Nekaj mesecev kasneje

12. avgust

»Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!«

Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s tega hriba Hagana obkolila palestinske prebivalce, streljala na njih, jim rušila hiše in jih prisilila v beg proti morju. Ljudje so čakali na pomolu, da se bodo vkrcali na ladje, odpluli proti Aki na drugi strani zaliva in se odpeljali naprej v Libanon, Sirijo. Med begunci so bili Mohamadov oče, ded, mama, teta... vsa družina. Dvaindvajsetega aprila 1948 si niso mislili, da nikoli več ne bodo stopili na to zemljo. Niso vedeli, da njihovi otroci in vnuki ne bodo nikdar videli Hajfe.

Strmo je pobočje hriba Carmel. Po dveh neusmiljenih stopniščih navzdol in čez dve cesti z najmodernejšimi semaforji prisopiham na ulico Wadi Salib. Iščem hišno številko 16. Ko mi je Mohamadova sestra nekaj minut pred tem sporočila, da je našla orumenel Daudov dokument s tem naslovom, sem bil prepričan, da sem to hišo že videl. Zmota. Tam je številka 17, pa druge številke. In park s palmami, natančno pokošeno travo in ploščadjo. Tam je gradbišče, na njem rastejo stanovanja, in v ozadju monstrum – ne vem koliko nadstropna stavba v steklu, ki zgleda kot velikanska vesoljska ladja s špičastim vrhom. Tam je mošeja. In tam pri morju so rdeče-beli žerjavi. Le številke 16 ni.

Ne obupam. Hodim po ulici Wadi Salib gor in dol. Včasih je bila to velika avenija, vsaj za tiste čase. Zdaj je le uličica, ena zadnjih v mestu, kjer še stojijo nenaseljene otomanske hiše, nekatere že precej majave. Ko se bodo sesedle, se bo še en del zgodovine izgubil v prahu, Izrael pa bo zgradil nekaj svetlečega. Hodim, si ogledujem hiše in si zamišljam, katera bi glede na meni znan opis najbolj ustrezala domu Mohamadovih prednikov. Ena od teh mora biti prava. A številke 16 še vedno ne najdem. Poraja se mi kup vprašanj.

Je hiša porušena? So sionisti po nakbi ulico razkosali, kot so naredili z bližnjim pokopališčem, in  ima zdaj hiša drug naslov? So spremenili le hišne številke? Vsaj ulica Wadi Salib še vedno obstaja. Sreča. Kajti 80 odstotkov arabskih imen ulic v mestu so spremenili.

Uganko mi lahko pomagajo razvozlati eksperti. Odpravim se proti sosednji soseski. Wadi Nisnas. Zdaj tu biva večina palestinskega prebivalstva. Moram poklicati Mohamada. Najraje ga ne bi. Sprašujem se, ali sem mu prekmalu povedal za hišo. Moral bi počakati, da se zares prepričam, ne pa da sem se predal evforiji in mu sporočil na pol preverjeno informacijo.

»Oprosti, ni mi je še uspelo najti. Ampak sem zelo blizu. Zdaj vem, na kateri ulici je. Nekaj hiš imam v mislih, morda jih je deset. Ena od teh bi lahko bila tvoja.«
»Ne skrbi. Le pusti tam šal moje mame.«
»Bom.«

Preden sem odšel na pot, je Mohamad v bar Shakira prinesel šal iz bombaža. Lepo ohranjen. Zelen, bordo, moder in z različnimi vzorci. Želel je, da nekaj njegovega pustim v Hajfi. Vprašal sem ga, kakšna je zgodba šala. Z obraza sem mu prebral, da trenutek ni bil pravi za odgovor. »Ti povem, ko se vrneš.«

Nadaljujem s hojo skozi Wadi Nisnas, v tej soseski je živela Mohamadova mama. Prispem do Bahajskih vrtov in se obrnem k severu, še malo hodim proti morju, da pridem do Fattousha. Do restavracije z razkošnim vrtom, čudovito palestinsko hrano in kavo s kardomom, kakršno sem pil pri Mohamadu, ko jo je skuhala njegova žena Aber.

Za eno od lesenih miz počakam Jafarja Faraha. Nisem prvi, ki sem prišel v Hajfo iskati hišo. Mož z gostimi lasmi in košatimi brki ve, na koga se je potrebno obrniti ob takšnih vprašanjih. Našteva ljudi, ki naj jih pokličem, zapisujem si imena in telefonske številke. Jafar zleknjen na stolu razlaga, kako je bilo dan prej na demonstracijah v Tel Avivu in kako so mu na nekem drugem protestu policisti poškodovali nogo.

Šepajoč me vodi do svojega avtomobila. V napravo GPS vtipka 'Wadi Salib Street 16'. Naprava najde naslov in naju vodi vzhodno ob pristanišču proti ulici, ki jo že poznam. Prepričan sem, da sem le še korak od najdbe. Približujeva se številki 16. Ženski glas v napravi oznani: cilj je na vaši desni. Pogledam na desno. A vidim le park. Tisti park s palmami, ploščadjo in skorajda angleško travo. Je hiša stala na tem mestu in je porušena? Mogoče. Vendar bi raje kot navigaciji zaupal ekspertom. Z nekaterimi načrtujem sestanke.

13. avgust
Kličem ljudi, ki mi jih je predlagal Jafar. Walid Karkabe pokaže precej zanimanja za zgodbo. Ima dostop do arhivov. Obljubi mi, da bo pogledal stare zemljevide. In dobivam nove informacije od Mohamadove sestre. Na dokumentu, ki ga je našla, morda ni zapisan naslov domače hiše, ampak Daudove brivnice. Tako sklenem po pogovoru z njo. Ne vem, ali želim predvsem prepričevati samega sebe, da je še vedno upanje, ali je njeno razlago res mogoče tako interpretirati. Zaplet lahko razvozlam le tako, da dokument vidim. Poslala mi ga bo. Le malo moram počakati. A nočem sedeti križem rok.

Dobim se z zgodovinarjem Mahmoudom Yazbakom. Spet pešačenje do Fattousha, spet kava s kardamomom in spet vožnja do ulice Wadi Salib. Z avtom se pripeljeva nekaj deset metrov pred park, ko naprava oznani, da je najin cilj na desni. Tam, kjer je gradbišče, na katerem rastejo stanovanja. Je tu stala Daudova brivnica? Ali morda družinska hiša s tremi sobami in velikim notranjim dvoriščem? Pogovor z Mahmoudom mi ne vliva optimizma. Razlaga mi, da hiše verjetno ni več. Veliko večino so jih porušili, tudi za tistih nekaj, ki so ostale, imajo že pripravljene načrte, kako bodo palestinsko arhitekturo v mestu dokončno izbrisali. Malo možnosti je, da bi obstala prav ta. Pa še ta salamenska številka 16 se je ugreznila v zemljo.

Slabe informacije me utrudijo. Zatečem se v Fattoush k humusu in labneju. Težka glava, težke roke in noge. Nočem se več premikati. Mohamadu še ne razkrijem zadnjih novic. Povem le Nadi. Ni presenečena. Seveda ni, saj so vendar sionisti uničil že skoraj vse palestinske hiše v Izraelu. Kakor nekoč Hagana s puškami so jih obkolili z novimi stavbami brez okusa. Zdaj vem, kaj je arhitektura nasilja. Ko sem na vrhu hriba Carmel videl stolpnici, ki se grozeče dvigata nad mestom, mi je postalo jasno. Z lahkoto si lahko predstavljam, da sta ti stolpnici vojaka ali tanka, ki Palestince podita s svoje zemlje.

Zakaj sem sploh prišel sem? Mohamad si je sam narisal sliko hiše, soseske in ulice Wadi Salib,  dedove brivnice, dobrodušne Judinje Rahel... Zdaj mu bom pa jaz uničil iluzijo. Kot so sionisti uničili palestinske hiše. Saj mi je rekel, da si je moral svobodo zamišljati, da je lahko preživel. In jaz mu bom poteptal zamisel. Je huje izgubiti hišo ali iluzijo? Je bolje poznati resnico ali verjeti? Mohamad ni vernik, tudi jaz nisem. Torej je odgovor na dlani. Ampak resnica je težja od vere.

Verjetno prav zdaj v Črnučah podoživlja vonj maminega šala in si predstavlja, kako ga bom pustil v hiši. Morda pretiravam. Morda mu hiša ni tako zelo pomembna, kot si mislim, saj ima mnogo bolj tostranskih skrbi. Morda je pomembnejša postala meni, ki sem postal obseden z njo. Ne bom mu še povedal, kašne domneve imam. Počakal bom na Daudov dokument in na Walida. Njegove informacije bodo dokončne.

14. avgust

Na Walidov klic bo lažje počakati na izletu. Odpravim se v Ako. Deset let pred nakbo so jo Daud, Bagdad in dvanajstletna Labiba zapustili in se preselili v Hajfo, kjer se je istega leta rodil Mohamadov oče Sulejman. Kdor je prišel v Ako in spraševal po brivcu Daudu, so ga ljudje napotili k Mohamadovemu dedu.

Vonjam zgodovino, ko se sprehajam za obzidjem, ki je zaustavilo Napoleonovo vojsko, in ki se je več let upiralo križarjem, preden jo je zavzel Baldwin I. V Sulejmanovi knjigi o spominih na Hajfo in Ako je na naslovnici prav to obzidje, nad njim pa Daud s tarbušem na glavi. Užijem vetrc, ki piha z morja, in občudujem minarete, pogled se mi ustavi na zeleni kupoli mošeje al-Jazzar. Tu je bil imam Mohamadov praded Saleh. Odpravim se po labirintskih uličicah in suku, ne da bi vedel, kje je živel Saleh in kje sta bili Daudova brivnica in hiša, niti ne vem, zakaj so se potem preselili v Hajfo. Kot bi pričakoval, da bom našel kaj Salehovega, vstopim v al Jazzar. Tam ni ničesar, kar bi me lahko vodilo po njegovih sledeh. Kasneje od Mohamadove sestre izvem, da je bila družinska hiša poleg turških kopeli paše Jazzarja. Velika arabska hiša je imela visoka okna z islamskimi loki, odprtim prostorom in vrtom.

Ideja, da bi se lotil iskanja še ene igle v senu, zveni preveč naporno. Vrniti se moram v Hajfo, da poiščem hišo, zaradi katere sem prišel na Sredozemsko obalo. Med vožnjo s tehnološko izpopolnjenim vlakom si lahko mislim, kako so Palestino spremenili in jo še bodo. Gradijo. Gradijo. Gradijo. In brišejo. Vendar spomina ni mogoče izbrisati. Morda tega ne razumejo. Morda ne razumejo, kar je zapisal Gabriel Garcia Marquez: »Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje.« Če bodo tako nadaljevali, bodo sami ostali brez življenja.

Pokliče me Walid. »Hišne številke 16 ni več.« Zdaj na istem mestu gradijo 180 stanovanj, na tistem gradbišču. Pošlje mi zemljevid in označen prostor, na katerem je bila hiša. Imam dokaz. Ni je več. Ne vem le, ali hiše ali brivnice. Vem pa, da je bilo poleg hiše stopnišče, ki je vodilo po pobočju hriba Carmel. Da je bil zraven brivnice bar – Radio cafe. In da je bila razdalja med hišo in brivnico okrog 200 metrov. Vsaj tako je Sulejman zapisal v knjigi. Poklicati moram Mohamada.
 
»Upam, da nisi preveč žalosten.«
»Vesel sem.«
»Vesel?
»Ja. Ker je moj glas zdaj v Palestini.«
»Tvoj glas?«
»Ja. Zdaj, ko se pogovarjam s tabo, se moj glas sliši iz slušalke v Hajfo.«

15. avgust

Pripravljam se na naslednji dan. Pišem sporočila, ki jih bom pustil na ulici Wadi Salib. V spomin si kličem Mohamadova navodila. »Če vidiš našo hišo, napiši na list papirja: 'To je dom družine Abdul al Munem.' In se fotografiraj z napisom.« S kemičnim svinčnikom dvakrat napišem: This is the home of the family Abdul al Munem. Wadi Salib Street 16.; Na naslednji list napišem imena družinskih članov, na zadnjega pa: This is a scarf of Samera Abdul al Munem. Vse skupaj zavijem v Samerin šal in ga položim v plastično vrečko.

Spomnim se še nekaj Mohamadovih besed. »Ko mi je dal oče svojo knjigo Spomini človeka iz Ake, je vanjo napisal: Mohamad in Aber, hvala za pomoč pri izdaji knjige. Sin moj, če greš v Hajfo, pojdi k morju. Ko vidiš veliko palmo, jo poljubi in ji reci: Suljeman te pozdravlja.« Da ne bom pozabil poljubiti palme.

Pokliče me Majid Khamra. Ekspert. Morda mi dokončno razjasni zgodbo. O zgodovini Hajfe je napisal knjigo. Odlično pozna lokalne zgodbe. In njegova mama se spomni časov pred nakbo.

16. avgust

Majid me pride iskat pred hostel. Odpelje me h gradbišču. »Tu ni bilo brivnice,« reče prepričljivo. Pomigne mi z roko, naj mu sledim. Narediva nekaj deset metrov proti jugovzhodu in prečkava cesto. Po ulici Omar el-Khatab greva navzdol, zavijeva levo. Hodiva mimo stavb, kjer je zdaj boljši trg, nekoč pa so bile tu palestinske trgovinice. Vidiva minaret in za njim stekleni monstrum. Po nekaj deset metrih se Majid ustavi in obrne na levo. »Tukaj je bila brivnica.« Z roko pokaže proti pritličnim vratom z aluminijasto roleto na vogalu dvonadstropne hiše iz arabskega kamna. »Še nekaj let nazaj je nad vrati pisalo Al Itihad, Enotnost.« Tako se je najbrž imenovala Daudova brivnica. »Tu zraven je bil Radio cafe.« Z Majidom sva od gradbišča do hiše, v kateri je bila brivnica, prehodila 103 metre. Ampak Sulejmanov opis v knjigi je bil približen in z leti se mu je občutek za razdaljo gotovo spremenil.

Mislim, da imam odgovor. Hiša je bila tam, kjer danes rastejo stanovanja, brivnice pa še niso podrli.     

Od veselja bi Majida najraje objel. Hiše ni več, a je brivnica in imam odgovor. Pot ni bila zaman. Vendar ni še konec. Majidu povem, kako rad ima Mohamad Mahmouda Darviša. Odpeljeva se k poetovemu bivališču. K hiši Emila Toume, pri katerem je Darviš živel, dokler ni odšel na študij v Moskvo. Dvonadstropno stavbo iz arabskega kamna fotografiram z vseh možnih strani in posnamem video, da bi ga lahko pokazal Mohamadu. Morda bo še bolj vesel, če bo videl Darviševo hišo kot svojo. Škoda, ker mi ne bo uspelo obiskati Darviševe rojstne vasi Al Birwa, a najbrž ne bi videl veliko. Le nekaj kilometrov je oddaljena od Ake, ob nakbi so jo zravnali z zemljo. A sem namenjen v Ramalo, k njegovemu grobu na hribu pod velik cedro, od koder gleda proti Jeruazlemu na eni strani in Sredozemski obali na drugi. In k figi, pod katero je ustvarjal. Le še uganko v Hajfi do konca razvozlam in odrinem.

Zadnji dokaz. Prejmem elektronsko pošto Mohamadove sestre. Leta 1943 je Daud dobil licenco palestinske vlade pod britanskim mandatom za uporabo telefona. Na dokumentu piše, da je Daudov domači naslov Wadi Salib 16 in da na istem naslovu lahko do 31. decembra 1947 uporablja telefonski priključek.

Zdaj je dokončno. Hiše ni več. Stavba, v kateri je bila brivnica, še stoji.

Počakam, da se dan približa večeru, ko se Wadi Salib in okoliške ulice izpraznijo. Vzamem vrečko s šalom in napisi. Spet grem navzdol po dveh stopniščih in čez dve cesti z modernimi semaforji. Hodim okrog parka. Spremlja me vonj po limonini travi in rožmarinu. Mimo oljk in palm prispem do gradbišča.

V tem betonu ne morem pustiti šala. Za gradbeno ograjo odvržem le enega dveh napisov, ki sporoča, da je tukaj dom Mohamadove družine. Odidem naprej proti drugim otomanskim hišam. Na eni vidim napis v arabščini z letnico 1948. Nisem edini, ki je iskal izgubljeni dom. Hodim naprej. Izberem si stopnišče z obokom na dnu in hišo ob njem. Na pol porušeno, brez strehe, a z lepimi loki nad vrati in prostorom, kjer bi lahko bilo dvorišče. Vzamem si čas. Ogledujem si vrečko s šalom in napisi, ki jih držim v roki. Zaželim si, da bi se zgodba šala nadaljevala. Pripotoval je iz Sirije v Slovenijo in zdaj je spet na Bližnjem vzhodu, tam, kjer sta Mohamdova starša odraščala. Morda ga bo kdo našel, ga uporabljal ali podaril. Morda bo na tem mestu čakal, dokler ne bodo porušili hiše in ga skupaj s kamnom odpeljali na odpad. Ali pa ga bo kakšen delavec še pravočasno opazil in ga odnesel ženi ali hčerki. Kakorkoli, del družine bo ostal pri Mohamadovih koreninah, tam, kamor sam ne more iti.

Odidem nazaj proti gradbišču. Predstavljam si, kako je živel Daud. Zarana je poljubil Bagdad, Labibo in Sulejmana, zaprl vrata na Wadi Salib 16 in se odpravil na delo. Ko je stopil na cesto, je mimo prišla Rahel. Izmenjala sta si nasmeške in se na hitro dogovorila, kdaj bo Rahel lahko popazila na Sulejmana. Pogledam proti morju, nekaj sto metrov v daljavo, kjer je bil nekoč privezan Daudov čoln. Zazdi se mi, da grem po njegovih stopinjah, ko se po ulici Omar el-Khatabi približujem brivnici. Preden je odprl ruleto na vratih, je odšel v Radio cafe na kavo s kardamomom. Potem je pripravil salon za stranke in med tem o vsakodnevnih dogodkih razpravljal z lastniki sosednjih prodajaln. Kaj so se pogovarjali 20. aprila 1948? So že vedeli, da bodo čez dan, dva pregnani iz mesta? In kako jim je uspelo pobegniti pred nasiljem Hagane? Z otroki in vso prtljago.

Grem proti zahodu, nekoliko navkreber po ulici, ki se je nekoč imenovala Stanton Street. Ob tej cesti je živele Leila Khaled. Štiri leta je bila stara ob nakbi. Gotovo se je s starši sprehajala mimo brivnice, morda je kdaj pritekla k Daudu ali v Radio cafe iskat očeta ali mamo. Pridem do štirinadstropne ovalne stavbe, ene največjih in najbolj poznanih ohranjenih palestinskih zgradb v mestu. Stanton Street 83. Tja je Daud hodil k zdravniku, k doktorju Kemalu. Zagledam se proti pokopališču, le nekaj metrov oddaljenem od ordinacije. Vidim podrte nagrobnike, zapuščene grobove, neukročeno razrast trave in cesto, ki je pokopališče razkosala na dva dela. Tu bi bil Daud pokopan, pa Bagdad, Sulejman in Labiba. Ob zgornji polovici pokopališča se odpravim nazaj v smeri brivnice proti mošeji. Naredim krog, v katerem se je Daud gibal skozi dan.

In odidem še do palme. Ne pri morju, ker se je pristanišče tako razširilo, da bi moral hoditi kilometre, če bi želel priti do pomola. Izberem si eno v parku pri gradbišču. Storim, kot mi je naročil Mohamad.

»Sulejman te pozdravlja. In Daud. Mohamad. Samera. Bagdad. Labiba...«

1. september

Mohamad si z roko prekriva spodnji del obraza in brez besed zre v računalnik. Gleda, kako sem stal na stopnišču v Hajfi in vrgel šal v zapuščeno hišo. Video se odvije do konca. Mohamad molči.

»Je v redu?« vprašam.
Še pomolči. 
»Kaj bi povedal?«
Roko odmakne z ust. Obraz se mu razjasni.
»Zdaj bi bil rad ob mami.«
Odšla sva na balkon na cigareto.

»Dal sem ti šal svoje mame, da si ga odnesel v Hajfo. To so moji geni. In tam je nova hiša. Stare ni več. Korak za korakom se vse konča. Konec.« Med ogledovanjem posnetka ni bil tako miren, kot je bilo videti. »Ko sem videl, kako si vrgel šal v hišo, sem hotel stegniti roko in ga ujeti. Le v tem trenutku sem vztrepetal.«

Na mizico postavim olivno milo in vrečko zmletega kardamoma iz Nablusa in leseno desko z Darviševim citatom, ki sem jo kupil v Ramali.

»Darviš je govoril, da je domovina spomin. Se strinjaš?« ga vprašam.
»Odgovor je v knjigi Parfum Patricka Süskinda. Spomin je vonj. Ko zmešaš vse to, kar imava na mizi, nastane nov vonj, nov spomin. Spominjam se vonja maminega šala.«
»Dišal je skoraj, kot bi bil nov.«
»Nikoli ga nisem opral.«
»Se spomniš, kako ti ga je mama dala?«
»Ni mi ga dala. Ko je umrla, sem jo prijel za še toplo roko. Okoli vratu je imela šal. Vzel sem ga in odšel. Nisem jokal.«

Spravil ga je v omaro. In si ga včasih ovil okoli vratu, v Siriji, Sloveniji in na poti. Ko so bile noči med čakanjem na azil na Kotnikovi ulici turobne in je imel občutek, da se svet okoli njega zapira, ga je uporabil namesto odeje. Na meji v Idomeniju ga je ščitil pred solzivcem, ki ga je dobil v usta in oči.

»Tekstura tega šala je na otip podobna koži moje mame. Mehka je. To je kakovosten bombaž. Postajam vesel.«
»Ampak šala nimaš več.«
»Ah... Pomembno je, da je šel iz Sirije. Enako kot cigaretnica in diskete. Nočem, da moji spomini ostanejo pri Asadu. Ko si odhajal v Palestino, sem se spraševal, kaj naj ti dam za s seboj. Prijel sem za šal, da bi ti ga odnesel, a sem ga izpustil. In tako spet in spet. Morda je mama odločila, da sem ti ga prinesel.«

Iz Sirije je šel šal skupaj z Mohamadom. A med potjo sta se ločila. Preden je prvič odplul iz Izmira, ga je pustil v Basmaneju pri fantu iz okolice Alepa, ki je delal v neki restavraciji. Če bi Mohamad utonil, ni želel, da bi se šal potopil z njim. Ko mu je v drugem poskusu uspelo priti na Chios, je znanca poklical in ga prosil, ali mu ga lahko pošlje. Prinesli so mu ga ljudje iz Rdečega križa, ki so bili ravno namenjeni v Grčijo.

In zdaj je šal v Palestini. Palestina pa v Mohamadovemu doživljanju ni več, kar je bila. »Med vojno se je moj spomin poškodoval. Porušena mesta in ubiti ljudje. Zdaj je to moj spomin. Sirija. Prej je bil Palestina. Ta spomin je name prenesel oče, na njega pa njegov oče. V begunskem kampu Neyreb poznam vsak kamen. Prav tako v soseski Sheikh Abu Bakr. To je zdaj moj spomin.«

V resnici nima le enega spomina, ampak tri. »Imam tri domovine, tri ljudstva in tri spomine. Včasih se vsi trije prepletajo, včasih ne. Zgodi se, da eden bolj živi kot druga dva. Ko si bil v Palestini, je oživel ta del spomina. Moj občutek je bil s tabo. Ti si bil tam in jaz tukaj. Noro.«

Kadar govoriva o spominu, se ne moreva izogniti tistemu, ki ga še nimava, a naju čaka za vogalom.
»Veš, pisal sem o tebi,« je nadaljeval Mohamad.
»Res?«
»Pisal sem, da si ptič. Usedel si se na letalo, odletel in priletel nazaj.«
»Ti pa leteti ne moreš.«
»Leteti. Radi bi letel. Kamorkoli bi si zaželel. Morda bi se vrnil, morda ne. Ampak rad bi poskusil.«
»Ne veš, kje bi najraje obstal?
»Ne morem napovedati, kakšna bo prihodnost. Vendar nekaj vem. Če bom šel v Palestino, se bom hitro želel vrniti. Če bom šel v Sirijo, pa ne vem. Ne vem.«