Moje telo je osem hektarov chrobowiczovskega (1) černozjoma, volinijska zemlja, s krvjo in z govnom pognojena, kadar pa gospod niso gledali, tudi obogatena z izpljunki hlapca, potem je ta visoko stegoval podbradek, ki je kar prosil za nož, dokler ga gospod, ko so bili odpeljani v taborišče, niso opazili. Boki so se široko razrasli, prsi so kipeče, škoda, da ne bi bila obdelana s kolobarjenjem, a jaz ne bom rodila, kajti človek je, tako kot za dajanje življenja, ustvarjen za smrt. V sebi nosim domačo nalogo. Moja dota – nož in solzivec. Razganja me. Sem plamenometalec, ožgana, jalova zemlja, grožnja maščevanja, izrečena proti vetru, lutka, ki ne more do konca potoniti. 
Hodim po ulici in vidim vas bolje, kot vi vidite mene. Vsak od vas je krvnik. Vem, česa ste zmožni. Izbiram vas, preštejte se. Ropar, požigalec, ovaduh, posiljevalec, tat. Nepravični med narodi. V nočni tišini. Vstanite, malopridneži, božji nam ni rojen Sin. Povejte njim, s katerimi je pognojena zemlja, da dobro vedno zmaguje. Baje v vsakem od vas tli iskra, baje ste tako kot za umore ustvarjeni za dobroto in resnico. V učbenikih najdete kipe junakov, herojev po obglavljenju. Datume bitk, pobojev, noči dolgih nožev, brezzvezdne noči, ko zemlja krvi ni vpijala skrivoma. Karkoli ste storili najmanjšim, ste milijonom, milijardam storili. To ste storili na glas. Pri prižgani luči. A številke se topijo, polzijo vedno globlje, ugašajo in onemijo; rimske, arabske, enako dobre za preštevanje kruha in sovražnikovih teles. 
Tudi jaz imam svoja števila. Razdeljena sem. Sestavljena iz dvainpetdesetih kotičkov, en temnejši od drugega. Ne vem, ali sem živa ali mrtva, pokrijte me z zemljo. Begam med takrat in zdaj, stara duša, neeksplodirana mina iz vojnih časov, otrok relikt preteklosti. 
Poskušam se sestaviti v celoto. Bog me je izstrelil, zgrešil je cilj. Zdaj se je treba pobrati s tal, vstati, se otresti, nekam priti, nekaj narediti, marš, marš, Dąbrowski (2). Na sredi življenja se spuščam po tekočih stopnicah na tretji peron pekla, prvi krog. Gledam ljudi, ki se zaletavajo drug v drugega v soboto ob štirih štirideset zjutraj, ob štirih štirideset ponoči osemnajstega julija dva tisoč osemnajstega leta brezgospodovega. Izgubljeni na Glavni poskušajo vstopiti v pravi vagon. Množica se rine na Konopnicko (3) iz Vroclava v Lublin, na Słowackega, Mickiewicza, Orzeszkowo.
Kako se je imenoval vlak z živinskimi vagoni na relaciji Volinija–Sibirija, morda Dostojevski ali Tolstoj? 
Ljudje s prtljago, julija pripravljeni na sredo zime, vračajo se na periferijo k materam; matere so pripravile pieroge, nakuhale govejo juho. Pozdravijo otroke, rečejo, utrudila te je ta prestolnica, ne odhajaj v nedeljo. A potem otroci tako ali tako pobegnejo, na poti od doma do postaje pokadijo nekaj cigaret, z globokim izdihom zasedejo na vlaku sedež pri oknu, pri nogah skrivajo zaloge, zapakirane v steklo in časopise, vrnili se bodo v Varšavo in se spet izgubili, razpustili, razpršili, razleteli na koščke. 
Danes vsi vlaki vozijo v nasprotno smer. Nowa Sól, sprevodnik dvigne roke, vozni red se je spremenil, kje je to, ne vem, nima pojma, telefon je gluh, ni je, ni take številke. Mogoče ni takega mesta, mogoče so iz torka na sredo prestavili meje in bi se morala vrniti v Volinijo, v naselbino Chrobrowicze. Morda Lotka leži tam, ne pa v bolnišnici v Nowi Soli na po vojni pridobljenem ozemlju, a ne zanjo, ona ni pridobila nič. Kjerkoli že je, Bog je ne vidi. Kjerkoli že je, tako ali tako je ne bodo zakrpali. Odidem. Vstopam, prestopam. Na Zahodni vrste. Postavim se na konec.Diham izpušne pline avtobusov, grdo so se postarali zaradi nenehne vožnje. Nekdo se dere, mrzlo pivo, vroč čaj. Nekdo se polije s kropom, kipiatoka si je zaželel, ostala bo brazgotina v velikosti Sovjetske zveze po meri Gorbačova. Zapri kljun, nekdo zakliče. Što gavariš, što. V pizdiet. Vse se meša. Srečo imam. V avtobusu se je našel zadnji sedež, samo še par ur in bom nekje v lubuški provinci, v okolici Nowe Soli. 
Lotka, peljem se k tebi v gneči in lačna. Lotka, peljem se, sklenila bom krog. Bila si ena mojih mrtvih, takrat nisem vedela, košček za koščkom sem te izrezovala z družinske slike, ti si se bolje izrezala, že dolgo nisi več živa. 
Avtobus se je ustavil v tunelu pod Vislo, vsak trenutek bi lahko izbruhnil požar, pod zemljo in pod vodo hkrati, nihče se ne bi rešil. Dva dni vožnje proč Sibirija gori. Požar se da videti iz vesolja. Bog dobro vidi, dobro se zabava, štiri in pol milijona hektarov. Morda je on začel, goreči grm, naj gori, naj zgori do amena. Po tvojih osem hektarov černozjoma niti segel ni, hlapca je poslal za namestnika. Bog ni ničesar obljubljal sinu, ki je visel za grehe vseh, eden za vse, vsi za nikogar, čemu naj bi kaj obljubil tebi. Kdor veruje vame, bo živel večno, torej je lahko še slabše. Ljudje so se oprijeli večnega življenja kot muha greznice, dva tedna karantene v vicah, potem pa likof, Bog, prav to je zame pekel. Bog Oče vsakogar prime s trdo roko: steber soli, uboj, sedem suhih let, pogin goveda. Bog! Ki si Poljsko (4), pobožna želja – enajsta nadloga. 
Avtobus je pripeljal iz tunela, vsi smo živi, kakšna nesreča. Mati je klicala, nisem se javila, koliko dobrih nasvetov o pospravljanju po metodi Macondo ali Komari lahko človek sprejme, vse je zrolano, puloverji zloženi v origami, stanovanje je krožnik s sušijem, toaleta skledica za umivanje prstov, vsak trenutek se bom izbruhala vanjo, posnifala sem črtico pred odhodom iz stanovanja, v avtobusu pa je zadušljivo zaradi do filtra pokajenih cigaret, ki so jih poceni nabavili svaki. Voznik hrešči po megafonu, kmalu bo postajališče, ampak jaz zavijam v lastno garažo, me že gloda dvainpetdeseti kotiček. Poleg sedi dečko, popljuval se je, ko je polagal rime o tem, kako nekje pri Varšavi pospravlja gnoj aristokratskih konj. Ponudil je piškote, nisem hotela, že od malega ne jem sladkarij, ja, zato taka vitka, odgovarjam, uspavalne tablete so šle v joške. Nočem ga poslušati, glasno ponavljam, umolkne šele v tretje. Mati je včeraj klicala, babica je padla, leži v bolnišnici. Takrat sem tudi jaz ležala, Er je pustil mene in belo sranje na mizi. Stotaka mi je uspelo zrolati tako, da ni nič štrlelo, mama bi bila ponosna. Pomedlo me je pod zemljo, vedno je tako, ko pospravljaš prašek sam in žalosten. Spala sem cel dan, zbudil me je zvok materinega sporočila. Iztrgala bi se, ušla, četudi tja, od koder sem nekoč že pobegnila. 
Čez štiri dni bom dopolnila šestintrideset let, naključje, da sem živa, naključje, da še vedno. Še malo in dobila bom grbo. Nočem, a podrsavam kot Lotka, najprej gre glava, okoren izvidnik, šele za njo se na povodcu vleče preostanek. Mogoče bo kiropraktik pomagal, naravnal, ponovno sestavil, celo te živčno pretrgane besede, glas, ki pri prvih srečanjih prečka vzhodno poljsko mejo. To ni moj glas, nimam svojega glasu. Vse je zamotano, celo jezik. Sem klobčič živcev z neprefinjenim naglasom. 
Izginila sem izpred oči ne pod svojimi pogoji, zbežala sem. Nisem edina. Avtobusi in vlaki so prenatrpani kot živinski vagoni štiridesetega. Tretja generacija beži v Varšavo s težkimi nahrbtniki, prevaža kozarce natlačene z materinskim srcem. In potem stoka v vrstah za blagajno, ko se vrnem domov, se bom končno najedla pravega kruha. Najboljše pri mami. 
Sonce nažiga v šipe, grlo se mi suši, nisem vzela nič hrane, v nahrbtniku najdem ostanke sendviča, prilepljene na lisičjo kučmo. Sprevodnik, kričijo, sprevodnik se končno ustavi. Voznik zavije na postajo. Načenjam košček, pripravljam se na izstop. Do vrha se natankajo, avtobus in potniki. Stojim ob strani, prikovana k zemlji, kadim cigareto in pijem red bull, dva za ceno enega, moj najljubši zajtrk. Mrzlo je, čeprav sredi poletja, vrnem se po pulover. Mogoče bi si morala nadeti tudi lisičji kučmi. Ljudje sprijeti v skupinice, izmenjujejo si prežvečene misli, kje kdo stanuje, dela, koliko je zaslužil, kdaj se vrača, ne, ne bo se za stalno vrnil na konec Poljske. 
Raje bi zaspala, konjar ne dovoli. Hrka, mota se na sedežu. Vzela bi uspavalno tableto, a se ne bi rada zbudila v voznikovem stanovanju. Pelje se v pomečkani belo-rdeči črtasti srajci, nadomestek zastave, izpihuje vsebino betice v robček, vrže ga na tla. Naokoli polja, mali domovi, mali demoni, brzimo naprej, pločevinasti trojanski konj z brnečim tahografom. Telefon spušča zvoke, sporočilo od matere, ki sprašuje, če bom. Nikoli me ni bilo. 

Knjige so govorile več kot odrasli, glasneje. Padale so iz rok in zadevale ob tla, odpirale so se na slikah mrtvih. Moja soba se je dobro obnesla kot shramba, majhen otrok ne potrebuje dosti prostora, sam je kos pohištva, lahko se ga prestavlja s tal na stol, s stola na posteljo; v omarah so bile natlačene stvari »post«: postnemški porcelan, oblačila po dedku, nekaj oblek po prababici, učbenik sodne medicine s slikami utopljencev, žrtev nesreč, zadavljenih, obešenih, umorjenih, razkosanih. Družinski album, tako sem ga dojemala. Okrog slik sem risala okvirje in sončke, dodajala frizure in brke, obleke, podobne tistim iz omare, ko se je shladilo, pa krznene plašče. Za sorodnike sem si izmišljevala zgodbe, poklice, najljubše barve in jedi ter celo izgovore, zakaj nas niso obiskali. Stric, dedek, pradedek, sestrične, teta. Odrinili so na pot na konec sveta, a vrnili se bodo, čez hip, z avtobusom, v običajen avto se ne bi stlačili. Sedli bomo za mizo, treba si bo izposoditi stole pri sosedih, naši trije bodo premalo. Mogoče so oni. Mogoče so vsega tega krivi mrtvi in ne babica. Mogoče so me okužili z nečim, kar je čakalo med stranmi učbenika, z alergijo na življenje, akutnim vnetjem. Hotela sem biti taka kot oni, mrtva. 
Bila sem le začasno živo telo, živo za vse,potem me je nekaj popadlo, zrahljal se je neki zobnik, mehanizem se je premaknil, končalo se je naučeno:prosim, hvala, končalo se je: kako lep,priden otrok, nihče se ne zna opraviči tako dobro kot ona, obračala sem se v napačno smer, sedela na mrzlih tleh v kuhinji, obuj si nogavičke, Malwinka, mucka, ljubica, otročiček, srček, Bog te obvaruj, roke s temperaturo tal so me prenesle na preprogo pred televizijo, glej čebelico, ne kriči, metuljček cekinček,ti potepinček, kuža pazi z repkom miga. In potem so mrzle roke odnesle moje telo na kavč, pokrile s težko odejo, prepognjeno na pol, preveč togo, da bi me objela in uspavala. Sanjala sem tik pod površjem, metalo me je nad gladino, budila sem se in hlastala za postnemškim zrakom, vlaga je vlekla k tlom. Mogoče je vsega krivo pomanjkanja kisika, ne pa babica. 
Vsega je kriva babica, sem ponavljala svoj prvi stavek. Ne smeš, je pojasnjevala mama, a nikdar ni zanikala. Ker babica Lotka je bila kriva za vse, za mokro posteljo, za grdo vreme, za padec med igro, da me je oblajal pes. Ona pa me je klicala pokvarjen otrok, ki mu je potekel rok trajanja, takšen sovjetski. Otrok, Bog te obvaruj, komaj si začela govoriti in že zavijaš po vzhodnjaško, pa saj nihče v družini ni tako govoril, prababica je bila iz Zamościa, pradedek iz mesta Puławy, jezik pa se je sploščil po vojni, povozil ga je tank, ustrelil napev, zdaj ni o čem peti, razen če bi si kdo želel speva o čokoladnih nadomestkih (5). 
Trgala sem se bolj kot pes na verigi; menda tako kot predhodniki ni dobil imena, bil je zgolj živi, domači inventar. Jaz pa polživi. Lahko so me naklestili, jok ni zalegel, babica je že hujše stvari slišala. Bolj jo je živcirala tišina. Nekoč sem se skrila pred njo v omaro, zadušljivo od vonja po nikoli nošenih pisanih oblekah. Vrnila se je iz trgovine, ni zdržala dneva brez skutinega žepka. Ni sodelovala pri moji igri, ni klicala: hop, hop, kuku, zamešala sem jo z babico iz učbenika mrtvih. Skozi vrata omare sem slišala težko dihanje, vedno hitrejše, glasnejše. Podrsavala je iz sobe v sobo. Skočila sem iz omare in zavpila: presenečenje. Ona pa, da niti slučajno. Odšla je v kuhinjo, ni se odzivala do konca dneva, žepek je pojedla šele, ko je bil že suh.  
Ven je hodila zvečer, ko se je mama vrnila iz knjižnice. Konec šihta, je rekla, kot da bi bila v službi. Mene, inventar, je bilo možno odložiti, samo ne v omaro, tam bom izginila, izskočila v neprimernem trenutku. Na vratih sta si izmenjali opazke, spet pada, spet peklenski mraz, veter brije, jebena Poljska. Na avtobus je šla pol ure pred odhodom, bala se je, da bo zamudila. Pozabljene kapa in rokavice v predsobi je niso mogle pripraviti do tega, da bi se vrnila. Sosedje so rekli, videli smo Lotko, sedela je na postajališču, tresla se je od mraza; mama je odgovarjala, babico vedno zebe, celo na najbolj pripekajoč dan poletja. Zmrzuje v kapi, brez kape, ni važno. 
Ko je Lotka našla moj učbenik mrtvih, mi je zagrozila z očetom, jaz pa sem se polulala pod mizo v kuhinji. Tedaj je stala nepremično in strmela v lužo na vegastih, zdrsanih tleh. Ukazala mi je, naj grem v sobo. V mokri obleki sem ostala do večera. Ni povedala očetu. Do njegovega prihoda ji je uspelo pozabiti. Vračal se je pozno ali sploh ne, brezimni pes je lajal nanj, čeprav sta se razlikovala zgolj po tem, da je imel eden od njiju verigo in nagobčnik. Ko se je prikazal, sem se zbudila, zadrževala sem se, da ne bi poklicala mame, raje sem ostajala nevidna. Odhajal je ob svitu. Za seboj je puščal poprsja neživih ljudi, slike z zavaljenimi gospodi v čipkah, ki jih je imenoval portreti prednikov. Mama je basala očetovo šaro v mojo sobo. Njegovih mrtvih nisem barvala, držala sem se stran od njih. 
Po očetovem odhodu je mama premestila pohištvo, prestavljala težke omare v sobah, nič ni jemala iz njih, škoda časa, raje ga je izgubljala za živčno masiranje otrdelega vratu, mogoče se je že zgodilo, mogoče je tokrat kaj počilo, obiskala bi zdravnika, a edini, ki mu je zaupala, je že zdavnaj umrl. Vstopila sem v sobo in nisem vedela, kje bo stala moja postelja. Prihodnost je bila negotova, bala sem se, da bo ob naslednjem preurejanju moja soba dodeljena nekomu drugemu. Mogoče sem hotela izginiti zaradi mame in ne zaradi babice. Za vnaprej. Za vsak slučaj. 
Včasih je kdo potrkal na vrata, zvonec ni delal, ni bilo ne osebe ne razloga za popravilo. Sosedovi otroci s Konca tri so klicali: Malwina, Malwa (6). Babica je prišla prav počasi, jaz pa sem vsakič znova verjela, da bo sprejela goste. Ne, je rekla in gledala umazane obraze. Ni marala nereda, prepričana je bila, da sem najsrečnejša, če polulana čepim pod mizo. Ostudna babica, sem rekla, vsega je kriva babica. Pismonošo je takoj zaslutila, s kotičkom očesa z dioptrijo minus pet je bila sposobna opaziti rob modre čepice z zlomljenim orlom, ki se je za sekundo prikazala izza oguljenih zelenih vrtnih vrat. Prepoznala ga je po laježu psa, bolj divjem. Prišel je vsakih nekaj mesecev z računom za vodo, dvakrat na leto tik po praznikih pa z voščilnico z Jezusom v podobi otroka ali mrliča, v družbi britanske kraljice na znamki, vedno druge barve, in z vedno enakimi voščili – mesta ni spremenila niti vejica. Lepe praznike želi Tadek z družino. Tako so z menoj stopali v stik moji mrtvi. Enkrat pa je gospod s pošte prišel dva tedna po tem, ko je dostavil račun za vodo, junija, niti Jezus ne more tako zelo zamujati s svojim prihodom v slavi. Skutin žepek tistega dne ni šel v nič, babica je dobila zagon, kalorije so se kurile kot skedenj, ko je letela čez vrt kot Olga Bondarenko na tri tisoč metrov. Pismonoša, nič manj radoveden, je izročil paket, ovit v siv papir, razcefran zaradi malomarnosti ali nepotrpežljivosti, poštempljan po angleško, ročno naslovljen na babičin priimek in Konec deset. Pismonoša je obskakoval babico kot mačkon med snubljenjem, ona pa se je umikala, brez kakršnekoli želje po bližjih stikih. Paket je vzela pod pazduho in zaloputnila vratca. Poštar je moral stati pri ograji še dolgo, saj se je pes začel peniti od lajanja. Vrnila se je v hišo, sveženj je položila na mizo. Hodila je okoli njega, pri čemer je spreminjala uhojene stezice. Vprašala sem, za kakšen paket gre, zdelo se je, da tega ne sliši; sluh je imela dober zgolj po potrebi. Paket se je odločila odpreti šele, ko se je vrnila mama. Segla je po nož iz predala, izvedla cesarski rez, babica, diplomirana v bolečinah. Papir je vrgla v peč, požrl ga je ogenj. Mama je odprla škatlo. Iz nje je padel kos krzna. Babica je siknila, mrtva žival je molčala, dlaka in prah sta se razpršila po kuhinji, oblebdela v zraku. Takoj zatem se je iz škatle izkobacal brat dvojček. K obema kučmama je bil z buciko s stekleno modro glavico pritrjen listek. Majhen in upognjen. Na enem je pisalo: Lotka, na drugem: Ula. Moja babica in mama. Obe napisani s tresočo roko, s pisavo podobno otroški. Ne cmeri se, je rekla babica. Obračala je v roki kučmo, ki je izgubljala dlako, jo prestavljala z enega mesta na drugo kot lonec z žaltavo juho. Zaprla v omarico, vzela ven, položila v predal. Kam naj s tem, je godrnjala.

1.
Nanaša se na naselbino Chrobowicze v volinijskem vojvodstvu na ozemlju današnje Ukrajine, ki je bilo med leti  1921 in 1939 del II poljske republike.Volinija ima kot etnično mešano območje zapleteno zgodovino, polno nacionalnih napetosti; pokoli poljske manjšine na tem območju med drugo svetovno vojno že dolgo predstavljajo kamen spotike med Poljsko in Ukrajino (op. prev.).

2.
Iz refrena poljske državne himne Mazurek Dąbrowskiego (»Marsz, marsz, Dąbrowski, / Z ziemi włoskiej do Polski. / Za twoim przewodem / Złączym się z narodem.«) (op. prev.).

3.
Na Poljskem vlaki nosijo imena slavnih domačih pisateljev; tako npr. na relaciji Vroclav–Białystok vozi največji poljski romantični pesnik Mickiewicz (op. prev.).

4.
S temi besedami se začenja znana poljska katoliška domoljubna pesem Boże, coś Polskę, ki je hvalnica in hkrati priprošnja Bogu, naj obrani (oz. povrne oz. blagoslovi, odvisno od različice) neodvisno domovino (op. prev.).

5.
Gre za živilske izdelke, ki so bili popularni v času komunistične Ljudske Republike Poljske (1944–1989, uradno pod tem imenom od leta 1952), ko je bil otežen uvoz kakavovih zrn, potrebnih za proizvodnjo prave čokolade. Ta so zato nadomeščali s poceni rastlinskimi olji, kar se je seveda poznalo na okusu.

6.
Tudi poimenovanje za rastlino iz družine slezenovk, ki ji v slovenščini pravimo rožlin (op. prev.).