bili smo v igralnici codere na vogalu imeli smo malo denarja nekaj malega evrov smo imeli polovico smo dali za ruleto in izgubili šli smo ven pokadili in rekli drugo polovico dajmo stavit na betis proti rayu oba bosta zadela in pogledali smo na ekran nekaj hrtov je teklo za zajcem ampak zajec je bil lažen mogoče hrti tega niso vedeli mogoče so se samo delali da tega ne vejo sploh nismo opazili ampak dobili smo stavo zaslužek smo dali v ruleto ga podvojili šli na ulico vstopili v trgovino v hladilniku je bila plastenka nestea po njej je drsela kaplja v njej je bilo polno kristalčkov ker je bila tako mrzla po hrbtu nam je drsela potna kaplja in nam lezla pod majčko vse kaplje (tiste z nestea tiste na naših hrbtih) so istočasno izginile ampak sploh nismo opazili ko smo prišli ven smo kupili vrečkice za pet evrov jih skrili v nogavice se usedli na rob pločnika kamni so nas bodli v stegna v dlake na stegnih preračunali smo še nam je ostajalo nekaj denarja rekli smo ej fantje kaj bomo zdaj pomislili smo iz nogavic smo vzeli vrečkice za pet in jih skrili v grm rekli smo jaz bi se šel tekken jaz bi se šel fifo jaz bi se šel age prišla je policija rekli so pokažite kaj imate v žepih rekli smo ne gospod policaj nič nimamo odšli so vzeli smo vrečkice za pet iz grma jih spraznili in jih odvrgli zadnji sončni žarek tistega dne je potreboval osem minut za potovanje s sonca na zemljo in potem je padel mrak rekli smo gremo v lunapark gremo na avtomobilčke rekli smo pa pojdimo že dolgo nismo bili tam pomislili smo da nam ne bi bilo tako všeč če bi se hodili vozit kar naprej pomislili smo da je želja kot rastlina treba je vedet koliko vode rabi kupili smo žetone se usedli v avtomobilčke stegnili vratove in gledali neonske luči govorili smo ampak je bila glasba tako glasna da nismo slišali svojih glasov in tudi nismo slišali glasov v svojih glavah ki so nam govorili da je sreča kot smrt moraš jo znati sprejeti preračunali smo nič več denarja nam ni ostalo bili smo lačni in žejni in do doma je bilo treba peš hodili smo z rokami v žepih nekdo je rekel najlepši trenutek dneva je bil ko smo dobili stavo in nekdo je rekel najlepši trenutek dneva je bil ko se nisem počutil samega in nekdo je rekel najlepši trenutek dneva je bil ko so policaji odšli in nekdo je rekel najlepši trenutek dneva je bil ko je nekdo vprašal kdaj se danes vidimo 

[...] 

ko je umrl tvoj oče se že nekaj let nisva videla ampak šel sem na dva aviona in potem še s taksijem in te obiskal v mestu ki ni bilo tisto v katerem sva skupaj odraščala nekatere ceste so me spomnile na druge isto se je dogajalo s stavbami in klopmi v parkih nisem te vprašal od česa je umrl tvoj oče verjetno nekaj na srcu niti te nisem vprašal koliko je bil star ampak ni jih dočakal šestdeset potem sva videla tvojega psa ki je bil star šestnajst in je bil še živ čeprav je bil slep in je scal po stanovanju ampak to ni bilo nič novega ker je zmeraj scal po hiši takrat so prišli drugi in po dolgem času smo bili skupaj in šli smo na žur in šlo mi je na jok čeprav tisti ki je umrl ni bil moj oče ampak pomislil sem da ni vredno jokati ker smo vsi skupaj in ker sem šel na dva aviona in s taksijem in preden sem šel spat sem popil štiri kozarce vode potem sem si natočil še enega ampak ga nisem mogel spiti do konca in sem ga pustil na nočni omarici 

[...] 

s konicami prstov sem se dotikal hrapave stene v svoji sobi razmišljal sem: všeč bi mi bilo da bi bile stene gladke da bi bile pravkar prepleskane razmišljal sem: danes ponoči bom jokal dokler ne bom zaspal razmišljal sem da bi stopil ven na balkon in to sem storil in videl sem opečnato stavbo enako kot moja kako lepa je opeka bolj trpežna od kamna in od človeškega mesa in videl sem antene in klimatske naprave in videl sem rastline in druge ljudi na svojih balkonih in videl sem fanta ki je pozvonil na domofon in drugega fanta ki je šel dol k vhodu in videl sem kako sta si dala roko in se poslovila in videl sem drugega fanta ki je hodil po sredi ceste s tatujem zidana na stegnu leve noge in nisem ga pozdravil ampak sem ga poznal in videl sem drugega fanta na rolki sredi ceste in ko sem ga pozdravil je pogledal gor s priprtimi očmi in ko me je našel jih je razprl in razprl je tudi usta v nasmeh in potem je šel dol po cesti in ko je šel dol po cesti sem zagledal lokal na vogalu in opazil na njem napis oddajamo spomnil sem se da je bil tam prej frizerski salon ki je bil še prej videoteka kjer je še prej neka gospa prodajala kruh kjer še prej ne vem kaj je bilo tam ker se še nisem rodil in ko se je sonce začelo spuščati so se barve spremenile postale so težko opisljive kot ko bi rad povedal ime drevesa pa ne veš kako se imenuje ali ko bi rad povedal ime rože pa ne poznaš imen rož nič hudega če jih ne poznaš več kot dovolj je da veš da bojo tam še dolgo kot opeke in ko je sonce izginilo sem šel domov k nekomu ker so bili njegovi starši na počitnicah in ker je stanoval le nekaj ulic stran od mene ampak v prav takšni opečnati stavbi kot je moja in tako sva igrala pes 6 dve uri sva igrala inter chelsea in tri ure barsa milan in potem sva prenesla glasbo s torrenta in poslušala komade na youtubu in potem sem videl poster al pacina v scarfaceu in zaželel sem si da bi ga imel na steni v svoji sobi ampak mi je bilo tudi všeč da je v sobi nekoga drugega da ga lahko vidim vsakič ko sem pri njem na obisku potem sem se sprehodil do doma in pomislil sem: rad bi šel z busom ampak nisem imel nič več denarja in pomislil sem: rad bi šel na bus ne da bi vedel kje bom izstopil in med potjo gledal fante kako dvigujejo svoja telesa na drogovih in samo za hip napnejo mišice medtem ko bi bus vozil po cestah in to sem pomislil ampak nisem imel denarja in bila je noč in doma sem prižgal tv ampak nisem našel nič pametnega in pomislil sem: vem da je na tem svetu več od tega kar sem videl onkraj lokala na vogalu onkraj doma prijateljev onkraj končne postaje avtobusa onkraj stavb in tovarn onkraj nepozidanih zemljišč vem da je še veliko več vem da so še drugi svetovi vem da jih ne bom spoznal vem da me je vsega strah vem kakšni so hodniki mojega doma zato ne prižgem luči in v temi ležem na posteljo vem da sem bolj žalosten ko sem sam ker pred ljudmi ne smeš pokazati žalosti vem vse to in vem tudi da bo žalost ki jo čutim nekje med grlom in trebuhom trajala veliko let trajala bo dlje od opek ki so narejene da bi trajale dlje od ljudi ker ko bom umrl se bo moja žalost spremenila v energijo ki se bo lahko pretakala po svetu energijo ki bo lahko potovala gor in dol in naprej in nazaj in ki bo lahko vstopila v prsi kateregakoli drugega fanta iz kateregakoli drugega kraja na planetu in ko bo življenja na planetu konec in ne bo na njem ostalo niti enega znamenja življenja bo stekla skozi neskončnost vesolja da bi dokazala da tudi če ni bila potrebna je bila neizogibna 

[...] 

na plaži smo položili brisače skupaj ampak vidva sta ostala sama verjemi ni me motilo naslonil si glavo na njene noge in ona te je poljubila na usta na taki razdalji so nosnice gotovo videti zelo velike gotovo se vidijo vsi madeži in dlačice ki so opazne samo od blizu ona ti je šla s prsti skozi lase kot bi prečesavala pesek verjemi ni me motilo ko so šli drugi plavat in sem ostal na svoji brisači mi ni bilo dolgčas pogledal sem v nebo in videl oranžne oblake ko bi le deževalo sem pomislil pogledal sem morje in slišal krike galebov pogledal sem pesek in šel skozenj s prsti kot bi šel skozi tvoje lase našel sem koščke zlizanega stekla in školjke rdečkastih barv z veseljem bi šel malo v vodo ampak drugi so bili že zelo daleč verjemi ni me motilo saj sploh ne plavam tako dobro ko so se vrnili drugi nisem bil pozoren na to kaj govorijo (smo kot te rastline ki rasejo v pesku) (zmeraj gre za razmnoževanje) (za preživetje) (to je težko razumeti če še nikoli nisi seksal) (če ne razumeš kako važna je slina) ponoči sem čutil kako mi gori telo rekel sem si: celo poletje bom sam in septembra si bom poiskal službo v tujini ko sta šla v posteljo sem si vaju predstavljal skupaj verjetno sta bili tudi vajini telesi vroči od sonca pomislil sem da te bo poljubila na usta z odprtimi usti pomislil sem da nihče več ne bo slišal kaj si govorita in da se pri ugasnjeni luči ne vidi tistih dlačic niti tistih madežev in nihče ne bo opazil da so tvoje trepalnice daljše od njenih pomislil sem tudi da bi rad znal bolje plavati in da ne bi rad čutil kako mi srce včasih prekrije čudna plesen tako kot zadnjo pomarančo v skledi 

[...] 

nekoč je nekdo rekel vzel bom to glino in naredil opeko in še eno in še eno potem jih bom zložil in potem bom naredil hišo potem je prišlo vse drugo: stavbe mesta mesta okrog teh mest v teh stavbah teh mest okrog teh mest živijo ljudje ki se dan za dnem nagibajo skozi okna na notranje dvorišče in obešajo perilo tako skrbno kot so to počele njihove mame gledajo v nebo in si mislijo o da bi prišli oblaki o da bi padel dež ki bi odplaknil vso umazanijo ki bi odstranil plast za plastjo barve na stenah ki bi odplaknil vse pasje dreke posušene po nekaj dneh na soncu ki bi odplaknil drevje in veje in avte in motorje dež ki ne bi ponehal in ki bi ceste spremenil v same reke ki bi stavbe drugo za drugo postopoma ruval meter za metrom luščil asfalt dež ki bi uničil vročino in da bi ko bi uničil vročino in stavbe avte drevje motorje ulične svetilke začel padati bolj rahel dež ki bi nam pustil da bi šli lahko ven brez obleke in gledali v nebo z razprtimi rokami in trdim penisom dež ki bi nam za zmeraj očistil kožo to bi bile naše sanje: prazen svet svet ki ti ne more povzročiti trpljenja čeprav ti ga če pomisliš niti ta svet ne more vseeno ti je prav ta svet tale ki se je začel z opeko mogel vzeti možnost da bi našel lepoto zato smo se v tem svetu ki je tako poln lepot da jih nismo zmožni najti morali zateči v vse kar je slabo in bolno in zato smo zdaj prisiljeni najti lepoto tam kjer je do zdaj ni videl še nihče