Maksim je stopil na ulico. Ob robovih pločnikov so ležali umazani kupi snega, ki so se zaradi včerajšnje otoplitve nekoliko stopili. Iz lekarne je priteklo dekle v belih natikačih in z vso močjo zagnalo agregat. Ta je poskočil in zabrnel. Zasmrdelo je po bencinu. Naprej, vzdolž ulice, so se eden za drugim prižigali agregati in hrup je postajal neznosen – kot da bi hodil po gradbišču, kjer drobijo asfalt. Maksimu je postalo dolgčas, zahotelo se mu je oditi v vas, a ni se želel videti z Edikom in Elizo, ki naj bi danes opoldne odšla, potem ko bi počakala na Ljubo. Raje je nadaljeval svojo pot po mestu, ki je neprestano brnelo in poskakovalo. Sploh ni vedel, kaj bi počel – v njegovem stanovanju so živeli begunci, ki jih je sprejel, medtem ko sta z očetom živela na vasi. Ti so čakali priložnost, da bi se vrnili domov, a zdaj je bilo jasno, da se to ne bo zgodilo kmalu in da njihovih domov verjetno ni več. Lahko bi šel v kakšno kavarno in tam sedel z knjigo nekaj ur, nato pa povprašal, ali je že mogoče iti v vas. V izložbah kavarn so bili neki neudobni stoli s tankimi nogami – očitno zato, da tam ne bi mogel sedeti več ur. Hodil je naprej po ulici, dokler ni prišel do umetnostnega muzeja, ki je bil, na njegovo presenečenje, odprt. Na blagajni je visel napis »za upokojence in vojne veterane brezplačno«. Maksimu je bilo prijetno, da ga mlado dekle na blagajni ni vprašalo, ali je slučajno upokojenec. V prostorni dvorani z belimi stenami je v kotu na stolu sedela starejša gospa. Preko ramen je imela velik volnen šal, na nogah pa tople copate. 
Maksim ji je pokimal, ko je vstopil v dvorano. 
Ena stena v dvorani je bila popolnoma prazna – ostali so le kavlji, drugi dve sta bili delno zapolnjeni z umetninami. Slike so visele na vsakem drugem kavlju. 
– Del zbirke so evakuirali, – je tiho rekla gospa. Njen glas je odmeval po prazni dvorani. – Torej so ostale le... povprečne? – je vprašal Maksim. 
– Zakaj pa »povprečne«? – je mirno odgovorila galeristka. – Preprosto tiste, ki imajo manjšo umetniško vrednost. 
– No, saj pravim, »povprečne«. 
Maksim je pomislil, kako neprijetno bi bilo zdaj biti ena od teh slik, medtem ko so tvoje dragocenejše kolegice evakuirali. Pomislil je, kako je dobro, da so njegove slike le v zasebnih zbirkah. Ampak ali so jih lastniki odnesli s seboj? Verjetno ne. Verjetno visijo nekje tako kot te – z manjšo umetniško vrednostjo. 
Za oknom se je skozi debele muzejske stene zaslišala sirena za nevarnost. Galeristka je vstala in mirno naznanila: 
– Po službenih navodilih med zračno nevarnostjo obiskovalcem po lastni želji ponujamo možnost umika v zaklonišče. 
Maksim se je počutil kot šolar in poslušno odkorakal za galeristko. 
V zaklonišču je bila lesena klop, zeleno oblazinjen stol in bele opečnate stene. Tam je tudi že sedelo dekle iz muzejske blagajne. 
– Dober dan še enkrat, – je pripomnil Maksim. 
Dekle je prikimalo. 
Maksim je sedel na klop poleg nje. Galeristka pa je sedla na svoj prestižen oblazinjen stol in iz škatle pod njim izvlekla pletilke. Na njih je visela napol dokončana rumena nogavica. Pri priči se je lotila pletenja. 
– Oh, čutim, da bom danes te dokončala, – je rekla. – Te dni ni bilo niti ene sirene, delo je zastalo. Prejšnji teden sem končala dva para. 
– Ninelj Konstantinovna plete nogavice za naše fante na fronti, – je reklo dekle. – Da jim ne bodo noge zmrzovale, – je resno rekla galeristka in se pri tem na rahlo ugriznila v ustnico. – Vsakemu paru dodam še ikonico. Ne morem reči, da verjamem, ampak naj bo. – Naj bo, – se je strinjal Maksim. 
V kleti je bilo tiho, slišati je bilo le zvok pletilke, morda celo, kako nit zdrsne na svoje mesto. – Kako se vam zdi muzej? – je prekinilo tišino dekle, očitno čuteč potrebo, da zapolni tišino. – Nisem še uspel vsega pogledati. Videl sem le tisto, kar ni bilo evakuirano. – Tudi te so dobre. Meni je na primer nočni pejsaž iz prve dvorane veliko močnejši od marsikatere evakuirane slike, – je reklo dekle in zopet utonilo v tišino. 
– Res je, – je dodala galeristka. – Nekatere od evakuiranih so bile res slabe. Pravzaprav sem vesela, da so nekatere odnesli. 
Čez trenutek sta v zaklonišče vstopila varnostnik in mimoidoči. Varnostnik je imel sive brke in krzneno kučmo. 
– Živjo, dekleta, – je rekel čuvaj, nato, ko je zagledal Maksima pa je dodal: – In gospodje. Mimoidoči, moški z očali in v kratkem sivem plašču, je sedel na rob klopi. Maksim je takoj ugotovil, da je tujec, ki je prišel zaradi napisa shelter na vhodu. V roki je držal prižgan telefon. Najbrž je bil uslužbenec katere od neštetih misij. Mogoče novinar, čeprav ni tako izgledal. Diplomat? 
– Pripeljal sem vam družbo, da bo enako deklet in moških, – se je zasmejal varnostnik. – Dvomim, da bo kdo streljal na umetnostni muzej, – je reklo dekle, kot da bi skušalo pomiriti samo sebe. 
– Njim je vseeno – je zamahnil z roko varnostnik. – Streljajo, kamor pade. Potem pa bodo objasnjevali, da je imel tukaj NATO bazo. Moji otroci so odšli na Nizozemsko, pravijo, da dežuje, a je zelo lepo. Pa ti, Mirosja, zakaj ne greš? Dvajset let ti je, imaš še čas živeti in doživeti. 
– Jaz bom doma, – je rekla. 
Imela je zelo tanke prste in zapestja, kot da bi pripadala neki drugi vrsti. – Ljubezen ima tukaj, – se je oglasila galeristka. 
– Oh, še boš imela teh ljubezni, – se je pretegnil varnostnik in dodal: – Grem gor, preverit kaj se dogaja. 
– In kaj boš tam preverjal? – galeristka je zaključila vrstito in preložila klobčič volne na drugo stran pletilk. – Ti si mi pa res pravi obveščevalec. Sedi tukaj, – je dodala, – slab občutek imam. Na tujčevem telefonu se je zaslišal signal za konec nevarnosti. 
– Čisto zanič je ta tvoj občutek, – je rekel čuvaj. Glas iz telefona pa je dodal: May the force be with you. 
– Dali bi človeku vsaj dokončati, – je rekel Maksim, ko je vstal. – Nečloveško. Glaristka je pospravila nogavico nazaj v škatlo. 
– Boste videli, med prazniki bodo streljali, kamor bo letelo, – je rekla. 
Ko je sirena utihnila, so se vsi vrnili v galerijske dvorane. Maksim je nadaljeval z ogledom slik, vendar je vsako od njih gledal skozi prizmo dveh svetov: tistih, ki so bile rešene, in tistih, ki so ostale. Z vsako novo sliko pa se je občutek, da njegovih slik ne bodo nikoli evakuirali, le še krepil. 
– Hvala, – je rekel dekletu ob izhodu. – Veliko sem izvedel o sebi. 
– Lep dan vam želim, – je kratko odgovorila. 

Maksim je spoznal, da je dekle v tisti silni fazi zaljubljenosti, ko ne vidi ničesar in nikogar okoli sebe. Kakšna sreča, je pomislil, se zaljubiti v teh časih. In hkrati, kakšna nesreča. Toda je sreča vseeno le večja, si je rekel, ko je zapuščal muzej. Spomnil se je včerajšnjega prizora z Jano ob peči. "Sredi belega dne!" je pomislil Maksim, in dolgo pozabljena toplina se je razlila po njegovem trebuhu. Morda, je pomislil sam pri sebi, je bil to prvi človeški občutek, ki ga je doživel po šestih mesecih. 
Zima je požirala preostale dni, jih krajšala – čas se je pomikal proti zimskemu solsticiju, in ob tretji uri je nebo že postajalo sivo, mesto pa se je pogrezalo v hladen mrak. Ulične razsvetljave skorajda ni bilo, edini vir svetlobe so bile izložbe trgovin in kavarn, ki so na spolzkem pločniku puščale nejasne svetlikajoče se lise. Ko je stopil iz muzeja, je Maksim hodil od ene takše lise do druge in zrl v izložbe, ki so skrivaj ponujale praznično vzdušje. To je bil prvi Božič po začetku velike vojne, ni bilo jasno, kako in zakaj bi bilo sploh potrebno karkoli praznovati. Kljub temu so božične lučke svetile v skoraj vseh oknih, vendar predvsem zaradi praktičnega razloga akumulatorskega osvetljevanja, vsiljivo ustvarjajoč praznično vzdušje in prebujajoč spomine na praznike iz preteklih let, ki so zdaj delovali nedosegljivi in nepotrebni.