2013

Avgust številka štiriindvajset

Zračno krilo jo navdaja z občutkom nenavadnega miru.

Še preden zavije v ulico, ki vodi do parka Stromovka, se ustavi pri prodajnem okencu kavarne. Privošči si lahko eno malenkost izven budžeta. Natakarica potrka po blagajni in Danieli vrne drobiž. Daniela se zahvali in kovance skrbno pospravi v denarnico.

Srkne kavo iz lončka in se negotovo vrne na načrtovano pot.

Visoke stavbe na Letni tvorijo mogočno senco, razliva se po tlakovcih, pronica v vse pregibe tal. 

To ji ustreza. 

Začetek letošnjega avgusta se na videz zdi manj sovražen. Ne brbota od vročine kot vedno, ampak pokorno sprejema hladnejši zrak.

Zmenjena sta šele čez dvajset minut, zato upočasni. Pogleda v izložbo starejšega antikvariata, in čeprav opazi nekaj knjig, ki bi jo zanimale, ne vstopi. Stopa naprej.

Pri vhodu v park jo od znotraj, prav tja v kožo med rebri in trebuhom, nekaj zbode.

Štěpán že sedi pri ribniku. Ne bere, s sabo nima niti sončnih očal. Brez njih se skoraj zdi bolj ranljiv.

Daniela pogleda na uro.

Točno petnajst čez šest. Štěpán to takoj opazi in pripomni: »Zmenila sva se, da se dobiva ob šestih.«

Zmenila? Daniela se poskuša spomniti, a ji ne gre. Vsakič ko je Štěpán v njeni bližini, koleba tudi o najdrobnejših detajlih.

Park je bolj prazen, kot bi pričakovala. Čeprav je ta del Stromovke, kamor hodijo skoraj vsi iz okolice, prav zato izbrala za kraj srečanja. Zadnje čase se zunaj s Štěpánom podzavestno trudi, da bi bila ob drugih ljudeh, potencialnih pričah, pri katerih bi lahko preverila, ali se to, kar doživlja, zares dogaja. Seveda tega ni še nikoli storila, ampak ta možnost Danielo vsaj malo pomirja.

Usede se poleg Štěpána. Z desno roko stisne svojo levo, nohte zarije v kožo.

»Zakaj nisi prinesla deke?« začudeno vpraša Štěpán. Ob njem na klopci leži košara s hrano in vinom. Včeraj si je zamislil piknik, po dolgem času se je spomnil, da bi lahko pozno popoldne skupaj preživela zunaj.

»Nisi mi rekel,« odgovori Daniela. Na čelu se ji delajo prve, neopazne kapljice znoja.

»Ja, pa sem.«

To ni res, prepričana je, o tem pa res, nič takega se nista dogovorila. Ampak zakaj se ne more domisliti nobenega odgovora?

»Sploh ni več smešno, Dani,« zavzdihne Štěpán.

»Saj je vedno isto, me zjutraj nisi poslušala? Rekel sem, da se dobiva ob šestih v Stromovki. Jaz naj bi kupil hrano in pijačo, ti pa prinesla deko, da mi je ne bi bilo treba vlačiti s sabo na odbojko.«

Daniela nevede stisne lonček s kavo, ki so je pravkar kupila. To stori močneje, kot je želela. Plastika zaškripa in pokrovček pade na tla.

»Zakaj spet to delaš?« vpraša Štěpána. Čuti, da ima suhe ustnice, izsušena je. »Zakaj me spet daješ v nič? Zakaj po tvoje vedno delam nekaj narobe?«

Štěpán Danielo nezaupljivo pogleda.

»Kako te pa dajem v nič?«

»Kot da sem popolnoma butasta. Ampak jaz vem, da nisva bila dogovorjena za nobeno deko.«

»Kaj, naj imava piknik brez deke?« se nakremži Štěpán. »Zakaj ne moreš enostavno priznati, da si pozabila?«

»Če pa nisem pozabila! Nič takega se nisva zmenila!«

Daniela skoči s klopi in se razgleda naokoli. Tresejo se ji rame, želi si, da bi lahko v pogovor vključila kogarkoli od mimoidočih, da bi imela vsaj nekoga na svoji strani.

»Madona, nikoli ne moreš priznati napake,« Štěpán povzdigne glas. »Čeprav neprestano nekaj pozabljaš ali pa izgubljaš. Ko sva nekje zmenjena, zamudiš ali pa sploh ne prideš. Recimo prejšnji teden. Se tega tudi ne spomniš več?«

Daniela hodi gor in dol. Štěpána noče poslušati, ampak ve, da če zdaj odide, bo le še slabše. Štěpán bo tekel za njo, iz njunega prepira bo nastala scena in vsakdo v bližini bo slišal, kako zelo nesposobne možgane ima. Verjetno je kljub vsemu bolje, da sta v tem delu parka skoraj sama.

»Nate smo čakali več kot uro. Veš, kako bedno mi je bilo, ko sem moral staršem razlagati, da imaš ugasnjen telefon in da niti ne vem, če boš sploh prišla?«

Štěpán je bil v soboto dogovorjen, da gre s starši na večerjo, in baje je prosil Danielo, naj gre z njim. Baje jo je o tem obvestil že zjutraj, baje sta se skupaj dogovorila, da se dobijo v neki restavraciji v Karlínu ob pol sedmih zvečer. Ampak Daniela se nobenega takšnega dogovora ne spomni. Okoli šestih je začela doma pripravljati večerjo in nato čakala Štěpána. Šele ob devetih ji je padlo na pamet, da mu napiše, kje je. Ni vedela za večerjo, ni ga poslušala, ko se je dopoldne pri vratih poslavljal, skoraj nikoli ga ni več poslušala, bala se ga je poslušati. Telefon je imel prazno baterijo, nato pa je oznanil šest neodgovorjenih klicev. Ko je Štěpána poklicala nazaj, ji je hladno dejal, da je že na poti domov, da so s starši povečerjali brez nje. Tega ni razumela, ni dojela, o čem govori. Seveda je, ko se je Štěpán vrnil, izvedela vse o svoji novi napaki. Bi mu lahko oporekala? Lahko – če bi vedela, kaj ji je Štěpán zjutraj pri vratih rekel. Tako pa se ni imela česa oprijeti, tako jo je del njenega jaza okrivil, da svojega partnerja ni poslušala in mu je s tem povzročila težave. Spet.

»Če pa kaj omenim, ker me že res utruja, ko ti rečem, da si spet nekaj pozabila, se obnašaš, kot da bi te namerno hotel prizadeti,« nadaljuje Štěpán. Tudi on je že vstal s klopce in zdaj divje maha z rokami in razburjeno pljuva nove očitke, nove dvome, ki se Danieli v glavo zasidrajo kot mušja jajčeca.

Daniela bi svoje besede najraje vzela nazaj.

Storila bi karkoli, da ne bi več poslušala, kako Štěpán njeno predstavo o sami sebi razbija in potvarja v nerazpoznavno obliko.

»Zakaj vedno vse prevračaš in govoriš, da te dajem v nič, če pa ti poskušam res samo pomagati? Oprosti, res oprosti za to, da mi je mar zate. Da se trudim, da bi bila na varnem.«

»Pa saj sem na varnem! Kdo naj bi me ves čas ogrožal?!« nenadoma zakriči Daniela. Nemočna je, Štěpánov glas ji odmeva v ušesih.

»Ti!« ji vrne krik. »Ti se ogrožaš! Kaj ne razumeš tega? Lahko bi škodila sama sebi. Kot se je v zadnjih letih že nekajkrat skoraj zgodilo. Čudim se, da se ni že zdavnaj.«

Gotovo ju zdaj že nekdo sliši, gotovo ju skozi drevesa obsojajo tuje oči, tuja razmerja, tuje prepletene roke in negotovi pogledi, ki jih Daniela in Štěpán motita v njihovi zaljubljenosti.

Lahko bi Štěpánu rekla, da laže, toda ne zmore formulirati odgovora. 

Lahko bi mu rekla, da je prepričana, da je sama s sabo na varnem, še bolj, kot ko je z njim.

Toda ali je sama s sabo res na varnem?

Kaj vse ji uide, ko Štěpána ni blizu?

Česa vse ne bi opazila, če ne bi imela ob sebi Štěpána?

Za trenutek si predstavlja, da bi se njun prepir končal z razhodom, ona pa bi ostala sama v svoji zmedi. In nenadoma je Danieli kristalno jasno: življenje brez Štěpána bi bilo težje kot življenje z njim.

Vse je zamešala, Štěpánu ne bi smela nič omeniti.

Ima jo, da bi se opravičila, vendar je preveč v zadregi. Ni on tisti, ki bi ga moralo biti sram, da kriči v javnosti, ampak ona. Da ga sploh spravi v take situacije, da po nepotrebnem išče težave tam, kjer jih ni, je patetično. Opazi, da se ji nohti desne roke še vedno zarivajo v kožo leve podlakti.

Premleva, kako bi se izmotala iz pogovora, kako bi ga izbrisala skupaj s celim parkom, kako bi se kar najhitreje prestavila nazaj domov, kjer sta vse do včeraj živela nemoteno in v miru, kako pozabiti na tole polomijo.

Njeno polomijo.

»Prav imaš,« na koncu izreče. »Prav imaš. O vsem, vsem, vsem,« zamrmra, kot da se je zataknila, kot da bi besedam vsaka ponovitev dodajala verodostojnost.

Štěpán dvakrat globoko vdihne, stopi k Danieli, jo objame čez rame in poljubi na lase.

Daniela poboža hrbet dlani, ki se ji je nastavila ob vrat. Na koži njene podlakti so vidne sledi dotika, krutega dotika, ki ga je povzročila sama.

Pred njima se lesketa voda.

Videti je vabljivo.

Danieli se zdi kot popolno mesto za pobeg. Samo potopila bi glavo.

So dnevi, ko Daniela dvomi o svojih življenjskih odločitvah.

Nato pa so dnevi, ko nima možnosti dvomiti, ko sploh nima priložnosti, da bi mislila po svoje, ker je vse v njunem stanovanju že zdavnaj domišljeno, ker ima na kakršenkoli problem, ki se tiče Daniele, Štěpán svoj odgovor.

Konec koncev ji to včasih prinese olajšanje. Njeni možgani ne delujejo več tako kot nekoč. 

Daniela ne zmore več ustvarjati, razmišljati, pisati. Urednici, s katero si je od lanskega leta izmenjevala maile o svojem rokopisu, se je pred kratkim nehala oglašati. Dogovorili sta se, da bo samo pregledala nekaj pripomb o sami zgodbi, da bo samo razjasnila drobna neskladja, ki bi bralca lahko zmedla. Kljub temu je že dvakrat zamudila rok.

Dokument na računalniku jo zadnjih nekaj mesecev straši, saj vrta v spomine, za katere Daniela ni več tako prepričana, da so resnični.

Kaj, če se nič od tega ni zgodilo? Kaj, če se že leta muči z idejami, ki nikoli niso imele nobene resnične podlage? Kaj, če so vsi ti utrinki, podobe, trenutki, ki so se ji naselili v glavi in se v njej nepretrgoma predvajajo kot film brez konca, kaj, če je vse to le plod njene domišljije?

Bogate, preveč bujne domišljije, kot ji je to nekoč razlagal oče.

Mislila si je, da se bo, če da v službi odpoved, kot ji je svetoval Štěpán, stanje izboljšalo.

Da če se osvobodi motečega, preveč hektičnega življenja novinarke na začetku kariere, si bodo njeni možgani odpočili, ona pa se bo lahko sčasoma rokopisu posvetila kot nekoč.

Toda ni šlo tako.

Vse bolj dobiva občutek, da bi se temu morala odreči, da bi se morala posloviti od idej, ki jih ima o svoji prihodnosti. 

Saj po koščkih to že počne. Postopoma si priznava svoje omejitve, postopoma Štěpán z nje pobira nanose zahtev, ki jih je nekoč naložila sama sebi. Kot da bi z Daniele lupil plasti neizpolnjenih sanj. Kot da je Danielina želja, da bi izstopala, postopoma postala znošena in jo je bilo treba sleči.

Boleče je, toda na nek skrb vzbujajoč način se tudi Daniela čuti lažjo.

»Vem, da tega nočeš slišati, ampak mislim, da bi ti bilo lažje, če bi se bolj osredotočila na to, kar imava skupaj tukaj notri,« enkrat izjavi Štěpán, ko se odpravljata spat.

»Notri?«

»Notri, v najinem domu. Pri naju doma pač. Preveč časa presediš ob tej knjigi, očitno je, da ti ne gre. Mogoče bi se bilo fino nekaj časa ukvarjati z rečmi, ki imajo bolj zagotovljen rezultat.«

»Na primer?« se namršči Daniela. 

Štěpán se raztegne po postelji, ki sta jo pravkar oblekla, in se s prsti popraska po golem trebuhu. Njegova golota je Danielo vedno dražila. Občuduje, kako naravno se lahko obnaša brez obleke. 

»Recimo kakšna hišna dela,« ji nato odgovori.

Daniela zre v njega in razmišlja, ali misli resno.

»Vidiš, prav to je to. Predsodki. Hišna dela niso nič slabega. Veš, kako kreativno lahko kuhaš ali pa pečeš? Tako bi se vsaj izognila kritiki, ki te čaka pri pisanju ... in ki je, iskreno, ne preneseš prav dobro.«

»Ampak jaz pisanje rabim.«

»Saj ne pravim, da se mu moraš takoj odreči. Samo malo si odpočij. Če daš pisanje zdaj malo na stran, ti bo šlo kasneje lažje. Za izboljšanje kreativnosti pa naj bi bilo fizično delo itak najboljše.«

Daniela ta dodatek obrača v glavi še nekaj ur, preden končno zaspi. Osramočena in prepričana, da je pot, ki jo je predlagal Štěpán, zanjo nepredstavljiva. 

Toda naslednji dan že ni več tako gotova.

Sede k računalniku in kar naenkrat se ji zdi, kot da sta se dokument, poln komentarjev, in utripajoči kurzor spajdašila proti njej, kot da bi se z njo zapletla v nepošten jutranji boj, ki ga ne more dobiti.

Zapre datoteko, odpre e-poštni predal, prebere nekaj sporočil. V enem od njih ji z založbe pišejo, da bodo morali, če rokopisa ne pošlje do konca meseca, sodelovanje z njo prekiniti.

Trenutek še gleda v tekst, nato pa zapre prenosnik.

Morda prav ta misel – sprva grenka, a nato olajševalno sladka – Danielo tisto jutro prisili, da spet zbeži od knjige. Morda ji je možnost, da roman vendarle ne bo izšel, odvzela še eno breme z ramen. Morda je Danieli v tolažbo, da si je ta dan priznala, da ni dovolj dobra za svoje ambicije, da je točno takšna, kot jo vidi Štěpán. 

Morda pa je vzrok nekaj povsem drugega.