Kdo pravi, da mora biti vedno toplo in poceni. Danes je toplo in drago.
V košarico zlagam izdelke: karton jajc, klobaso, šunko, naj bo. Držala naj bi se brezmesne diete, a za praznike pač ne. In seštevam.
Pred letom je bilo za tak denar mogoče kupiti dvakrat toliko. Ali pa morda pred dvema letoma? Ali pa morda trikrat toliko?
Kaj smo še kupovali? Kaj bi mati dala v košarico, če bi bila tu?
Hren, rdeča pesa. Po premisleku dodam majonezo, prvo pri roki, a jo po ponovnem premisleku zamenjam za kielecko, omega tri. Poljski standard. Mati bi jo zamenjala. Ne, mati bi takoj vzela pravo.
Sprašujem se, ali jo res proizvajajo v Kielcah?
Toliko vprašanj.
Odgovor na to zadnje je na dosegu roke, dobesedno, a ne preverim. Kaj mi bo to. Mogoče se bojim, da bom na etiketi uzrl Radom, Łomżo, Staniątke.
Dodam dve sveči, po eno od vsakega od naju. Ker je Maria pri očetu, imam nekaj časa, mogoče bom šel na pokopališče, navsezadnje je čez cesto. Nakupujem namreč v Mościcah, da bi se izognil lidlu in gneči nakupovalcev, ljubiteljev apokaliptičnih prazničnih nakupov. Iščem sladkornega jagenjčka.
Sladkornih ni več, pravi prodajalka, ki jo ogovorim pri sladkarijah. So čokoladni. Takšnega nočem. Izmed čokoladnih izdelkov vzamem zajca, podoben je Miklavžu. Načakam se v vrsti, plačam, zložim nakupljeno v avto, prej ven vzamem sveči.
Za pokopališkimi vrati je tišje. Že dolgo nisem bil tu, toliko teh potk, vsaka drugačna, a hkrati podobna tisti, po kateri sem hodil nazadnje. Pravzaprav: sva hodila. Nazadnje, mislim da ob obletnici smrti, je vodil oče. Skoraj pred pol leta.
Bi bil danes zmožen voditi?
Opustim to vprašanje in izberem eno od travnatih stezic, to na desni, najbliže ograji. Krožim, čas teče, spotikam se ob grobove, neravne ploščice, vegaste tlakovce. S pogledom drsim po napisih.
Labirint je bil od zgoraj videti preprost. Preprostejši.
Ko smo jo pokopali, je bilo več ljudi še živih. Na primer vsi ti, ki me obdajajo v tem trenutku. S svežimi datumi smrti, zadnje desetletje, mlad pokojnik. Nekateri izmed tu ležečih se takrat še rodili niso.
Končno najdem, čeprav nisem imel metode.
Stojim, berem napis. Pobiram izgorele sveče v obliki božičnih drevesc različnih velikosti. In obledel plastični okrasek v obliki smrekove vejice. Verjetno od kakšne prijateljice iz ambulante, držale so se skupaj do smrti, in celo po njej. Ena izmed njih leži, če me spomin ne vara, v sosednjem grobu.
Božične jelke, ja, tu sva bila decembra, pozabil sem. Spomnim se, da nama je steklena drevesca kupila gospa Ewa, je še bila, na nekem znižanju. Cel gozdiček sva ustvarila z njimi. Ostala so tri. Postavljam jih v vrsto za križem, pri vzglavju.
Ko je umrla, je oče stal ob vznožju postelje in jokal, jaz pa sem šel ven s telefonom. Da pokličem vse po vrsti. Skušal sem ostati jedrnat in dokaj trezen.
Prižigam sveči, ki sem ju prinesel. Razklopim klop, neudobna je, prenizka. Ali pa sem jaz previsok.
Potem cigareta.
Počutim se nekako tako, kot bi srečal znanko izpred davnih let.
Pretrgala sva stike.
Ni več sladkornih jagenjčkov, obračam v mislih to frazo in ne vem: jih ni na zalogi ali pa so stvar preteklosti.
*
Poslušaj kakšno spodbudno glasbo, je rekla Elżbieta. Ne vem, mogoče My favourite things. Torej spet predvajam Coltrana.
Nedelja, vélika in dolga. Preddverje ponedeljka. Zato je ne maram – predsodek iz šolskih časov.
Sediva v očetovi sobi, barvava trikotnike. No – on barva, jaz pa, z geotrikotnikom v roki, rišem Teodorjevo spiralo.
Prej je klicala Grażyna, aparat je še vroč.
Najprej majhen pravokotni trikotnik, enakokraki. Poleg naslednji, katerega daljša kateta tvori hipotenuzo prvega. Dorišem krajšo, večji trikotnik leži na manjšem. Potem naslednji.
Hipotenuze prejšnjih postajajo katete naslednjih. In tako šestnajstkrat, mnoštvo vedno vitkejših trikotnikov, ki oblikujejo nekaj podobnega polžji školjki, konhi. Mollusca, Conchifera, Gastropoda, če prav pomnim. Rišem telo in tipalnice, nevešče, nimam talenta. Za konec oče obdela tega geometričnega trebuhonožca z voščenko.
Nič ne govori, raztresen je. Henči, čez črto si šel, bi najraje rekel.
Z Olo gre to bolje.
Prevrtim ploščo na začetek. Po sedmih minutah naslovnega komada, točno na sredini torej, se oglasi zvonec na vratih.
Kdo je?, se obiram, navlečem pulover in grem odpret.
Pred vrati gospa Piwońska s pladnjem: mazursko pecivo, skutina torta, makov zavitek in velikonočni kolač z glazuro. Ob kolaču mačice in pušpan, skromen šopek, okras. Seveda, kolač! To mi je hodilo po glavi v delikatesi, tega se nisem mogel spomniti. Z dlanmi objamem pladenj, ga položim na mizico na terasi, se zahvalim za voščilo in tudi sam voščim vse najboljše, kar mi pride na misel. Gospa Piwońska zavrne povabilo na kavo, doma čakajo gostje. Sprašuje po očetovem zdravju, odgovarjam izmikajoče. Zame je pomembna kondicija. Danes, tukaj in zdaj, je dobra.
Za konec neprijeten pripetljaj, Heidi se z njo pozdravlja ali se od nje poslavlja in pušča odtise tačk na trenčkotu v barvi vojaškega šotora. Ponudim kritje stroškov čiščenja, soseda zamahne z roko in že je ni več.
Potem Piwońska zapre za sabo vrtna vrata, pes steče vzdolž ograje, vidno razočaran je, jaz sedim na stopnicah in kadim. Za mojim hrbtom pa, kot bom izvedel čez hip, Tisti Drugi s kolača liže glazuro, pri čemer s tačkami tepta preostale slaščice.
Začenja rositi, za zdaj ne bo nič s sprehodom, kljub tisti dobri kondiciji. Sicer pa sem na kosilo povabil Mario, za danes popoldne. Treba se je pripraviti.
To niso njeni prazniki, v Ukrajini je velika noč pozneje. Prosila je za dopust, odhaja v sredo, ne bo je osem dni. Vzel sem si prosto.
Tudi meni prazniki niso najbolj po duši, pripravim torej paradižnikovo juho z rižem ali rezanci, za glavno jed pa špagete s paradižnikovo omako. Da pa ne bi bilo čisto netradicionalno, sem pripravil francosko solato. Pravzaprav jo še vedno pripravljam, moram jo dokončati.
Vstanem s stopnic, ocenjujem mačjo škodo. No ja. Kakor dobljeno.
Pripravljen sem.
Sedem za kuhinjsko mizo in na kar najbolj drobne kocke sekljam neolupljen kuhan krompir, korenje, peteršilj, zeleno. Jajca in kisle kumarice. Kisla jabolka, belo čebulo. Pedantno, enakomerno, zelo počasi.
Dosujem k sinočnjemu izplenu.
Potem dve konzervi graha. Začimbe. Na koncu sarepska gorčica, majoneza. Na desni mojim gibom sledi oče, na levi pes. Tako minevata nedeljsko opoldne in zgodnje popoldne, tako je minil del noči.
Mirno.
*
Ponedeljek, ne véliki, ampak dolgi. Je kot druga nedelja zapovrstjo, preddverje. Časovna zanka. In znova nekdo zvoni.
Oče drema, Cohen ga je uspaval. Ne pričakujem gostov.
Piwońska?
Na pragu stoji Kaśka, v ozadju Sylwia.
Kako suha, skoraj je ne bi prepoznal. Upadla lica. Rdeči lasje, taki kot Joannini, se lesketajo v bledem soncu.
Živjo.
Živjo, rečem, in ji podam roko, mlahavo mi vrne stisk. Čisto drugače kot Sylwia, ki se mi vzpodbudno nasmiha.
Vstopi. Vstopita, prosim.
Vstopita, obstaneta na stopnišču v jaknah in identičnih čevljih, med pasjimi in mačjimi skledami. Jaz v zgornjem delu pižame in kavbojkah, bos. Tišina se nenadoma stopnjuje, ker se je Cohen ravno končal. Kaśka strmi v moja koščena stopala, jaz v tetovažo na Sylwiini dlani. Na prstih indijski vzorci, pod zapestjem beseda, najbrž akronim: YOLO. Pri Kaśki pa, nad levim palcem, vprašaj – je mar zrcalen? Ja, zasukam glavo. Novost?
Končno Sylwia sleče jakno in Kaśki pomaga z zadrgo, ki se je zataknila.
Zunaj je slišati praskanje psa.
Hvala. Dedek?
V svoji sobi. V nekdanji dnevni sobi, z roko pokažem na konec hodnika, si nadenem očetov flis, superge na gola stopala, z okenske police vzamem cigarete. V škatlici so še štiri. Odprem vrata, pes steče noter.
Grem ven.
*
Potem naj bi sledilo kosilo. Ampak ga ni.
Kanček juhe, ostanki makaronov z omako so za očeta. Zase nisem imel načrtov, kaj šele za nepričakovane goste.
Na mizi stoji podolgovata skleda s tradicionalno solato, iz nje kot jambor štrli zapičena žlica. Zraven kruh, že suh. Za praznični pogrinjek je vse skupaj videti precej klavrno. Pa piškoti, ježki, za sladico. Punci sta kupili. In ta čokoladni Miklavž. Pa bi bilo lahko precej bolje, neprijazno pogledujem proti mačku. Ravnodušno se umiva.
Okras: mačice in pušpan. Vse na pražnjem prtu babice Zofie, izvezenim z drobnimi narcisami in številnimi madeži. Kronika velikonočnih pripetljajev, zadnji dve desetletji prejšnjega, prvi dve tega stoletja. Južna Poljska.
Kaśka molči in ne je, ima rdeče oči. Na svoji levi, torej z moje strani, je zgradila zid iz zavojčkov robčkov. Mora ji biti čudno, saj z regala vanjo strmijo različne Kaśke vseh starosti. Več deset, in nasmejanih. Kult vnukinje, dedkov oltar.
Oče dedek mrmra nekaj o tem, da se iz preproge kadi, da je požar in da Zenia, Zenia stoji za oknom. Pomirjam, da ga bom takoj pogasil. Prikimavam, da jo bom poklical. Odgovarja nekaj po svoje.
Danes ni prepoznal nikogar.
Sylwia kot navita govori o uprizoritvenih študijah, glavnem področju svojega zanimanja. V širšem okviru, ne le kot spektakel, temveč ritual in vsakdanje vedênje. Ponavljanje, igranje. Zakaj ljudje počnejo, kar počnejo. Sanje: štipendija v ZDA, performance studies na Univerzi v New Yorku. Prijava je oddana.
Strmim v Sylwio kot v sliko in vrč s kompotom odmaknem kar najdlje stran od nje. Naj ne pije toliko, naj slučajno spet ne odide.
Ker imamo še kompot iz suhih jabolk, celo dober je.
Ko Sylwia potihne, kot iz rokava stresam naslednje rešilne bilke s svojega področja: jezik, pragmatizem, pragmatika in performativnost v filozofiji. Performativni obrat v humanistiki. Teorija govornih dejanj. Semiotika in semantika. Povezave s poststrukturalizmom in fenomenologijo. Utelešena kognicija. Koncepcije subjekta. Rorty, Apel, Habermas, Butler. Zadnjo sem komajda povohal, ampak dobro, deluje – performativnost spola je strel v polno. Feministična filozofija. Heteromatrica. Težave s spolom. Queer theory.
V premorih pogrejem juho, prismodim makarone z omako in v zmrzovalniku najdem sladoled.
Potem očeta hranim po žlički.
Kaśkin zid se sesuva pred očmi.
Sylwii kopnijo teme.
Moje bilke pohajajo.
Kaj po pomeni ta tetovaža, spregovorim v obupu, ta krajšava na roki?
YOLO? You only live once, se mi nasmehne.
Aha, saj sem slišal nekaj o tem, prikimavam in čutim – zakaj? –, da zardevam. Pozno je.
Zapeljemo ju na postajo v Mościce.
Sporočita, ko prispeta, rečem.
Iha, konjiček, in če se potrudiš, doda oče.
*
Čas brez Marie. Bela Cerkev.
Gospa Ola pa je bolna. Vnetje nečesa, grla, bronhijev, končičev, ne vem. Osem dni in midva, mi trije, ker je pes, mi štirje, ker je še maček.
Vsakdanja rutina. Budnica ob poljubni uri, po neprespani, aktivni noči. Grenkoba v ustih. Razbolel hrbet. Razbijanje v glavi. Pekoče oči.
Rituali, ki dnevom dajejo ritem, zaradi katerega se lahko počutimo varneje v tem kaosu. Ki zagotavljajo strukturo neurejenemu toku dogodkov, jih povezujejo v namenska zaporedja, ki nekam peljejo, vsaj na videz. Ki zmanjšujejo potrebo po težavnih odločitvah, kako naprej, česa se lotiti. Venomer isti, kot zdravila, ki so stalnica. Deli dneva in odmerki. In kot čikpavze.
Najprej kopalniški obredi. Obtolčena litoželezna kad z nepriljubljenim plastičnim vložkom za sedenje. Drsenje. Telesnost, pergamentnost. Milo bo vse umilo, gobica dosegla. Ščetka, pasta, lonček. Merjenje moči v vodi. Dolgo, površno britje. Nevšečnosti. Končno higiena, nemoški vonj cvetlične trate. Bleščanje. Odsev brezbarvnih oči, povečanih skozi očala.
Potem sobni, garderobni obredi: oblačenje in slačenje, zapenjanje in odpenjanje. Trganje gumbov. Sezuvanje in natikanje čevljev. Bosa hoja.
Potem kuhinjski: zajtrkkosilovečerja. Sendvič? Umešana jajca? Mehko kuhana? Trdo kuhana? Sirov namaz? Ribni? Solata? Kosmiči? Ovsena kaša? Jogurt? Hrana za psa in mačka. Kasneje telefon in pica.
Potem nekaj za razvedrilo. Koga ogenj, koga voda, kdo v luči sonca, kdo ponoči, koga božja roka, koga zgolj sodniki, koga židan židan mesec maj, kdo počasi shira naj, koga ljubezni oblast, koga batina, koga pa glad, kdo sporazumno, po nesreči kdo, kdo v ogledalu. In če kdo pokliče, je to Grażyna. Ker ve, da sva sama. Lepo.
Potem barvice, pisane voščenke, abecednik.
Odgrinjam in zagrinjam zavese.
Ponesreči sem skuril trenutni koledar, to je bil tisti odišavljeni. Dnevi izgubljajo obrise. Internet se prekinja. Včasih pregorijo varovalke. Vse se staplja, zavozlava. Ne ločujem več dneva od noči. Kaśke od Sylwie v sanjah. Psa od mačka.
Tista osmica se je izkazala za znak neskončnosti.
Ko le lahko, ko spi, deadline je blizu, se prebijam čez učbenike. V tako imenovanih prostih trenutkih. Cele gore jih imam. Knjig, ne trenutkov. Peklenske trume. Žrtve. Medicina. Galton, Watson in drugi. Družbeni darvinizem. Rassenhygiene in njen sprevod. Jezdeci Apokalipse, drugi ti prinaša vojno, ne boš imel več miru. Delaj si zapiske.
Nekje je treba začeti, začenjam pri morskih prašičkih.
Vedno sem imel rad glodavce. Oče je pod svoje okrilje jemal nezaželene. Mati jih je sovražila. Ponoči so korakali po meni. Sanjale so se mi kopenske vojske. Cvetoči rožmarin. Pehota. Oče ne je. Jaz ne jem. Če že, pico. Konec koncev je to italijanska jed.
Potem on spi v sobi, jaz sedim v kuhinji, pred očmi pa mi plešejo besede, slike. Listam po knjigah, beležim, pripravljam si iztočnice. Pijem litre kave, goltam praške proti glavobolu. In z listki oblepljam hladilnik. Videti je, kot da bi bil iz papirja. Nove plasti prekrivajo stare.
In tako moji seznami nalog tonejo v pozabo.
*
PRAKTIČNOST
Medicina v času nacionalnega socializma se je od prejšnje in kasnejše razlikovala po tem, da so lahko zdravniki znanstveniki s pacienti počeli, kar so hoteli. Voditelji Tretjega rajha so jim za poskuse namesto miši in morskih prašičkov dali na voljo ljudi. Tisti, ki so bili uporabljeni za poskusne zajčke, so spadali v kategorijo neuporabnih, torej malovrednih z rasnega, družbenega in ekonomskega vidika. Ena najbolj ključnih je bila kategorija produktivnosti. Za neproduktivne se je našel namen, uporabili so jih v imenu zdravja prihodnjih generacij. Praktični čut.
Med načrtovalci, izvajalci, sokrivci eksterminacije so bili tudi zdravniki.
Odnosi zdravnik–bolnik so se odvijali na rampah taborišč.
Zdravniški pregled je bil selekcija za življenje.
V eni od knjig o medicini v času Tretjega rajha, ki govori o eksperimentih v taboriščih, je kot moto umeščena poved: »Zdravniki, omenjeni v tej knjigi, v svojih pričevanjih poudarjajo, da niso nikdar prekršili zdravniškega etosa.« To je napotek za nadaljnje branje. Praktična zamisel.
