»Ves svet je poln stvari, zato je res nujno, da jih nekdo poišče. 
In prav to delajo iskarji.« 

Pika Nogavička, Astrid Lindgren 
Prevod iz švedščine: Nada Grošelj 

»Tako je odšla na pot [...]. V bližini je bilo sicer veliko cest, vendar ni bilo nič težko najti med njimi cesto,  potlakano z rumenimi ploščami. Kar kmalu jo je že urno ubirala proti Smaragdnemu mestu in srebrni čeveljčki  so ji veselo zvonkljali po trdi rumeni cesti. Sonce je sijalo, ptički so ljubo žvrgoleli in Doroteji še malo ni bilo  tako grenko pri srcu, kakor se vam mogoče zdi, da bi moralo biti pri duši punčki, ki jo je ravnokar odneslo od doma in jo postavilo na sredo tujega kraja.« 

Čarovnik iz Oza, Lyman Frank Baum 
Prevod iz angleščine: Janko Moder

Rumeni tlakovci 
O megleni preteklosti in nejasni prihodnosti enega od arhitekturnih simbolov Sofije

Pred leti me je v Sofiji obiskala prijateljica iz Madžarske. Po obveznem ogledovanju  mestnih znamenitosti sva se znašli na trgu pred državnim zborom, Agnes pa je, namesto da bi  si ogledovala številne pomembne stavbe na tem območju, strmela v pločnik. Z rdečimi čevlji,  ki jih je po naključju nosila, je izgledala kot prava Doroteja iz Oza, le da je na cesti z rumenimi  tlakovci pristala ne iz Kansasa, ampak iz Budimpešte. Pojasnila sem ji, da so ti tlakovci, čeprav  sodijo med najbolj prepoznavne simbole Sofije, pravzaprav iz njenega rojstnega kraja, Agnes  pa se je pošalila, da se zagotovo zato tukaj počuti kot doma. Ko me je vprašala, kako so se  tlakovci znašli v mestu, sem ji povedala priljubljeno različico o njihovi pojavitvi v mladi  bolgarski prestolnici v prvih letih dvajsetega stoletja: kot darilo Avstro-Ogrske za  Ferdinandovo poroko. 

Poleg osrednjih sofijskih ulic se te dni zdi, da rumeni tlakovci označujejo tudi neko  nevidno mejo na bolj abstraktni ravni – na eni strani je njihova izključno utilitarna funkcija  cestne površine, na drugi – njihova sentimentalna vrednost kot turistična znamenitost in  zgodovinski simbol Sofije. 

Obdobje, v katerem so bile osrednje ulice glavnega mesta tlakovane z rumenimi  tlakovci (1907−1908), je sovpadlo s pojavom cele vrste stavb, ki simbolizirajo Sofijo: Narodno  gledališče (1906), Vojaški klub (1907), Dvorane (1911), Glavno kopališče (1913), katedrala sv. Aleksandra Nevskega (1904−1912). (1) Toda v nasprotju z zgodovino stavb, ki je dobro znana  in dokumentirana, je zgodovina tlakovcev veliko bolj meglena. Njihovo tuje poreklo je bilo  javnosti razkrito šele leta 1960. Iz arhiva, navedenega na spletni strani Občine Sofija, izhaja,  da so »rumeni keramični tlakovci izdelani iz laporja mergel« na Madžarskem znanega pod  imenom marga, katerega nahajališče je v rudniku v bližini Budimpešte. Izkopani lapor  zmeljejo v prah, oblikujejo in pečejo v posebnih pečeh pri 1300 stopinjah. Na Madžarskem so  poskusili uporabiti surovine iz drugih krajev, vendar brez uspeha.« 

Sicer pa je do današnjih dni priljubljena zgodba o poročnem darilu še vedno  neverodostojna – bolj se je uveljavila zaradi svoje romantične privlačnosti in zaradi neskončnih  ponovitev kot na podlagi dejstev. Na spletni strani sofijske občine beremo, da »polaganje  keramičnih tlakovcev ni bilo čustveno darilo ob poroki princa Ferdinanda z Marijo Louiso, ki  takrat (1907) ni bila več med živimi, niti v spomin na to, temveč izraz občinske politike, ki jo  je podpirala država v obdobju izgradnje nove Bolgarije.« Z drugimi besedami, dragi rumeni  tlakovci so bili naročeni, prepeljani, uvoženi, nameščeni – in plačani (s pomočjo resnega  posojila)! – s strani mestne občine Sofija. 

Druga pomembna razlika med rumenimi površinami in drugimi arhitekturnimi  znamenitostmi iz istega obdobja je skoraj popolno ignoriranje tlakovcev na tržišču spominkov.  Medtem ko majice, razglednice, koledarji in makete z vseprisotno podobo sv. Aleksandra  Nevskega zasipajo turiste v Sofiji (in drugod), (2) so rumeni tlakovci prisotni le naključno – kot  detajl, ki se mu ni mogoče izogniti. 

To je seveda deloma posledica njihove utilitarne funkcije – svetišče z zlatimi kupolami  je veliko bolj hvaležno za upodobitev v obliki spominka kot ulični pločnik, ne glede na to, kako  impresiven je. Vendarle pa obstajajo možnosti tudi za takšne upodobitve, kar dokazujejo  barcelonske replike Gaudíjevih ploščic ali vse vrste spominkov, z odtisi posebnega cvetličnega  motiva s pločnikov v Bilbau. 

Rumeni tlakovci se razlikujejo od svojih sodobnikov – stavb, simbolov Sofije, tudi v  svoji nejasni prihodnosti. Katedrala oz. spomenik sv. Aleksandra Nevskega, Narodno gledališče, Vojaški klub in Glavno mineralno kopališče so deležni popravil in obnove (v  kolikšni meri so bili uspešni, je drugo vprašanje). Po drugi strani pa rumeni bloki – kljub  estetski vrednosti in pomembni zgodovinski simboliki se zdi, da so obravnavani kot navaden  cestni pločnik in – počasi, nepovratno in skoraj neslišno (ali največkrat z argumentom, da so  nepraktični ali dragi za vzdrževanje) – izginjajo iz sofijske krajine, najpogosteje nadomeščeni  z dolgočasnim asfaltom. Poleg tega, da nas lahko te zamenjave žalostijo, nas tudi jezijo, saj  potekajo brez javne razprave in jasno napovedane strategije ohranjanja rumenih površin. 

Čeprav se ne smatram za velikega domoljuba, so rumeni tlakovci postali simbol močne  povezave, ki jo imam z domačim krajem. Vsakič, ko se sprehodim po njih, še posebej, če sem  bila dolgo odsotna, se mi v glavi pojavi fraza, ki si jo Doroteja v Čarovniku iz Oza ponavlja  kot urok, da bi jo odpeljala domov: »Nikjer ni kot doma.« Zato me nenehno krčenje območja,  pokritega z rumenimi tlakovci v središču mesta, skupaj z možnostjo, da bi popolnoma izginili  iz Sofije, precej deprimira. Nekaj olajšanja pa vseeno najdem v misli, da bodo verjetno še dolgo  ostali vsaj v nekaj krajih po svetu. 

Prvi tak kraj sem odkrila, ko sem obiskala Agnes v Budimpešti. Med brezciljnim  pohajkovanjem po mestu sva naleteli na stransko ulico v Budimu. Sprva sem imela nenavaden  občutek domačnosti in pomislila sem, da doživljam nekakšen nerazložljiv déjà vu, v  naslednjem trenutku pa sem opazila, da je ulica prekrita z rahlo zanemarjenimi in obrabljenimi,  sicer pa popolnoma identičnimi sofijskim, rumenimi keramičnimi tlakovci. Leta kasneje sem  na rumene tlakovce naletela na majhnem trgu v Beogradu. Tu so bili sicer razporejeni v bolj  zapletenem, »šahovskem« vzorcu. Kakorkoli že, njihov videz je bil dovolj, da je odgnal rahlo  nostalgijo, ki sem jo čutila po Sofiji tisti dan, in da je temno nebo nad Beogradom izgledalo  nekoliko bolj gostoljubno. 
In tako se izkaže, da so tudi druga mesta (skoraj) kot doma.

Tšolam 
O škornjih počasnohodk in indeksu sreče v Butanu

Če na internetu iščete slike s ključnimi besedami »Butan« in »čevlji«, dobite dve vrsti  rezultatov. Prvi so športni pohodniški čevlji – močni, grobi, z debelim podplatom, temne barve,  grdi, a tudi superpraktični. Takšni so priporočljivi za navdušence, ki se nameravajo vzpenjati  po himalajskih pobočjih brez tveganja za zvin gležnja. 

Druga vrsta rezultatov je popolnoma nasprotna – izjemno barviti in do kolen visoki  škornji, katerih videz je v celoti dekorativen in skoraj tako daleč od praktičnih pohodniških  škornjev, kot je himalajsko kraljestvo Butan od balkanske republike Bolgarije. 

Škornji, znani kot tšolam, so morda najprivlačnejši del butanske moške ljudske noše.  Poleg tega ta vključuje haljo do kolen z dolgimi rokavi in državljani Butana so jo dolžni nositi  vedno, kadar so na javnih mestih. V nasprotju z oblačili pa se škornji nosijo samo za posebne  slovesnosti – v vsakdanjem življenju njihovo mesto zasedajo razočarljivo navadni črni moški  čevlji ali beli supergi. Zdi se, da so zunaj pristojnosti veljavne vladne uredbe, katere cilj je  ohranitev butanske nacionalne identitete – tako zaradi pritiska modernizacije z Zahoda kot  zaradi vpliva Indije in Kitajske, velikanskih sosed majhnega himalajskega kraljestva. 

Škornji so še vedno v celoti izdelani ročno in samo po naročilu. Čevljar v Timpuju,  glavnem mestu Butana, ki je izdelal moje, ni mogel skriti svoje zmedenosti, da si ženska naroča moške škornje, vendar se je še vedno obnašal popolnoma profesionalno − orisal je mojo nogo  na kos kartona in izmeril dolžino med gležnjem in kolenom. Nato je izvlekel vzorce pisanih  satenskih tkanin in vezenin, med katerimi sem lahko izbirala, medtem ko so lokalne stranke  kimale v znak odobravanja. 

Končni rezultat je tak, da se ti dobesedno zvrti v glavi in vključuje barvite zmaje,  izvezene na svetlo oranžno brokatno svilo, obdane z barvitimi cvetličnimi okraski. Med  posameznimi tkaninami so travnato zelene in oranžne pletenice, konci pa so obrobljeni s  ciklamno rožnato in turkizno barvo. V enobarvnih in na prvi pogled enostavnih delčkih so ob  poglobljenem opazovanju vidne dodatne podrobnosti − zgornji enobarvni del je izdelan iz  satena v turkizno modri barvi z izvezenimi zmaji, spodnji beli del pa je reliefno okrašen s  cvetličnimi motivi. Tudi rjavi okraski na prstih in peti so zašiti z rdečo nitjo. 

Vsaka podrobnost sama po sebi presega tradicionalna razumevanja združevanja barv,  vendar skupaj nekako uspejo ustvariti nekaj povsem očarljivega, skoraj psihedeličnega. »Škornji so popolnoma nenosljivi, sicer pa gredo z vsem,« je upravičeno rekla moja prijateljica,  ko jih je videla v Sofiji. Do danes jih nikoli nisem nosila – ne samo zaradi pomanjkanja  primerne priložnosti, da bi jih obula, ampak tudi zato, ker so zame preveliki. Precejšnje razočaranje glede na to, da so to edini čevlji, ki so narejeni po naročilu posebej za moje stopalo. 

Tisto, česar pa pri izbiri videza nisem vedela, je, da barvo in motive škornjev določata  poklic in družbeni status njihovega lastnika. Medtem ko je zgornji del običajno iz črne ali modre  svile, spodnji del razkriva položaj na hierarhični lestvici – rumena barva je rezervirana za  njegovo veličanstvo kralja Butana in za najvišjega verskega vodjo države, oranžna za ministre,  rdeča za častnike z viteškim nazivom in za sodnike ter zelena za navadne državljane. 

Poleg svoje zapletene in anahronistične politične strukture je Butan po vsem svetu znan  tudi po svojih prizadevanjih za rast ne le bruto domačega proizvoda (BDP), temveč tudi bruto  nacionalne sreče (BNS). Drugo pa sploh ni abstraktna budistična ideja, pač pa vodilno načelo,  ki opredeljuje vrsto konkretnih vladnih ukrepov in državnih institucij, ki delujejo za blaginjo  butanskega ljudstva onkraj strogo ekonomskih kazalnikov. To politiko, ki jo je začel prejšnji  monarh, še danes uporablja njegov sin in prestolonaslednik, sedanji kralj Butana. 

Po kronanju leta 2008 je 28-letni butanski kralj Jigme Hesar Namgjal Vangčuk postal  najmlajši vodja države na svetu (tako je ostalo do leta 2011, ko je Kim Jong Un prevzel vodenje  Severne Koreje). Na svečanem kronanju prestolonaslednik seveda nosi tradicionalne butanske  škornje. Teh pa ni izdelal lokalni čevljar, temveč luksuzna italijanska blagovna znamka  Salvatore Ferragamo, katere začetki segajo v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil  Salvatore Ferragamo priljubljen oblikovalec čevljev hollywoodskih zvezd.

Tako je leta 1938 Ferragamo izdelal morda svoj najbolj znani model čevljev, imenovan  Rainbow – nič manj psihedeličen kot zlati sandali na visoki mavrični platformi – posebej za  Judy Garland, ki je takrat snemala Čarovnika iz Oza. (Tudi povezava s pesmijo Over the Rainbow, napisano posebej za film, je težko naključna.) V filmu pa junakinja Doroteja, ki jo je  upodobila Garland, ne nosi omenjenih sandal, ampak par natikačev, prekritih z rubinasto  rdečimi bleščicami. (3) Nazadnje s petami udari eno ob drugo in trikrat ponovi urok »Nikjer ni kot  doma,« da zapusti Oz in odide domov. 

Čeprav sem se v Sofijo vrnila na veliko bolj prozaičen način − z vrsto letalskih letov – sem po vrnitvi iz Butana dolgo imela občutek, da sem bila na prav tako čudovitem kraju, kot je  sama dežela Oz. In v kovčku sem namesto rdečih čevljev čarovnice z vzhoda nosila barvite  butanske škornje – prav tako od tam.

Iz bolgarščine prevedla Maja Kovač

1.
Po besedah svetovne dame Sultane Račo Petrove, ki je leta 1885 prišla v Sofijo iz Tulče, »ni bilo ulic,  samo ogromne luknje in veliko prahu, ki se je ob dežju spremenil v blato in onemogočil kakršnokoli gibanje.« Po  zaslugi avstro-ogrskih, francoskih in zahodnoevropsko izobraženih bolgarskih arhitektov pa se je Sofija več  desetletij spreminjala »iz tipičnega orientalskega naselja v mesto z ambicijo, da je dobila podobo evropskih  razsežnosti«. 

2.
Pred leti, ko sem brskala po starinarnici v rahlo zahojeni ameriški zvezni državi Iowa, sem na svoje  veliko presenečenje naletela na uokvirjeno grafiko s podobo sv. Aleksandra Nevskega. V Sofiji bi grafika končala  kot popolnoma nezanimiv turistični kič, vendar me je na razdalji 9.000 km povsem nepričakovano ganila do te mere, da sem se komaj zadrževala, da je ne bi kupila. Svet je res velik, a na srečo nas dom spremlja vsepovsod.

3.
Zanimivo je, da so v knjigi Čarovnik iz Oza čevlji, ki jih je Doroteja podedovala od Čarovnika z vzhoda  pravzaprav srebrni, ne rdeči. V filmu Čarovnik iz Oza pa je bila njihova barva spremenjena v rubinasto rdečo, da  bi učinkovito uporabili takrat novo tehnologijo za barvanje Technicolor. Več parov rdečih čevljev, izdelanih  posebej za film, je kasneje dobilo ikoničen status in postalo eden najdragocenejših zbirateljskih predmetov.