Slaba starejša sestra sem. Namesto, da bi jaz branila njo, ji svetovala in ji bila za zgled, mora Azra vedno braniti mene, mi svetovati in biti zgled. Že od otroštva je tako. Ko sem dobila menstruacijo, me je bilo groza. Čeprav smo se v šoli pogovarjali o tem, si nisem predstavljala, kako je pravzaprav videti, ko jo dobiš. Večina mojih sošolk je takrat še ni imela, tiste, ki so jo, pa mi je bilo nerodno karkoli spraševati o tem. Vem samo, da sem nekaj dni po tem, ko sem jo prvič dobila, mislila, da me je bog z menstruacijo kaznoval, ker sem stikala po njenem predalu z vložki v kopalnici. Ker sem se ji zlagala, da nisem, ko me je vprašala, ali sem odpirala njen predal, in okrivila Azro, da ji je ona odprla paket vložkov.  
Azra me je morala miriti, da to ni božja kazen, mi pojasniti, kako se uporabljajo vložki. Spomnim se, da sem bila zgrožena nad vsem, povezanim z menstruacijo. Nekaj mesecev sem razmišljala samo o tem, kako grozno mi bo, ko si pri petinosemdesetih ne bom mogla sama zamenjati vložka, ko mi bo moral nekdo pomagati tudi pri tem. Skrbelo me je za več kot sedemdeset let vnaprej. Dokler mi Azra ni pojasnila, kaj je menopavza. Še vedno mi ni jasno, kako je vedela vse o tem že pri osmih letih. Od takrat vsaj ne jočem vsakič, ko jo dobim, a mi je še vedno neprijetno govoriti o menstruaciji. Menstruacija. Menstruacija. Menstruacija. Pri nas se ta beseda ni nikoli izgovarjala na glas. Se ne izgovarja na glas.  
Še posebej ne pred moškimi. Da me boli trebuh, je ona pojasnila njemu, ko me je vprašal, zakaj jočem, ko sem jo prvič dobila. Bilo mu je jasno, kaj to pomeni, ni spraševal dalje. Sram ga je na glas reči menstruacija, ni pa ga bilo sram stikati po smeteh in košu za umazano perilo ter opominjati njo, naj naju z Azro nauči, kako morava rabljene vložke skriti med druge smeti, umazane rjuhe med drugo perilo, da se ne vidijo, da jih njemu ni treba gledati.  
Šel je celo tako daleč, da mi je nekaj časa po tem, ko sem prvič dobila menstruacijo, vohal prste vsakič, ko sem izstopila iz kopalnice. Da preveri, ali sem si umila roke, menda. Tako je rekel. Tega ga ni bilo sram početi. Reči na glas menstruacija, pa ga je sram. Menstruacija. Menstruacija. Menstruacija. V gimnaziji so mi sošolke govorile o tem, kako jim očetje kupujejo vložke, kako jim kuhajo čaj, ko jih boli trebuh. Da si jaz nisem tako blizu s svojim očetom kot one s svojimi, sem pred njimi poskušala omiliti dejansko stanje. Kot vedno. Od sošolk iz gimnazije sem tudi izvedela, da obstajajo tablete za blaženje menstrualnih krčev. Še ženske se pri nas o menstruaciji pogovarjajo v šifrah. Med sabo si šepetajo, da jih boli trebuh, ker so jo dobile. Ja dobila, pa me sve boli, reče strina njej, reče ona strini. Zdaj sem očitno dovolj stara, da tudi mene vključujeta v te pogovore. Ona mi gre s svojim šepetanjem in hinavščino tako na živce, da bi ji včasih najraje izkopala oči. Pred mano in Azro je pred letom ali dvema začela brezsramno, celo vulgarno, govoriti o tem, da jo boli trebuh. Menstruacija. Menstruacija. Menstruacija. Da nočem poslušati o tem, sem ji že večkrat rekla. Saj sem tudi jaz ženska, normalno je, da se ženske med sabo pogovarjamo o teh stvareh, mi je pojasnjevala. Kje je bila, ko sva se midve z Azro želeli pogovarjati? Malo je zamudila. Ne more se zdaj iti požrtvovalne matere. Ne bom ji dovolila! Naj se pretvarja, kolikor hoče, da je vse pozabila. Pa še smešno ji je, ko pozabi vreči rabljeni vložek v smeti. Če ga pusti na umivalniku, nihče ne kriči nanjo, da je umazana. Z Azro celo pospravljava za njo. Kdo je tu komu mati?  
Pozabila je, kako se je obnašala do Azre, ko je dobila prvo menstruacijo. Ko se je zgražala nad tem, da jo je dobila prezgodaj in ji z muko dovolila, da uporablja njene vložke, nisem naredila ničesar. Tudi takrat se nisem obnašala kot starejša sestra. Morala bi se odzvati bolje, dovolj sem bila stara. In to je bila Azra. Azra. Mogoče sem res sebična. Azra je meni pomagala, ko sem dobila prvo menstruacijo. Jaz njej nisem, ko jo je dobila ona. Skoraj deset let je moralo miniti od takrat, da sva se začeli pogovarjati o tem. Bolje, kot da se ne bi nikoli.  
Morala bi se odzvati bolje. Žal mi je, ker se nisem. Ne bi smela računati na to, da Azra vse zmore sama. Nihče ne zmore vsega sam. Slaba starejša sestra sem. Bolje bi bilo, če bi bila Azra starejša od mene.  
Pozno je že. Morala bi se iti počasi tuširat. Menda ob tej uri ne bo nikogar v kopalnici. Sobota je.  
Nekateri so sicer res brezsramni. Popolnoma vseeno jim je, da v domu ne živijo sami, da bi se tudi drugi radi stuširali. Še zvočnik si nesejo v kopalnico, pojejo. Ne vem, kako se lahko tako sprostijo v tolikšni umazaniji. Tuši so polni nekakšnih žuželk, mušic. Fantje so hujši od punc. Punce se vsaj ne sprehajamo po domu napol nage. Je pa tudi res, da nas je v domu veliko manj kot fantov, zato nismo tako opazne kot oni. Brisačo imam na stolu, pižamo moram vzeti s sabo, gate, modrc, gel za tuširanje, šampon, brivnika ne smem pozabiti. Če že grem v kopalnico, si bom še zobe umila, da opravim s tem za danes. To je to. Mislim, da imam vse, kar potrebujem. Dobro je, nikogar ni na hodniku. Samo vrata še zaklenem. Hitro. Hitro. Preden kdo pride. Prvi, drugi ali tretji tuš? Tretji je najmanj umazan. V tretjega bom šla. Ključ od sobe bom odložila sem, brisačo lahko prepognem, da ne bo zavzela toliko prostora. Čista oblačila lahko obesim sem, umazana bom odložila kar na tla. Nič se jim ne bo zgodilo v desetih minutah. Zmočila se bodo. Bolje je, da jih obesim zraven čistih. Ne bom jih po nepotrebnem še sušila.  
Sovražim svoje telo. Glej, kakšna stopala imam. Krive noge. Sploh nimam bokov, kot jih imajo druge ženske. In nizka sem. Moram nehati razmišljati o tem. Nisem več v srednji šoli. Prestara sem za razmišljanje o teh neumnostih. Za vse sta kriva onadva. Za vse.  
Ne vem, v katerem razredu sem bila takrat. Šestem, mogoče sedmem. Šele začela sem nositi modrc. Ona mi je kupila dva siva. En je imel srček iz bleščic na levi strani, drugi pa dve zvezdici. Me tri smo sedele v dnevni sobi. Z Azro sva nekaj pisali za mizo. Tudi jaz pozabljam vse več stvari, ki so me prizadele. Čez nekaj let, ko se ne bom spomnila ničesar, mi nihče ne bo verjel, da se je karkoli od tega zgodilo. Kar naenkrat se je od nikoder pojavil on. Čudno sem se počutila že, ko mi je stopil za hrbet. Nisem vedela, kaj bo naredil v naslednjem trenutku, nisem se dovolj hitro odmaknila od njega. Uščipnil me je za hrbet, malo pod pazduho, kjer se mi je v kožo vrezala elastika modrca. I Zina ima šlaufove, je rekel razočarano, skoraj kot da bi mi želel dobronamerno povedati, da sem se zredila. Vstala sem s kavča ali stola, ne spomnim se več, kje točno sem sedela, in šla v kuhinjo. Bilo me je sram povedati mu, da sem začela nositi modrc. Zakaj se jezim nanj, mi je klical iz dnevne sobe.  
Tega ga ni bilo sram početi. Zložiti moje in Azrino perilo pa ga je bilo sram. Vse, kar se mi dogaja, se mi dogaja zaradi njiju. Vse. Ni ga bilo sram pred stricem in strino reči, da je neprimerno, da nosim majice brez rokavov, da bi se morala pobriti pod pazduho. Naslednji dan sem si z njegovo britvico pobrila vsako dlako na telesu, celo obrvi. Jaz sem bila edini otrok, ki je v šestem razredu dajal denar na stran, da bi si lahko kupil nova rezila za brivnik. Mene bi moralo biti sram, ker sem pred njim omenila, da sem si šla depilirat roke. Kaj je narobe z mano? Kako si drznem o tem govoriti pred njim, me je vprašala ona, ko sva ostali na samem. Hitro. Moram se vrniti v sobo, dokler ni nikogar na hodniku. Kje imam ključ? Hitro. Tudi tokrat mi je uspelo. Brisačo bom odložila na stol, da se suši. Umazana oblačila gredo v koš za umazano perilo. Jutri jih bom oprala. Samo še prenosnik odložim na mizo in lahko grem spat. Tako. Sem. 
Mene bi moralo biti sram, ker se nisem sprijaznila s tem, da sta me vzgajala na najboljši način, kar sta ga poznala. Namesto, da sem jima hvaležna za vse, kar sta naredila zame, jima mečem v obraz, da sta naju z Azro tepla. Celo v Slovenijo sta me pripeljala, da se lahko šolam, da si lahko najdem službo. Ko vsaj ne bi nikoli prišli sem, je zadnjič vzdihoval, ko smo se spet okrog nečesa sprli. On mi je omogočil, da imam takšno življenje, kot ga imam. Izmišljujem si, da se je vse to zgodilo, sta mi rekla. In sploh ni res, da je bilo tako grozno. A je možno, da jima zamerim nekaj tako malenkostnega, nepomembnega, sta se čudila. In spet sem si bila sama kriva. Spet je bila Zina nora. Tista, ki ne ve, o čem govori. Očitno sta mislila, da se lahko en dan samo zbudita in bo vse grdo iz preteklosti čudežno izginilo.  
Če bi ju kdo videl, kako se obnašata do otrok svojih sodelavcev in prijateljev, mi ne bi verjel, da sta se do mene in Azre obnašala popolnoma drugače. Ko sva jima to tudi povedali, nama je ona rekla, da sva bili midve za razliko od teh otrok vedno zreli za svoja leta. Mogoče zato, ker nisva imeli časa, da bi bili nezrela otroka, ljuba mati. Zaradi tebe in tvojega moža. Naj ne skrbita, ne bom pokvarila njune predstave. Ko prispemo, se bom obnašala, kot da je vse v najlepšem redu, sem jima rekla na našem zadnjem skupnem obisku Kosovske Mitrovice. Srečno družino smo odigrali vsaj milijonkrat. Prvič sem jima sama, brez Azrine pomoči, zabrusila, da nisem pozabila ničesar, kar sta nama z Azro naredila. In da ne bom. Da se lahko pretvarjata, kolikor hočeta. Me imata za noro in neumno. Ne bosta me pa prepričala, da nista kriva za to, kar sta naredila. Kar sem zaradi njiju prestala. Kar še vedno prestajam. Da tudi sama dobro vesta, da nista ničesar pozabila. Da zanikata, kar sta delala, ker ju vest ne peče toliko, da bi se nama z Azro opravičila, sem dodala, ko sem že izstopala iz njegovega avta.   
Jutri se bo dom spet napolnil. Moram si oprati perilo. Še dobro, da se nisem prezgodaj vpisala na seznam. Spet ne bom mogla vstati. Danes sem vsaj šla v trgovino. Stuširala sem se. Danes ni bil tako slab dan. Ni bil dober, ampak ni bil niti tako zelo slab. Šla sem v trgovino. Stuširala sem se. Jutri bo tu spet glasno.