To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri.

Prva je bila Majda, visoka ženska, ki je prihajala k nam obdelovat koruzo. Del zemljišča ob hiši, kjer sem živela kot otrok, je pripadal njej – hiša je stala na nizkem bregu, pod katerim je bila njiva. Čez leto je večkrat prišla k nam s traktorjem in psičko pasme border collie po imenu Stela. Medtem ko je Majda delala, je Stela sedela poleg nje v kabini ali pa ob robu njive prežala na voluharje in poljske miši.

Majda je bila kakšnih trideset let starejša od mene, ampak jasno je bilo, da je moja dvojnica. Najina obraza sta bila povsem enaka, le da so bile njene poteze malenkost bolj ostre od mojih. V licih je imela jamice, tako kot jaz, in nekoč mi je dovolila, da sem se s konico prsta dotaknila najprej njenih, potem pa še svojih. Z brega sem opazovala, kako obrača zemljo in v njej pušča dolge brazde. Na koncu, tam, kjer se je njiva iztekala v blatno trato, je traktor napravil eleganten polkrožen zavoj, in naučila sem se nove besede: ozare. Ko je opravila na njivi, se je navadno oglasila pri hiši. Sedeli smo zunaj na klopi pod brajdo, z rosnimi kozarci ledenega čaja pred seboj. Nad potokom so vzhajali roji drobnih mušic in se gostili v prosojne oblake. Moja starša sta se pogovarjala z Majdo, jaz pa sem se smela igrati s Stelo.

Ne vem, ali se je Majda zavedala, da je moja dvojnica. Ali pa sem bila jaz njena? Takrat se mi je zdelo gotovo, da razume, da je med nama posebna povezava.

Kadila je pipo – si misliš! Kadar je bilo še posebno vroče, je stala v senci pri hiši in pljuvala koščke grobo narezanega tobaka na grušč. V razvlečeni majici in s slamnikom na glavi je bila videti kot potepuhinja ali dobra vešča iz kakšne zgodbe. Pogledovala sem jo postrani, izpod čela, kot otroci pogledujejo reči, ki so jim všeč ali jih mikajo. Poklicala me je k sebi.

»Nekaj imam zate.« Od nekod je privlekla majhen nožič. Bil je zložljiv in rezilo je bilo že nekoliko skrhano. Na ročaju se je srebril majhen križec.

»Če ti ga dam, obljubiš, da ne boš nikomur povedala zanj?« Sklonila se je čisto blizu, da me je potegnilo v njen vonj po zemlji in potu.

Pokimala sem. Bila sem precej prepričana, da mi starša nožiča nikoli ne bi pustila obdržati. Brž sem ga skrila v žep.

»Pridna,« je pokimala Majda in se znova dvignila.

»Nekaj mi povej,« je rekla. »Kaj boš, ko boš velika?«

»Ko bom velika, bom ti,« sem odvrnila brez premisleka.

Zakrohotala se je, potem pa me namrščeno pogledala. »Upam, da ne misliš resno,« je rekla.

Zelo mi je bilo všeč, kako se je smejala: z glavo, nagnjeno daleč nazaj, in dlanmi na kolenih. Bila je precej drugačna od ljudi tam naokrog, ki so bili bodisi stari in sumničavi kot moja babica bodisi mladi in ves čas prestrašeni kot moja starša. Medtem ko so delali na poljih, se vozili v službo ali celo takrat, ko so se zbirali pri vaški gostilni: kadar je odbilo v cerkvenem zvoniku, so plašno pogledovali navzgor in se hitro poslovili. Pogosto smo imeli popoldanske nevihte, ki so nenadoma privršale čez ravnico in po poljih udarile s težkimi pestmi toče. Tistih časov se zdaj spominjam po škripanju očetovega kolesa na kolovozu, ki je vodil do ceste, in nizkem dimu, ki se je sukljal skozi sprednja vratca krušne peči. Vsako poletje so moja zapestja vzcvetela od ureznin ostrih trav in pikov žuželk. To je bilo v resnici vse, kar sem poznala: hiša, nevihta, cerkveni zvonovi iz daljave. Zdelo se mi je, da bo tako za vedno. Majda se ni poročila, nikoli ni imela otrok. Skrbela pa je za svojega ostarelega očeta. Ko je umrl, je nekega dne preprosto odšla. Če prav pomislim, sem zdaj stara približno toliko, kot je bila Majda, ko je izginila. Hišo je pustila prazno in njena koruza je orumenela na njivi, da so jo ob zgodnjih jutrih oglodale srne. Vzela pa je Stelo, in zato sem vedela, da je odšla po lastni volji.

Drugič je šlo za čisto naključje. Bilo je malo po tem, ko sem diplomirala, in midva sva se pravkar spoznala. Dobivala sva se na kosilih in večerjah, kot da sva že povsem odrasla. To mi je bilo všeč pri tebi: uglajenost, odgovornost. Takrat sem že živela v bloku, v majhnem stanovanju z dvema cimrama in vonjem cigaret, zažrtim v čipkaste zavese. Veliko sem razmišljala o prihodnosti in o svojih načrtih in o tem, kje bom preživela petek zvečer, ne nujno v tem vrstnem redu. Vestno sem si zapisovala sanje, saj sem verjela, da mi bodo razkrile nekaj pomembnega.

Zagledala sem jo na koncu nakupovalnega prehoda, pri zamrzovalni vitrini s sladoledi. Dobro veš, kako rada imam lešnikove kornete – hotela sem vzeti enega, pa je kar stala tam. Nekaj časa sem se nerodno prestopala ob zamrznjeni zelenjavi in čakala, da se odmakne. Videti je bila povsem enako kot jaz, le da je nosila svetel volnen plašč, prepreden s kosmi različnih barv. Zelo urejena, z okusno izbranim nakitom in togo usnjeno torbico. Z njo je bil otrok – fantič pri kakih štirih, petih letih. Z eno roko je držala nakupovalno košarico, z drugo pa ga je odsotno božala po glavi, medtem ko se je on oklepal njene noge. Očarano in strahoma sem se ji počasi približala, kot se približaš nenavadni vrsti ptice. Ni me opazila. Potem pa je odprla zamrzovalnik in segla po sladoledu, da je njen profil zažarel v medli neonski svetlobi. Spogledali sva se skozi steklena vrata vitrine. Njen obraz se je povsem ujemal z mojim prosojnim odsevom v steklu. Nasmehnila se je in mi pokimala. Jasno je bilo, da je ena tistih, ki vedno vedo, kaj reči. V licih so se ji ugnezdile jamice. Malce je postala, kot bi mi hotela kaj reči, potem pa odvrnila pogled, in stopila sem korak bliže. Zaprla je vrata zamrzovalnika in s fantkom sta izginila za policami s pijačo.

Je bila to zamujena priložnost? Ne pozabi, vedno obstaja možnost, da se življenjske štrene prekrižajo in pomotoma pride do zamenjave.

Imelo me je, da bi šla za njo, da bi jo povabila na kavo, da bi jo vprašala, kaj mi je želela reči – ampak bilo me je strah. Obstala sem na mestu. Ko sem se končno zbrala, sem ugotovila, da je vzela zadnji lešnikov kornet.

Da obstaja tudi tretja, se je izkazalo šele lansko zimo. Nekega jutra sem med novicami zagledala njeno fotografijo. Spet so bili tam dobro znani nasmeh, ki lica zguba v jamice, moji lasje, moj nos.

Pokazala sem ti jo – »Ja,« si rekel in postrgal zadnjo žličko jogurta iz skodelice, »res ti je nenavadno podobna.«

Članek je govoril o nagradi, ki so ji jo podelili za izjemne dosežke na področju znanosti. Bila je biologinja, in kazalo je, da je zelo uspešna. V meni sta se mešali nevoščljivost in radovednost.

Nisem si mogla pomagati: na spletu sem izbrskala vse o njej, kar se je dalo. Prebrala sem celo nekaj strokovnih člankov, ki jih je napisala: o bosporsko-sueški selilni poti ptic in o prehranjevalnih navadah prepelic. Čez nekaj dni naj bi imela na mestni univerzi javno predavanje. Povej mi, kako naj ne bi šla? Zanimalo me je, kako je videti v živo. Hotela sem videti, ali bi se tudi ona prepoznala v meni. Bi bila razočarana? V mislih sem preigravala situacije najinega srečanja. Pregledovala sem fotografije na njenih profilih, na katerih je v naročju pestovala mladega šimpanza, plezala v Dolomitih in na peščeni plaži opazovala sončni zahod. Videti je bila srečna. Videti je bila dobro. Spraševala sem se, ali sem tudi jaz videti tako dobro. »Seveda,« si rekel med odhajanjem, se z ustnicami nalahno dotaknil mojega lica in previdno zaprl vrata za sabo. Jutranje stanovanje je zvenelo prazno, surovo.

V dvorani se je na sivo oblazinjenih sedežih dolgočasilo nekaj akademikov. Mlad moški z dolgo brado in očali si je v prvi vrsti dal opraviti s fotoaparatom. Predavanje se je začelo pozno in pričakovala sem, da bodo luči zatemnjene, namesto tega pa sem se v neonski svetlobi ostrih stropnih svetilk počutila nevarno vidno. Rada bi se bila prihulila v kakšen kot, a sedežev je bilo malo, obiskovalcev pa še manj. Nekaj časa je trajalo, preden sem jo opazila. Bila je že tam, v drugi vrsti je pregledovala zapiske in si vsake toliko popravila lase. Čez nekaj minut je do nje pristopil starejši gospod v karirastem suknjiču in se nežno dotaknil njenega komolca. To je bil znak, naj se predavanje začne.

Ničesar ne vem o prepelicah. Na projekciji so se vrstili grafi in razpredelnice in natančno izčrtane risbe letalnih peres. Govorila je z odločnim glasom in se med predavanjem tu in tam nasmehnila. Čakala sem, da se bova srečali s pogledom, da me bo morda opazila, v zadnji vrsti sključeno za sivim naslonjalom sedeža. Ni me. Nisem razbirala besed, ki jih je govorila, sledila sem le tonu njenega glasu, kot bi mi lahko izdal kaj o njenem življenju. Kje se je rodila? Se spomni nevihtnih oblakov, kako so se nagnetli nad obzorje, komarjevih pikov in nizko letečih ptic? Ali ima rada lešnikov sladoled? Kje sta se najini poti ločili? Kdaj za vraga sem naredila napako?

Ko se je predavanje končalo, sem se izmuznila iz dvorane in si pred vhodom prižgala cigareto. Čez čas se je prikazala v družbi dolgobradega fotografa in še enega izmed gostov predavanja. Nekaj časa so kramljali na pločniku, potem pa se počasi poslovili. Sledila sem ji vzdolž ulice, skozi zasneženi park, do železniške postaje in nazadnje na vlak. Hodila sem nekaj korakov za njo, še vedno neprepričana, ali naj jo sploh ogovorim. Ko je sedla, sem si izbrala sedež ob oknu in v odsevu opazovala njen obris. Bil je to moj stalni vlak: odpeljal se je v mojo smer in ona je izstopila na moji postaji. Plašč je prepognila čez roko in si lični nahrbtnik oprtala čez ramo, jaz pa sem kar obsedela. Skozi okno vlaka sem se videla, kako prečkam zaplato snega na parkirišču, da bi prisedla v najin avto. Ko je zaprla vrata, si me poljubil, potem pa prižgal avtomobilske žaromete. Snežinke so se vrtinčile v vetrovnih snopih.

Več nisem ujela, kajti vlak je že odpeljal s postaje naprej proti severu. Zunaj se je temnilo in kmalu smo zapeljali na polja. V obe smeri se je iztezala ravnina, obzorje se je izgubljalo v mraku. V žepu sem zatipala Majdin nožič. Bil je dovolj oster, da sem lahko v leseni opaž pod oknom pobalinsko vrezala svoje začetnice. Potem sem si sezula čevlje in noge položila na nasprotni sedež, poleg Stele, ki je vprašujoče dvignila glavo. Enakomerno drdranje vlaka me je uspavalo, in scefrani popotni klobuk sem si potisnila dalje na oči. Preden sem dokončno zadremala, me je prešinilo: pravzaprav ne vem, kje je naslednja postaja.