17
22. 12. 2014 Diario de Vida
Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so poskušali ujeti ta prizor in mavrico pod soncem v fontani sredi trga, in stekel v park Maria Luisa. Ta Disneyland za odrasle je bil miren in neresnično idiličen. Zdrvel je mimo veličastnega drevesa Ficus macrophylla, ki je stopilo iz fantazmagorične ilustracije otroške pravljice in se postavilo v park med palme in drugo zelenje ter monumentalno dvigovalo korenine nad zemljo kot narobe obrnjeno krošnjo. Z drevesa je prhnil golob, preletel fontane in nadaljeval k svojemu narodu, ki se je zbiral ob otočku z racami in labodi. Ko je pristal na tleh, je nekaj čveknil prijatelju, ki je nato vzletel, naredil širok krog okoli glav dveh radovednih ljudi in se v spremstvu njune pozornosti teatralno postavil na drevo nad njima. Tedaj sta človeka doumela, da je na tem drevesu ogromno belih golobov. Prečkala sta most, si ogledala prizor z račjim, ptičjim življem in nadaljevala proti paviljonu na hribčku, da bi si park ogledala z višine. Mimo njiju je zdrvela deklica, ki se je za hip ustavila ob ograji s špranjo NO8DO, skoznjo pogledala mrežasto krajino parka in stekla naprej. Ustavila se je, očarana, ko je zagledala dve deklici, ki sta vozili neko vozilo do ploščadi Plaza de America in kričali od sreče. Onidve sta, potem ko sta obkrožili trg, prispeli do pretresljivega prizora konja, ki je mrtev ležal znotraj Paviljona Mudejar, spokojen, ker je zadnje minute svojega življenja prebil kot revolucionar, borec za pravice konj.
Viktor je stal na trgu Plaza de España, medtem ko mu je v ušesih prek telefonskih slušalk odmeval komad Ljubim te kot konja Zdenke Kovačiček. Za potrebe raziskave je ustvaril 24 kartic z zapiski po Vidinem dnevniku in tistem, kar je izvedel med raziskavo.
Odločil se je, da bo koščke sestavljanke razvrstil na sedeže španskih provinc, ki so bili obrobljeni s ploščicami z živopisnimi prizori zgodovine tega podnebja. Ustvaril je miniaturni oltar za vsako Vidino epizodo in se jim približeval z veliko spoštovanja in skrušenosti ob poskusih, da bi razumel njen skrivni jezik. Imel je precejšnjo srečo, da ta spedenani, srhljivi trg ni bil nabito poln obiskovalcev, ki so se drenjali v ozkih uličicah središča mesta in poskušali izkoristiti božične razprodaje. Občasno so k njemu pristopali policisti in preverjali, kaj dela. Bili so precej sumničavi, vendar jih je spretno prepričeval, da ni dementen. Trudil se je na vse kriplje, da kartice z zapiski ne bi odletele in da bi jih pritrdil na ploščice. Iz stanovanja je pobral vse, kar je lahko, in je te pritrjevalnike nosil s sabo.
Škarje, etui za mobitel, držalo za selotejp, kalkulator, najden v stanovanju, polnilec za telefon, svinčnik, daljinec za klimo, pomaranča, vžigalnik za plin, kuhinjski stiskalnik za česen, navaden vžigalnik, zunanji trdi disk, vodnik po Andaluziji, knjiga Borislava Pekića Romanje Arsenija Njegovana, škatlica aspirina, diktafon (pokvarjen), ploščica azulejo, na kateri je bilo milo, magnet za hladilnik (arabeska z imenom Granade), ključi beograjskega stanovanja, keramična posodica za kadilo, temna čokolada s celimi lešniki Ritter Sport, ključek USB, šminka in ogledalce.
To resničnost je moral razdrobiti, jo premisliti tako, kot je napisana, na videz nepovezano in kaotično, v resnici pa v popolnem soglasju z Vidino psevdoromantično naravo. Prestopal se je na mestu, nato pa tekal od ene kartice do druge in poskušal najti logično nit, ki so jo ustvarjali posamezni fragmenti Vidine zgodbe. V daljavi se je slišala Debussyjeva Arabeska. Ni je slišal, ker mu je v ušesih donela glasba s telefona, v glavi pa zbor Vidinih stavkov. Viseli so nad njegovo zavestjo kot caption na družbenih omrežjih, ki se človeku vtisne skupaj z vizualnim dražljajem, ki ga spremlja. Vsi ti glasovi, toni, notranji in zunanji, so jenjavali, medtem ko se je krepil ritem klica, ki se je spreminjal v vse bolj jasno obliko vojaške pesmi.
Fragmentor kliče
Otroke maničnih noči
Fragmentor škrta z zobmi
Kriči sredi noči
Fragmentor je disleksičen
Njegove sinapse novi zlogi
Fragmentor ima tike
Fragmentor nima časa na zalogi
Fragmentor žre vejice
Fragmentor je emoji
Fragmentor niza floskule
Fragmentor prste lomi
Fragmentor veselo rima
Čeprav ne zna šteti
Fragmentor nenehno riga
Možgani pa z rakom objeti
Fragmentor kuje nicke
Fragmentor sploh resničen ni
Fragmentor ljubi frike
Fragmentor je My Love Story
Nimam zdaj časa za poezijo! Nimam! Drl se je nase, ne da bi še sam razumel, zakaj se mu čas nenehno izmika. Kaj je dobro izkoriščen čas? Ali ga je doslej iskal ali pa je bil pravilno uporabljen?
Kar mu ni bilo jasno, je bil motiv njunega zahajanja v to domnevno združenje. Ali sta bila vohuna ali člana kakšne obveščevalne službe? Če bi bila, ali bi bila znana naši policiji? Ali pa sta bila bedasta turista, žejna vznemirjenja v pomanjkanju smisla? Ali se sme stikati za agenti drugih organizacij? Ali bi njen sopotnik poklical policijo, če bi bilo to res? To je absurd, paranoičen sem.
Moški in ženski princip, Zlata roka, pričeska, Tenerife, Maroko, kdo bo to razpletel?
Začutil je naglo potrebo po penetraciji. Prišla je nenadoma kot antistresna misel. Ne kot dajalec, temveč kot prejemnik. Ni pomnil, da bi kadarkoli prej pomislil na pegging, sedaj pa je začutil nepopisno potrebo, da bi ženska penetrirala vanj. Moški in ženski princip.
Poslal je sporočilo lastniku bear kluba z vprašanjem, kje lahko najde dominatrix klub v mestu, zavoljo raziskave, seveda.
Do večera je guglal, kako se lahko pripravi na to in se skopan in klistiran odpravil proti dogovorjenemu mestu.
Dekle je prosil, naj se odziva na ime Vida. Medtem ko je poplesavala okoli njega, ji je od same vzburjenosti rekel:
»Tu eres mi Vida.«
»Dovolj je bilo pogovora. Življenje te bo zdaj nategnilo,« je odgovorila.
18
23. 12. 2014 Diario de Vida
Pod mostom s krogi so se mimo peljali kajakaši in odhajali proti s somrakom okrašenemu obzorju Seville. Na trati nasprotnega brega so ležali in telovadili tisti, ki so lovili vse dostopne minute sonca. Neki človek je bil v čolnu z žaro, mačko in torbo iz krpanke. Hotel je raztresti pepel svoje pokojne soproge Soledad v Guadalquivir, vendar je menil, da je seviljska pripeka neprimeren večni dom za ostanke njegove nekdanje turobne in temačne življenjske sopotnice. Takrat se je odločil, da bo šel njen pepel raztrosit v Bajkalsko jezero.
Neodvisno od njih se je 24 kolesarjev prepeljalo čez most v iskanju adventnih sveč, ki jim je potekel rok uporabe.
Ne more čakati, mora biti produktiven. Z nahrbtnikom na ramenih, 24 zgrešenimi klici in desetinami neprebranih sporočil, mailov in obvestil je blodil po Sevilli z napol jasno misijo. Vsakogar je spraševal po brivnici, kjer bi se lahko postrigel in obril, zaraščen v obraz, zanemarjen, v oblačilih, ki so se raztegnila od prepogostega nošenja zaradi omejenih možnosti, ki jih lahko ponudi potovalni kovček. Hodil je iz enega v drugi del mesta, da bi raziskal teren, vendar so ga ljudje večinoma preganjali iz brivnic, ko jih je ogovoril, rekoč, da ne delajo, da je siesta, da se bliža praznik, da bodo poklicali policijo. S to zgodbo o skrivnem združenju brivcev, ki vladajo vsemu svetu, se je obupan oklepal bilke, takšna nezaupljivost lokalnih brivcev pa je le grela njegovo novorojeno paranoidno idejo.
Anus ga je bolel od prejšnjega večera in vsakič, ko se je poskusil usesti, se je boleče zavedel sinočnje izkušnje. Zato ni delal veliko premorov, temveč je krožil po Sevilli.
Na trgu Macarena ga je premagala velika utrujenost. Spomnil se je grozne uspešnice iz devetdesetih in se usedel, da bi se spočil. Sonce mu je bílo naravnost v oči, zaradi česar je moral mižati in vpijati podarjeni vir vitamina D. Ko je odprl oči, je s prebliskom videl smrt in Los del Rio, kako igrajo šah na trgu. Bergman, o moj bog, kaj ta billboard dela tukaj? Čakaj, je to billboard? Videl je gibljivo sliko, ne kot statično reklamno gradivo, in naenkrat je vse na trgu obmolknilo in ostal je sam s tem prizorom, ki je bil črno-beli košček v barvni krajini. Smrt je zmagovala in začenjala svoj ples, ampak ta ni bil več tako poetičen, smrt je plesala macareno s tistimi, ki jih je vodila.
Now don’t you worry about my boyfriend
The boy who’s name is Vitorino
I don’t want him, couldn’t stand him
He was no good so I
Now come on, what was I supposed to do
He was out of town and his two friends were so fine
Come find me, my name is Macarena
Always at the party con las chicas que estan buenas
Come join me, dance with me
And all you fellas chat along with me
V orgiastičnem zanosu treš melodije so plesali macareno v nedogled, ponavljali verze in koreografijo znova in znova, se vrteli okoli sebe in okorne gibe usmerjali proti različnim stranem neba. Še Bergmana ne morete pustiti pri miru, ne morete vendar njega tako banalno blatiti. Počasi so ga obkrožali, stiskali obroč iz plesa okrog njega. Ali vam ni nič sveto? Viktor se je oklepal nahrbtnika, ga odpiral, iskal škarje, in poskušal z grozečimi gibi pregnati vizijo, potem je poskušal s škarjami izrezati ta črno-beli kader, kot bi bil del platna. V okornih poskusih, da bi zabodel nevidnega nasprotnika, se je zbadal v stegna, ne da bi se zavedal bolečine in rdečih madežev, ki so se neizprosno širili, tiho kakor metastaza, kakor metasteza, po kateri so hodili nemi znanilci nevihte.
Zakaj je vse tako maksimalno na glas? Kakšen treš je to? Ni treš, to je metatreš. Ne, to je hipertreš! HIPERTREŠREALIZEM, v katerem so vse medbesedilnosti tega sveta zgnetene v eno gigantsko superstrukturo, ki se dviga kakor kakšen hiperrealističen nebotičnik. V njej so stisnjene vse modrosti tega sveta, miti vseh civilizacij, fantazije patentov, futuristične ideje, verzi Marine Tucaković, podaljševanje nohtov, teleshopi, naprave kirby, MTV-spoti, camp kostumi, poganski običaji, ateizem in grški križi, naprave bang & olufsen in plastične račke, vse pofukane razprodaje tega sveta, turistične atrakcije, smog, naftne vrtine, supernove in replike iz ameriških humorističnih nanizank. Vse je stisnjeno, zvija se, vleče kot čigumi v tej superstrukturi, vse utripa, od romunskega neorealističnega filma do viralnega komada pen pineapple apple pen. Vse se med sabo žveči in bruha, meša, vrvi in zliva v pantone paleto entropije čustvenega naboja. Tudi ti si zgneten v to strukturo in delaš neke ograjice, ko se ti posreči, za katerimi izoliraš sledi homogene zmesi, svoja mala mikrovesolja, v katerih je resničnost enolična, ustvarjena po tvojem okusu. Dokler ne fašeš medijskega tiča, ki te spomni, da si del hipertrešrealizma, ne glede na to, kako se skrivaš za ograjicami filtriranih vsebin na Facebookovi domači strani, AdSensea in kroga prijateljev s podobnimi interesi. Nihče ni nedolžen v času hipertrešrealizma, nihče ni dosledno pedanten, vsi so umazani in vsi prispevajo k ekološki katastrofi, ki jo ta superstruktura vsiljuje Safdiejevemu Habitatu, medtem ko se gnoji med njegovimi premišljenimi kubusi.
Spustil se je na klop in zajokal, v rokah pa čvrsto stiskal škarje. Ko se je njegovo telo ohladilo, solzni kanali pa presahnili in mu prinesli mir, je doumel, da je vse to posledica utrujenosti in poseksualne depresije. Sinoči je definitivno izgubil nedolžnost, drugič.
Ko se je popolnoma zbral, ni več mogel ignorirati očitnega. Nekako je moral dezinficirati rane. Primajal se je domov in zlil steklenico vodke na eno od čistih kuhinjskih krp. Z njo je šel čez rane. Peklo je.
Fragmentor javka. Fragmentor je napet. Spokoj prihaja.
Vzel je toaletni papir in ga ovil okoli stegna na mestih vbodov. Papir je bil dovolj kakovosten, da je to lahko zdržal. S selotejpom ga je zalepil počez, da ga pritrdi. Spil je malo vodke, da se umiri. Kavbojke so v redu, take strgane so zdaj itak trendovske. Gremo naprej.
