Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba.

V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešene visele na ramenih. Vsak je zapisal svoje ime na etiketo. Nekateri pa se niso podpisali v nahrbtnik, temveč na zunanjo stran, z alkoholnim flomastrom, kot da bi želeli braniti svojo lastnino, označiti svoj teritorij. Sošolci in sošolke, ki so se družili z istimi prijatelji, so se drug drugemu podpisovali na stvari. Za tiste, ki svojega imena niso smeli zapisati na nikogaršnjo platnico, se je zdelo, kot da ne obstajajo. V razredu so se je moj pogled prekrižal s pogledom fanta, ki je vedno molčal. Edinemu v razredu je na licih že poganjal puh, in imel je temne obrvi, ki so mu štrlele nad očmi kot strešice.
    Vzela sem njegov alkoholni flomaster in na njegovo peresnico napisala svoje ime. On je vzel moj alkoholni flomaster in napisal svoje ime na mojo peresnico. Vse je bilo treba označiti. Povsod smo puščali svoja imena. Na rokah, nogah, na podplatih čevljev, na platnenih sedežih na avtobusu, na vratih ženskega stranišča, na klopeh v telovadnici, na stenah ob vhodu v šolo. Svoja imena smo puščali za sabo kot dokaz, za kasneje, ko bo vsak šel svojo pot. Bili so klici, da nas ne bi pozabili, bila je zaveza. Drug drugemu sva pisala v šolske knjige, jaz sem mu skrivala pesmi v športne čevlje, hranila sva vozovnice za avtobus in vlak. Imela sva idejo, da bi napisala pismo, ga zakopala v pesek in pozneje spet izkopala. Vse na svetu bi bilo obrnjeno na glavo, ampak najina pisava bi bila še zmeraj tam, zbledela, komaj berljiva.

Andreija sem spoznala na trgu v Bruslju. Nosil je bež srajco in modro kravato. Hlače iz blaga, kakršne so moški nosili pred petdesetimi leti. Lakaste čevlje. Na prvi pogled je bil videti kot star gospod, lahko bi nosil aktovko, sprehajalno palico ali monokel. Vprašal me je, če imam morda kaj časa, iskal je nekoga, ki govori nizozemsko. Njegove oči so se mi zdele znane. Občutek sem imela, kot da se poznava že zelo dolgo. 
    

Izdajal ga je težak nahrbtnik, tako kot zapestna ura. Bila je stara, rdeča in iz plastike, takšna za otroke, kot bi jo z ročico potegnil iz avtomata v kakšnem lunaparku ali na sejmu. Na zapestju bi moral nositi zlat okvir s pravim steklom in iz nerjavečega jekla, ne pa plastične številčnice.
Bil je moški, s kakršnim se običajno ne bi nikoli pogovarjala.
Odprl je nahrbtnik in pobrskal po papirjih. Listi so bili zloženi v druge liste, kot nekakšna doma narejena knjiga. V vsak prazen kotiček je nakracal črne črke, izkoristil je vsako, še tako majhno belo površino, pisal zapiske v različnih jezikih. Ujela sem delčke telefonskih številk in imen, stavkov in časovnih terminov, seznamov in klicajev. Izmed papirjev je izvlekel listek in ga razgrnil.
Najprej ga nisem znala prebrati. Bilo je skrbno zapisano v cirilici, tu in tam prečrtano, združeno v stavke kot kitice. Črke niso bile pravilne. Nekje je pisalo: človek spet je brat človeku. Kazal je in se smejal, govoril o Schillerju in Beethovnu. Domnevala sem, da bi rad, da mu razložim kaj praktičnega, obisk pri zdravniku, obrazec, opis poti, vendar je kazal na svoj prevod Schillerja v štirih jezikih. Oda radosti. Himna Evropske unije.
»Tous les humains deviennent des frères«, je zašepetal.
»Človek spet je brat človeku«, sem rekla.
    »Vsi ljudje ljudem so bratje?«
    »Oba prevoda sta ustrezna.«
    »Človek spet je brat človeku.«
Zelo počasi je zapel besede. Jaz sem ga popravljala. Stavki so mi drseli iz ust, Andrei pa je pozorno gledal, kako držim ustnice, izgovarjam besede. Na njegov papir sem napisala besedilo v nizozemščini. On mi je zapisal stavek v romunščini. Njegova pisava je bila malce tresoča, nerodna, navdušena, trepetajoča. Izmenjala sva si, kar sva napisala. Potem je na papir zapisal svoje ime. In jaz sem na njegov papir zapisala svojega, kot tih ritual. Ko sem pisalo zaprla s pokrovčkom, sem pogledala na uro na svojem zapestju in srebrne kazalce, ki so se bleščali v soncu.
»Grem …«
Glas mi je zastal v grlu. Domov Grem, sem želela reči, a sem zadnji trenutek pogoltnila besedo »domov«. O hišah in posteljah se nisva pogovarjala, temu sva se izogibala. Poslovil se je in odkorakal, kakor želva, s črnim nahrtbnikom kot hišo na hrbtu.

Naslednji dan sem ga iskala na vsakem vogalu. Načrtovala sem, da bi šla z njim v muzej ali na kavo. Začela sem verjeti, da se bova spet srečala, da se bosta najini poti po naključju znova prekrižali. Mesto pred mojimi očmi se je spremenilo in se razdelilo v dve skupini. Po ulicah so hodili ljudje s papirji ali brez njih. Ker nisem vedela, kje ga lahko spet najdem, sem se odpravila v smeri centra. Pri parlamentu sem videla mlade moške v poslovnih oblekah. Nad njihovimi glavami so plapolale zastave Evropske unije. Na suknjičih so imeli pripete kartice z imeni, nosili so aktovke in govorili angleško. S telefoni ob ušesih so korakali pred stavbo. V odsevu kongresne stavbe sem se videla, kako stojim na drugi strani ceste. Moški so pred vhodom mahali s svojimi značkami, vstopali in izstopali iz avle, dvigovali roke in tiho sedali v taksije ter za zatemnjenimi okni izginjali v smeri ambasad, hotelskih vež ali podeželskih hiš.

Čez nekaj dni sem prejela e-pošto, polno Andreijevih pesmi. Pisal je o rožah, zvezdah, prijateljstvu in pticah. Svoje pesmi v romunščini je z Google Translate prevedel v štiri jezike, in jih poslal. Nisem vedela, kje je dobil moj e-poštni naslov in od kod je poslal sporočila. 
    Še isti teden sva se dobila na trgu. Nosil je drugo kravato in v rokah držal nekaj rož, ki jih je sam nabral. Sedela sva na klopi in opazovala golobe, ki so krožili nad nama. Njegov glas je bil hripav in malce trepetav, kot njegova pisava. 
    »Ko sem prišel sem, sem imel sedem USB ključkov, zdaj imam le še štiri.«
 Poigral se je z zaponko svoje plastične ure in me pogledal od strani. Nekje na poti je izgubil tri USB ključke, na katerih je imel tudi svoj rojstni list, spričevalo iz srednje šole in diplomo. Na številčnici je bila vdrtina. S prstom je drsel prek nje, medtem ko je pripovedoval, kako je na ulici zaspal in kako so ga pretepli.
    »Imel sem ključ. Ukradli so ga.«
Usedel se je nasproti mene in si poravnal kravato, zgladil gube na hlačah. Potem je pokazal na golobe nad nama in molčal. 
    Šele kasneje sem izvedela, da je ključ odpiral sef v Romuniji, kjer so bili shranjeni vsi izvirniki dokumentov in kupi fotografij z njegovimi starši, starimi starši, brati, sestrami, tetami, strici, njegovim otroškim obrazom. Brez njih tudi ni bilo več dokaza, da Andrei obstaja.
    Pomislila sem na albume s fotografijami v hiši mojih staršev. Na zadnjih, ki smo jih prilepili v album, imam trinajst let. Po tistem se jih je ohranilo le malo. Snemali smo se na videokasete in izgubili predvajalnik, slike shranili na USB ključke, ki so postali neberljivi, na zunanje trde diske, ki smo jih pomotoma izbrisali, ali pa v oblake, vse neoprijemljive, za katere nihče ni vedel, kje natanko se nahajajo. Vsi so shranjevali svoje fotografije na telefonu in jih obdržali zase. Slike so bile sence, miniature, ki si jih ob štirih ponoči odprl in potem spet zaprl. 

Andrei me je prosil, naj naju fotografiram in mu fotografijo natisnem. Najraje na trgu, pri pticah, ker nama je ustrezalo. »Človek spet je brat človeku,« je zamrmral med fotografiranjem, z očmi polnimi vere. Pesem Evropske unije, ki mi je vedno zvenela lahkotno in vzneseno, je zdaj zvenela grenko in žalostno, kot pesem o razhodu. Odkar sem spoznala Andreija, sem jo slišala povsod. Orkestrsko različico so igrali med Evrosongom, na nogometnem prvenstvu, ali pa na praznovanju dneva državnosti. V trobilih sem slišala Andreijev glas. Nihče razen Andreija ni znal besedila na pamet.

Na drugi strani kanala sem videla moške z nahrtbniki, ki so se vlekli naprej kot želve, a niso šli nikamor. Na sebi so imeli več plasti oblačil, obuti so bili v ponošene čevlje in nemo gledali v tla. Nad njihovimi glavami je sijalo sonce. Zadnja leta so bili zame zrak, še mimoidoči ne, pač pa drevesa, tlakovci, oblaki. Zdaj so prihajali drug za drugim. Toliko jih je bilo, da so se zdeli kot gmota, horda, zbor. V odsevu vode sem videla njihove obrise. Moški so počasi stopali ob kanalu, ne da bi se ozrli navzgor, in izginili v daljavi. Koliko časa so bili tukaj? Kdaj so njihovi hrbti nazadnje počivali? Kako dolgo moraš biti buden, preden se ti popolnoma zmeša?

Zvečer sem v postelji razmišljala o njegovem obrazu. Moj hrbet je vzravnan počival na vzmetnici, spraševala sem se, kje je zdaj.
    Andrei si je pod viaduktom v mestu postavil zasilno streho nad glavo. Trdil je, da je dobro spati pod milim nebom. Kljub temu ga nikoli nisem peljala domov. Razmišljala sem o tem, kar je rekel tisto popoldne.
    »Ko zvečer ležim na hrbtu in gledam v nebo, vidim dva goloba. Poljubita se in ostaneta skupaj, ne da bi jima to kdo naročil.«

Ime mu je bilo Andrei in bil je v šestdesetih. Pravil je, da se vedno vse dobro izide. Bil je knjižničar, lekarnar, gradbeni delavec, voznik avtobusa, priseljenec brez dokumentov in plesalec, izvajal je piruete, skakal gor in dol, padal na kolena. Bil je neskončno močnejši od mene. Bil je močan kot vlečni konj, sijoč diamant, oblečen v bež srajco in kravato, s črnim nahrbtnikom in lakastimi čevlji. Imel je obraz starega romunskega moškega, toda od blizu se je postopoma spreminjal, za njegovimi očmi so sijali viri svetlobe, žarnice, njegova usta so bila usta nekoga, ki je ljubljen, njegove obrvi so bile temne in so mu štrlele nad očmi kot strešice.

Prepričana sem, da sva istočasno mislila drug na drugega. Če dovolj močno misliš na nekoga, mu lahko pošlješ svoje misli. Če se ponoči zbudiš z obrazom nekoga pred očmi, si lahko prepričan, da se je to zgodilo tudi njemu. Takrat se zariše ravna črta od enega do drugega srca. Včasih ta nit potrza. Potem pomislim na Andreijev nahrbtnik. Z njim se sprehaja po mestu. Potegne za trakove nahrbtnika in torba se odpre kot zračna blazina, vedno večja, ni padalo, pač pa napihjiv grad, ki ga potegne navzgor, s pesmijo na ustih in ves nasmejan mi pomaha, človek spet je brat človeku, kliče, z mojim listkom v rokah, tous les humains deviennent des frères, poje, znova pomaha in se dvigne nad bruseljske ulice, nad parlament, nad kanal, nad klopi, golobe, drevese, oblake, na poti do zvezd.