Od prvega dne po vrnitvi sem tiščal glavo pod vodo. Brez opozorila me je bliskovito potegnila navzdol. Moje telo je navdajal strah, spreletaval me je hlad, ko sem tonil vse globlje. Po nekaj trenutkih sem zadel ob dno ribnika. Počasi sem začutil, kako se mi telo umirja, in si upal odpreti oči. Okoli mene je bila le kalna voda, zeleno-modra megla. Medtem ko sem se vrtinčil, se je v daljavi pojavila medla svetloba. Začel sem zamahovati proti njej in prišel do napol skritega prehoda. Brez pomisleka sem celotno telo zrinil skozi luknjo. Na drugi strani tunela me čaka nekaj novega, boljšega, vsaj tako sem upal. Vse, kar sem pred potopom imel, je zadnji, obupan zalogaj kisika, ki sem ga vdihnil preden sem zdrsnil v vodo. 
Nekaj dni po selitvi se je že pričelo šolsko leto. Takoj so me preplavili novi običaji. Razredi s samim fanti. Vstajanje na začetku vsake ure, ko je v razred vstopil učitelj, skupinsko znamenje križa, včasih do trikrat na dan skupaj z očenašem. Resnobne, grozeče besede, kot preizkus in test. Opoldne masten, mlačen kakav v temni obednici z metrskimi vitraji, ki so se dvigovali nad mano. 
Ko si zdaj predstavljam tunel, je to nekakšen slabo osvetljen hodnik. S stenskih niš me praznih oči gledajo kipi svetnikov, medtem ko s porumenelih, uokvirjenih fotografij vame nejevoljno strmijo patri. Svetlo sive in vinsko rdeče keramične ploščice hladno odzvanjajo pod mojimi koraki, medtem ko iz šolske kuhinje priveje oblak pare in vonja po škrobu. Zgoraj pod stropom so okenske line prekrite s kondenzom, za njimi ni ničesar drugega kot potrt siv zrak. 
V razredu sem previdno dvignil roko, da bi odgovoril na vprašanje, prvič prepričan v svoj odgovor. Ponesrečeno sem ga prevedel v nizozemščino, nakar se je profesor posmehoval mojemu nehote dvoumnemu odgovoru. Pri angleščini nisem smel uporabljati besed, ki se jih ostali še niso učili. Dragocene besede, kakor soft spoken, to stifle of a burst, sem zamolčal in jih izpustil. Med pogovori na igrišču sem čutil, kako se je odprla loputa, vsakič ko so na plan potegnili anekdote iz TV-serij. Opazoval sem obraze drugih in se smejal, kadar so se zasmejali oni, tu in tam pokimal in hkrati čutil, kako se mi v glavi vrti. 
Po vrnitvi je grška lahkotnost mojih staršev izpuhtela. Kot da sta znova prišla na doseg nekega temačnega vira sevanja in sta morala nemočna podleči njegovi moči. Konec je bilo toplih, brezskrbnih večerov na terasi, ko smo se v miru pogovarjali ali brali. Moj oče je bil tako rekoč ves čas na poti in kadar je bil doma, je pozornost usmeril k moji mami, katere razpoloženje je vedno močneje nihalo. 
Doma sem se držal zase, gledal TV in naredil vse, da ne bi povzročal težav: sobo sem redno pospravljal, v šoli sem čim hitreje napredoval, tiho sem se premikal iz ene sobe v drugo. Temu novemu stanju se nisem upiral, za to mi je primanjkovalo poguma in domišljije. Tudi to obdobje se bo zaključilo, brez upanja ali namiga, kaj me zatem čaka. Nisem bil prepričan, kateri organi bodo v temu času utrpeli pomanjkanje kisika, katere plasti moje duše se bodo nemara zgubale. 
Poskušal sem upravljati s svojim telesom na načine, ki so bili za moje starše in sošolce sprejemljivi. Ničesar spornega nisem počel ali rekel, nisem pokazal nemira, ki je vrel v meni. Medtem mi je v glavi vedno bolj divjalo. Dneve in dneve sem se manično predajal izračunavanju vedno višjih kvadratov ali absorpciji in naštevanju vseh svetovnih prestolnic. 
Imel sem bežna prijateljstva s fanti, ki mi niso ustrezala, in neuravnotežene vezi z drugimi, v katerih sem prepoznal nekaj bežnega, skoraj neotipljivega. Sem in tja se je našel kakšen navdahnjen učitelj ali prizanesljiv nogometni trener. Na kratko sta me potegnila na samo in mi šepnila kake spodbudne besede, ki so bile kot dragoceni mehurčki kisika. 
Za trenutek sem začutil, da se morda skriva v meni: nekdo, ki je v dva tisoč let starem latinskem besedilu zaslišal bitje srca, in ga znal zdeklamirati, sprva s plašnim glasom, nato prepričljivejše. Branilec, oster kot britev, kljub mojemu krhkemu, preklastemu telesu. 
Tu in tam so na površje prikipeli preostanki grščine, kot izpuhi pare iz starega, mirujočega vrelca. Deli pogovorov, nogometni napevi, ki so se norčevali iz velikega nasprotnika iz bližnjega pristaniškega mesta, bedaste reklamne viže o rogljičkih s čokolado. Privreli so na plano in se prav tako nepričakovano spet potopili. Za kratek čas se mi je zdelo, da sem prepoznal vonj po razbeljenem asfaltu ali okusil zlato ocvrt pita kruh, nadevan z ostro začinjenim suvlakijem in tzatzikijem. 
Včasih sem si domišljal, da spet stojim poleg ponosnega, sredozemskega bora, medtem ko po njegovem deblu leze vrsta gosenic. Poiskal sem palico in pokleknil k drevesu. Ko je šel sprevod mimo, sem občudoval junaške mimoidoče, njihove valovite ščetine in solidaren tempo. Ko je bila povorka na pol poti, sem konico palice previdno pristavil h koloni, in se, karseda na lahno, od strani dotaknil ene izmed gosenic. Za trenutek se je zazdelo, kot da bi se zmedla, ujeta med praznino pred sabo in pritiskom gosenic za svojim zadkom. Kmalu zatem si je opomogla. Zbrala je pogum, brez pomisleka izbrala drugo smer in nato nemoteno odkorakala dalje. V hipu je postala vodja. Ostale so ji slepo sledile, tako kot jaz svojim staršem. 
Doma sta vladala nedostopnost in nelagodje. Ocene v spričevalu in urejenost moje sobe, o drugem me nista spraševala. Sem in tja sta predlagala kakšno novo dejavnost, predmete, ki bi jih lahko zbiral, da bi se prebil čez poletne počitnice. Kovanci, podstavki za pivo, razglednice, vedno se najde novih stvari za zbiranje, več kot dovolj, da zapolniš vsako praznino. 
V mamini bližini sta me obhajala žalost in občutek krivde. Nenamerno, a mojstrsko ju je podpihovala s svojim stradanjem, tišino in prosojnostjo. Tisti čas me še danes teži. Podnevi sem naletel nanjo, ko je nepremično stala in premišljevala. Molčala je, a čutil sem, kako v njej vre. Grozeče tiho kot podmornica, prežeča pod gladino v sovražnih vodah. Zvečer so se po dnevni sobi razlegali dvolični očitki. Pobegnil sem gor, se hitro preoblekel in zlezel v posteljo. 
Če sem nepremično obležal na hrbtu in dovolj dolgo čakal, se je zgodilo: v kotičku očesa se mi je previdno pojavila solza. Potihoma se je večala, dokler ni prestopila brega in po ličnici stekla proti vratu. Čutil sem tenko, hladno sled, medtem ko se je voda sušila in za sabo puščala le senco soli. Drobna kristalna vlakna so se mi lepila na obraz in lahno kot perje vlekla za mojo kožo. Še naprej sem ležal kot pribit in začel previdno premikati svoje lične in čeljustne mišice. Če sem to počel dovolj počasi, sem čutil, kako so slane skorjice popokale. Njihov mehak oprijem se je sprostil in napetost moje kože je popustila. S konicami prstov sem obrisal še zadnje sledi. Moje izsušene oči so se svetlikale. Zaprl sem jih in zdrsnil v globok, opojen spanec. 
Dve leti po mojem prihodu, se je neki sošolec obesil, mesec dni pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Zadnji trimester sva vsako opoldne sedela skupaj v obednici. Takrat je nepretrgoma pripovedoval o svojih dogodivščinah s skavti in s treningov korfballa. Vljudno sem se smejal in včasih vprašal, kako je bilo na zabavi, ki jo je omenil pred vikendom. Na lastno žalost nisem imel sam nikoli nobene zgodbe, ki bi jo lahko dodal. 
Sčasoma sem se omejil na kimanje, sam pri sebi sem ponavljal latinske spregatve, medtem ko je on še kar na dolgo in široko pripovedoval in zraven krilil z rokami. Proti koncu trimestra se nisem več menil zanj, v upanju, da bo njegov drugi sosed vskočil z zgodbami o puncah in vrčkih piva, zaradi česar sem imel nekaj tednov po njegovi smrti močno slabo vest. 
Na njegovem pogrebu sem s cerkvenega kora gledal na stotine ljudi. Presenečalo me je, da je nekdo lahko imel toliko dragih in bil hkrati tako osamljen. Bilo je na desetino deklet in sram me je bilo, ker me je grizlo rahlo ljubosumje. Predstavljal sem si, kako drugačen bi bil videti moj pogreb. Ta misel je na brezoblično gmoto otožnosti, ki je še tedne vladala na šoli, nanesla plast grenke bolečine. 
Ta kraj je bil torej moj novi dom. Dežela, v kateri očitno ni deklet. Kjer je občutljiv, lep fant izkusil brezdanjo žalost in so moji starši svoj obup utapljali v večernih vrčkih piva in steklenicah vina. 
To obdobje naj bi dejansko trajalo šest let, čeprav sem na lastno pravilo pozabil že zdavnaj. Minilo je s previdnim, z nejevero prepojenim zaletom.
Nekega veličastnega poletnega večera sem bil nenadoma obkrožen s puncami, ki so, iz razlogov, ki so se mi zdeli čisto nemogoči, pokazale odkrit interes. S kotičkom očesa sem videl, kako so se steklene črepinje med tlakovci na trgu svetlikale. Kakor da sem prišel na konec podvodnega tunela in nenadoma videl, kako se nad gladino bleščita zlato in srebro. Z zadnjimi močmi sem se potegnil iz luknje, z nogami udaril ob dno ribnika in se odrinil. Dvigal sem se skozi vodo in se prebil skozi membrano. Mežikal sem in vdihnil sem tako globoko, kot sem le lahko. 
Poslovile so se še zadnje prijateljice tega večera in čez trg stekle domov. Obstal sem in gledal za njimi. Čop je veselo švigal sem ter tja, roke so sproščeno bingljale, njihov smeh se je od pročelij kavarn odbijal naravnost k meni.
Večerni vetrič me je božal po licih in rokah in čutil sem, kako je rahel sijaj razsvetlil vsako vlakno v mojem telesu. 
Težka leta sem preživel. Silne žalosti nisem poznal, bolečina je bila postopna in vztrajna. Prihajala je v majhnih količinah, zato sem se je navadil. 
Prve mesece sem nenehno iskal pasti. Včasih sem bil prepričan, da sta se dan in noč zamenjala, da se bom vsak trenutek zbudil v starem, pustem svetu. Postopoma sem se navadil, upal sem si verjeti, da bo zdaj drugače. Skozi brezoblično, okostenelo tkivo je po več letih spet tekla kri. Deli mene, ki so se zdeli odmrli, so ponovno zadihali, čeprav ne bom nikoli izvedel, kakšno škodo je povzročilo pomanjkanje kisika. 
Kako stehtaš grenke večere, prazna poletja? Katero senco meče, kar je bilo odsotno in nemogoče? Prvi, izmenjan pogled z dekletom. Drzne roke in ustnice med skrivnim nočnim potepom. Doma tu in tam nežen, razumevajoč pogled, nekaj kapljic modrosti. Je vse, kar je prišlo kasneje, zapolnilo žalost, ali jo je le še bolj izdolblo? 
Kaj narediš z luknjami v duši? Z zaostankom, ki ga ni mogoče nikoli nadoknaditi. Od takrat je moje glavno vodilo naslednje: zmeraj bom pozen, vsako situacijo bom presojal neskončno dlje kot drugi. 
Čez nekaj mesecev, prav na tistem trgu z bleščečimi črepinjami, bom prvič zagledal dekle s kodri. V tistem trenutku sem to tudi zares verjel: moje izgnanstvo je končano, svoboden sem.