Tistega dne, ko je oče mislil, da vidi hudiča, me ni bilo doma. Takrat svoje družine pravzaprav nisem videl že celo večnost.
Praga s popokanimi ploščicami vile Milagro nisem prestopil celih petnajst let. To sem naredil zanalašč. Zrak je postal gost kot blato, če sem kdaj pomislil, da bi se vrnil. Da bi jim pisal pismo ali razglednico, bi bilo, kot bi si iztaknil oko. Kaj bi okolišil? Tista hiša nikoli ni bila moj dom. Tista hiša je bila norišnica. Polna prisebnih norcev. Norcev, ki utemeljujejo, ki se razgovarjajo, ki izpodbijajo, ki prepričujejo. Ni jih hujših norcev od prisebnih norcev. In kar je še hujše: ta prismojenost moje družine sega nekaj generacij nazaj. Moji starši, moji stari starši, prastari starši, praprastari starši, vsi so izbrali, da bodo ostali zasidrani na tem zemljišču pred morjem, odločeni, da se ne bodo več premaknili, da se bodo spremenili v solne kipe, ostali zvesti idiotski prisegi, da varujejo trohnobno jablano. Usoda družine Miralles je in je zmeraj bila, sin moj, dobro poslušaj, zapomni si, kaj se zdaj mrščiš?, izprsi se, bodi ponosen, usoda družine Miralles je in je zmeraj bila, da so psi čuvaji.
Jaz sem odšel. Bil sem v Barceloni, v Kopenhagnu, v Adis Abebi, v Manausu, v Johannesburgu, v Luang Prabangu, v Bukarešti, v Džakarti, v Zacatecasu, v Šangaju, v tolikih krajih, v nikoli zadostnih krajih. Bencinske črpalke sredi niča, nalašč postavljene kot zatočišča za nabavo piva. V javnem stranišču si potuhnjeno umivaš pazduhe in briješ brado. Sprehajaš se po tujem mestu, obkrožen s tujimi ljudmi – s tujo barvo kože, tujimi oblačili, tujimi navadami – in se zavedaš, da si tujec pravzaprav ti. Sam sem ravnal nasprotno, kot je družina pričakovala od mene: nikoli se nisem nehal premikati. Prehajalsem iz države v državo, kot bi mi šlo za življenje. Če sem kdaj več kot par mesecev ostal v istem mestu, v istem zakotju med ilovnatimi hišicami, v isti kolibi bogu za ritjo, sem čutil, da zbolevam. Noge so se mi tresle in po vsakem obroku sem bruhal gost bel žolč, podoben napol sesirjenemu mleku. Slabost se ni polegla, dokler nisem, vsakič znova, zgrabil nahrbtnika in se vrnil na cesto. Brez cilja, brez doma, brez prijateljev, brez evra-dolarja-peza-dirhama-rupije-juana v žepu. Gagal sem. Res. V tistih letih sem bil prisiljen storiti marsikaj, na kar nisem ponosen. Pa kaj potem. No. Pa kaj. To je cena svobode. Zdaj vem marsikaj. Vem, na primer, da v Kartumu otroci na ulicah govorijo skriven jezik, imenovan rendok. Vem, da se na Zanzibarju morski plankton ponoči sveti, kot bi bile bleščice. Vem, da ti v Potosíju cigarete trajajo dlje, ker mesto leži na nadmorski višini štiri tisoč metrov in zaradi pomanjkanja kisika tobak gori počasneje. Vem, da so travestiti v Indiji obenem svetniki in berači. Vem, skratka, da ne bom dolgovezil, da lahko v Kaliforniji zaslužiš dobro dnevnico z nabiranjem marihuane.
Tistega dne, ko je oče mislil, da vidi hudiča, sem bil jaz deset tisoč kilometrov daleč. Točneje v Bangkoku, točneje v četrti Sukhumvit, točneje v umazanem stanovanju, ki sem ga najel od kantonskega špekulanta. Moj mobilni telefon je zazvonil ob dveh zjutraj. Javil sem se samo napol buden. In takrat me je neznana ženska obvestila, da naj bi oče zagledal hudiča. To je bilo prvič po petnajstih letih, da je nekdo omenil očetovo ime.
Ženska je rekla, da ji je ime gospa Nissenbaum. Zatrdila je, da je iz upravne službe podjetja Antich & Asociados, ki se ukvarja z razvojem urbanih območij. Šlo je za izjemno pomembno zadevo. To je rekla gospa Nissenbaum po zvočniku mobilca. Izjemno pomembno.
»Ste vi Moisés Miralles? Je vaš oče Noé Miralles? Ne odložite. Sporočiti vam moram izjemno pomembno zadevo.«
Poslušal sem jo z občutkom neresničnosti, ki mi je žgečkal konice prstov. Oče. Jablana. Sveto poslanstvo družine Miralles. Zgodnje jutro, ko sem odšel. Vse se je vrnilo, kot bi me kdo sunils palico v oko.
To je bilo pred dvema dnevoma. Od takrat nisem nehal misliti na očeta. Spoznal sem, da se ne morem spomniti njegovega obraza: kot bi skušal ujeti luknjo. Presenetljivo jasno pa se spominjam vsake od njegovih številnih obsesij, nespremenljivih avtomatizmov trmoglavca. Kaj že povedo pridni otroci na pogrebih? Aja: oče je bil vedno človek navad. Ko me je gospa Nissenbaum, upravna uslužbenka podjetja Antich & Asociados, poklicala po telefonu, je takoj načela bistvo. Ni mi znala ali pa mi ni hotela povedati preveč podrobnosti o tem, kako naj bi oče pomislil, da vidi hudiča. Jaz pa, ki še vedno do konca obvladam vse rutine svojega nekdanjega doma, nimam nikakršnih dvomov o poteku dogodkov tistega oktobrskega jutra.
Dvajset čez šesto zjutraj je oče odprl oči. Manjkalo je točno deset minut, da bi zazvonila budilka. Oče se od nekdaj zbuja kot robot. Zdaj še mirno spi, v naslednjem hipu pa se njegovo smrčanje odsekano pretrga, možgani se naelektrijo, nared za akcijo. Preveč nočnih straž v otroštvu in v mladosti in v starosti. Tako se zbujam tudi sam. Tako se zbuja moj brat Zacarías. Tako se zbuja moj brat Gabriel. Oče nas je vse naučil skočiti iz spanca v budnost z mačjo profesionalnostjo. Razen moje sestre Ruth: ona je ženska. Bog je ni ustvaril s stražarsko dušo, naprtil ji je drugačne dolžnosti, zlasti to, da rojeva nove Mirallese. Ali še nisem omenil? Poleg prismojencev je moja družina polna postanih mačistov. In tako se je ob dvajset čez šest, deset minut pred budilko – prepričan sem, da se je tako zgodilo – moj oče zbudil, kot bi odsekal, in obmiroval z odprtimi očmi, nepremičen pod odejami, čakajoč, da kazalci na uri prilezejo do pol sedmih. Moja mama je spala na drugem koncu stare zakonske postelje. Rahlo je smrčala.
Skozi okno je od strani vdirala svetloba, kot bi drsela po toboganu.
Žvečljiva svetloba Sredozemlja, ki se rojeva vsa gosta in krotka, v barvi mandarine. Obkrožil sem svet, toda nikjer nisem videl svetlobe, kot je ta.
Sekundo, preden bi zazvonila budilka, je moj oče stegnil roko in jo ugasnil. Potem je pritajeno vstal, kot nekdo, ki si že dolga leta deli posteljo. Slekel si je spodnji del pižame in srajco, oboje zložil in položil na blazino. Kar nag je stopil k omari in poiskal sveža oblačila. Oče je bil od nekdaj visok in suh mož. Zelo visok in zelo suh, hočem reči. Gol mora biti podoben posušenemu drevesu. Zavem se, da je minilo petnajst let. V tem času se je očetovo meso zagotovo omehčalo, vretenca so se mu stisnila drugo k drugemu, oče se je znižal za sedem ali osem centimetrov. Gotovo pa je še vedno visok moški in, nič ne dvomim, karseda suh. Na očetu so največjo pozornost vzbujale njegove ogromne dlani. Dolgi prsti, za katere se je zdelo, da imajo petindvajset členkov. Prsti kot veje suhega drevesa, kakršno je bil oče in kakršno je gotovo še zmeraj. Ko sem sanjal o njem, le nekajkrat v vseh teh letih, nikoli nisem videl njegovega obraza – te luknje –, videl pa sem njegove dlani. Prikazale so se mi, počivajoče na mizi, prazgodovinske in dolge, ob kozarcu vina ali skodelici kave, ki je zaudarjala po žganju. V mojih sanjah se ni zgodilo nič drugega. Roke so tam zgolj bile. Presušene. Kot bi čakale.
Normalni ljudje se usedejo na rob postelje, ko si oblačijo hlače in nogavice, oče pa ne, oče se usede samo, ko je na vrsti za stražo. Zato vem, da se je tistega dne, ko je mislil, da vidi hudiča, oče oblekel stoje, naslonjen morda na prababičino komodo, morda na podboj vrat. Žametne hlače in bela bombažna spodnja majica. In še pulover, če je bilo zjutraj hladno. Špagarice na nogah. Oče je stopil iz sobe in se spustil po stopnicah. V postelji je mama odprla oči, ugotovila, da je mož že odšel opravit svoje dolžnosti, in spala naprej.
Namesto v kopalnico se je oče namenil v kuhinjo. Odprl je pipo na koritu in si kar tam umil obraz. Kar vidim ga. Vsak dan isto sranje. Oče se je obrisal s hrbtiščem dlani, nobenih brisač ali cunj. Kuhinja je velika in starinska, grobo obnovljena. Police iz borovega lesa se krivijo pod težo keramičnih krožnikov in kositrnih vrčev, zapuščin več generacij, ki se kopičijo brez reda ali mere; v tej hiši se ničesar ne zavrže; ne naluknjane kisnice, ne kmetavzarskega krožnika, niti ukrivljene zajemalke. Velika količina kozic, ribiških kolut, pletenk iz zelenega stekla, pletenih košev, za vso to kramo ni prostora. Shramba je zadaj, skrita za zaveso iz blaga. Peč, vdelana v steno, je z začetka devetnajstega stoletja, iz časa, ko si večina ljudi ni mogla privoščiti peči. Tista peč z bronastimi kovicami je simbol. Spomin, da je bilo domovanje Mirallesovih davno tega ugledna pristava.
Pristava: tako v Valencii imenujejo tiste podeželske hiše, podobne graščinam, ki so jih nekoč gradili premožni podeželani, da bi sosedom dali vedeti, da oni pa ne, oni nikakor, oni niti pod razno niso kot vsi tisti lačni reveži, ki jih obkrožajo. V svoji zlati dobi je bila vila Milagro zagotovo čudovita posest. Zdaj je relikvija. Same pajčevine in razpoke.
Oče je zajtrkoval stoje – saj sem že povedal, da se moj oče usede samo takrat, ko je na straži –, s trebuhom, naslonjenim na pult, in pazil, da so vse drobtine padle v korito. Kos kruha z nekaj rezinami ovčjega sira. Mrzla kava od prejšnjega večera. Vsak božji dan enak božji zajtrk.
Ko je pojedel, je stopil na notranje dvorišče. Tam so ga pozdravili tisti psi, ki se radi zbujajo zgodaj. Morda je bilo kaj skakanja, tudi sunkovitega mahanja z repom, gotovo pa ni bilo, o tem sem prepričan, nobenega laježa. Psi vile Milagro so bili skrbno vzgojeni in lajajo samo z razlogom. Ko sem odšel, smo imeli pri hiši devet psov: Najdenčka, Binkošti, Korinta, Darovalca, Poštenjaka, Farizeja, Jeriha, Jagnje in Velikodušneža. Sprašujem se, koliko psov je tam zdaj. Več? Manj? Gotovo več. Ja, gotovo veliko več.
Kakorkoli že: ostal sem pri dvorišču. Oče je končno stopil na notranje dvorišče. V osredje hiše. V središče vesolja. Dobesedno: središče vesolja.
Notranje dvorišče vile Milagro je pravokotno. Zidovi, ki ga obdajajo – ki obdajajo središče vesolja – so debeli. Neustrezni za graščino, primerni za zapor. S vrha zidov štrlijo nazobčani obrisi žične pregrade, pa tudi steklene črepinje, tu in tam vmešane v malto z največjo žlehtnobo tega sveta. Od časa do časa si galeb na bodeči žici razpara perut ali s koščki stekla rani nogo, in tedaj se v vili Milagro razveselijo, ker se bodo imeli med kosilom vsaj o čem pogovarjati. Vzhodni zid dvorišča gleda naravnost proti morju, konča se s pečino, ki se sedem metrov strmo spušča do Sredozemskega morja. Kljub nedostopni legi je tisti zid tako bodičast kot preostali, prav tako kruto uperjen proti istemu hipotetičnemu in nevidnemu sovražniku.
V središču dvorišča – v središču središča vesolja – stojijo senčnik, plastična mizica in gugalnik. To je Stražarjev gugalnik.
Pred njim se dviga prekleta jablana, vsa v soncu.
Spoštuj jo. Pozdravi jo. Pokrižaj se. Pozorno me poslušaj, sine: tista jablana je naša odgovornost, nas Mirallesov, naša in od nikogar drugega; tistega, ki se približa tej jablani, ustrelimo v glavo, zaštihamo v ledvice, mu z enim zamahom razparamo vamp, ga vržemo v morje in amen.