Turisti 
Nikoli mi ni bilo treba bežati. Edino mogoče tisto poletje enaindevetdesetega, ko sva z očijem zbežala na vikend v Murski. Ampak takrat je v bistvu bežal on, mene samo niso imeli kam dati, ker je bil vrtec čez poletje zaprt, mami in Katarina sta pa delali. Zbežala sva gor, da sva se skrila pred sranjem, ki se je že dogajalo, in da si je oddahnil pred sranjem, ki se ga je šele slutilo. Glede na to, da so v našem naselju sosedje sosedom, ki smo imeli na koncu priimka eno črtico premalo, grozili s puškami, se je to zdela varnejša izbira. Oči se je v Prekmurju res počutil varnejšega. Sama nisem imela pojma, kaj se zares dogaja. Samo čutila sem, z vsemi čutili naenkrat, tisočkratno, da gre za nekaj res groznega. Nekaj, o čemer mi noben ni hotel nič povedati, kaj šele karkoli razložiti. Nekaj, kar sem potem ugotavljala in odvozlavala še naslednjih trideset let. 
Moj fotr je imel na neki način izkušnjo, da je čez noč postal begunec v še do včeraj skupni državi. Državi, ki jo je imel za lastno, za svojo. Za najbolju ikad! I ne bi je menjao za ništa na svetu. Ni-šta! Bil je najprej Jugoslovan in šele potem Srbin. Vse do začetka razpada Jugoslavije, ko je naenkrat (p)ostal samo še Srb, ker so mu jasno dali vedeti, da Slovenec nikakor ne more biti, pa nima veze, če je več življenja preživel v Sloveniji kot v Srbiji in če ima še tako rad kranjsko klobaso in zelje. 
Z razpadom Jugoslavije je tudi Slovenijo oplazila vojna. Čeprav se je za večino končala v tistih desetih zgodnjepoletnih dneh, se vsaj za mojega fotra in vseh tistih petindvajset tisoč šeststo enainsedemdeset drugih in njihovih družin ni. Še leta so slovenska mesta izgledala kot običajna mesta nekdanjih socialističnih držav v konjunkturi. Mesta, ki so počasi cvetela in doživljala svoj razcvet privatnega kapitala in neskončnosti navidezne izbire. Za mojo družino in na tisoče drugih družin pa  se je vojno stanje nadaljevalo. V državi, kjer vojne več ni bilo. V državi, ki je bila v evropskih očeh najbolj pridna učenka med nekdanjimi jugoslovanskimi državami. Ki je v bistvu vedno vedela, da je the chosen one. Da si zasluži več, saj tudi njeni državljani zaslužijo več kot v ostalih republikah in nimajo več namena podpirati te mizerije in revščine od Zagorja do Pelagonije. Izbranka, ki bo med ostalimi Balkankami prva vstopila v edino civilizacijo, ki zares šteje, in pustila svojo umazano preteklost za sabo. Kot malomeščanka, ki se na vsak način trudi, da se ne bi opazilo, od kod zares prihaja, in ki ji v njenem brezbrižnem duhu dol visi, kaj se dogaja tam, od koder je zares prišla. Pa naj se prelije še na tisoče hektolitrov krvi. Ko jih jebe, naj se pobijejo med sabo. To ni več naša stvar. Zato poskuša zabrisati vsako sled za svojo, novega statusa nevredno preteklostjo. Zataji mater, če je treba. Pa se štima in šminka, glanca in rihta, da bi bila čim bolj podobna polnopravnim članicam, in globoko potlači kakršenkoli impostor syndrome. Z njim naj se ukvarjajo vsi ti priseljenci in njihovi otroci v njej. In smo se. 
Občutek, da se ne vsiljuješ, da spadaš, stopnja domačnosti, ki jo občutiš, ko si na primer nekje na obisku, je v prvi vrsti odvisna od gostitelja ali gostiteljice. Na njiju je, da se gost počuti dobro in da se bo z veseljem še kdaj vrnil. To je sicer nekaj, česar se marsikateri ljubljanski gostinec danes ne zaveda prav dobro. Pri nas doma so gostje na primer vedno imeli posebno čast. Kupilo se je gosti sok, ne tisti za razredčiti. Na mizo se je vedno dalo piškote, ki sem se jih lahko zares lotila, šele ko so gostje odšli. Nihče ni smel oditi domov lačen. Posebno čast se je gostom izkazovalo tudi s tem, da se jim ni bilo treba sezuvati. Skratka, na vse možne načine se je poskrbelo, da se je gost res počutil v bistvu bolje kot doma. Kot gostu ti je marsikaj dovoljeno in oproščeno, marsikaj, kar domačim ni. Mislim, da nekaj podobnega velja tudi za občutke domačnosti, ko se kot tujec znajdeš v novi državi, čeprav čez noč. Sama se ne glede na to, da sem tukaj rojena, še danes včasih počutim kot tujka. Gostitelji in gostiteljice za to poskrbijo. Včasih samo s tem, ko uporabijo besedo čefur, drugič ko ti prodajalka v lokalni vrtnariji svetuje glede pokrivanja sadik paradižnika na vrtu in ti toplo priporoča, da naj bo ta polivinil vseeno lepo poravnan, da bo imel neko obliko, da ne bo tko po busansk. Na kar jaz odgovorim: »Nč hudga, sej mi smo iz Bosne.« In spet nisem zares od tu. 
Občutek domačnosti v novi državi pogojuje med drugim tvoje lastno geografsko in statusno izhodišče. Tudi v Sloveniji. Dobrodošlici za turista iz Francije in begunca iz denimo Afganistana se bosta tako nekoliko razlikovali. Ampak v čem je v bistvu ta razlika med begunci in turisti? Oboji so prišli iz tuje države, oboji ponavadi niso vešči jezika države, v katero so prišli, oboji ne poznajo navad in običajev. Čeprav so se jih oboji pripravljeni priučiti, eni iz radovednosti, drugi iz nuje. Glavna razlika je v tem, da se enih domačini veselijo, ker jih bodo turisti občudovali, kako so odprti in prijazni, kako je Slovenija čista država, tega si res ne bi mislili, in povrh vsega jim bodo nekaj, upajmo, da veliko, dali. Druge domačini običajno pričakujejo s strahom, saj se bojijo, da jim bodo prišleki nekaj vzeli, da jim bodo veliko tega vzeli. Pri tem pa še vse umazali. Do obojih s(m)o Slovenci običajno zadržani in previdni. Oboji so namreč tujci, in za Slovence zgodovinsko gledano to lahko pomeni samo eno stvar. Ampak ne glede na vse za turiste načeloma verjamemo, da bodo naše prihodke povečali, za begunce nas žal večina ne vidi tako daljnosežno, da bi razumeli, da je enako možno z njimi. Da se lahko zaposlijo in prispevajo k družbi, ki   ji ni bilo treba vlagati v njihovo izobraževanje. Ali pa vsaj, da opravijo vsa tista dela, ki jih še najbolj revni med domačini, ne bi. 
K nam domov na obisk sicer turisti iz Francije niso hodili, smo pa gostili begunce iz nekdanje skupne države. Poleg Edvina z robotsko nogo in njegove družine, smo se spoprijateljili še z eno družino, ki je prišla v Slovenijo med vojno na Hrvaškem. Družino z dvema sinovoma. Hrvojem in Antejem. Mami pravi, da oni niso spali pri nas. Fotr pa, da so, nek kratek čas. To so te diskrepance v spominu, ki še danes sprožajo prepirčke po nedeljskem kosilu, medtem ko bi jaz, Katarina in Luka najraje v miru gledali, kako Jamie pripravlja tistega svojega jagenjčka po burgundsko na 24Kitchen. Oba pa se strinjata, da so k nam večkrat prišli na obisk in da smo se fino družili. V hotelu, kjer so bili po spominu obeh zagotovo nastanjeni, vsaj nekaj časa, so jim kot beguncem nudili omejeno število obrokov dnevno. Tako so si razdelili, da je oče z enim sinom zajtrkoval, mama pa z drugim večerjala. Moja mami je mami begunki zrihtala, da bi v tem hotelu začasno delala kot čistilka. Da bi lahko zaslužila kaj denarja, medtem ko so čakali, da bodo lahko nadaljevali pot k sorodnikom u Švajcarsku. Vendar je mami begunka to zavrnila rekoč, da ona pa že ne bo čistila sekretov, rađe umrem od gladi. 
Moji mami se je to takrat zdelo nezaslišano in bila je celo malo zgrožena; oho, gospa je previsoka, da bi bila čistilka. Mami je bila prodajalka. In ker je tako mislila moja mami, sem tako takrat mislila tudi jaz. Šele ko sem odrasla in se spomnila na ta dogodek, sem o njem začela razmišljati drugače. Pomislila sem, kako je, ko moraš kar naenkrat zapustiti svoj kraj, svojo službo, prijatelje, morda celo starše, tisto ogromno drevo v parku, ki je že v maju nudilo najboljšo možno senco v mestu, pod katero si se usedla z rokami, polnimi vrečk iz trgovine, da bi se malo spočila, tisti kafić, v katerem si ob nedeljah kafetkala s svojo najboljšo prijateljico, ker so samo tam stregli Franck … Pomislila sem, kako mora biti, ko ti vojna vzame čisto vse, od videokaset, na katerih so posnetki praznovanj rojstnih dni tvojih otrok, do napredovanja, ki te je čakalo z novim letom, pa avgustovski dopust na Makarski rivieri. Ko ti ostane par spodnjih gat, tisti en razvlečen modrc in par obledelih družinskih fotografij, si verjetno misliš: izgubili smo vse, naj ostane vsaj dostojanstvo. Čeprav je verjetno    šlo tudi to. Nimam zares pojma, ampak si predstavljam, da moraš obdržati pozo, da ti je ostalo vsaj nekaj. Nekaj, česar ti ne morejo vzeti. Da mora obstajati neka meja, ki je ne boš prestopila, da se boš borila, da ohraniš vsaj del sebe. Pri nekom je ta meja, da ohrani čiste obleke, pri drugi, da ne neha brati knjig, pri tretjem, da otroci niso nikoli lačni, pri četrti, da ne bo pucala vecejev. Ker sicer imaš morda občutek, da so ti res vzeli čisto vse in da tebe v tej tuji državi resnično več ni. 
Od naših druženj s to begunsko družino je bilo zame najpomembnejše, da sem se s sinovoma na kupu pred našim blokom lahko igrala in lovila. Bila sem navdušena, da imam kar naenkrat dva nova frenda, ki sta se kar od nekje vzela. Doma so mi razložili, da so begunci, in to je bilo vse. Begunci ali izbeglice po naše. 
Bilo je zgodnjejesensko popoldne, skoraj že večer, ko sem se s fantoma lovila pred blokom. V nekem trenutku sta se onadva pridružila fantom, ki so brcali žogo v improviziran gol, kar se je meni zdelo totalno brezveze. Kdo se bo zdaj z mano lovil? 

»Hrvoje pa Ante, vidva lovita, no!«
Nič.
»Hrvoje! Ti lo-viš, ti lo-viš! Ulovi me, ulovi me,« sem vriskala in Hrvoje je zares začel teči za mano. 
Uživala sem v vznemirljivi sladkosti tega, da te preganjajo, ampak se ti ne more zares nič hudega zgoditi. In želela sem, da bi se nadaljevalo. Zato sem ga morala z nečim prepričati v to, ga še dodatno podkuriti. Začela sem se dreti nekaj, za kar se mi je zdelo, da bi znalo biti gorivo za nadaljnji lov: »Iz-be-gli-ce, iz-be-gli-ce, vi ste pa iz-be-gli-ce!« 
Pošastna otroška okrutnost. Niti predstavljala si nisem, da jima s tem govorim, da nista od tukaj in da do tega tukaj nimata nobene pravice. Da jima govorim to, kar bomo kmalu začeli poslušati tudi mi. Od ljudi, ki bodo kar naenkrat videli v nas tujce. Čeprav smo tukaj rojeni. Hrvoje me je začel loviti še hitreje in bolj zagnano, jaz pa sem z vse višjim glasom vreščala: »Izbeglice, izbeglice!«

Vse dokler se Hrvoje ni ustavil in s povsem mirnim glasom rekel: »Mi nismo izbeglice, mi smo turisti.«