3
Izbris spomina
Človek

»Kako ti je ime?«
Moški, ki me izprašuje, vsekakor ni čarovnik. Človek, seveda, tudi ni.
»Se spomniš vsaj svojega imena?«
    Ne, trenutno ne, pa vendarle ne bom zagnal panike, ker vem, da se mi vse to samo sanja. Zdi se mi, da sem v sobi za bolne. Ležim v majhni postelji in roke imam povezane vse do ramen kot mumija. Ob meni sedi mlad moški, tako mlad, da bi zanj skorajda lahko rekel, da je šele fant, a je vseeno videti nekam pomemben, do mene pa je nekoliko formalen, zato se odločim, da ga bom v teh sanjah imenoval za mlajšega moža. Ušesa ima tako nadrealistično dolga in groteskno koničasta, da vem, da se vse to v resnici ne dogaja – da se ne more dogajati. 
    Moški prikima, čeprav nisem rekel ničesar, nekaj zamomlja in od nekod izvleče beležnico ter vanjo z neobičajno čitljivo pisavo zapiše: Imena se ne spomni. Nato pogled odmakne od beležnice in me še enkrat preuči: »Kako se počutiš, fant?«
Pustim, da mi odmev njegovega glasu napolni glavo, dokler izgovorjene besede zame ne dobijo pomena: sprašuje me torej, kako sem. Njegovi uhlji me medejo. Ugotovim, da me motijo tudi njegove podolgovate in zelene oči, ker so preveč … podolgovate … in zelene. Še enkrat se spomnim, da me je vprašal, kako se počutim.
Odgovorim mu, da se počutim v redu. Moški zapiše: Počutje: v redu (rahlo nepriseben).
Namrdnem se. »Nisem nepriseben.«
Zanikanje. »Od kod si prišel?«
Ne vem. Ne spomnim se. 
Ocenjujoče me pogleda. »Človek si, kajne?«
Ničesar ne rečem. 
Na srečo mi že zastavi naslednje vprašanje: »Česa se nazadnje spomniš?«
Kot da se ne bi imel pod nadzorom, nemudoma zdrdram tisti grozni stavek: »Mojemu odsevu nekaj manjka.« Zakaj sem to sploh rekel?
»Pred belo sobo,« moški natančneje opredeli svoje vprašanje. 
»Človek sem, ja,« zmedeno bleknem. Nerodno se spogledava, nato pa moški zapiše: Počasno dojemanje (verjetni vzrok: infectio hominis).
Našobim se. »Hvala lepa.«
Dolgi kostanjevi lasje mu ob pisanju zdrsnejo izza ušes in jih prekrijejo, in zazdi se mi, da zdaj lahko razmišljam nekoliko trezneje, a si jih nato popravi za uho in me znova zmede. Vpraša me: »Kako se lahko spomniš, da si človek, čeprav se ne spominjaš ničesar drugega?«
Skomignem. »Ali … ni očitno?« Čeprav pravzaprav ni. »Ne vem … preprosto vem.« Kot sem se rodil v človeškem telesu, sem se rodil tudi z zavedanjem tega, da sem pač človek – eno pride z drugim. Ampak če nisi človek, tega ne razumeš, zato se ne mudim s pojasnjevanjem teh zadev neobstoječemu obsojajočemu zapisovalcu.
A ta, za čuda, deloma razume, kaj sem hotel povedati: »Potem mi naštej vse, kar ti je povsem jasno.«
»Aaa, no, te osnovne reči …« V mislih poskušam sestaviti nekakšen seznam, a vse v moji glavi ravno v tem trenutku postane sivo na sivem. »Čarovnik sem, ampak brez magije.« Da bi pridobil nekaj časa za razmišljanje, mu povem to, kar sem enkrat že rekel. »Am … in trenutno spim v neki sobi za bolne in sanjam.« Ker samo sanjam in ne morem ničesar izgubiti, še dodam, »in vaša ušesa so videti, kot bi jih ošilili«. Vse bolj zabavno se mi zdi tako neovirano in popolnoma iskreno klepetati s podobo iz sanj, zato pristavim: »Vsake toliko časa slišim neke glasove, ki ne prihajajo od nikjer.« Tu končam in gledam, kaj piše.
Starost ocenjujem na 14 do 15 sončevih krogov.
Bela soba – brez učinka. Dečku se ni uspelo dovolj poglobiti vase, da bi našel spomine. (?)
Nepopoln izbris spomina: ne spomni se ničesar iz svojega preteklega življenja. 
Nima nikakršnega znanja o bitjih čarovnije ali o trenutnih okoliščinah. Ve, da je človek in kaj to pomeni. Ve, kdo so čarovniki, vilinov ne pozna. Deloma socializiran (ima vsa osnovna znanja – razvite govorne in motorične sposobnosti).
Misli, da doživlja nočne iluzije (simptom bolezni človeškosti). 
Motnje koncentracije.
Sliši neke glasove???
Zakaj je nehal pisati?
»Lahko natančneje opišeš, kaj si mislil z glasovi, ki jih občasno slišiš?« 
Njegove oči postanejo še bolj podolgovate in še bolj zelene, njegovi uhlji pa tako koničasti, da me bodejo v oči. Normalno, da se ne morem zbrati. Nobenih motenj koncentracije nimam, presneto. »Nobenih glasov ni. Samo zdelo se mi je.«
 Sliši neke glasove??? Moški prečrta zadnji stavek, jaz pa še enkrat preberem prejšnjega.
Misli, da doživlja nočne iluzije – aha, torej sanje? – (simptom bolezni človeškosti). 
… Torej … Čakaj malo. Kaj zdaj?
Zna brati, čeprav je človek. Sproti bere te zapiske. Vidno ga vznemirjajo. Sposoben je čustvovati. Priseben.
Ustavi se. Previdno me pogleda, kot bi me nameraval nekaj vprašati … Nekaj, česar me najraje sploh ne bi vprašal. 
»Si že kdaj slišal za razduševalce?« 
Nerodno se gledava. 
»Veliko dela bomo imeli s tabo.«
Kaj se dogaja?
Občutek, da sanjam, se žalostno razblini in vse okoli mene postane preveč jasno, razločno, izrisano … In tisti dve ušesi sta še vedno tam. Jaz se pa še vedno ne spomnim svojega imena. Ali tega, od kod prihajam. Ali česar koli drugega. 
Zdi se mi, da se moram uleči, čeprav že ležim. Zdi se mi, da ne dobivam dovolj kisika, čeprav diham povsem normalno. Zdi se mi, zdi se mi, da … da moram nujno pobegniti od tod! Dušim se, srce mi bojevito tolče ob rebra, povsod vidim plešoče barve, ki kričijo, in rad bi kričal v zboru z njimi, glasno bi kričal, v resnici pa iz sebe ne spustim niti piska.
Sogovornik opazi, da me nekaj muči, in očitno se mu zazdi, da se me lahko dotakne – roko mi položi na ramo. Najraje bi ga mahnil, a namesto tega nekam odplavam, da neprijetnega dotika sploh ne čutim več.
Nekaj mi reče, a ga ne slišim, ker od nekod spet privrejo tisti glasovi in na vse strani ponavljajo besedo 'razduševalci'. Vsakič, ko jo zaslišim, se počutim, kot da nekdo z žago rije po mojem črevesju. Zakaj sem si jo sploh zapomnil? Zakaj ne gre stran in zakaj zveni kot nekakšna kletvica?
K sreči mladi moški končno preglasi vik in krik v moji glavi, zdaj ga slišim, njegov glas je umirjen. »Ne boj se. Nihče ti ne bo storil nič žalega,« mi prigovarja, jaz pa ga trepetaje poslušam, ker so njegove besede vse, na kar se trenutno lahko oprem. »Na varnem si.« Dobro ga poslušam, vendar očitno delujem odsotno, ker me takoj zatem vpraša: »Me slišiš?«
Ni pretirano visok, a roke ima mišičaste, nevarno mišičaste. Z njimi se preteče nasloni na mojo posteljo, da me ob tem skorajda oplazi po trupu, a se k sreči pravočasno umaknem. Še dobro. 
»Lepo počasi – midva sva si različna, drži. Pa vendarle sva si precej podobna.« Zelene oči se mu svetlikajo. »Čeprav ti svojih ušes ne šiliš,« se še pošali.
O, sranje, sem tudi to rekel zares?
»Vem, težko je sprejeti, da obstajajo tudi druga bitja, ki jih očitno ne poznaš. Najbrž nisi bil povsem socializiran, čeprav imaš nekatera znanja,« mi pove.
Debelo ga gledam.
»In izgubo celotnega spomina je najbrž še težje sprejeti.« 
Samo gledam.
»Ampak ne skrbi, zate bo poskrbljeno. Najprej se moraš odpočiti, nato ti bomo vse pojasnili, velja?« 
Nastane smrtna tišina. Slišim lahko bit lastnega srca. Je to normalno?
»V tem trenutku mi je dovoljeno povedati le, da te bomo v bazi zadržali … nekoliko dlje časa. Ničesar se ne boj. Si v eni izmed štirih vojaško-izobraževalnih baz Obrambnega Voda, ki so trenutno najvarnejša mesta za mladoletna bitja v Inkremateri. Pa tudi poskusa z belo sobo ne bomo več ponavljali. V njej si bil zaprt z namenom, da bi lahko povsem izpraznil glavo, da bi ti zmanjkalo misli. Ko ne bi imel več ničesar, o čemer bi lahko razmišljal, bi bili tvoji možgani, ki so ustvarjeni tako, da morajo ves čas nekaj premlevati, prisiljeni, da raziščejo pozabljeno preteklost. Mislili smo, da bo spomine obudil tudi pogled na lastni obraz. To žal ni delovalo, ker ti misli o trenutni zagati kar ni in ni zmanjkalo. Najbrž moraš imeti kar dobro domišljijo, da lahko tako dolgo motriš prazne bele stene.« Uhljatec si me z zanimanjem ogleduje. »Ali pa počasne misli,« nato pripomni, kot bi se mu to zdelo veliko bolj verjetno. »V kratkem ti bomo vse razložili. Pomagali ti bomo. Nismo tvoji sovražniki, slišiš? Na isti strani smo. Ne boj se. Vse bo v redu.«
Besede prehajajo skozme kot skozi zelo slabo rešeto. Dojeti skušam, da sem izgubil spomin, pa tudi ta misel hlapi nekam proč. Ničesar se ne spomnim, ponavljam v glavi, a zdi se, kot da misel ni moja, kot da je med nama za celo osebo razlike. »Ničesar se ne spomnim,« rečem na glas, če bi to morda zaleglo. Spomini so tisti, ki so ves čas manjkali mojemu odsevu. Jaz sem tisti, ki je manjkal.
Kot bi sogovornik vedel, o čem razmišljam, razigrano doda: »Res je, da bo treba začeti popolnoma na novo, kar pa ni nujno slabo. A do takrat, do novega začetka, se moraš dobro naspati.« Njegov pogled se kritično ustavi na mojih podočnjakih. 
Še preden resnično dojamem, da ne vem, kje sem, kdo sem in kaj se dogaja – vem le, da so okoli mene neka … bitja –, mi moški v ramo potisne tanek žilopik, ki je najbrž napolnjen z uspavalnim napojem, kajti v trenutku se mi zamegli pred očmi. Potrudim se ostati buden le še toliko časa, da ga kljubovalno pogledam.
In takoj zatem me zmanjka.

Tudi v spanju mi tisti glasovi ne dajo miru.
»Mogoče pa obstaja način, da se ti spomini povrnejo.«
»ZAGOTOVO OBSTAJA! MORA OBSTAJATI!«
»Pravzaprav ti je tisti moški lagal, ker noče, da bi se spomnil, kaj se je zgodilo, preden si pristal tukaj.«
»Zaradi uhljatih bitij si izgubil spomin! Ona so ti to naredila!«
»Ne zaupaj temu moškemu. Ne verjemi mu niti besede. Želi ti le škodovati.«
»Škoditi ti hočejo, ker si čarovnik z napako. Ker si človek.«
»In če se želiš rešiti, moraš premagati uspavalo in se v tem trenutku zbuditi!«
»Se ti ne zdi, da si buden?«
»Se ti ne zdi, da nekaj slišiš? Se ti ne zdi, da je nekdo pravkar na glas izrekel besedo 'spomin'?«
»ZBUDI SE, ZDAJ!«
»Človek. Zares je človek.«
Predvidevam, da sem se zbudil hitreje, kot so pričakovali. Ali pa uspavalni napoj ni popolnoma deloval. Ali pa so mi ga dali premalo. Kakor koli, zbujen sem. Pretvarjam se, da spim.
»Saj se ga ne boste … znebili, kajne? Koristen je … čeprav je človek. Hočem reči, koristen je, ker je človek.« Prepoznam malce zbegan glas uhljatega moškega, ki se je prej pogovarjal z mano.
Nekaj trenutkov je vse tiho. Zadržujem dih. Slišati hočem samo, da me nihče ne bo ubil.
»Človek,« sam pri sebi zamolklo in mračno zamrmra starejši moški, ki ga ne poznam. »Od kod, pri vseh bogovih, si se vzel?« 
Zdi se mi, da je to rekel meni. Še vedno pa mi ni jasno, ali se me bo znebil ali ne.
»In še Varuh.« Neznani glas zveni tako mrakobno, kot da je nekdo pravkar umrl. »Človeški otrok, ki je povrh vsega postal Varuh ravno na noč pred sončevim mrkom.«
Spet je nekaj trenutkov vse tiho.
»Se ti to ne zdi skrb vzbujajoče, Tulip?«
»No, pravz…«
»Si sploh predstavljaš, do kakšne katastrofe bi lahko prišlo, če do dokončne združitve tega otroka in prajajca slučajno pride med sončevim mrkom?« zgroženo zarobanti starejši moški.
»O, torej ga boste pustili …« 
»In praviš, da človek ne ve ničesar,« temačen glas spet prekine mlajšega moškega, ki ga očitno bolj kot vse drugo zanima ista stvar kot mene. »Ne ve, kdo je, ne, kdo ali kaj smo mi, ne, kaj se dogaja, ne, kdo ali kaj je on sam, niti tega, kaj ga čaka? Torej, čisto nič?«
»Lahko bi bilo slabše,« se muza uheljc. »Lahko bi še pozabil govoriti in hoditi in … No, res ni to, kar smo pričakovali, a morda se da vse še popraviti.« Uhljat moški govori v prisiljeno optimističnemu tonu, kot bi hotel pomiriti ogorčenega sogovornika. »Če dokončno združitev opravimo tik po koncu sončevega mrka, bo imelo prajajce v sebi še vedno zdravilne moči in obstaja možnost, da bi se dečku povrnili spomini. Vso zadevo bi olajšali tako nam kot njemu.« 
Nekaj trenutkov je spet tiho. V tej tišini se nabira nekaj zloveščega. »Tulip, zdaj me boš dobro poslušal.« Že zaradi njegovega ostrega tona mi je takoj jasno, da s spomini ne bo nič. »Rad bi te najprej opomnil, da sem jaz tisti, ki tukaj kuje načrte, ne ti. Storili bomo tako in nikakor drugače: ob pol deveti uri zjutraj se bo Svet dvanajstih sestal v marmorni dvorani. To pomeni, da bo v času mrka pod budnim očesom Sveta in da bo takrat opravljal vsa potrebna testiranja. Do dvorane ga boš privedel skupaj z oboroženo stražo. Ker imam ravno takrat še opravek z dvema problematičnima Tehtnicama, se vam pridružim šele po opravljenem testiranju in takrat bom človeku razložil, kar mu bom hotel razložiti. Jasno? Najpomembnejše pa je, da otrok v času mrka ne zapušča marmorne dvorane pod nobenim pogojem. Je bilo jajce dodatno zavarovano in premeščeno na dogovorjeno mesto?« 
»Ja, gospod.«
»Dobro.«
Kakšno jajce neki? Mislim, jajce? Kaj pri …? Ali so tukaj vsi popolnoma bolni? 
»Združitev jajca in tega otroka bo opravljena ob zori naslednjega dne, ko mrk zagotovo ne bo imel več nobenega vpliva nanjo.« Ko iz odločnih besed starejšega moškega razberem, da me zares nihče ne namerava ubiti, mi odleže.
A takoj ko se pomirim, se razburi uhljati moški: »Ampak … to je šele čez štiriindvajset ur … takrat združitev za dečka ne bo imela več nobenih zdravilnih moči! S tem bi zapravili zadnjo priložnost, da se reši uroka izbrisa spomina!« 
Trznem, a tega na srečo ne opazita. Pozorno napnem ušesa. Saj sem vedel, da se lahko še vsega spomnim, vedel sem. Tole jajce zdaj pritegne vso mojo pozornost.
»Ni govora. Ne moremo izgubiti vojne zaradi spominov nekega človeškega mulca.«
»Ampak, potem mu boste morali čisto vse, kar obstaja, kot dojenčku razložiti od začetka do konca, od nas samih do celotne vojne, do preteklosti …«
»Sem morda rekel, da želim, da se človek spomni prav vsega?« 
Zastane mi dih. Kaj naj bi to pomenilo? 
»Prosim, gospod. Saj ne moremo delati z nekom, ki ne ve prav ničesar. Poleg tega bo šlo okrog petnajst sončevih krogov njegovega življenja v nič, dajte no. Pomislite, kako se bo počutil potem.«
»Človek je, Tulip,« odjekne starejši mož s takšnim razočaranjem v glasu, kot bi rekel drek in ne človek. »Saj nima duše.«