24 
Vesna je sedela na majhnem kavču pod veliko svetilko, oblečena v tesno črno krilo in rdeče najlonke. Pod živo rumenkasto svetlobo luči je bil njen obraz skoraj neprepoznaven, kot obraz kamnitega kipa, ki ga zastira nasprotna svetloba. V roki je držala zeleno steklenico Heinekena in jo vsake toliko med stavki nesla k ustom. Smehljala se je. Videti je bila kot povsem normalna punca na normalni zabavi, ki se spogleduje z normalnim fantom v normalnih kavbojkah (čeprav nekaj številk prevelikih in ogabno grdih). S telesom je bila obrnjena proti njemu, čeprav je pravzaprav sedela nad njim, na naslonjalu, medtem ko je bil on pogreznjen globoko v mehke blazine. Njegovo zelo visoko in zelo suho telo je delovalo preveliko za kavč, kot Alica velikanka v Barbie hiši. Najbrž muje pripovedovala nekaj smešnega, ker je bruhnil v smeh. Noge je potegnila k sebi. 
Soba je bila polna ljudi in hrupa. Zabava se je odvijala tudi v zgornjem nadstropju. Nekateri so sedeli na preprogi na sredini sobe in si podajali džojnt, nekateri so stali bolj ob steni in se glasno pogovarjali, ena skupinica pa je zasedla velik žameten dvosed, ob katerem je stalo sobno kolo. Hiša je bila ogromna. Ko me je Vesna zvlekla sem, je obljubila, da sploh ne bo veliko ljudi in da greva »samo pogledat«. 
V ozadju je nekdo zamenjal ploščo. Zdaj so igrali The Strokes, bend, ki gaje Vesna oboževala. Pod tušem je vedno pela tako na glas, da sem jo slišala skozi zaprta vrata sobe. Čez ušesa sem si včasih potegnila kovter in še blazino, da bi zadušila njen glas, ki me je zbujal iz globoke zaspanosti. Pia je spala s čepki za ušesa. To je znala: izključiti življenje. 
Vesno sem nekoč vprašala, zakaj ni nikoli pela v bendu. Rekla je, da so bendi za ljudi, ki ničesar ne znajo narediti sami. Spomnim se, daje imel njen fant v srednji šoli v mojem prvem letniku bend. šla sem jih poslušat v neki čudaški bar malo iz Ljubljane. Na mrazu sem se prestopala pol ure, da bi v dolgi koloni prišla na vrsto za karte. Prodala mi jih je punca s septumom in zelenkastimi vrisanimi obrvmi na sicer porcelanastem obrazu. Spomnim se tudi, da je koncert trajal dlje, kot sem imela dovoljen izhod. V visokih petah sem se splazila iz kluba v mrzel taksi in se pijana odpeljala domov, medtem ko je Vesna, ki je takrat sploh še nisem poznala, najbrž plesala v ritmu glasbe nekje v prvi vrsti s cigareto v ustih in poželenjem v očeh. Morda pa sploh ni bilo tako inje sedela kje zadaj, pogreznjena v preveliko jakno, z nekaj koktajli v krvi, da bi se sprijaznila s tem, daje njen fant obupen pevec, v katerega so zaljubljene petnajstletnice, kot sem bila takrat jaz. To je ne bi spravilo v zadrego, samo v tesnobo. Če dobro pomislim, je bil koncert pravzaprav slab. Vsi so se družili v kadilnici, pod reflektorji spredaj pod odrom pa je kadilo nekaj starejših enako oblečenih fantov. 
Na kupu knjig, na katerem sem sedela, me je začenjal boleti hrbet. Pravzaprav me je skoraj zagotovo bolel od sedenja na Lidijinem zlomljenem pisarniškem stolu. Je bilo to deklištvo? Izmučenost? Sedenje v najbolj oddaljenem kotu sobe? Zdaj se je Vesna, daleč od mene, smejala že tako na glas, da je preglasila glasbo. Suhi fant poleg nje ji je nalival prozorno tekočino iz velike steklenice, porisane z breskvami. Če bi skušala analizirati najini življenji, bi bila tale scena kar primerna metafora. Vesna s svojo popolno, nevsiljivo lepoto, ki lebdi kot velik metulj nad sobo, polno ljudi, in se na ves glas smeji, medtem ko jo poželjivo gleda moški, in jaz, ki sem v treh urah na zabavi spregovorila s tremi ljudmi, kako sedim v pretesni obleki na kupu knjig, čeprav mi je Vesna prej ponudila kuhinjski stol. Kako je sploh poznala gostitelja? Kdo bi vedel, Vesna je poznala vse. Gledala sem po velikem zakajenem prostoru okrog sebe, kije imel tudi osupljivo zbirko umetnin in vse žive krame, ki jo vedno najdeš v domovih ljudi, katerih življenja so nekako tako polna vsega: nad kaminom je bila vitrina z majhnimi figuricami in naprstniki, pod veliko hrastovo pisalno mizo kup odej in okrasnih blazin vseh barv in vzorcev, stekleno kredenco so krasile dišeče sveče, povsod so bili šopki rož, čeprav najbrž umetnih. Udobje. To je bila beseda, ki sem jo iskala. 
Naredila sem dolg požirek hladnega piva in se polila po obleki, ravno v hipu, ko so se Vesnine oči srečale z mojimi. Nasmehnila se je in pokazala na svoj kozarec. Boš ti tudi, je bil stavek, ki ga je oblikovala z ustnicami. Samo odkimala sem. Na zabavah se me je vsakokrat polotil enak prazen občutek: da sem sama in daje med mano in drugimi nekakšen neprebojen kovinski ščit, le da nisem bila princesa na belem konju, ampak nekakšen oborožen duh, ki se skriva v svoji znošeni lupini. Vesna ni bila taka, sem pomislila. Vesna je znala z ljudmi. Vsaj navzven. Že to je bilo lepo. O tem so ljudje pisali romane. Pri nogah mi je zasvetil telefon, ki sem ga odložila na tla. Bila je Lori. Strmela sem v črke njenega imena. L, O, R, I. L kot ljubezen. O kot otroštvo. R kot rana. Nagnila sem steklenico in dolgo pila. Mehurčki so me žgečkali po grlu. 
Roke tistega fanta so bile zdaj v Vesninih laseh. Poljubljala sta se na kavču, kar tako. Vesna mi je prej, ko sva stali v kuhinji in si rezali kose torte, ki sva jo jedli nad umivalnikom, povedala, da je študent montaže in da mu je ime Goran. »On je vizualno moj tip. Ne vem pa, ali je samski. Ampak iskreno ... A je to zdaj problem?« je zamomljala s polnimi usti.  

» Jaz sem mislila, da sta z Valom – skupaj? Da je resno?« sem malo presenečeno vprašala. Vesna se je malo kljubovalno naslonila na umivalnik. »Ja. Sem mislila tudi jaz, da sva, ja. Ampak včeraj sva se skregala po telefonu. Res skregala.«
» O, ne, zakaj?«
» Mah,« je zamahnila z roko. Obrnila se je k meni in me nežno boksnila v ramo.
» Ampak ti. Ti pa nikoli nisi nikogar pripeljala domov,« je nadaljevala z resnim tonom. Stali sva na mrzlih ploščicah, ki sem jih čutila skozi tanke nogavice. Čez celo steno so bila okna, skozi katera se je videla jasna noč.
» Ne vem. Težko kliknem s kom. In ne bi ga pripeljala nikamor. Jaz bi raje, da on mene kam odpelje.« Ampak tega seveda nisem rekla na glas. To sem rekla le v svoji glavi. Vesna je še kar strmela vame in se basala s torto. »Halo? Zemlja kliče.«
Obe sva se zasmejali. Žvečila sem torto, naenkrat prepričana, da je z mojim dihanjem nekaj narobe. Zelo hitro mi je bilo srce. Tudi to se mi je vedno dogajalo na zabavah, kjer bi bila lahko srečna in svobodna in seksi in skrivnostna in vse, kar znajo biti ljudje v filmih, ki smo jih vrteli v službi.

»    To spada k življenju, veš,« je malo tiše rekla Vesna in me zelo osredotočeno premerila z očmi. Počivale so na mojih, kot droben prah. »Kaj spada k življenju?«
»    To. Da si na žuru in ti dol visi za vse.«
»    Mislim, da je problem, da meni ne visi dol za vse.«
»    Ja. To ti zdaj misliš. Ampak počakaj še nekaj let. In ti bo res viselo dol za vse.«
Nekaj ur kasneje je bilo precej očitno, da je Vesna to stopnjo že dosegla. Z montažerjem Goranom, ki je morda imel punco, morda pa tudi ne, se je še naprej poljubljala. Vstala sem in šla mimo klubske mizice in dvoseda, na katerem je sedela skupinica pijanih punc, do vrat in naprej po hodniku levo do kopalnice. V želodcu sem čutila kislino.
Koliko sem sploh spila? Praktično nič. Na hodniku ni bilo ljudi, bila je le dolga mehka preproga. Bilo mi je res slabo. Odrinila sem vrata stranišča, se obrnila k školjki in glasno bruhala. Izbruhala sem vso vsebino želodca, z rojstnodnevno torto vred. Slavljenca sploh nisem spoznala; ko sva z Vesno prišli, je že komiral od alkohola. Neka punca na stopnišču nama je rekla: »Timotej je pa totalno out.«
V Timotejevi kopalnici sem torej bruhala kot popolna začetnica, čustva so mi silila skozi grlo, nič preveč romantično in nič preveč odraslo. Ko sem se izbruhala, sem se spustila na kolena in objela školjko.
»    Oprosti, ampak a si ti v redu?« Glas je bil čisto poleg mene. Od šoka sem skočila pokonci in se ozrla. V kopalni kadi je sedel mlad moški s temnimi lasmi, oblečen v črtasto majico, kadil cigareto in strmel vame z zaskrbljenim obrazom. Ni bil videti kot nekdo, ki bi se na zabavah skrival na stranišču ali jokal v kopalnicah. Niti ni bil pobruhan kot jaz. Hitro sem se vzravnala in si popravila obleko.
»    Ja. Se opravičujem,« sem rekla in ga še naprej gledala. Z roba kadi je vzel steklenico vina in malo spil. Potem me je pogledal zelo resno. O, ne. Zdaj sledi vprašanje.
»    A vedno bruhaš, kadar piješ?«
»    Niti ne. Sploh nisem zares veliko spila. Upam, da ni bilo kaj narobe s torto.«
»    Jaz tudi. Ker sem jo jaz spekel.«
Počutila sem se neumno in postalo mi je vroče. Skobacala sem se na noge in sedla na pručko poleg stranišča. Želodec se mi je počasi umirjal. Fant v kadi je še kar mirno srkal vino in me opazoval z malce ironičnim pogledom na obrazu.
»    No, bila je zelo dobra,« sem se popravila. »Tukaj sem s svojo cimro, v resnici sploh nikogar ne poznam.«
»    Ni res. Zdaj kar intimno poznaš tole vece školjko,« se je zarežal.
Zelo se mi je vrtelo. Zdelo se mi je, da mi s stropa mežikajo lučke, kot na osamljenem letališču. Pa so bile samo bele pike na ploščicah.
»    Uau, si kar pijana. A koga pokličem?«
Zamislila sem se. Ali sploh obstaja kdo, ki bi ga poklicala, če bi bila na čistem dnu? Telesno ali psihično. In ali bi si morda morala priznati, da sem? Da odkar sem v dvajsetih, še nisem bila na zabavi, na kateri se ne bi počutila kot čista prevarantka, zguba. Štela sem do deset. Pred očmi se mi ni pojavilo nobeno relevantno ime.
» Sem prepričana, da bom okej. Samo preveč sem spila.«
» Zakaj pa si se ga napila? A te je pustil fant?«
» Ne. Moja cimra me je zapustila, tam se liže z nekom. In kliče me moja sestra, ki ji ne morem dvignit, ker nočem poslušat o tem, kako bi se rada ubila in kako mi razlaga, daje vse brezveze. No, veš kaj. Mogoče ima Lori prav. Mogoče je vse brezveze.«
» Čakaj, Lori?«
» Moja sestra.«

Fant se je skobacal iz kadi in sedel ob steno poleg mene. Od nekod je potegnil cigareto in mi jo ponudil. Vzela sem jo. Prekrižala sem noge in razmišljala, po čem diši kopalnica. Po sivki? 

» Ja. Lahko daje brezveze. Ampak saj veš, kaj je rekel en filozof: Nič od tega, kar delamo, nima smisla, ampak je vseeno dobro, da to delamo, ker tega ne bo delal nihče namesto nas.< Aha, pa Arthur Miller je baje rekel, da je pesimizem edina obramba, ki jo ima pred optimizmom. Mogoče je pa tvoja sestra samo pametnejša od nas. To ni idealno, ne me narobe razumet. Ampak ja, mogoče samo ne laže sama sebi.«

V ušesih mi je odmeval njegov glas. Potem je nekdo glasno potrkal na vrata kopalnice in pritisnil na kljuko. Bila je Vesna, vidno šokirana, da me je našla ob školjki z neznanim moškim.

» Hej,« je rekla in privzdignila levo obrv. »A smem lulat ali sestankujeta?«
Fant poleg mene je mirno vstal, pograbil steklenico vina in brez besed odšel. Na vratih se je s širokim nasmehom obrnil in mi pomahal. Vesna je zaloputnila za njim in si potegnila dol krilo in žabe. Sedla je na školjko poleg mene, zaslišala sem glasen curek, ki je pritekel v školjko.
» O moj bog, spila sem tri litre piva, mislila sem, da se bom polulala tam pred vsemi,« je olajšano izjavila. Še vedno nisem bila povsem trezna in sem samo nemočno zrla v omarico s šamponi in vatkami in britvicami pod umivalnikom nasproti naju.
» Ne bit neprijazna, Vesna,« sem naposled rekla.
» Neprijazna? Pa kaj je s tabo, ti si totalno nemogoča včasih. Pripeljem te na žur, ti se z nikomer ne pogovarjaš, piješ kot žolna in potem se nad vsem pritožuješ. A si bila taka tudi v srednji? Ne vem, nikoli ne boš imela frendov, če boš tako čudna ves čas.«
To zadnje me je zabolelo. V glavi sem si vizualizirala Vesno kot vitezinjo v oklepu, ki me zabode s svetlečim se mečem. Ampak to je bila samo metafora.
» Glej. Jaz grem ven, poklicat moram Janeza, ker je nekaj spet v pizdi. Potem pa pridem nazaj in lahko greva domov. Goran gre z nama. Ga bom pretihotapila mimo Pie. Upam, da ne pričakuje zjutraj zajtrka, ker delam ob osmih. Ajde, zmigaj se. Pa vodo moraš pit.«
Vesna je bila zdaj sklonjena nad mano in mi pred obraz molila svojo roko. Prijela sem jo in z muko vstala.
Potegnila me je do umivalnika, prijela moje lase in odprla pipo. Voda je bila ledeno mrzla, pustila sem, da mi je tekla po bradi. Vesna je bila uvidevno tiho, pobožala meje po čelu. Ko sem spila dovolj, sem zaprla pipo. Zravnala sem se in se zagledala v ogledalu. Tam sta bila najina obraza, bleda in naličena z bleščicami in zbledelo rdečo šminko, ki mi jo je posodila Vesna. Bili sva si nekoliko podobni. Mogoče bi naju kdo lahko celo imel za sestri.