PROLOG 

Smo razgaljena stopala in izrezljane palice tistih, ki hodijo pod soncem in čakajo na veter. Če umreš, ne da bi bil hkrati ujet in svoboden, sploh nisi živel. 
Smo krepke roke in nenasitne dlani kmetov, ki se ne upokojijo. Če živiš od setve in žetve, ne moreš imeti velikih sanj, samo velike upe. 
Smo topli in porogljivi nasmehi tistih, ki sprejmejo tujca med radovednostjo in nezaupljivostjo. Vsako srečanje je eksodus, vsako razhajanje invazija. 
Smo izpraševalski pogled in izkušen sluh tistih, ki vodijo čredo in pečejo kruh. Smo nedolžni kriki otrok in maščevalna tišina starcev. 
Smo molitve na kolenih, petje ob ognju, besede, preveč omadeževane z vinom. Vonj mirte, deblo brina, trpkost sira. 
Od maestrala smo dobili svojeglavost, od morja preglednost; nosimo črn pajčolan, ki naznanja tragedijo. 
Sardinija ima eno samo zastavo, vsaka vas pa ima svojega mučenika. Naša je ženska po imenu Teresa in njena smrt je predolgo ostala skrivnost. 
Nihče ne govori o njej, tu in tam kdo vpraša, vsi pa se spominjajo. 
Teresa je bila ubita, in to povsem po naši krivdi. 

PRVO POGLAVJE 

Nekega toplega septembrskega jutra je žarek prijetne svetlobe pronical skozi okno prvega nadstropja v hiši Murrujevih in pobožal Teresino lice, kot bi naredila roka njenega moža Bruna, če ga posli v mestu le ne bi zadržali dlje, kot je predvidel. Ženska je pred kratkim na svet spravila Emilia, njunega tretjega otroka, a zaradi zapletov med porodom je bila primorana počivati. Tako se je po kakšnem tednu uklonila nuji, da bi stopila iz hiše, čeprav še ni minilo štirideset dni predvidenega počitka po porodu. Teresina odločitev, da ne bo spoštovala tradicije, se je v vasi, kot je Lolai, zdela neskončno nespoštljiva, a navajena je bila slediti svoji naravi in ravnati, kot je bilo treba, in ne kot je velela navada. 
Medtem ko si je pred ogledalom nameravala počesati dolge črne lase, so njene oči barve medu z zanimanjem strmele v odsev. Že dolgo se ni gledala tako od blizu: opazila je nekaj pegic ob robu čela, na obrazu pa bolj razvlečeno kožo, ki jo je bremenil nedavni napor. Proti ogledalu je nakazala nasmeh in to ji ga je v odgovor vrnilo, kmalu pa je njen izraz zaradi krčenja mišic postal prisiljen, zaradi česar je šibko prhnila in se ponovno zresnila. Obrnila se je proti polici in prijela najljubšo ogrlico, sa corbulo, okrogel srebrn obesek, podoben košu iz prepletenih viter, ki ji ga je podarila prijateljica Gavina na njen poročni dan. Skrbno si ga je nataknila, da ji je zdrsnil okoli vratu, in zadovoljno pokimala.
Iz omare je vzela široko črno krilo z nabranim spodnjim robom, okrašeno z barvnimi svilenimi nitmi, ter srajco iz belega lana z gumbnicama na višini ovratnika, ki ju je povezoval par manšetnih gumbov. Čez srajco si je nadela oprijet korzet iz brokata, ki so ga prav tako krasile bleščice in se je ujemal s krilom, in si obula še par črnih usnjenih čevljev s peto. Potem si je lase spela v urejeno figo in jih pokrila s svileno ruto, preganjeno v trikotnik in pod brado zvezano v pentljo. 
Ko je v roke vzela Emilia, je Teresa zapustila spalnico in se ustavila na koncu hodnika, da bi zbudila še druga dva otroka: Maddaleno, ki je imela osem let, in Francesca, ki jih je imel šest. Otroka sta pred njo hodila po stopnicah in se še dremotna sesedla na kuhinjska stola. 
Hišo Murrujevih je sestavljalo pet sob, razporejenih v dveh nadstropjih: v prvem sta bili dve spalnici, v pritličju kuhinja z ognjiščem, še ena soba za goste in majhna shramba. Vhod v kuhinjo je gledal na veliko notranje dvorišče, ki je na eni strani vodilo do zelenih lesenih vhodnih vrat, ki so gledala na cesto, na drugi pa do hlevov in majhnega prostora, predelanega v blagovnico. Teresa jo je vodila sama in jo vsake toliko založila s hrano, pijačo in orodjem, ki ga je Bruno prinesel s tržnice – sekirami, kosirji, grabljami in jutastimi vrečami –, da bi jih prodala sovaščanom in kmetom, ki so se v Lolaiu pogosto ustavljali, da bi obnovili zaloge. 
V zadnjih letih je posel tako hitro napredoval, da je družina Murru postala ena najvidnejših v vasi. Kmalu zatem je Teresa, polna optimizma, moža prepričala, naj hišo razširi še na zahodno stran in tam naredi taverno. Ženska si je nakopala novo delo, čeprav je že pričakovala tretjega otroka, in ko je bilo končano, je ta skromni lokal – z ognjiščem, nekaj mizami in lesenim pultom, ki je gledal na majhno kuhinjo – postal najbolj obiskan kraj tam naokoli. Teresa se je z otroki in obema službama ukvarjala z neutrudno predanostjo, a kaj kmalu se je tako utrudila, da je morala poklicati še nekoga, ki bi ji pomagal. 
Rita, najmlajša hči tzie Adriane – vaške vdove – je bila neizkušena in precej raztresena, a se je takoj izkazalo, da je marljiva in dobra z otroki. Njen podolgovati in radovedni obraz je bil podoben obrazu belih mišk, ki se skrivajo v hiši in se vsake toliko vrnejo pod pohištvo na obisk. Pogosto se je pojavila v kuhinji in izpustila rahel krik, podoben cviležu, ter se zadovoljno smejala, ko je videla, kako je Teresa skočila na stolu ali iz strahu potegnila roko k prsim. Dekletova preprostost se v veliki meri ni skladala z gospodaričino resnostjo, a Teresa se jo je sčasoma naučila ceniti: čeprav sta si bili zelo različni, je Rita opravila svojo dolžnost in ji bila v veliko pomoč. 
Teresa se je pojavila v kuhinji, in ko je videla Rito, ki je nameravala pred ognjiščem segreti mleko, ji je prikimala v pozdrav. 
»Grem, se vidimo pozneje,« je rekla in starejša otroka pozdravila z nasmehom. 
Potem je z obešalnika pri vhodu pograbila temen šal in si ga ovila okoli ramen; s kredence je vzela šop železnih ključev in z Emiliem v naročju stopila ven. 
Malo preden je stopila skozi zelena vhodna vrata, je Teresa zagledala Toreja, ki ji je prihajal naproti od hleva. Bil je osivel in krepek, precej večji od nje, z ozkim čelom in opaznim kljukastim nosom. Nikoli ni bil ravno družaben, in čeprav je bil prijazen in eleganten, so pogreznjeni podočnjaki in pordeli členki na obeh rokah razkrivali, da je bil po poreklu vse prej kot gospod. Že kot majhen je izgubil starše in prišel v Lolai brez ficka, ves razcapan; on in Teresa sta skupaj odrasla in skozi leta sta drug do drugega razvila bratsko naklonjenost, čeprav nista bila v krvnem sorodstvu. 
Ko se je v hiši Murrujevih začelo naporno delo in se je pojavila potreba po delavcih, je Bruno – ki se je kakšno leto pred tem odločil, da bo posloval na različnih vaških sejmih – Toreja vprašal, če bi se preselil k njim; pri hiši so potrebovali hlapca, še bolj pa nekoga, ki bi nadziral živino in pazil na Tereso in otroke, ko bi bil on zdoma. Tore je bil eden redkih, ki se je zmeraj postavil za gospodarico, tudi v neugodnih situacijah, in zaradi tega v očeh vaščanov ni bil kaj dosti več kot slabič. »Danes se obeta lep dan,« je rekel moški veselo. »Ste bolje?« 
Teresa je prikimala in dvignila roke, da bi si popravila ruto. 
»Rekla bi, da je počitek trajal že dovolj.« 
»Veste, da ne smete iti, kajne?« je odgovoril Tore. 
Ženska je iz žepa potegnila šop ključev. »Nekaj sem obljubila.« 
»Potem ga pozdravite tudi v mojem imenu,« je dodal moški, vdan v usodo. 
Teresa se je nasmehnila in na kratko pokimala, potem pa je pritisnila na kljuko vhodnih vrat in stopila čez prag. 

Na nasprotni strani ceste je pred hišo, kjer je živel Tonio, brdavs s košatimi obrvmi in maloštevilnimi temnimi lasmi, počesanimi nazaj, v polkrogu sedelo kakšnih deset moških. Ko so jo zagledali pred seboj, so od presenečenja vsi obnemeli. 
»Teresì! Nismo pričakovali, da boste tako hitro odšli iz hiše,« je naposled zamomljal Biccu, bradat starec s prebrisanim nasmeškom. 
Že od zmeraj mu je na desnem kazalcu manjkal noht, ampak ni minil dan, da ne bi šel iz hiše brez črnega pokrivala iz grobega sukna, ki so mu v tistih koncih pravili berritta. Teresa ni odgovorila, preostanek skupine pa je gledal drugam, da bi prikril zadrego. 
»Je kaj nujnega?« je vprašal Tonio, ki je stal pri vratih s praznimi kozarci v rokah. »Samo nekaj neopravljenih obveznosti,« mu je odgovorila in pospešila korak. 
»Dobro je, da si najdete delo,« je Biccu rekel ironično. »Ko smo že pri tem, zelo ste elegantni. Te obveznosti morajo biti pa pomembne …« je dodal in se obrnil proti Eliu, sivolasemu možičku, ki je sedel ob njem in s komolcem lovil ravnotežje na sprehajalni palici. 
»Kdor v mladosti spi, v starosti tarna. Lep dan,« ga je prekinila Teresa, preden je zavila okoli vogala. 
Ko je Elio slišal ženskin odgovor, je Biccuja s palico udaril po goleni. 
»Scimpru!1 Namesto da bi jo zadržal tu, si jo pregnal!« 
»Počakaj,« je zadovoljno rekel Biccu. »Vidiš, kakšna je? Tako nečimrna, da niti poklonov ne sprejema več.« 
»Še vedno nisi dojel? Do veljakov se je treba vesti kot do ognja,« je na videz učeno rekel Tonio. »Ne smeš jim biti preblizu, predaleč pa tudi ne.« 
Moški so prikimali in se spet zazrli v prazna vrata, medtem ko je kak lišček, ki je prhutal med drevesnimi krošnjami, prekinil tišino. 

Teresa je skupino pustila za seboj in v zaprtih ustih stiskala zobe, potem pa je Emilia z razdraženo kretnjo zavila v ruto. Upala je, da bo s tem, ko bo ostala doma, razvila nekakšno odpornost proti sitnosti, kot protitelesa med boleznijo. 
Od zmeraj je bila navajena na predrzne poglede drugih, a ker je bil mož pogosto odsoten, so šale moških postale vztrajnejše. Vedno se je izogibala sporom, da ne bi tvegala izgube strank v blagovnici ali taverni, a vsake toliko ji je spodletelo in se ni mogla zadržati, kar je takoj zatem obžalovala. Vsak odgovor, vsak poskus, da bi svoje ogorčenje preusmerila, tako da bi spremenila izraz ali ton glasu, je bil zaman – pa tudi dovolj, da jih je spodbudila, da so še naprej govorili, namesto da bi jih od tega odvrnila. 
Nadaljevala je spust po ozki poti, obdani z limonovci, medtem ko se je sončna svetloba odbijala od tlakovcev in na vsakem ovinku osvetljevala vhode v lolajske hiše. Z zdelanih balkončkov, ki so gledali na cesto, so odzvanjali cvileči otroški glasovi in pokljanje prvih prižganih kaminov, skupaj z občasnim šibkim škripanjem vozov v daljavi. Hiše, ki niso imele več kot dveh nadstropij in z vrati, vdelanimi v debele kamnite zidove, so bile vse napol odprte in pripravljene na nepričakovane obiske; prodajalne so nasprotno ostale zaprte, da bi si lastniki lahko za kakšno uro odpočili, čeprav jih je namesto utrujenosti pogosto premagala lenoba. 
Teresa je odrasla med temi ulicami in ljudmi, ki so jim vsak dan vdahnili življenje, a nikoli se ni počutila kot del njihovega sveta. Ko je bila med njimi, je čutila nadležno ščemenje, a si ni mogla predstavljati, da bi bila kjerkoli drugje, in ta razdvojenost ji je povzročala večno trpljenje, ki je s časom preraslo v navado.  
Kot služabnica je živela pri Collujevih, bogati družini zemljiških posestnikov, in delala za Vincenza, Margherito in njune štiri otroke. Babica, ki jo je vzgojila, ji je umrla, še preden je Teresa dopolnila osem let, tako da je postala poleg Toreja edina sirota v hiši. Mogoče ji je bil zaradi tega ali pa ker je bila podobne starosti kot njegovi otroci, gospod Collu vedno posebno naklonjen in vztrajal je, naj se nauči ročnih del, da bi si zagotovila dostojno prihodnost. Na Teresin osemnajsti rojstni dan je Vincenzo doma gostil skupino rudarjev; med njimi je bil kodrolas, visok in vitek fant, ki se je rodil v vasi nedaleč od Lolaia. Ime mu je bilo Bruno. On in Teresa sta si bila takoj všeč, in čeprav je fant zaradi kronične pljučnice že dolgo hotel pustiti delo v rudniku, je gospod Collu rade volje podprl njuno zvezo. Kljub temu da sta tvegala, da si bosta za zmeraj ostala skrivnost, je bila prav misel, da imata čas za odkrivanje drug drugega, to, zaradi česar sta se zaljubila. 
Med vodometi in zamolklim bitjem zvonov v daljavi je Teresa hodila zamišljeno in vsake toliko prekinila pot, da bi pobrala zrel oreh, ki je padel z drevesa. Na zadnjem odseku ceste, ki se je za tistim ovinkom spet vzpela proti cerkvi, je ženska za seboj zaslišala predirljiv glas. 
»Teresa, ste to res vi?«
Bila je Sofia, kovačeva žena, starejša od nje in noseča s prvim otrokom. Ko se je Teresa obrnila, je opazila, da so ženskine temne oči tiho potovale od rute do čevljev in pregledovale njeno postavo. 
»Zdravi ste, hvala Bogu. Ampak kaj počnete zunaj hiše? Ali kaj potrebujete?« je dodala in eno roko spustila na trebuh. 
Teresa se je pretvarjala, da očitka ni zaznala. »Ne, hvala, računam, da bom hitro opravila. Kmalu boste na vrsti tudi vi, kajne?« 
»Če bo le Bog dal! Prvi meseci so bili naporni, zdaj pa je samo še vprašanje časa. Upam samo, da ne bo neprijetnih presenečenj.« 
Teresa je spustila pogled in Sofia je izbuljila oči, ko je ugotovila, kaj je naredila. 
»Seveda nisem želela reči … Skratka, vam gotovo ni bilo lahko. Ampak otrok je v redu, kajne?« je vprašala in se nagnila naprej. 
Teresa je prikimala in nagonsko pobožala Emilia, da bi se otresla zadrege.

1. Neumnež.