Napišem lahko vse. Vse, kar vam srce poželi. Oglas, pamflet, družbeno-civilno pogodbo. Vse. Vi samo poveste, kaj, in jaz napišem. Včasih si vzamem trenutek za razmislek, a ne dolgo. Nekaj, nekaj deset sekund, potem pa že gre, kot plaz besed iz literarnega vulkana. Presenečeni boste, s kakšnim naglim tokom bo to priteklo iz mene. Sedel bom, čeprav nekateri menda pišejo stoje, a jaz bom vseeno sedel, vzel svinčnik, pero, kuli ali kar pač imate, in napisal. In zadovoljni boste. Obljubim. 
Če sem iskren, sem se v življenju vedno želel ukvarjati prav s tem. S pisanjem po naročilu. Da mi nekdo takole navrže iztočnico, jaz pa en dva tri sedem (menda nekateri stojijo, ampak jaz vedno sedem!) in pišem. Ampak takega poklica ni, nihče noče plačevati za to. Novinar? O ne, biti novinar ni isto. Novinar ne dobi iztočnice, novinar dobi celo vesolje tem in jih obravnava, poglablja, pridno povprašuje, kritizira, očita. In ne piše o vsem. O zlorabah moči, korupciji, luknji na cesti, nepotizmu, smetarski aferi, brezposelnosti v majhnih mestecih. Pa jaz? No ja, če citiram klasika, lahko le v zadregi povem (in ne bom trikrat ponavljal), da mi dol visi za majhna mesteca. 
Takega poklica ni in basta. Bolje zaslužiš, če stojiš na opustelem trgu, kot pa če po naročilu z roko drsiš sem ter tja po listu papirja. S tem se je treba sprijazniti – tako so mi vsaj od vedno govorili starši, morate namreč vedeti, da sem ravno v tej stroki svojo srečo poskušal že od mladih nog. Na godovih babic, stricev ali bratrancev sem se motal med širokimi krili in žvenketom skodelic, čakajoč na trenutek, da me bo katera od tet zapazila in uščipnila v lice. Morda se zdi čudno, a vedno, prej ali slej, me je kakšna ženska uščipnila v lička, saj me je usoda obdarila z izjemno polnim obrazom, ki je kar prosil, da se ga uščipne. Celo dandanes dobim tu in tam občutek, da si me na tramvaju ali pošti ženske ogledujejo ter se komaj zadržujejo, da me ne bi uščipnile. Očitno so moja lica grobim ščetinam navkljub še vedno impozantna. Toda vrnimo se k stvari: ko je prišlo do ščipanja, sem šel v akcijo in vprašal, če drage tete morda ne bi zanimala literatura v obliki kratke proze, napisana po naročilu. Moja učinkovitost je bila stoprocentna. Kdo pač ne bi hotel prejeti umetniškega proznega besedila od petletnika z velikimi lički? Pisal sem torej in prejemal plačilo, včasih celo napitnino, četudi danes vem, da sem se premalo cenil – ah, en zlot na besedilo. 
V tistem obdobju mi je zadostovalo, ker sem imel zelo nizke življenjske stroške. Posel pa je sčasoma začel upadati, na tete sem delal vse manjši vtis, vse redkeje so me ščipale in vse pičlejši so bili moji dohodki. Moral bi bil razmisliti o novem tržišču, a sem namesto tega razmišljal o drugih stvareh, o katerih morajo misliti ljudje v najstniških letih. 
Nekoliko več sreče sem imel po koncu šole. Študiral sem vodarstvo in sanitarno inženirstvo. To so bili čudoviti časi, kajti v svoji stroki sem naletel na veliko povpraševanje po besedi. Ljudje, ki so pri delu v neposrednem stiku s cevmi, imajo pogosto zelo spoštljiv odnos do književnosti. Lačni so umetnosti, in ta lakota je poganjala moj posel v kratkem obdobju njegovega relativnega razcveta. Stranke in delavci vodovodnega podjetja, kjer sem se zaposlil, so osupli nad mojimi spretnostmi pri meni naročali besedila, pri čemer so pogosto prišli na dan z najbolj čudaškimi predlogi. Nekoliko težav mi je povzročila oda plinovodu. Izziv sta bili tudi iztočnici »jetrnik« in »epikurejstvo«, obe sem moral preveriti v slovarju. Ponosno lahko povem, da sem bil vsemu kos. Naročil nisem imel veliko, a sem verjel, da bo posel zacvetel. Natančno sem si jih zapisoval v rdeč zvezek z napisom »naročila«, enak, kot ga je imel vodja našega podjetja. Izvedbeni rok je štel en dan. Plačilo sem pobiral vnaprej. Pošteno delo, dostopne cene, nobenih popustov – je imel navado govoriti naš vodja, in tudi sam sem se držal tega načela. 
Enkrat samkrat sem od njega odstopil in posledice boleče čutim vse do danes. Stal sem na tramvajskem postajališču. Spomnim se, da je tistega dne pripekalo, čeprav je bil šele začetek junija. Vročina je puhtela od mehkega asfalta, razgret zrak je bil vlažen in gost. Neki tip je stal na vogalu in vpil: »poceni ugodno nogavice priporočam!«. Razbijal sem si glavo, kdo bi pri tej temperaturi razmišljal o nogavicah, in prav takrat sem jo zagledal. Imela je belo obleko, prepasano z modrim paščkom. Debela, svetla kita ji je segala vse do lopatic. Izgledala je kot pastirica, ki je pred sekundo zapustila planino s čredico svojih ovac. Obraza nisem videl celega, le oči, sivomodre. Nos in usta si je zakrivala z barvno pahljačo z orientalskim vzorcem. Namesto da bi se pahljala, je kukala izza nje, kot to v zgodovinskih dramah na plesih počno dostojanstvene matrone. Pogledal sem jo in si predstavljal, da na drugi strani pahljače skriva širok, dekliški nasmeh. 
Vendar sem se hudo motil. Obraz za pahljačo je bil zelo resen in veliko starejši, kot sem sprva ocenil. Ko sem jo nagovarjal k naročilu pri mojem enoosebnem podjetju, me je ženska merila s hladnim pogledom, prijetnim na tako vroč dan. Poslušala me je, nakar je odvrnila: – Ne pride v poštev, dragi gospod. Jaz ne berem. 
– Gospa, pa saj nihče ne bere, važno je pisati – sem oznanil, vendar ne to ne velikodušen popust, ki sem ji ga ponudil, nista delovala. Bila je neomajna, sonce je pritiskalo z neba, meni pa sta ušla že dva tramvaja. Ravno sem nameraval odnehati, ko se je nekaj v njenih očeh navihano zalesketalo in je s prebrisanim nasmehom izza orientalske pahljače rekla: 
– Naj vam bo. Naročila bom besedilo pri vas, a vam ne bom dala iztočnice, temveč inspiracijo. Prinesem jo jutri na dogovorjeno mesto. 
Narekoval sem ji naslov in šel pospravljat stanovanje. Domišljal sem si, da je vse to začetek, začetek nečesa dobrega, in ker imam zelo rad začetke, sem bil sijajno razpoložen. Prišla je točno opoldne. Ni imela več pahljače, zato pa je imela dežnik. Japonski, je oznanila, originalen japonski dežnik. Za njo je drobil psiček. 
– Kaj je to? – sem vprašal in pogledoval proti živali. 
– Inspiracija – je oznanila in odšla. Psiček se je izkazal za psico, izjemno grdo in naporno. Vkorakala je v moje stanovanje, kot bi bila na svojem, in se začela valjati po preprogi, vsa umazana, poleg tega je puščala dlako. Na splošno imam zelo rad živali, a kreatura, o kateri naj bi napisal kratko prozno delo, ni vzbudila moje naklonjenosti. Imela je nepravilen ugriz; spodnja vrsta zob ji je kot v odrevenelem psihedeličnem nasmehu ali morda bolj izrazu agresije štrlela naprej. Psica je izgubljala svojo dolgo sivo dlako, ta se je razprostrla po celem stanovanju. Tačke je imela kratke, trup podolgovat in debel. Oči se ji sploh ni videlo, tako kosmata je bila ta žival kljub izgubljanju dlak. Nenehno je revskala in se brez prestanka praskala, pri čemer je v zrak vzdigovala cele oblake kosmov. 
Sedel sem in dolgo opazoval psa, a na misel mi niso prišle nobene primerne besede. Celo popoldne sem se boril z njo, saj je skupaj z delegacijo svojih bolh kar naprej skušala zlesti v mojo posteljo. Vdal sem se proti večeru, ko sem doumel, da se neznanka z japonskim dežnikom ne bo vrnila in bo Inspiracija to noč in vse naslednje prespala v moji postelji. 
Najgrši pes, kar sem jih v življenju videl, je z mano preživel dvanajst let. Zanj sem zapravil pravo bogastvo, Inspiracija je namreč neprestano trpela za neprijetnimi kožnimi boleznimi. Vse življenje sem delal v vodovodarstvu in to delo mi je všeč, ne morem se pritoževati. A vseeno še sanjam o pisanju po naročilu in se vsake toliko oglašujem v lokalnem časopisu. Telefon pa molči. Od tistega nesrečnega dne, ko sem spoznal dekle z japonskimi modnimi dodatki, nisem prejel niti enega samega naročila. Časi se spreminjajo, pisane besede nihče več ne ceni in vem, da se moram s tem sprijazniti. Poskušal sem pisati zase, ampak iz tega so nastale čudne reči. Predolge in preveč čustvene. Za nobeno rabo niso bile. 
Včeraj je Inspiracija izdahnila dušo. Bolehala je ves čas najinega skupnega življenja, pred kratkim pa je staknila trdovraten kašelj. Veterinar ji je diagnosticiral oslovski kašelj, kaj več pa ni mogel narediti. Kašljala je, hropela, bruhala, uboga psica, moje stanovanje je spremenila v pasjo bolnišnico, po kateri sem se živčno sukal in ji dajal vedno več zdravil. Odkar je poginila, ne jem, ne spim in odločno preveč pijem. Težko to razložim, ampak počutim se, kot da drsim s strme strehe in lahko zgolj besede povzročijo, da me v zadnjem trenutku reši žleb. Ne vem, če razumete, za kaj gre. 
Gre za to, da vam, če predlagate iztočnico, napišem, karkoli vam srce poželi. Oglas, pamflet, družbeno-civilno pogodbo. Vse. Usedel se bom, se za trenutek zamislil in napisal. In zadovoljni boste. 

Najstniška leta 
Kot otrok sem imel rad enakomeren ritem vlaka. Uspaval me je; zaspati mi je uspelo že petnajst minut po tem, ko smo se s celo družino vkrcali v vagon, pri čemer smo s seboj vlačili pretirano veliko prtljage in živeža. Namestil sem se na kupu kovčkov ali zalitem maminem stegnu in drdranje koles me je zazibalo v sen. 
Bil je vrhunec poletja. Drevesa za oknom s tako sočno zelenino, da bi, če bi vanjo zasadili zobe, začela mezeti po podbradku. Vročina še ni uspela izmozgati poletne razglednice. Tu pa tam kočice, vtis idile, spokoja. A vse to razmazano, zamegljeno, popackano, kot šipa, zamaščena s stotinami človeških rok, ki je osebje Poljskih državnih železnic ni pomilo. 
Na tem ozadju pa nihče drug kot dekletce. Tako so ji pravili vsi – še vedno slišim svojo mamo, kako izreče tisti stavek: »Tam bo eno dekletce, razumela se bosta.« Takrat smo prav tako potovali z vlakom, k stričevi ali svakovi družini, ne spomnim se. Nikogar od teh, ki so nas takrat gostili, nisem videl nikdar več, ne prej ne potem. Od kod jim ideja s temi počitnicami – ne vem, otroštvo je pravzaprav polno dogodkov, ki jih otroku ni treba razlagati, nimajo nobenega povoda ne namena, zgodijo se brez kakršnega koli uvoda. Blažen čas nevednosti, prikrajšan za odločanje. 
Všeč mi je bila beseda »dekletce«, v sebi je imela blagost in razigranost »peresca«, brezskrbnost, lahkotnost trampolina ali gugalnice. Ni pa mi bila všeč misel na to, da bom počitnice preživel s punco. Bil sem v tistih letih, ko se lahko ure in ure pretvarjaš, da je palica puška ali meč, nikakor pa ne, da je punca človek kot vsak drug. 
Pravijo, da ljudi ocenjujemo na podlagi vtisa iz prvih petnajstih sekund srečanja. Če je to res, bi morale biti tiste počitnice nočna mora, kajti Angelca, ime ji je bilo Angelca, je name naredila moreč prvi vtis. Imela je dve kratki kitki, obleko, na ramenih zvezano v pentljice, ter dolge in tanke okončine. Telo tako suho, da so se kolena in komolci zdeli kot nenaravni gomolji na njenih udih. Vendar to ni bilo bolezensko, temveč bolj prehodno stanje, po čemer naj bi se Angelčina postava izoblikovala in bi posledično pridobila tudi na masi. Oči velike, nos malce prifrknjen, cel obraz pa pretirano odrasel in resnoben, čeprav je dopolnila komaj osem let. 
– Igrala se bova z žogico – je naznanila. Ta pomanjševalnica me je razdražila, tedaj še nisem vedel, da Angelca uporablja pomanjševalnice za vsak samostalnik, odrasli pa v pogovoru z njo začnejo uporabljati isti čudaški jezik, kot bi bila Angelca predstavnica neke druge vrste, vrste ljubkih medvedkov in rožnatih balončkov, vpričo katere je mogoče posegati zgolj po tem priliznjenem novoreku. 
Hitro sem se prepričal, da je bila Angelca kljub leporečenju in vljudnosti, ki ju je izkazovala v dialogih z odraslimi, okrutna oseba, ki se je nad svojo okrutnostjo prav naslajala. Igra z žogico se je izkazala za nič drugega kot navadno zabijanje, kjer sem jih fasal predvsem jaz, tri leta starejši fant, in to tako, da sem bil ves v modricah. Spomnim se, da sem prav takrat, ko mi je trda žoga že šestič zapored priletela v glavo s silo, ki je ne bi nikdar pričakoval od tako bolehnega otroka, kot je bila Angelca, nehal gledati nanjo z mešanico zaničevanja in prizanesljivosti, s katero sem ji postregel za dobrodošlico, in jo pričel opazovati z občudovanjem, ki je tekom teh dveh nenavadnih, vročih mesecev naraščalo, dokler ni v trenutku odhoda doseglo viška. 
Angelca si je za naju vsak dan izmišljala nove in nove igre, vse pa so temeljile na pohabljanju nedolžnih bitij, na katere sva naletela na poti, če je teh primanjkovalo, pa na pohabljanju mene. Naiven in v tej naivnosti čist otrok, kakršna se je zdela moja nova prijateljica, je z divjo radostjo in zadoščenjem opazoval trpljenje prestrašenih malih muck, ki sem jih po njenem naročilu namestil v najvišje štorkljino gnezdo v bližini. Ob pogledu na zrkla, ki so žabam, obešenim na vejo za zadnje krake, štrlela iz očesnih votlin, se je zadovoljno krohotala, ob čemer me je spreletavala zona. »Naredi vrtiljak iz žabic,« je zahtevala, jaz pa sem skozi solze poslušno ubogal in na tanke žabje krake z vrvico molče privezoval pentljice, ki so bile varljivo podobne tem Angelčinim. Izpolnjeval sem vse njene ukaze, s čimer sem prispeval k neverjetnemu trpljenju mnogih nedolžnih bitij, kot tudi tvegal svoje zdravje, če ne celo življenja. V opravičilo lahko povem zgolj to, da sem se večkrat, ko je šla Angelca na večerjo ali pomagat staršem, na skrivaj odpravil na kraj zločina in osvobajal navadno že umirajoče živali. Dopovedoval sem si, da je to vse, kar lahko storim zanje. 
Bil sem v tistih letih, ko vizija kazni za grehe vzbuja resničen strah, ki te razžira od znotraj. V domačem kraju sem zasedal funkcijo ministranta v bližnji župniji in vprašanje božjega srda sem jemal nadvse resno. Vsak večer sem, namesto da bi molil očenašek, ležal na trebuhu in se z obrazom v blazini utapljal v solzah. Ob misli na neizbežno spoved konec leta sem preživljal muke. Na seznam za izpraševanje vesti sem kar naprej dopisoval nove alineje. Hranil sem ga v špranji med vzmetnico in lesenim posteljnim okvirjem. Ni minil dan, da ne bi dvakrat ali trikrat segel tja in z obgrizenim svinčnikom nanj napraskal naslednje točke. Zapisovanje grehov mi je prineslo kratkotrajno olajšanje, kot bi mi že sam obstoj seznama dajal upanje na odpuščenje. Vendar me je po določenem času dolžina seznama začela navdajati s strahom. Vsakič, ko sem bil primoran nanj kaj dopisati, se mi je pred očmi prikazala spovednica, pred njo pa jaz, ki si pod nos momljam neskončne litanije svojih grehov. Dokler končno nisem neke neprespane noči v napadu nemoči pojedel seznama, ki sem ga prej razrezal na majcene koščke papirja. Morda sem upal, da bi se lahko prebavne motnje, ki jih je povzročila zatrpanost želodca s papirjem, štele za obliko kesanja in tako prispevale k odvezi vsaj par mojih grehov. Globoko v duši pa sem vedel, in v to sem še vedno prepričan, da ni takega Boga, ki bi mi odpustil to, kar sem počel tistega poletja.