Včasih res postane nevzdržno. Tako na glas mlaskajo, da so me zbudili. Poleg tega se zraven še prepirajo, kdo bo dobil najokusnejši grižljaj, da ne morem zaspati. Vse se sliši, čeprav so na oknih dvojna stekla in okviri dobro tesnijo. Ta bi rad bučno seme, oni hoče lanena, ker tako simpatično hrustajo, najmlajši hlastajo po nadrobljenem kruhu, samice nikakor nočejo lojeve pogače. Kdo bi si mislil, da cikovti, taščice, plavčki in zelenci v svoja prebavila nočejo zbasati čisto vsega, kar jim pride pod kljun. Prav izbirčni so tile prebivalci našega parka. Pa še marsičesa drugega si človek ne bi mislil, vem. Ampak ko to enkrat spoznaš, si ne moreš več zatiskati ušes. Niti pozabiti, verjemite mi. 
      Začelo se je z naravoslovnim dnem. V osnovni šoli nam je učiteljica pri spoznavanju narave razložila, da so ptice učenjaki razvrstili v več podvrst, med drugim da poznamo tudi ptice pevke, ki nas razveseljujejo s prijetnimi napevi. Potem smo imeli naravoslovni dan in spustili so nas v gozd blizu šole, kjer smo opazovali gozdne živali. Razdelili so nam liste, na katere smo morali narisati in napisati, kar smo videli in slišali. Sošolci so se porazgubili v podrasti, od koder so prihajali z nerodnimi risbicami polžev lazarjev, veveric, srak, sinic in tu pa tam kakšne gosenice. Največ navdušenja je požela sošolka, ki je na listek skicirala nič več in nič manj kot divjega prašiča. Pozneje se je sicer izkazalo, da je slišala hrkanje francoskega buldoga, ki ga je v gozd nekdo pripeljal na sprehod, ona pa je v strahu brezglavo zbezljala in bila prepričana, da je za las ubežala merjascu. Učiteljica ji je zaradi tega znižala oceno in to je dvignilo kar nekaj prahu. Vendar še zdaleč ne toliko kot jaz oziroma moj delovni list.
      Učiteljica mi najprej sploh ni hotela dati ocene. Po uri mi je pomignila, naj pridem h katedru, me čisto nalahno prijela za roko in s prijaznim glasom dejala, naj v šolo pridejo starši. Čeprav nisem bila posebno bleščeča učenka, se mi je zdelo zamalo, po svoji presoji sem se nadvse potrudila, zato mi je v oči prišlo nekaj solzic. Da bi me potolažila, me je hotela objeti, jaz pa sem se ji užaljeno izmaknila. Nazadnje mi je le izročila delovni list, čez katerega je napisala en sam velik rdeč vprašaj. Zdaj sem šele bruhnila v neutolažljiv jok! Z eno samo rdečo kraco je razvrednotila vsa moja naravnost znanstvena dognanja, vse – hm, transkripcije pogovorov, ki so prišli do mojih ušes z drevesnih vej visoko nad nami. Razlika med mojim delovnim listom in poročili z naravoslovnega dne, ki so jih oddali sošolci, je bila namreč v tem, da so oni, če so zagledali detla, narisali neke vrste ptico, ki s kljunom obdeluje deblo, spodaj pa napisali »Tok, tok, tok«. Tudi jaz sem narisala detla, vendar sem spodaj napisala nekaj v smislu »Jebemtimater, koliko časa bom še moral tolči, da se pregrizem do prve plasti lubadarjev, sranje, tako sem lačen, pa nič«. Zapisala sem, kar sem slišala. Tudi če nisem najbolje razumela, za kaj gre: »Uf, naj že pride kdo in me oplodi,« se je razlegalo iz kljuna mlade kosovke. Samec turške grlice, čigar paritveni klic sem nevede prestregla, je sporočal nekaj drugega: »Kje je kakšna mična mala ptička, da jo nabrišem?«
      Starša, čeprav dotlej nista bila pretirano stroga z mano, psihologa pač, sta ob tem vzrojila. Pravzaprav to ni prava beseda: do mene sta se začela vesti nekako previdno, z mano sta se pogovarjala šepetaje in me nato na prigovarjanje babice vpisala k uram klavirja in na tečaj izraznega plesa. Oboje sem iz dna srca sovražila, a torkovi in četrtkovi popoldnevi so bili poslej zame priložnost, da sem šla lahko čisto sama v mesto, kjer sem tistih nekaj minut, preden je pripeljal avtobus, ki je vozil v naše predmestje, prisluškovala razposajenim pomenkom mestnih golobov. Ob toplih dneh sem kot v zamaknjenosti postopala pri vodometu in opazovala, kako so se prekopicevali v plitvi vodi. Škropili so se in se šalili, nekateri so bili tudi precej robati z besedami, toda nikoli žaljivi. Kaj bi dala, da bi se jim lahko pridružila! Mogoče so tudi oni vedeli, kaj mi roji po glavi, kajti kot po čudežu so mi dovolili, da sem se jim čisto približala. Nikoli se ni zgodilo, da bi kateri ves prestrašen odprhutal. 
      Če je pogled na otroka, ki se pusti škropiti golobom v mestnem vodometu, prisrčen, skorajda razglednice vreden prizor, pa odraščajočemu dekletu, ki se na maturantskem izletu namesto običajnim pubertetniškim perverznostim posveča galebom, neusmiljeni vrstniki kaj hitro prilepijo nič kaj prizanesljive oznake. V zadnjem letniku gimnazije sem bila njihovim zmerljivkam že pripravljena verjeti, a sem se nanje požvižgala. Pa kaj, če sem čudaška, sem si rekla tistega zgodnjega jutra, ko sem s pomola nekje na španski obali tik pred sončnim vzhodom zrla v jato galebov, ki je obletavala ribiško barko. Mar mi je bilo, da me sošolci, ki so tisti čas v cenenih hotelskih sobah drug za drugim potonili v blodnjav alkoholni spanec, sploh niso pogrešili, napenjala sem ušesa in z očmi begala po neskončni modrini neba. Naenkrat je žareča krogla obsijala lesketajočo se morsko gladino, jaz pa sem v veličastnosti trenutka stegnila roke in iz mojega grla je privrel pravi pravcati galebji krik. Starec, ki so ga pustili na pomolu, da jim je krpal mreže, in ga prej v jutranjem polmraku sploh nisem opazila, se je zdrznil.
      Medtem sta tudi starša že opustila vsakršno upanje, da bo hči krenila po njunih stopinjah in se odločila za kakšno humanistično študijsko smer – več kot očitno je bilo namreč, da ljudje, ne moškega ne ženskega spola, ne budijo moje pozornosti. Mama se je zato diskretno potrudila, da sem se lahko kljub precej slabim ocenam iz naravoslovno-tehničnih predmetov vpisala na biologijo. 
      Moje naivno pričakovanje, da mi bo dotlej nemilostna usoda na fakulteti končno pripeljala na pot kakšno sorodno dušo v človeški podobi, se je že po prvih nekaj predavanjih izkazalo za jalovo. Kolegi in profesorji so bili trop brezčutnih trdosrčnežev, ki jih je bolj zanimalo, kakšne so morfološke in anatomske posebnosti nevretenčarjev in kalorični ekvivalenti in respiracijski količniki, niti enkrat pa se niso vprašali, kaj si živali, ki jih seciramo – in to ne samo na papirju –, mislijo. Najbolj vesele urice sem zato preživljala ne v predavalnicah ali pri vajah, temveč na pesknatem parkirišču pred fakulteto. V bližnjem drevju je namreč domovala številna kolonija sivih vran. Inteligentne ptice je rutina vsakdanjika dolgočasila prav tako kot ostala razmišljujoča bitja, zato so si izmislile dokaj zapleteno igrico, ki so se jo igrale z registrskimi tablicami prihajajočih vozil. Seveda sem zelo hitro doumela, za kaj gre, slišala sem njihova prerekanja in medsebojne obtožbe o goljufanju in napačnih seštevkih. Bistvo igre je bilo v stavah: stavil si na seštevek številk na registrskih tablicah avtomobilov, ki so prihajali na parkirišče, nekaj pa je bilo odvisno tudi od ure in dneva v tednu, precej zapleteno, skratka, in priznam, da sem že malce pozabila, žal nisem tako pametna kot one. 
      Sive vrane so vsak prihod novega vozila pozdravile z oglašanjem, ki so si ga moji kolegi in sploh vsi ljudje razlagali kot vreščanje tečnih ptičev, jaz pa sem vedela, da se veselijo te ali one številke, bodrijo udeleženko v igri, ki ji ni kazalo preveč dobro, tiste bolj bahave in ohole pa so proti koncu nemalokrat že prav odkrito slavile skorajšnjo zmago. Užitek jih je bilo poslušati, in vse na svetu bi dala, da bi se lahko tudi sama igrala z njimi. Dolge ure sem otožno zrla kvišku in gledala, kako poskakujejo z ene na drugo vejo v krošnjah tistih topolov, in jih poslušala. Čudno, nikoli nisem ujela niti besedice o sebi, čeprav vrane niso skoparile z jedkimi ugotovitvami na račun mojih kolegov. Ti so medtem prav tako igrali svojo igro: sloneli so na oknih fakultetne predavalnice, me opazovali in tekmovali, kateri si bo izmislil bolj poniževalen izraz za moje početje. 
      V štirih letih nismo našli skupnega jezika in odleglo mi je, ko sem odkljukala vse izpite in mi je ostala samo še diploma. Za mentorja sem si izbrala profesorja etologije in delovni naslov mojega diplomskega dela je bil Vpliv podnebnih sprememb, še zlasti izsuševanja mokrišč, na oglašanje pepelastega lunja, velikega škurha in repaljščice. Vse naštete ptičje vrste živijo na Ljubljanskem barju, zato sem na poplavljenih barjanskih travnikih preživela poldrugo leto, v vseh vremenskih prilikah in neprilikah. Spomladi sem v urah pred zoro prezebala in gledala meglice, ki so se dvigovale nad šotno zemljo, poleti pa z olajšanjem v pogledu pospremila žarečo kroglo, ki je utonila nekje za Krimom in prepustila oder pticam, ki se najraje oglašajo pred sončnim vzhodom ali zahodom. Na eni od lovskih opazovalnic sem si uredila priročen laboratorij in si po dogovoru s člani lovske družine tja spravila delovno orodje: zvočni detektor, prenosni teleskop, slušalke in zvežčič. 
      Bil je poznoavgustovski dan. V zraku je bilo čutiti soparo, ki je napovedovala nevihto. Obleka se je lepila na kožo. Odganjala sem nadležne brenclje in komarje. Bilo je tako zadušljivo, da so še ptice umolknile. Potem pa je priletela jata lastovk. Razvrstile so se po žicah električnega daljnovoda in si razburjeno ščebetale, kdaj se bodo jutri zarana odpravile na pot. Čivkale so si o jezerih in rekah, ki jih bodo preletele, o neskončni modrini, nad katero dolge ure ne bodo mogle počiti in smele zložiti kril, obujale so spomine na bujne zelene širjave, kjer so prezimovale v minulih letih in ki so jih vsakič znova, zatorej ni vrag, da ne bi bilo tako tudi letos, sprejele z obiljem hrane in prijetno toploto. 
      Vedela sem: zdaj ali nikoli. Odložila sem slušalke. Mar mi je bilo za diplomo. Mar mi je bilo za dokazila o izobrazbi, za profesorje in kolege, za mater in očeta, pravzaprav se nisem mogla domisliti niti enega človeka, ki bi me pogrešal, če bi odšla. Če bi se pridružila jati in z njo odletela. Zakaj pa ne? Splezala sem na ograjo opazovalnice, začela poskusno kriliti z rokami in zaklicala lastovičji pozdrav. Nato sem se odgnala.
      Pozno ponoči me je našel lovec. Povedali so mi, da je po mobitelu poklical reševalno vozilo, ki je me odpeljalo v bolnišnico. Dva tedna sta bila potrebna, da so mi pozdravili vse poškodbe, ki se mi jih tu ne da naštevati. Med drugim sem doživela pretres možganov, in mama, ki me je pogosto prišla obiskat, je ob tem izrazila upanje, da mi je udarec v glavo iz nje izbil traparije, kot je prisluškovanje pticam. Točno tako je rekla. Iz njenih besed sem razbrala, da si ne želi, da bi nadaljevala svoje znanstveno delo, še več, da je to zanjo sramotno. Odločila sem se, da ji v vsem ugodim, zato sem privolila tudi v zdravljenje. 
      Iz ene bolnišnice, travmatološkega oddelka ljubljanskega Kliničnega centra, sem se zato preselila v drugo, v prelepo grajsko poslopje v Begunjah na Gorenjskem. Prostori so izjemno lepo opremljeni, imam svojo sobo in glede ničesar se ne morem pritoževati. Zdravnika, s katerim se veliko pogovarjam, seveda ne o pticah, bom mogoče v kratkem zaprosila, naj mi dovoli sem pripeljati naprave, ki sem jih pustila v opazovalnici na Ljubljanskem barju. Rada bi nadaljevala svoje delo, vendar mama tega ne sme izvedeti. Tukaj resda ni repaljščic, velikih škurhov in pepelastih lunjev, je pa veliko drugih ptic, ki so prav tako zgovorne. Družina cikovtov, ki prihaja v ptičjo hišico v našem parku, je neverjetno zabavna. Ure in ure bi jih lahko poslušala, včasih se do solz nasmejim njihovim domislicam. Najbolj pri srcu mi je samček, ki se je izvalil lani. Ne morem si predstavljati, da bi minil dan, ne da bi ga videla ali slišala. Neskončno duhovit je in v poseben zvezek si na levo stran zapisujem njegove izjave, na desno pa svoje odgovore nanje. Vem, da me ne razume, pa vendar si globoko v sebi želim, da bi mu nekoč lahko brala iz svojega skrivnega dnevnika. 

(iz zbirke Česar ne moreš povedati frizerki, 2016)