po vsem obodu domišljije, tako da človek skoraj pozabi, da je v tem odnosu pravzaprav le on sam.

Ko bom opisovala Alyono, ki sem jo spoznala tisti večer v Sohu, ne bom slikala lepote, ki je tam le za razumevanje zapleta, smisla zgodbe. Ko se bom vrnila v Swift na Old Compton Streetu, se bom vrnila k raziskovanju zgodbe, ki jo utrjujejo ponavljanja. Kajti pomembnost Alyone je nastajala, in navsezadnje še vedno nastaja, s preigravanji gest in nezanesljivega spomina. Želim si, da bi Alyono videli skozi moje oči. Tisti, ki preživijo, so konec koncev tisti, ki lahko pripovedujejo. Zgodbe obstajajo zlasti v rokah pripovedovalcev. Alyonin čar je tičal v negotovi drži telesa, učinku, ki se ga je od nekdaj zavedala. V rahlem naklonu glave, s katerim je izražala empatijo. S tem je sporočala: »Kar praviš, se me je dotaknilo.« Ženska, ki se zaveda sama sebe. 

Moški bi lahko napisal, da je vstopil, in medtem ko je slonel na vratih, opazil Alyonino osamljeno silhueto v kotu prostora. V Swift, lokal, katerega ime izhaja iz prostora z omejenim časom in neprestanim dotokom gostov, njegova silhueta vstopi prva. Alyona opazi približujočo se senco, obrne se k njemu in tako sproži potek dogodkov, ki se konča z njeno tragično smrtjo. Moški brez besed prisede: oba obkroža potemneli interier, ki z eno nogo vstopa v dekadentnost art décoja in je značilen za film noir.

Moški pogled Alyone verjetno ne bi mogel ločiti od nevarnosti, ki naj bi jo predstavljala. Zdi se mi, da sem to zares začela razumeti šele, ko sem se vrnila. Zdaj lahko jasno poimenujem poprej nedoločljive, vznemirjajoče linije.

Zdi se mi, da me nekdo opazuje. In tako se počutim tudi, ko sem sama. Ženske se tega občutka pogosto ne otresejo, naj se še tako zelo trudijo. Ženska telesa obstajajo kot grožnja in posledično poziv h kazni za vse, kar v naši družbi pomenijo. So pod nenehnim nadzorom institucij, ljudi in jezika. Kot da vsi do zadnjega čakajo na trenutek, ko telo ne bo več izpolnjevalo pričakovanj; ko bo začelo veneti in slabeti. Telo, ki se upočasnjuje, je enako nevarno kot telo, ki se spreminja, upira jeziku, ljudem in institucijam. Na ženskih telesih smo zgradili cele družbe.

Univerzalnim kulisam barov je v navadi, da nianse potiskajo v ozadje, odmikajo od pogledov. Toda Alyono sem morala srečati, si govorim, prav tam; v nobenem drugem okolju srečanje ne bi izpolnilo svojega potenciala. Vsak bar ima svojo zgodbo. Takole se je začela najina.

Nekaj časa sem Alyono previdno opazovala. Brala je. Že tisti večer se je v meni, ko sem jo gledala, nekaj premaknilo. Nekaj dni po tem, ko sva se spoznali, naletim na članek o skrivnostnem bitju srca, ki prihaja iz kozmičnega oblaka plina. Na oblaku ni na prvi pogled nič skrivnostnega. Na drugi pa že. Njegova notranjost utripa v ritmu bližnje črne luknje. Pod gama žarki se lahko obe tvorbi zdita nepojasnljivo povezani, njuna povezava prečka svetlobna leta. Kako je mogoče, da črna luknja dobavlja energijo srcu oblaka, še danes nihče ne zna pojasniti. V glavi dogodka seveda povežem. Spoznala sem Alyono in v meni se je nekaj premaknilo. Odmev kozmičnega dogajanja.

Alyona je dvignila oči s knjige in se zazrla vame. Na sebi sem začutila pogled, kakršnega je pred nekaj minutami na svojem telesu najverjetneje čutila ona. Ko sta se najina pogleda srečala, sem na njenem obrazu ujela rahel nasmešek. Nobena ni umaknila pogleda. Nasmešek je rastel, zadovoljno je nagrbančila nos. Lase si je zataknila za uho, se je negotovo zazrla v knjigo. Ko se je z očmi vrnila k meni, je pomignila na prazno mesto ob sebi. Ni pozabila niti namigujoče dvigniti ene obrvi.

Šesto poglavje, III. Zgodba, ki si jo govorim

Pri Johnu vidim potrebo, da bi bolečino nekam dal, enostavno pospravil. V Los Angelesu sem storila nekaj podobnega. »Na koncu boš moral stvari vseeno odčutiti, drugače ne gre. Z mano ali brez. Nihče te ne bo vprašal, česa nočeš čutiti. Pomembno je, kdaj to čutiš. Če boš vse odčutil zdaj, se bo tvoj svet vrnil na svoje mesto, verjemi mi. V nasprotnem primeru boš več uničil, morda uničiš čisto vse.« Premolknem. »Odpri oči,« zašepetam.

John oči res odpre, ne zaupa situaciji niti smeri, v katero bi se lahko odvijala. Bitje srca malce upočasni tempo. John začuti olajšanje, sprosti napete mišice. »To misel uporabljam že leta, a name ne deluje več, zato mislim, da je čas, da jo posredujem naprej.«

Pritisk na srce znova povečam, tokrat na svoje. Srce nekajkrat preskoči utrip, kot da bi vedelo, da mu bom nekaj odvzela. »Praviš, da svojega lastnega življenja ne občutiš več kot zgodbo. Poskusi vse skupaj obrniti, postaviti na glavo. Povej si, da je vse to zgolj zgodba, ki si jo govoriš. In nič več kot to.«

»Rečem naj, da je zgodba, ki si jo govorim?« utrujeno vpraša John. Vidi se, da mu ni čisto jasno. 

»Točno tako.«

»To je samo zgodba, ki si jo govorim. Kaj pa zdaj?«

Johnovo nejevero nenadoma izpodrine otroška radovednost; prepoznam jo. Srce mi veselo poskoči. »Zdaj si boš to misel ponavljal sam pri sebi, lahko tudi stokrat, dokler ji ne boš verjel.«

»To je samo zgodba, ki si jo govorim,« John spravi iz sebe; med zgodbo in preostankom stavka naredi premor. Vstanem in stopim do stikala. Med kratkim dejanjem ga slišim, kako misel še nekajkrat ponovi, vsakič malce bolj prepričano kot poprej.

»Bolje?« vprašam.

»Zelo,« presenečeno odgovori John in v njegove temne oči prodre kanček svetlobe. Tisti hip se v njem nekaj spremeni, nekaj je drugače. Zdi se, čeprav seveda ni mogoče, da začenja njegov obraz pod vplivom misli odkrivati pokopane skrivnosti. Sledove žalosti, veselja in hrepenenja. Nenadoma se mu na njem naredijo gube; ni jih veliko, pa vendar. John Smith ima naenkrat obraz, poln lastnega življenja. V notranjosti se gotovo dogaja nekaj podobnega. Johna so prevzela velika čustva, po celi večnosti si znova vzamejo besedo. Rahlo ga strese; slišim ga, kako plitko diha. Iz njega veje mir, zatišje pred nevihto. Stanovanje je zavito v trdno temo. Primem ga za roko in ga posedem obse na tla. 

Še nekaj minut je tiho, nato pa me kot strela z jasnega vpraša, kje sem to misel o zgodbi pobrala. Neumno se mi zdi reči, da je on našel mene. Zamisli vendar tega ne znajo. Tako odgovorim: »Ne vem zares, z mano je že od nekdaj.« Prestavim se k oknu in malce odgrnem zavese; tema je neprijetno vseprisotna in vseobsegajoča. Dosežejo me sledi mesečine. Na nebu vidim, kako jasno svetijo zvezde. 

John z mene verjetno ne spusti pogleda, vpraša, ali vem, zakaj se je začel zanimati za zvezde. Vrnem se k njemu, k tlom, namesto odgovora le pokimam. »V njih se skriva nekaj dobrega, česar se ne da poimenovati. In mogoče tudi zato, ker pravzaprav gledamo nekaj, kar ni iz našega časa. Ko jih opazujemo, se vračamo v času,« reče. To je bilo nenavadno slišati, medtem ko skoraj ne vidiva drug drugega. Ura je morala biti okoli polnoči, verjetno pa še dosti kasneje. »Od nekdaj me veseli, ko opazujem družino, vse svoje odraslo življenje in se vračam v času. Odkar predavam, pa me preganja nostalgija. Verjetno to zveni neumno, neverjetno. Oziram se nazaj, da bi moja družina imela nek smisel. Enako je z zvezdami. Preganja me nostalgija po nedoživetem. Ampak zdaj se hočem ustaviti,« odločno izjavi in oči se mu zaiskrijo.

»Kako to misliš?« vprašam, čeprav ga zelo dobro razumem. Enako sem se počutila pred dvema letoma in pol z Alyono v Benetkah.