So ljudje, ki jih ne bi mogel spoznati, če ne bi bilo zaradi seksa. Ljudje, s katerimi si ne bi izmenjal besed, mogoče se z njimi ne bi niti srečal s pogledom. Po razrahljani zemlji si je utrl novo pot, med odročnimi cestami, suhimi zidovi, vrstami oljk: modrikasta temina, v kateri izgine vsaka zadrega, stisk roke se takoj prelevi v stisk teles, vsaka razlika pa se na sedežu z nastavljivim naslonjalom potlači. Kaj lahko takrat ostane od sramu? Po tem, ko so dlake podrsavale druge ob drugih? Po tem, ko so se bradavice staknile, znoj pa se je pomešal? »Ne zaljubi se,« mu je rekel eden od teh moških, ko ga je spremljal domov.
Bila sta na tretjem zmenku ali pa na drugem. Fant se spomni teme, pregrete kabine, kože, ki je pod belo srajco kar žarela. Moški je parkiral nedaleč od bloka, blizu rondoja z vrbo; vsak avto, ki je peljal mimo, je osvetlil veje zelenega lesketa. Mimo je gotovo peljal tudi vlak za Bari, ki odpelje ob osmih: luč, ki je posvetila skozi line zidu ob železnici, je bila agresivna.
»Ne zaljubi se,« je rekel moški, medtem ko ga je še vedno stiskal.
»Tudi ti se ne,« je odgovoril fant in si zaprl zadrgo na bundi.
Tistega večera ni vedel še ničesar. Ni si mogel predstavljati raztrganine, ki jo bo moški povzročil s svojim izginotjem. Fant je stopil iz avta, v zapredku umetne toplote, ki ga je še vedno ščitil pred februarskim zrakom. Čas je bil, da prečka drevored, in mogoče je že mislil na nalogo iz grščine, na to, kaj bodo pred večerjo vrteli po televiziji. Za hrbtom se je v tem času temni avto spet začel premikati.
1.
»Takoj pridem za vami.« To vedno reče kolegom. A tega ne naredi skoraj nikoli. Med malico Lucio raje ostane sam v pisarni.
Ko napoči čas za to, se obrne proti oknu, ki gleda na promet na ulici Capruzzi, in počasi pokadi cigareto – pogosto več kot eno.
Z vsakim dimom njegove oči spremljajo zid ob železnici. Vozači pred njim stojijo v vrsti in čakajo opoldanski avtobus. Od zgoraj so videti kot mučeniki, nobene klopi ni, na katero bi sedli, niti nadstreška, ki bi jih ščitil pred soncem. Zid za njimi je prekrit s plakati z velikim smehljajočim se obrazom Moire Orfei, ki se za njihovim hrbtom ponavlja v neskončnost in ustvarja dolg sarkastičen nasmeh. Po tirih mimo njih priropota tovorni vlak in neka ženska poskoči od strahu.
Med vozači je fant. Na relaciji Bari–Scappagrano potuje vsaj štiri dni na teden in Lucio ga opazuje vsakič, ko ga lahko, skozi tančico svetlo modrega dima. Takoj ko ga vidi prihajati, izvleče cigareto, ki jo ima vedno pripravljeno v srajčnem žepu. Na tej točki na pamet pozna fantov urnik: na njem je osnoval ritem svoje odvisnosti.
Prvič je vtis nanj naredila barva njegove jakne. Vetrovka žareče barve fuksije. Lucio je z okna pisarne videl, da jo je nosil ves maj. Potem je postalo toplo, fant jo je nehal nositi, in da bi ga prepoznal med drugimi, ki so čakali, se je moral zateči k drugim značilnostim. Zlat lesk las, živčen korak, kot da zmeraj zamuja. Pa je vedno zgoden. Vedno čaka na istem mestu, malce odmaknjen od ostalih vozačev. Nad njim je plakat za odkup zlata.
Nekega jutra se je Lucio med iskanjem parkirišča vozil v krogih in ga ob njegovem prihodu presenetil, ko je izstopal na postaji. Vetrovka v barvi fuksije je tako sijala, da je bilo že skoraj skrb vzbujajoče. Za trenutek se mu je zdelo, da mu je vrnil pogled, izza okna.
Lucio je v vzvratnem ogledalu gledal, kako se oddaljuje, sledili pa so mu identični nasmehi Moire Orfei. In še naprej ga je gledal, dokler ni bil samo še barvit madež in ga ni pogoltnil podhod.
Vedno ga je gledal samo od daleč. Samo enkrat mu je šel naproti na prehodu za pešce, oplazila sta se s komolci. Mrščil se je. Mogoče, ker mu je v oči svetila luč. Mogoče pa je bil namrščen sam po sebi. Lucio je opazil rožnat mozoljček, tik nad usti.
2.
Nedaleč od pisarne, prav tako na ulici Capruzzi, je bar, kjer lahko hrano plačaš z boni. Več dni se je zdelo, da je fant izginil, ni ga bilo več videti na postaji, ampak prav tam, v tistem baru, ga Lucio ponovno najde nekega junijskega jutra.
V trenutku, ko ga prepozna – samo v tistem trenutku –, se zave, kako pomembno je postalo, da ga vidi. In kakšno razočaranje je bilo, da ga vse te dni ni našel med čakanjem na postaji.
Fant sedi sam, ob aluminijasti mizici pod arkadami. Bere knjigo, odstopajoča naslovnica se ziba v vetru. Zgodaj zjutraj je. Sodelavec je vztrajal, da bo Luciu plačal zajtrk, a kmalu je ugotovil, da je to samo izgovor, da bi ga napadel s pritoževanjem o šefu. Lucio se odloči izbrati mizo, ki je fantu najbližje. Ko sedeta, ta takoj dvigne pogled, potem pa se vrne k branju. Od tistega trenutka naprej jima posveti toliko pozornosti, kot je namenja golobom, ki krožijo tam okoli in iščejo drobtinice listnatega testa. Mrk, osredotočen izraz, drhteče veke. Suhe noge, ki se ovijajo okoli nog stola.
Na kavbojkah ima luknjo.
Lucio si ne more kaj, da je ne bi opazil. Komaj kakšna mrvica gole kože, le nekaj centimetrov od koraka. Oči uspe umakniti, šele ko se mu zazdi, da je zaznal, kako se je pod mizo premaknil zaradi nelagodja.
Sodelavec je medtem naenkrat nehal govoriti in zdi se, da pričakuje odgovor.
»Oprosti,« mu reče Lucio, »še vedno napol spim,« in si posladka kavo. Čelo mu je prevlekla plast znoja.
Vstopita v bar, da bi plačala – poteka majhen boj, kdo bo plačal drugemu –, in ko izstopita, je fant že odšel. Njegova aluminijasta mizica se blešči v soncu. Nanjo je sedel golob, ki napihuje golšo.
Zunaj se zadržita še kakšno minuto, čas za zadnjo cigareto. Lucia to, kar ima povedati sogovornik, ne bi moglo zanimati manj. Besede oblikujejo nesmiselno zmešnjavo kot grafiti, s katerimi so zapackane arkade.
Dejstvo je, da se mu je v mislih ponovno odprla tista majhna luknja.
