Vsa dvigala vodijo v pritličje

Že pol ure je krožila po hodnikih Preklete stavbe in ni mogla najti Presnetih vrat. Šla je mimo številnih napisov – »Strohnela«, »Pederska«, »Frajerska«, »Kulska« in »Od kod so ta vrata?«, ampak o Presnetih ni bilo niti sledu. Vsakič, ko je morala obiskati to stavbo, je bilo kot prvič, četudi je bil to morda že njen deseti obisk. Njeni koraki so odmevali po enoličnih hodnikih, ko je poskušala stopati samo po belih poljih tal s šahovskim vzorcem. To ni bilo nujno. Je pa bilo zanimivejše. V nekem trenutku, ko je bila že povsem obupana, so se pred njo pojavila rdeča vrata. Prebrala je napis. Vstopila je. 
»Dober dan!« 
Sprejemno okence je bilo prazno. Pogledala je naokoli. V prostoru je bilo okoli deset okenc, ampak vsa zaprta, prazna, zapuščena. 
»Dajte, no, kako dolgo vas bom še čakala?« je zamrmrala starejša ženska, ki se je čudežno prikazala za mizo za plastično pregrado. 
»Prišla sem oddat dopolnitev davčne napovedi. Za plačan davek na nepremičnine.« »Ah, tega ne delamo.« 
»Rekli so mi, naj se obrnem na vas, ker je v prvi napovedi napaka.« 
»Dajte mi dokumente,« – je ženska iztegnila roko, jo položila k odprtini in se namrščila, kot da bi hotela pokazati, da jo vsak gib stane neznanskega napora. Lidija je podala prvo mapo in se sklonila za drugimi, ki so bile v njeni torbi. Uslužbenkina roka ji je kot vzmet iztrgala dokumente iz rok. Preden se ji je uspelo vzravnati, je Lidija zaslišala njen razdražen glas. 
»Toda to niso vsi dokumenti.« 
»Ja, tukaj so še preostali,« jih je Lidija podala, ženska pa jih je še bolj grobo potegnila k sebi. »Kaj je narobe s potrdilom? Saj je pravilno.« 
»Da, ampak dokumenti vaših sodelavcev niso bili.« 
»Kaj pa je narobe z njimi?« 
»Borjana Simova ne bi smela biti napisana. Umrla je.« 
»To ni moj problem.«
»Na koga pa naj se potem obrnem?« 
»Še enkrat plačajte in vam bom izdala novo potrdilo.« 
»Ni treba, da je novo, želim le zamenjati eno stran starega.« 
»Strani ne moremo kar tako spreminjati. Če so sodelavci kaj zašuštrali, pojdite k njim.« »Sem jih že klicala, rekli so mi, naj se oglasim pri vas.« 
Gospa za pultom je že odložila dokumente pred odprtino in ni slišala (ali pa ni hotela slišati) Lidijinih pojasnil. 
»V četrtem nadstropju so v sobi Bemti, modra vrata. Pojdite tja in se pozanimajte.« 
Seveda je komaj dobila dvigalo, ki gre do četrtega nadstropja. Vsa dvigala v Prekleti stavbi so bila menda oštevilčena do obiskovalcev prijazno, pri čemer je vsako dvigalo vodilo le do določenih nadstropij. Mišljeno je bilo, da v njih ne bi bilo preveč gneče. To je pomenilo, da je bilo iz nekaterih nadstropij težje priti v druga, ker je bilo treba zamenjati dvigalo. Lidija je to razmeroma hitro dojela. Ugotovila je tudi, da se vsa dvigala spuščajo v pritličje, in sklenila, da je najlažji način za premikanje, da se z naključnim dvigalom spusti in tam poišče tistega, ki jo bo popeljalo v pravo nadstropje. 
Tako je naredila tudi sedaj. In čeprav se je hitro znašla, je trajalo celo večnost, da je našla sobo Bemti poleg stranišč v četrtem nadstropju. Če bi ji po tej sobi postalo slabo, bi imela vsaj kam bruhati. 
Vstopila je. Tam je kar kipelo od dela. Dejavnosti sicer niso bile povsem delovne, aktivnost pa je bila na vrhuncu. Gospod v kotu zadaj je streljal v računalniških igricah in nekaj kričal v mikrofon na slušalkah. Poleg njega si je gospa srednjih let lakirala nohte. Nekdo je bral, nekdo je samo šumel s papirji. Ob avtomatu za lističe je stal varnostnik. Ko je Lidija za seboj zaprla vrata (malo glasneje, kot bi bilo treba), se je varnostnik zbudil in jo povabil, naj si vzame listek. Pritisnila je gumb na avtomatu, čeprav je bila edina stranka. Njena številka – 1313 – se je takoj izpisala nad tretjim okencem. Za odprtino je sedel gospod srednjih let s plešo in velikimi očali. 
»Kako vam lahko pomagam?« 
Lidija se je začudila prijaznosti uslužbenca. 
»Sodelavci iz sobe Presneta me pošiljajo v zvezi z davčno napovedjo.«
»Naj vidim, ali ste za sem.« Iztegnil je roko in vročila mu je dokumente. »Pri potrdilu o dedovanju je bila napaka.« 
»Naj pogledam. V sistemu je vse videti v redu.« 
»Ne vem, zakaj to ni zavedeno v sistemu, ampak Borjana Simova bi morala biti označena kot pokojna.« To očitno ni bilo javno označeno. 
»V redu, kaj pa naj naredim glede tega?« 
»Načeloma lahko jaz to popravim, vendar mi morate prinesti mrliški list.« »Kako naj pridem do njega?« 
»Zelo preprosto je. Vrnite se v pritličje, najbližje dvigalo je takoj na drugi strani stranišča.« »Aha …« 
»Potem morate okrog, dokler ne pridete do stopnišča, greste dve nadstropji nižje, potem levo, pri krožišču desno in vaša vrata so tretja na desni – črne barve.« 
»Hvala!« 
Lidija ni bila prepričana, ali si je v celoti zapomnila navodila, pred gospodovimi velikimi očali pa ji je bilo nerodno prositi, naj jih ponovi. 
»Potem se lahko vrnete in bomo vnesli podatke o smrti. Delamo do 16.00.« 
Vedno so rekli, da delajo do 16.00, čeprav je na vhodu stavbe pisalo do 17.00. Ni bilo jasno, ali so si to enourno razliko izmislili zaposleni, da bi odšli prej ali da bi obiskovalci pravočasno pred koncem delovnega dne zapustili stavbo. Lidija je v vsakem primeru upala, da bo opravila, kar se je namenila, v štirih urah. Skoraj tekla je med nadstropji. Za vsak primer. Kljub nerazumljivim navodilom je brez večjih težav našla črna vrata. Zmedla se je le pri t. i. krožišču, ki je bilo le še ena zaokrožena avla. Zadnja od treh, a največja. Pokljukala je. Zaklenjeno. Lidijo je postalo za trenutek strah, da je delovni čas te sobe drugačen, potem pa je ob strani zagledala zvonec − za Peklensko sobo. Pritisnila je nanj. Skoraj v istem trenutku je zaslišala škrtanje in vrata so se odprla sama. Lidija jih je previdno potisnila in vstopila. Stene in tla so bili črni, in če ne bi bilo slik (med njimi Boschev Pekel in Goyev Saturn požira svojega sina), bi bilo nemogoče ugotoviti, kje se eno konča in drugo začne. Za črno mizo je sedel rdeč lik. Imel je veliko modro oko, ki človeka hipnotizira, sijoče rdeče lovke in bleščečo rdečo obleko – nekoliko temnejšo od kože po telesu.
»Dober dan,« je komaj spregovorila Lidija. 
»Dober dan, predvidevam, da ste prišli po potrdilo.« 
Lidija je prikimala v odgovor. Postava je odprla enega od predalov svoje mize. Iz njega se je dvignila bela svetloba in zaslišal se je zvok, ki je spominjal na neki napev. Lidija ni mogla povsem razbrati melodije ali besedila, ker se je predal prehitro zaprl. 
»Sedite, prosim,« je rekel uradnik in pokazal na fotelj. »Povejte ime pokojnika.« »Borjana.« 
»Borjana …« 
Z eno roko je uradnik nakazal proti Lidiji, naj nadaljuje, z drugo je pregledoval mape v omari poleg pisalne mize, s tretjo pa popravljal sliko za seboj. Lidijin um je bil prezaseden z ugotavljanjem, od kod se je vzela tretja roka, in je zato potrebovala še nekaj sekund, preden je lahko nadaljevala. 
»Simova.« 
V trenutku, ko je izgovorila priimek, je uslužbenec nehal brskati. Izvlekel je mapo. 
»Tako.« Odprl je mapo. »Umrla je 5. maja letos. Torej pred kratkim. Vidim, da je postopek končan in bi morali že imeti potrdilo.« 
»Nisem njena neposredna naslednica, urejam samo neko delitev premoženja, ampak v dokumentih ni zavedena njena smrt. Sem so me poslali, da prevzamem mrliški list in ga odnesem v pisarno Bemti, da bodo Borjano Simovo označili kot pokojno.« 
Lidija se je začudila, da ji je uspelo povedati vse to med tem, ko je vanjo s pričakovanjem strmelo veliko modro oko. 
»Ah, ti iz pisarne Bemti so precej nesposobni. Naj jaz izpolnim. Imate podatke?« Lidija je podala eno od map. 
»Izvolite! Hvala vam!« 
Lik je začel izpolnjevati dokument. Lidija se je trudila, da ne bi bolščala v oko. Zdelo se ji je grobo. Bila je vesela, da lahko vika, saj ni bila prepričana glede spola uslužbenca. Bilo pa je prepozno, da bi vprašala. Uradniško okolje pa niti ne predvideva takšnih vprašanj.
»Tako. Tukaj imate.« 
List je pustil pri strani in nato odprl Lidijino mapo. 
»To bom pa vzel. Tega ne potrebujete več.« 
Ni ji pokazal, kaj jemlje od tod, ampak Lidija je čutila, da ji ni treba oporekati. 
Uradnik je odprl naslednji predal. Lidija je poskočila, ko so se iz njega izvili piski in ogenj. Plamen je obarval sobo v rdeče. Lik je položil vanj stare dokumente. Razletele so se iskre in pepel. Predal se je zaprl in uradnik se je otresel saj, ki so se oprijele njegovega lesketajočega suknjiča. 
»Tako.« Uradnik je podal list Lidiji. »S tem se vrnite k sodelavcem. Naj vas ne skrbi, da se naslov na dokumentu ne ujema s tistim, kar so zahtevali, vseeno je.« 
S tresočimi rokami ga je vzela in pokimala. Izstopila je in si oddahnila. Pogledala je papir. Pisalo je: »Potrdilo o smrti«. Izkazalo se je, da so v pisarni Bemti res mislili to. Šlo je za nov dokument, ki je pospešil postopek. Kaj točno je pospeševal, ji ni bilo jasno. Čeprav je bila edina, ki je čakala, so jo spet povabili, da vzame listek. Pristopila je k okencu, kjer so jo ošteli, ker si je vzela novo številko. Morala bi takoj k isti osebi, ki jo je obravnavala že na začetku. Kljub prepiranju med uslužbenci, je gospod z velikimi očali zaključil zadevo. Napisal je nekakšno opombo in rekel Lidiji, naj se s tem vrne v pisarno Presneta. Lidija se je spustila do pritličja in poiskala dvigalo za drugo nadstropje – na istem mestu, kjer so bila rdeča vrata. Tokrat je že z vhoda videla uslužbenko na okencu. Šla je k njej in ji izročila zapis.
»Kaj je zdaj to?« je zaničujoče vprašala. 
»Vaši sodelavci so mi dali to. Rekli so, da mi boste na podlagi tega izdali dopolnitev davčne napovedi.« 
»Poglejte, gospa,« je začela, ne da bi sploh pogledala zapis, »rekla sem vam, da ne morem kar tako izdajati dopolnitev. Te zadeve so plačljive.« 
»Torej naj plačujem za napake vaših sodelavcev?« 
»Mar naj jaz plačujem za njihove napake?« 
»Ne, samo eno stran mi natisnite,« je rekla Lidija skozi zobe. Če bi lahko zdaj spodvila roke, jih vtaknila skozi majhno odprtino okenca in zadušila uslužbenko, bi verjetno to tudi naredila. Preden je prejela naslednji zajedljiv odgovor, je za seboj zaslišala znan glas.
»Je vse v redu?« je povprašal moški v črtastem kompletu in modri srajci, v katerem je Lidija prepoznala nekdanjega sošolca iz gimnazije, Peša. 
»Pešo, živjo!« 
»Kaj se dogaja? Slišim, da se nekaj prepirate tu.« 
»Saj to ni prvič danes. Kako nisi nič slišal pred tremi urami?« je rekla Lidija in z jeznim pogledom prestrelila namrščeno uslužbenko. 
»Samo nekaj sem prinesel. Pisarno imam v zadnjem nadstropju, ampak sem dvigalo zamenjal v tem. In sem slišal, da tu nekaj kipi.« 
»Moji živci.« 
»To ni v redu.« Obrnil se je k uslužbenki. »Uredi ji, kar potrebuje, zaradi nje sem zdelal kemijo.« 
Lidija se je nasmejala. Uslužbenka je ostala še naprej namrščena. Pešo je obema pomahal. Z Lidijo sta si obljubila, da se bosta kmalu videla, z jasnim zavedanjem, da se to ne bo zgodilo. Še preden se je obrnila k okencu, je zaslišala tiskalnik. Ko je stopila spet k majhni odprtini, je tam že ležala popravljena stran. Uslužbenke ni bilo. Ura je bila 16.01. Delovni čas se je končal točno ob 16.00.