21. avgust

Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga?

22. avgust

Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledice, da jih niti alkohol, moj dvorezni prijatelj preštevilnih večerov in noči, ni uspel ublažiti.
Na ženino pobudo (in proti svoji volji) sem pristal pri psihiatru, ki mi je zaradi nezaupanja do lastne vede najprej predpisal neka zdravila, katerih imen ne znam ponoviti brez škatlic poleg sebe (vem samo to, da so prav vsa nosila kemične in tudi nekoliko komične končnice, -zapin, -zain, -zac, -zepam, -zolan, za predpono pa razno razna prozaična imena). Že sama misel, da bi moral jemati zdravila, se mi je tako upirala, da sem zvedavemu zdravniku raje razkril nekatere podrobnosti iz svojega zasebnega življenja, s čimer sem si uspel pridobiti njegovo naklonjenost – ne da bi mu hkrati povedal kaj preveč o sebi. 
Dobri gospod doktor je v svoji učenosti kmalu sprevidel, da z menoj v resnici ni nič hujšega, ter mi predpisal preprost dopust – »umik iz mesta, stran od ljudi, čim bliže naravi« – in skoraj po naključju sem prišel na misel: bi sploh lahko našel kaj boljšega od Soške doline in kraja ob reki, ki ima komaj nekaj tisoč prebivalcev?
Psihiater se je strinjal in mi še pred odhodom stisnil roko, v dlan pa vizitko njegovega kolega, ki vodi psihiatrično kliniko v bližini kraja, kjer sem se namenil preživeti krajši dopust.
Glede vprašanja sicer nisem povsem prepričan, da je pravo – ampak odgovor je bil na dlani: Medsočje.

23. avgust

Živčni zlom sem doživel na delovnem mestu – toda ne zaradi dela. Nikakor. Na kaj takega ne smem niti pomisliti – kaj šele zapisati ali izgovoriti! 
Nekdaj so pravili: »Delu čast in oblast«, »Kdor ne dela, naj ne je«, »Delo osvobaja« – takšne in drugačne slogane so propagirali naši stari partijski veljaki, pa vendar ni bilo takrat nikogar, ki bi hodil naokrog bosonog. Tudi trde roke Partije v usnjenih škornjih takrat nihče ni jemal tako resno, kot se danes jemlje domnevno svobodni Trg. Zdi se mi, da se je šele zdaj, ko smo se iz socialistov preoblekli v kapitaliste in stopamo po stari blatni poti v novih bombažnih nogavicah, vse tiste slogane o delu vzelo zares. Toda v resnici je še veliko hujše, kajti takrat si vsaj lahko za vse krivil režim, medtem ko je danes človek za svoj neuspeh odgovoren sam. In to sem s pregorelostjo izkusil na lastni koži. 
Sicer je res, da ima delo oblast nad menoj, o kakšni časti pa – kljub pretiranemu pretegovanju in preganjanju uma in telesa do skrajnih meja človeškega – še vedno ne duha ne sluha. Ja, priznam: za razliko od večine podobnih primerov ljudi, ki običajno pregorijo izključno zato, ker jih delodajalci v povečevanju produktivnosti zaradi pohlepne želje po povečanju profita zgonijo do onemoglosti, sem se jaz v takšno stanje spravil kar sam. Nadvse častivredno, kajne? Zahtevam medaljo za posebne dosežke na trgu dela, ki naj mi jo dodeli eno od tistih optimističnih društev, ki se ukvarjajo z normalizacijo dandanašnjih paranormalnosti s tem, ko dodeljujejo priznanja z nadvse ljubkimi imeni (bistri bober; pridna čebela; hitra gazela; marljiva mravljica – kot da bi bral pravljične basni o pridnih delovnih živalih!).
V Novi Gorici se preživljam kot honorarni novinar Primorskih novic, toda tako kot sem bil rojen drugje, namreč v Šempetru pri Gorici, tako se po poklicu, oziroma bolje rečeno, po poklicanosti – imam za pisatelja. Zlom sem doživel ravno ob pisanju svojega prvega romana, ko se mi je tudi na časopisu nabralo precej dela. Podnevi sem hodil naokoli, intervjuval ljudi, prepisoval diktafonske posnetke, pisal članke o tem in onem, zvečer in ponoči pa sem se ob izdatnih količinah kave, cigaret in pepela posvečal pisanju.
Takšen ritem sem ubiral nekaj mesecev, potem pa me je posekala neizprosna kosa pretiravanja. Romana nisem zmogel končati – kaj končati, niti dodobra začeti ne! – tako da sem nedokončan tipkopis vzel s seboj. Zdaj potrpežljivo čaka name – jaz pa nanj.
D a n t e , D. , D e t e k t i v

7. oktober (opoldan)

Danes navsezgodaj zjutraj je usoda potrkala na moja vrata: ni pa potrkala in vstopila tako bučno in viharno, kakor bi kdo pričakoval ob njeni omembi, ki jo je spremljal prepih, zvest prebivalec mojega medsoškega domovanja, temveč taktno in diskretno, kakor pritiče njenemu značaju. 
Njeni dolgi temno rdeči, skoraj črni lasje so na eni strani počesano padali čez dežni plašč oker barve, ki se je nevsiljivo zlival z njeno snežno belo bluzo, ozke črne usnjene hlače pa so se iztekale v prav takšne škornje, s katerimi je prikorakala v moje življenje. Predstavila se mi je in pokazala izkaznico Nacionalnega preiskovalnega urada, na kateri je bila njena fotografija, nenavaden priimek, zgolj začetnica imena, nenazadnje pa še njen naziv brez nadaljnjega: Dante, D., Detektiv.
»Dante? Nenavaden priimek. Kolikor vem, je tako ime slovitemu florentinskemu pesniku Alighieriju – sta morda v navzkrižnem sorodu imena in priimka?« sem se poskusil pošaliti, ker pa ni nič odgovorila, sem tudi sam nadaljeval, kot da ni nič: »D. je začetnica vašega imena: Dana? Dijana? Danaja?«
»Dé me lahko kličite, v redu bo.«
»Dé? Kakor ton na klaviaturi?«
»Da, tako nekako, kakor ton.«
»Dé, me veseli – jaz pa sem È.«
D. je na moje povabilo vstopila, ponujen kozarček domačega pa zavrnila: »Ne pijem.« – »Na dolžnosti?« – »Ne, nasploh.« Prižgem cigareto in eno ponudim tudi njej – »Ne kadim.« – »Nasploh?« – »Tako je.« – »Kavo?« – »Čaj.« – »Nimam čaja.« – »Vseeno.« Mislim, da se bova odlično razumela.
»Na jesen kurite peč?« je nenadoma izstrelila kakor strela iz jasnega. – »Včeraj sem jo prvič prižgal, da bi pregnal vlago po minulih nalivih,« sem mirno odgovoril in se usedel na stol, ki sem ga obrnil stran od pisalne mize pod oknom proti njej, da sem jo lahko spremljal, kako s počasnim korakom stopa po izbi. Vse si je natančno ogledala, kakor da že vodi preiskavo, od pisalnega stroja do starega gramofona in od knjižne omare pa vse do kičastega porcelana na policah in slik idilične narave na steni. Naposled je tudi ona sedla in mi z divana na drugi strani nizke mizice, na kateri sem imel raztreseno vse živo, od cigaret in časopisa do ključev in drugih naključnih predmetov, dejala: »Poslušajte. Z Nacionalnega preiskovalnega urada so me poslali sem, da raziščem umor Magdalene Možina. Primer je namreč – kako naj se izrazim? – nenavaden. V takšnih primerih, ki presegajo pooblastila, predvsem pa preiskovalni domet kriminalistične policije, pošljejo nas. Če gre za še bolj zapletene zadeve, pošljejo mene.«
Do te točke njenega govora, ki je bil kakor spletna predstavitev njene službe, je bila udobno zleknjena nazaj, prekrižanih rok, strogega pogleda in odločnega glasu. Zdaj se je zaupljivo naslonila naprej s komolci na kolenih, sprostila pogled in spregovorila s precej bolj umirjenim glasom: »V primerih, kjer se zločin zgodi v manjših skupnostih, si – povsem mimo utečenih procedur, to moram poudariti – poskušam najti lokalnega informatorja. Domačini običajno ne zaupajo oblastem, ki prihajajo od zunaj. Celo lokalna policija ne. Sploh če je, kakor v tem primeru, zločinec član skupnosti. Vse želijo rešiti sami brez tuje pomoči, kot so tudi sicer navajeni. Domoljubje pač.«
Za trenutek se je ustavila, da bi zajela sapo, toda še preden sem uspel premisliti izrečeno, je nadaljevala: »Skratka, v takih primerih potrebujem nekoga od znotraj: lokalca, domačina, člana krajevnega klana. Tukaj sem našla še nekaj boljšega: vas. Niste od tod, vendar dovolj dolgo živite v tem kraju, da poznate ljudi, in, kar je še pomembneje za preiskavo, tukajšnje razmere. Vidite, Erik Tlomm, vse vem o vas, ničesar pa o Medsočju.« Na tej točki sem jo vendar uspel prekiniti: »Čakajte, čakajte. Vse veste o meni? Sploh pa: kako veste, da je morilec nekdo od krajanov?«
Nekakšen nasmešek se ji je zarisal na ustnicah, skoraj neopazen, a je kljub nerazberljivi mimiki njenega obraza izdajal prav poseben užitek ob razlagi: »Zelo preprosto: v kraj vodi samo obvoznica, ki se odcepi od glavne soške ceste, nato pa se ji po dolgem ovinku čez most zopet priključi. Cesta je bila na dan umora na obeh koncih zaprta: na eni strani je bila poplavljena, na drugi jo je zaprlo padlo drevo. Neurje je kraj dejansko odrezalo od preostalega sveta vse do jutra, ko je bilo odkrito truplo. Preverjene so bile izjave prič, prav tako tudi posnetki na bencinski črpalki: nobenega novega avtomobila ni bilo, nobenega novega obraza na dan umora. Upravičeno lahko sklepamo celo to, da je prizorišče zločina, ki ga še nismo odkrili, v neposredni bližini trga. Nikakor namreč ni verjetno, da bi morilec tvegal daljšo pot s tako nerodnim bremenom, kot je truplo. Rekonstrukcijo lahko torej začasno sklenemo takole: morilec je umoril Magdaleno Možina, potem se je sredi noči iz razlogov, ki mi še uhajajo, znašel na trgu in videl v osmojeni lipi lepo priložnost.«
Lepo priložnost? Za kaj natanko? Nemo sem se zastrmel vanjo, pri tem pa vrtel poročni prstan na prstu, kakor sem pogosto počel, kadar sem premišljeval kaj resnega. Vse to je ugotovila, še preden je sploh obiskala kraj zločina? Neverjetno! Šele ko sem se zbral, sem lahko navrgel pomislek: »Kaj če je morilec medtem že odšel?« Znova mi je postregla z osupljivo prepričljivim odgovorom: »Lahko le upamo, da je tako neumen. Tukaj vsi poznajo vse, in če bi kdo nenadoma umanjkal, bi se storilec sam izdal. Ampak naš človek ni neumen. Toliko je vendar jasno.«
Če vso stvar logično premisliš, kakor je ravnokar pojasnila D., se vse zdi jasno in razumljivo. Če pa te, kakor mene, preplavlja mešanica jeze in strahu, sploh ne moreš ničesar zares premisliti. Misliti pomeni najprej in predvsem odmisliti vsa čustva: tega pa jaz vsaj za zdaj ne zmorem, še zlasti ne, ker ne gre preprosto za »žrtev« ali »umorjenko«, kakor se je neprizadeto izražala moja sogovornica. Umorjen pač ni bil kdor koli, brezimni nesrečnež, umorjena je bila moja Magda!
»Potrebujem vašo pomoč za razumevanje širše slike,« je znova spregovorila in prekinila tišino, ki je napolnila prostor, toda tokrat z malce manj premišljeno umerjenim in umirjenim tonom: »Gospod Tlomm, mi boste pomagali ujeti morilca?« Pritrdil sem ji (kako ne bi?): »Seveda, Dante, vaš Vergil bom v nebesih Medsočja, ki so se spremenila pekel.« 
Vstala je z divana v vsej svoji eleganci, vpričo katere me je bilo sram, da si je morala spotoma pobrati neko smet s hlač (priznam, priznam: vse od prvih dni, ko sem imel splošno čistko hiše, nisem zbral dovolj volje in moči, da bi se dotaknil metle in krtače), pri čemer je sicer opazila mojo zadrego, ampak odzvala se je kakor prava gospa, ki ji takšne malenkosti sicer padejo v oči, nikakor pa se ji ne zdijo vredne naslavljanja (samo malenkostni ljudje se radi obregnejo ob malenkosti in delajo iz majhne smetke veliko metlo, s katero želijo pometati s stvarmi, ki so večje od njih samih).
Preden sva se razšla, sva se še zmenila, da si bova dosledno izmenjevala informacije: jaz ji bom pomagal pri preiskovalnem delu, ona pa meni pri novinarskem. Zavoljo nemotenega poteka preiskave sem se moral strinjati, da mi ne bo povedala vsega, poleg tega sem ji moral obljubiti, da ne bom objavil ničesar, česar ne bi ona predhodno odobrila; obenem je še dodala, da bom morda moral kdaj pa kdaj napisati kaj neresničnega, v kolikor bi dezinformacija pomagala ujeti morilca (upam, da do česa takšnega ne bo prišlo, saj bi s tem kršil novinarski etični kodeks, ki ga sam kljub vsemu, kar vemo o manipulacijah množičnih medijev, spoštujem).
Tik pred odhodom me je na vratih še čisto mimogrede vprašala, kako je z menoj in ženo, če sva bolje in tako naprej, vse do neumestnega vprašanja o barvi njenih las: »Črne. Ampak kakšno zvezo ima to s čimer koli in kako veste, da imava težave?« – »Preprosto: pred kratkim ste se odselili sem, v Medsočje, nista pa šla narazen in delate na tem, da bi se vrnili. Še vedno namreč nosite poročni prstan, ki ga nenehno nemirno vrtite, kar nakazuje zaskrbljenost ali vsaj osredotočenost na ženo.«
»Kaj pa lasje?« sem še začudeno vprašal.
»Tisto? Ah, nič, samo moja radovednost.«
Poslovila se je in me pustila samega z mislimi, ki so bile osredotočene na zdaj že tri najpomembnejša ženska bitja v mojem življenju: na ženo Lino, na umorjeno Magdaleno in zdaj še na detektivko D. Dante.