Beloglavi jastreb

1.
Zadnji dan potovanja je; kar se je zgodilo dan prej, se je zgodilo. V Trebinju sva, sediva pod platanami in pijeva kavo. Vreme je nenavadno prijetno za konec pomladi. Ne kihava, ne kašljava, ne bolijo naju zobje, na modrostnega sem celo pozabil. Nekaj ulic od najine nastanitve se je leta 1927 rodil moj dedek, babica pa le kakšnih trideset kilometrov od njega. Srečala sta se šele v vlaku za Sarajevo, veliko let pozneje – a to je že druga zgodba, taka, ki bi jo moj oče lahko bil povedal, če bi jo hotel. Marsikaj se je spremenilo od takrat; ni mi treba naštevati. Dihamo, se učimo, se prepiramo in umiramo, se poljubljamo in poslavljamo – to je ostalo enako. Vojne, pretepi, spori – stvar navade. Ko sem se rodil, je bil moj dedek star približno toliko, kot je moj oče zdaj. Bil je že tik pred upokojitvijo in je živel v hiši – mirno in odmaknjeno. Ni skakal, ni potoval, ni kadil in ni pil. Zdravnik mu je že leta šestinosemdeset, ko si je pridelal težko vnetje jeter zaradi preveč nazdravljanja, rekel, naj ukine alkohol, in tako je tudi bilo. Zgradil je hišo, našel je ženo, naredil je otroke, imel je pse. Prijateljeval je z Borom iz Ledin – gledala sta televizijo, jedla arašide, pila kavo in spala. Vsak v svojem naslanjaču. Skupaj smo izdelovali hišice za pse, prirezovali palice, obirali marelice in češnje, sadili borovnice in grozdje – nekatere sadike so uspevale, druge ne. Spal je s pištolo pod vzglavnikom, to mu je ostalo iz let, ki jih je preživel v diplomaciji. Prehodil je celo pot – od revnega fantka iz Leotarske ulice do predstavnika velikega jugoslovanskega podjetja za proizvodnjo traktorjev in uglednega svetovljanskega obveščevalca. Spotoma je prepotoval pol sveta, uspelo pa mu je tudi spoznati Muhammada Alija. Njegov podpis na belem papirju je še vedno v očetovi delovni sobi. Na koncu življenja se nemiru, kljub vsemu, ni ognil. Nekaj je pokvarjeno, vedno in povsod.

»Kaj naj naredim?« je presenečeno vprašala moja babica.
»Mara, zelo preprosto je. A poznaš blok pri hotelu Vojvodina? Poznaš, seveda. Pojdi tja, notri so samo štiri nadstropja. Povzpni se v četrto nadstropje,« in v tem trenutku ga je moja babica prekinila.
»A imajo dvigalo? Kako si predstavljaš, da se povzpnem tja?«
»Kar potrkaj na vrata.«
»Katera vrata?«
»V četrtem nadstropju!« je znervirano rekel moj dedek.
»Naj hodim od vrat do vrat kot norica in iščem ... Koga?«
»Kar tako reci: Ali je bil pri vas leta oseminštirideset ranjenec, ki ste ga negovali?«
»Leta oseminštirideset? Daj, Milan, prosim te.«
»Ti kar tako reci, bojo že vedeli.«
»Kdo bo vedel? Nihče se ne spomni, kaj je bilo včeraj, kaj šele leta oseminštirideset!«
»Pojdi, če ti pravim, in naredi to!«
»Ne bom, prisežem, da ne bom, Milan! Ne bom se smešila!«
»Grozno je, kar delaš,« ji je rekel moj dedek. »Vidiš, da imam noge zalite z vodo?«
»Kdo ti vsako jutro prazni copate?«

Dedek je obmolknil in jo pogledal kot otrok.
»Pojdi, kot boga te prosim.«
Kaj je Milan pravzaprav prosil Maro leto pred smrtjo v svojem štiriinosemdesetem letu? Po vojni je dedek še naprej delal za državo. Tako je bil, kot je omenil, leta oseminštirideset ranjen po neki neuspešni akciji. V tistem trenutku je bil star dvajset; komaj se je začel briti. Namestili so ga v četrto nadstropje, v stanovanje neke vdove s hčerko njegovih let. Pri njiju je preživel dober mesec. V temu mesecu starejše ženske, ki ga je negovala, sploh ni opazil. Zahvalil se ji je za skrb in se naprej spogledoval s hčerko. Verjetno se je tudi zaljubil vanjo – ali je med njima kaj bilo, tega res nihče več ne more ne potrditi ne zanikati. Tudi tega ne vem, kakšna je bila videti. Verjetno še on sam ni vedel.

Kakorkoli, Mara ni hotela hoditi od vrat do vrat in iskati njegove prve ljubezni po skoraj
sedemdesetih letih.
»Pa še blok je brez dvigala,« mi je pojasnila.
Lahko bi izbral kakšno drugo zgodbo, ampak je nisem, ker gre vselej za iskanje in odločitev, v katerem trenutku si rečeš – to je življenje, ki ga živim, in to je življenje, s katerim sem zadovoljen. Gledal sem svojega očeta, govoril mi je o kompromisu, na katerem temelji hiša, ampak kakšna hiša je to in koga bo on iskal eno leto pred smrtjo? Katera so pravila te hiše? Kateri ljudje živijo v tej hiši in katere funkcije imajo prebivalci – kaj je pod to hišo? Z Leno sva šla narazen, z Nađo sva šla narazen – o tem ni več kaj reči. Sam bi lahko bil kdo drug, tudi onidve bi lahko bili. Dvomim, da se je moj dedek sploh spominjal dekleta, ki mu je previjalo rane oseminštiridesetega leta; ona je samo podoba – njegove mladosti, želje po življenju, nekem drugem, ki bi ga lahko imel oziroma o katerem je mislil, da bi ga lahko imel, če ne bi dobil dveh sinov, če ne bi bil štiriinpetdeset let poročen z mojo babico, do poslednjega dne, ko mu je zaprla oči in poklicala mojega očeta, da bi mu povedala, da ne diha več, on pa je poklical mene, da bi mi povedal, da ne diha več, jaz pa sem poklical Nađo, da bi ji povedal, da moj dedek ne diha več; ampak ali bi res imel drugačno življenje z dekletom, ki ga je previjalo? Zato mi ves čas v glavi ostaja babičin stavek:
»Veš, najlepši moj, nikakršnega življenja nisem imela. Če je eno in ne drugo, bi bilo pa tretje – ampak ali bi res?«
Ali bi na koncu tudi z njo končal spet na istem, bi brskal po možganih in iskal spomin, kdaj je zadnjič čutil nejasen krč v trebuhu, praznino in polnost obenem, stanje obupa in vznemirjenja? Ta občutek, tako smešen in tako brezupen in tako živ. Ta občutek, zaradi katerega sem enkrat okajen ob treh zjutraj tekel z zobno ščetko v rokah po Ulici kneza Miloša in prosil Leno, naj ostane in si umije zobe pri meni, ona pa je vztrajno odhajala in na koncu zares tudi odšla. Ta isti občutek, zaradi katerega sem na flight trackerju več kot dvanajst ur spremljal let iz Frankfurta do Kube, v strahu, da Nađa ne bo preživela bermudskega trikotnika, in ko mi je poslala sporočilo, da je pristala, me je bilo sram priznati, da vem in da sem tudi sam utrujen od leta. Ta občutek, zaradi katerega, ko pošljem sporočilo, najprej utišam obvestila, da bi odgovor prebral, ne ko mi telefon reče, temveč ko se sam odločim, da sem dovolj pripravljen. Ta občutek, zaradi katerega sem, kakor kaže, obenem negotov, povsem izpraznjen, a tudi osvobojen vsakršnega iskanja višjega smisla, neke logike sveta, zaradi katere ne računam in ne štejem, koliko časa potrebujem, da prečkam Gazelo, koliko pa za Brankov most, zaradi katerega za trenutek pozabim, da me je strah smrti. Občutek, ki je sam sebi dovolj.

Ko pogledam dedka, mi je jasno, on je izbral.
Na koncu si je želel, ne da bi ljubil, temveč da bi bil spet zaljubljen.

Ustavila sva se pred hišo, v kateri je preživel otroštvo. Tu nekje je nastala težava. Prav tu, v prvem nadstropju zadnje hiše v Trebinju. Gledal sem svojega očeta in nisem vedel, ali je srečen – pri njem je bilo eno in tudi drugo in tudi tretje. Ne vem, ali je našel, kar je iskal, kakor tudi ne poznam vseh kompromisov, ki jih je sklepal v življenju. Ko sem ga vprašal, mi je po navadi rekel: dobil sem mozolj na ustnici.
»A veš, da se je tvoj pradedek zataknil v oknu?« me je vprašal in povedal zgodbo.
Hiša stoji, niso je zrušili. Vrt, o katerem je govoril in kakršnega je poskušal ustvariti v Sremski Kamenici, se zdi majhen in nesmiseln. Na dvorišču ni nikogar, toda trava je bila pred kratkim pokošena.
Iščem nekaj – sled obstoja, znamenje nečesa znanega, nečesa mojega. Gledam plastične stole, pravzaprav pa iščem drevo granatnega jabolka. Pravil mi je, da so oni v otroštvu lahko našli granatno jabolko, kjerkoli so hoteli. Nikakor nisem mogel povezati dedka in granatnega jabolka – kot da bi bila dva različna časa. Ampak na dvorišču ne najdem granatnega jabolka, ne dedkovih sledov, ne razlogov za propad mojih razmerij – to je hiša kot vsaka druga. Okna, tu so, vrata – obstajajo, ključavnica – zaklenjena. Moj oče se je naslonil na ograjo in gledal lesene rolete.

»To so stare rolete, gotovo že vojne niso bile zamenjane. Poglej, kako so težke.«
»Kot pri meni v Beogradu.«
»Ja, vidiš, kako se nekatere stvari, izdelane pred devetdesetimi leti, še kar držijo.«
»Odvisno, katere.«
»Veš, razmišljal sem, da bi, ko bom šel v pokoj, z Daro prišel sem in kupil hišo. Podnebje je dobro, izredno ustrezno za artritis.«
»Artritis imaš?«
»Nimam pojma.«
»Ti to resno?«
»Ja, zakaj pa ne?«
»Vedno sem mislil, da na podeželje prideš umret,« sem mu rekel.
»Ja, tudi to je treba. Tukaj je vsaj zrak dober,« je odgovoril in si prižgal cigareto.

Nisem vedel, kaj naj mu rečem. Gledal sem njegovo moč, materino znamenje na njegovem licu. Ni še njegov čas. Ne sme biti. Ne, dokler se ne začneva boriti do bridkega konca.

»Kdo zdaj živi tukaj?«
»Tega nihče več ne ve,« mi je odgovoril.

Rad bi opazoval hišo kot vsako drugo hišo: rolete, stropi, nosilni stebri, ki jih nikoli ne podreš, razen če ti jih ne podre kdo drug, kvadratni metri, ki jih polniš s pohištvom, igračami, knjigami, cevmi. Arhitektura, pravijo, ne bo nikoli umetnost, zato ker mora skrbeti za kanalizacijo, ker mora misliti na drek, na varstvo okolja, na papirologijo. Ampak ko gledam dedkovo hišo, s katero je on zdaj povezan kot jaz z Nepalom, ne vidim kanalizacijskih cevi, ne vidim papirologije, ne vidim, če sem iskren, niti dedka. Samo čutim, to hišo bi moral opazovati drugače, ker če ne bi bilo te hiše, tudi mene ne bi bilo. Če ne bi bilo vojne, tudi mene ne bi bilo.
Če moja babica ne bi bila v italijanskem taborišču, tudi mene ne bi bilo. Če moji materi ne bi v mladosti umrla mama, tudi mene ne bi bilo. Pomišljaj med letnico rojstva in letnico smrti, med začetkom in koncem vojne, pomišljaj – kot tale – ni samo pomišljaj; včasih je eno novo življenje. Odnos hiša – grob mi ni všeč. Nima smisla pokopavati osebo v kraju njenega otroštva – to ni več ista oseba in to ni isti kraj. Stvari se spreminjajo: parni stroj je postal brezpilotno prevozno sredstvo; na samem severu, tam, kjer je prepovedano umreti, so kraji, do katerih sonce ne seže, dobili velikansko ploščo, lažno sonce, ampak pravo svetlobo; ljudje so v marsikakšnih odnosih z osebami, ki se jih niso nikoli dotaknili; ni mi treba več naštevati, jasno je, marsikaj se spremeni v eni sami življenjski dobi. Darko mi je povedal, da bi rad svojo babico peljal v nakupovalni center Ušće, ji nataknil virtualna očala, da bi ji vsaj nakazal prihodnost. Kaj bo počela z vso to novo izkušnjo? Oče mi je pravil, da obstaja pokopališče pri Malem Mokrem Lugu, kjer preminule pokopavajo skupaj z njihovimi najvrednejšimi predmeti; tako nastajajo globoke grobnice, v njih pa človek in avto.

Lepo, ampak skrajno nepraktično; živ človek se namuči, da mrtvemu izkoplje velikansko luknjo, pogosto večjo od kvadrature najetega stanovanja. Ampak ena stvar, že stoletja, odkar je človek izgubil rep in se naučil prijeti in priostriti palico, ostaja ista.

»Poskušam si predstavljati, kako je bilo v zgodnjih tridesetih, kako je moj oče tekal tod in se spotikal,« mi je rekel oče. »Pravzaprav pa le nečesa ne morem razumeti – kako sva tako drugačna.«
»Po čem drugačna?« sem ga vprašal.
»Po vsem. Tega ne morem razumeti.«

Molčala sva, oče pa je s podplatom ugasnil ostanek cigarete. Videl sem, da o nečem premišljuje.
Če bi le vedel, o čem, enkrat, le enkrat.