»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti. 
Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.« 
V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.« 
V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček.«
Pediatri niso bili zaskrbljeni, toda otrok ni prenehal jokati. Poleg tega se je malček začel kriviti kot rogljiček. Ramo je vlekel proti ušesu in obe nogi nagibal v eno stran kot nihalo, ki se je ustavilo v gibanju. 
»To ni nič takega. Otrok zavzema priljubljen položaj iz fetalne dobe,« je pojasnil eden izmed specialistov.
»Prestavite posteljo. Otrok išče naravno svetlobo. Prestavite jo, prosim, bližje oknu in sam se bo zravnal,« je svetoval drugi. 
»No, zakaj iščete težave tam, kjer jih ni? Tako čudovitega malčka imate pa se še pritožujete? Pomirite se, prosim,« je rekel tretji.
V preiskavah niso bile ugotovljene bistvene anomalije predmeta preiskav – soglasno v kartoteko vpisujejo tudi drugi zdravniki. 
Toda vsakič, ko otroka kdo vzame v naročje, se dere.
*    *    *
Nekega četrtka, med sprehodom, mati pokuka v globino košare vozička in vidi, da otrok nenadoma močno zaškili. Ženska steče do najbližje klinike in ves čas opazuje otroka. Lahko bi prisegla, da je nezaveden, da odhaja, da se pogreza, zato vsakih nekaj trenutkov potrese voziček in otroka udari po obrazu, da se ne bi izklopil. Mimoidoči se ozirajo za njo, toda nihče ne reagira. 
V ambulanti se malček smeje zdravniku in veselo čeblja. 
»Saj se vendar normalno odziva, nobenih nepravilnosti ne vidim, očitno se vam je nekaj dozdevalo. Morda bi morali več spati?« svetuje zdravnik in vljudno odpre vrata, da bi končal pregled. V tistem trenutku, že na pragu, smejoči se otrok ponovno zavije z očmi. Mama začne tako glasno kričati, da iz sosednjih ordinacij pritečejo drugi zdravniki. 
Nekdo naroči, naj pokličejo rešilca. 
Reševalca med sabo ne govorita veliko, posvečata se preiskavi. Eden izmed njiju na videz iz naveličanosti opozori: »Vključili bomo sireno, a naj vas to ne vznemirja. Pač, ne da se mi spet stati v teh prometnih zamaških. 
Mati ve, da to ni res.
Na urgenci je slišati tarnanje. To je deček – ima šest, morda sedem let. Molčeča starša objemata njegov trzajoči hrbet.
»Ne, ne. Oči, prosim. Jaz nočem. Priden bom, obljubim. Res nočem spet ostati tukaj.«
Mimo njih gre starejša ženska. Na oddelek potiska zložljivo posteljo, še eno noč bo preživela poleg kovinske posteljice svoje vnukinje. 
V čakalnici nekatere ženske obračajo stran svoje zabuhle obraze, nekateri moški svoje obraze skrivajo med dlanmi. 
Reševalca pokličeta dežurnega zdravnika. 
*    *    *
Preiskave v MRI tunelu so  dolgotrajne, toda radiologi pozorno opazujejo črno-bele sličice, ki prikazujejo glavo otroka plast za plastjo. 
»Operirali bomo,« oznani vodja oddelka. »Operacija bo v ponedeljek, najpozneje v torek. Ostali boste v bolnišnici. Prosim priskrbite si mleko in kakšno spalno vrečo.« 
»Podpisati morate privolitev. Ni možno, da je ne podpišete.«
Na oddelku lahko ostanejo le matere. Skoraj vse imajo štrleče trebuhe, pred kratkim so rodile. 
Spijo kot v postroju ena zraven druge v kuhinji bolnišnice. Spijo na tleh, pri kanti z ostanki hrane. To so pacientke enega izmed najsodobnejših inštitutov v Evropi. Zdravniki tu otroke vračajo nazaj v življenje s pomočjo tehnologije, ki drugje še ni na voljo. Medtem pa v kopalnici za starše več kot tri tedne ni mila. 
*    *    *
V petek je otrok od jutra čemeren in razdražen. Vso noč je bil tešč in zdaj čaka na naslednjo preiskavo, ki jo velja dodati k nabrekajoči dokumentaciji. Krčevito ihti, nato začne pokašljevati. Kašlja, postaja moder, peni se. 
»Duši se, otrok se mi duši,« mati steče na hodnik.
Pride medicinska sestra in zamahne z roko: »Čaj se mu je zaletel. Dlan oblikujte v skledico in ga udarite po hrbtu.«
»Saj mu vendar nisem dala nobenega čaja! Moj otrok je tešč. Moj otrok bo nehal dihati!«
Sestra steče po ekipo za oživljanje. V sobo pritečejo bradati moški z rdečo torbo in kričijo, da morajo vsi nemudoma oditi ven. Toda zdaj mama kriči na njih, da nikamor ne gre, ker ji nihče ne verjame, da njen otrok ugaša. 
Nekdo zakliče, da potrebujejo zdravnika. Petek popoldne je. Zdravniki so predali izvlečke, zaprli kartoteke in odhajajo domov. Bolnišnica se prazni. 
V dvorano priteče mlad zdravnik. Za dve, morda tri sekunde obstane. Opazuje otrokov obraz in zakliče: »Alarmno stanje. Peljite ga v operacijsko dvorano. Nemudoma!«
Reševalci sprostijo kolesca na kovinskih nogah otroške posteljice in jo potiskajo proti dvigalom. V tem času je treba dolgo čakati, ker osebje v vseh nadstropjih končuje izmeno in na desetine ljudi stoji v vrsti za izhod. 
»Prosim, pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in steče nekaj nadstropij nižje, naravnost v operacijsko dvorano. 
*    *    *
»Prosim, poslovite se,« reče staršem anesteziologinja v sobi za pripravo pacientov. Skozi okno zaprtih vrat lahko vidita, kako pod velikansko lučjo, ovito v folijo za lažje čiščenje, vrvi ducat oseb v zelenih haljah.  
»Jutri. Zdaj mi ni uspelo, zdravnik je tako hitro stekel z oddelka,« se izgovarja mati. 
»Ne od zdravnika. Od otroka se poslovite.«
*    *    *
Mati in oče čakata pred operacijsko dvorano. Redno pritiskata na interkom, toda glas izza vrat neprestano ponavlja: operacija še ni končana. 
Mine ura, dve in ko naslednjič pozvonita, glas za trenutek zastane. Na koncu reče: »Nisem pooblaščena za ta pogovor. Na oddelek se boste šli pogovorit z zdravnikom.«
Kakšne novice je mogoče pričakovati po čem takem?
Mati in oče trkata na vrata sobe, toda nihče ne odgovori. Pritisneta na kljuko, notri stoji mladi zdravnik, ki je operiral. 
Videti je drugačen kot tedaj, ko je tekel proti operacijski dvorani. Vsaj deset let starejši, zgrbljen. Ima siv obraz. Z vidnim naporom se s pestmi opira na pisalno mizo, kot da nima moči stati. 
Je pretepen boksar po borbi. 
»Poslušajte, dobro je šlo. Živi. Kako bo šlo naprej, bomo pa videli.«
Toda naslednje dni sploh ni dobro. Otrok ne pride k sebi. Ne dviga ročic, noče piti, nepriseben je. Bruha in slabi. 
Kadar ne operira, mladi zdravnik sedi pri njegovi posteljici. Izmučen se z rokami opira na jekleno ograjo, čuva ga. Spreminja zdravila, odmerke in tehnike. Noben protokol ne pomaga, parametri se še vedno slabšajo. 
Nekega dne zdravnik stopi k vznožju postelje in nastavlja blokado. Dvigne jo za nekaj nivojev, tako da zdaj otrok leži z glavo navzdol, noge pa ima skoraj na steni. Zdravnik ne gleda na monitorje, temveč na otrokova usta, ki hitro postanejo topla, rožnata, živa. 
*    *    *
V mladem organizmu se proces brazgotinjenja hitro odvija. Rane se lepo celijo, izvidi se normalizirajo in sčasoma lahko odide domov. 
Mine nekaj let in materin trebuh ponovno postaja okrogel. 
*    *    *
Ob tej novici je zdravnik predstojnik zastokal le: »O, jebenti«.
Tokrat zdravniki materine strahove jemljejo resno. V posvetovalni ekipi jih je skupno devet. V prvih tednih nihče izmed njih ne čestita, vsi so zaskrbljeni. Roke vijejo nad težavno anamnezo. Primarij pa reče:
»To je nočna mora. Gospa, vi ste nočna mora vsakega zdravnika.«
Med vizitami je na pisalni mizi poleg zdravstvene dokumentacije vedno pripravljen kozarec vode in škatlica robcev. V devetih mesecih opravijo številne preiskave, da bi se prepričali, da se bo drugi otrok rodil zdrav. Da je vse v redu, da je še vedno vse v redu. 
*    *    *
V ozadju piska pulzni oksimeter, rožlja kovina. Potem je dolgo tiho, le operaterji nekaj šepetajo, vzdihujejo, si nekaj brundajo. Eden se sklanja nad odprtim trebuhom pacientke, drugi koplje po njenem drobovju. Tako dvojica krepkih možakov na svet pomaga naslednjemu otroku.  
Ko je vsega konec, medicinska sestra materi na trebuh položi vrečko ledu. Opravljen je Apgar test, toda zdravniki otroka odnesejo v drugo dvorano, da bi ga izjemno podrobno preiskali. Potem se zasmejijo, da ima strah velike oči. 
Čez nekaj dni je kartoteka z dokumentacijo zajetna, a zelo optimistična. V njej so dolgi stolpci z izvidi in izčrpne diagnoze iz drugih bolnišnic. Med tiskovine je nekdo vtaknil nevpadljiv listek iz laboratorija – s štampiljko, a brez komentarja. Na njem so označena imena protiteles. Poleg trimestne vrednosti je nekdo s kemičnim svinčnikom dorisal puščico navzgor. 
*    *    *
To je za mamo dovolj. Zdravnik v inštitutu jo na začetku še miri:
»To je gotovo še vaše, te vrednosti morajo po porodu upasti. Ne paničarite.«
»Take vrednosti so nemogoče, klinična slika otroka temu nasprotuje.«
Pa tudi:
»Gospa, takoj boste morali ponoviti preiskave.«
*    *    *
Ponoči mati sanja, da stoji na plaži, na obzorju pa se dviga črn val. Nikamor ne more pobegniti, lahko le opazuje, kako val drvi proti bregu. Mati ve, da bo vsak hip udaril. Sprašuje se, kako močno. 
*    *    *
Enako je kot pred leti – čeprav je to drug novorojenček in drugi zdravniki. 
V vseh ordinacijah zapored starša slišita:
»Ni treba opravljati širše diagnostike, ti izvidi so popolnoma nezanesljivi.«
»Saj vendar vidite, da z otrokom ni nič narobe.«
»Prosim ne govorite mi, kako naj ravnam s svojim pacientom.«
Mati torej ne reče ničesar več, ampak pokliče v bolnišnico – prav tisto, v kateri je nekoč delal mladi zdravnik, ki je tako pohitel z delom. 
Na urgenci dežurna zdravnica pregleduje dokumentacijo, a njeno pozornost pritegne predvsem nevpadljivi listek. Velikokrat ga fotokopira, nese drugim zdravnikom, pokliče na oddelek farmakokinetike, kjer znajo sestav zdravil prilagoditi tako, da je zdravljenje kar najbolj učinkovito in najmanj škodljivo. 
Na koncu pa reče:
»Šli boste na oddelek. Naročila bom podrobne preiskave, a še preden dobimo rezultate, bomo začeli z intenzivnim zdravljenjem.«
»Nimate časa.«
*    *    *
Otroka pripeljejo na oddelek - ali bolje - v ring. V kateri kategoriji pravzaprav tekmujejo novorojenčki?
Na tem oddelku zdravniki, še posebno pa zdravnice, včasih ne znajo zadržati solz, ko staršem podajajo diagnozo. 
Očetje se ne sramujejo jokanja, ker so solze odraslih moških tukaj nekaj običajnega. Očetje se z oddelčnimi sestrami prepirajo, da bodo tudi oni hranili, previjali, pazili. Radi bi jim dopovedali, da je to tudi njihov otrok.
Mame jokajo manj, pogosteje so jezne. Spijo kakor nanese, celo v kopalnici, na tleh, polulanih in okrvavljenih po porodu. Nekatere si v nedrčke vstavljajo liste zelja, ker njegov sok blaži otekle prsi. Take liste je treba najprej potolči s kladivom za meso. Mame z njim tolčejo s tako furijo, da nekega dne v oddelčni kuhinji poči pult.  
Ko si zaprt v bolnišnici, se ure vlečejo, letni časi pa minevajo hitro. Petki se gladko prelivajo v ponedeljke, srede pa se prekrivajo med sabo. 
Eno izmed takih sred je mati na hodniku srečala tistega zdravnika, ki se je pred leti tako zapodil naravnost v operacijsko dvorano. 
Proti njemu je iztegnila roko – toliko mu je želela povedati! Toda kaj lahko povemo človeku, ki je hitel, da bi rešil tujega otroka?
»Hej!« je pomahal zdravnik. »Spomnim se vas! Ste mati tistega mojega pacienta, ki mi je vsak dan umiral.«
*    *    *
Toda tudi ta obisk bolnišnice se je enkrat končal, prehodi, ki vodijo iz enega na drugi oddelek, pa so se na koncu trdno zaprli. Čas, ki so ga preživeli med kovinskimi ograjicami, pulznimi oksimetri, kabli in črpalkami za zdravila, je počasi bledel. 
Stare spomine so staršema prekrili novi, vedrejši. Vedno pogosteje in vse bolj pogumno sta z otroki hodila na počitnice. 
Ko sta načrtovala pot, sta vedno označila kraje, sloveče po turističnih znamenitostih in otroških bolnišnicah z najvišjimi referencami. V tujino sta jemala s seboj prevedene in plastificirane izvlečke in zgoščenke  s slikovnimi izvidi preiskav. Ko sta naletela na novega pediatra, sta se pošalila in nista takoj razkrila svoje celotne zgodbe. Z njim sta igrala poker in skrivala pri sebi pacientove karte. Potem sta se zabavala, ker zdravnik ni ničesar opazil, ker se ni domislil bojev, ki sta jih imela za sabo. 
Čas je tekel, otroka sta zrastla višja kot njuna starša, starša pa sta se počasi in spokojno postarala. 
Nekega dne je mati znova naletela na zdravnika, ki je takrat preskakoval stopnice, da bi pravočasno prišel v operacijsko dvorano. Od tistega petkovega popoldneva je minilo več kot deset let, zdravnik pa je še vedno pomagal otrokom, ki jih nihče drug ni znal rešiti. 
Le da zdaj ni bil več mlad. Osivel je, se zmanjšal, postaral. 
To jo je zelo začudilo. Saj se še živo spominja trenutka, ko se zdravnik požene po stopnicah navzdol. Žene se, da bi rešil še enega otroka. Še obstaja možnost, da mu bo uspelo.