Vse mi gre na jetra. Na jetra mi gre, da ne razumem sveta. Na jetra mi gre beseda ne. Na jetra mi gre, da svet ne razume mene. Na jetra mi gre, da sem asocialka, da ne hodim ven, da ne  zmorem hoditi ven, da ne morem iti noter, da potrebujem druge ... da ne znam drugim dati,  kar potrebujejo. Na jetra mi grejo reklame. Na jetra mi gre, da mi grejo reklame na jetra. Stalno  moram gledati neke glupe napise, slike, fotke, ki me ne zanimajo. Na jetra mi gre, da me niti  ne začnejo zanimati, tako da sem vedno nekako med dvema svetovoma. Na jetra mi gre, da  mi gre to po vseh teh letih še vedno na jetra. Komu s tem koristim? Nikomur, kaj torej ... ampak  še vedno mi gre na jetra. Na jetra mi gre neizsledljivost izvora stvari. Na jetra mi gre, da ko si  grem kupit majico, jo je sešil nekdo na Tajskem. Na jetra mi gre, da vanjo otroci in ženske  všivajo sporočilo »help me«, na jetra mi gre, da gre to na jetra vsem, pa se vseeno nič ne  spremeni. Na jetra mi gre, kako enostavno se je z nekom raziti. Na jetra mi gre, kako se z  nikomer ne da zares raziti. Na jetra mi gre vse to. Fak. Prestopala je po dve stopnici, ko je  stekla iz hiše, čisto lahkotno, kot da sploh ne bi tekla v objem noči. 
Tudi če sploh nič drugega ne bi bilo mogoče, je ostal en kraj, kamor se je lahko skrila.  Ostal je prostor za očmi. Kraj, ki je odprt in prostoren, ko se s celo težo opiramo na konjski  vrat in obraz skrivamo v njegovi grivi, čutimo, kako počasi konj diha, kako voljen je. Kraj, ki  valovi, ko hodimo s psom skozi vse prostore in čase, ko mi pomaga loviti paglavce v kozarec,  ko se gremo kopat v skrito jezero sredi polja. Kraj, ki je tih in zvonek, ko opazujemo Rimsko cesto za našo hišo in se v popolni temi vse vidi, ta kraj, ki je vznemirjen in drzen, ko gremo v polnem galopu proti oviri in vemo, da bomo zmagali. Kraj, ki je prestrašen in plašen, ko na  nebo naslovimo vprašanje in v odgovor pade zvezda, kraj, ki odgovori in nas ima rad, ko o  velikih problemih razmišljamo z namrščenim čelom. Tudi če sploh nič drugega ne bi bilo  mogoče, je ostal en kraj, kjer se je bilo mogoče skriti pred udarci s palico, ko se je moralo naše  telo priviti k tlom, pred zamahi z bičem zaničevanja, ko je moralo sedeti in poslušati, in ko je  bilo res res najhuje, je ta kraj postal dvorana s čarobnimi, železobetonskimi vrati, za katerimi  so se raztezali pasovi mehkih pastelnih barv, v katere se da za nekaj časa vstopiti in ne čutiti,  ne misliti, ne dihati, ne obstajati. Preprosto samo ne biti. 

Dobrodošla doma ... 

In potem se je zgodilo.  

(***) 

Lasje, ki jih imam na glavi, so svetli. Oči razmeroma velike in modre. Obraz je popolnoma  simetričen. Nos je bolj majhen, raven, z neopazno vdolbinico na sredini. Ličnice zdaj še niso  izrazite, vendar bodo z leti začele izstopati. Na obeh licih se mi pri smejanju naredi jamica, na  desnem večja, na levem manjša. Pegice so povsod, vključno z ušesno mečico, vratom ali  prsnico. Lasje spreminjajo barvo na soncu.  
Ogledalo je zadosti gladka površina, ki odbija svetlobo.  
V nemški idealistični filozofiji je Fichte ugotovil, da se zadnji stavek glasi: »Jaz je jaz.« Kdo je tisti, ki potrjuje enotnost med enim in drugim, pa ni več dorekel. Mogoče je upal, da bo  to on sam. 
Ogledalo se uporablja tudi proti nevihtam ali viharjem. Včasih mu uspe rešiti nekatere koščke (drobce, kos sence ali prelivajoč se barvni madež). Otrokom se ponekod na vasi v  zibelko še vedno polaga majhna zaščitna ogledalca, pozneje pa se ta ogledalca uporabljajo  za vedeževanje. Osebo v zrcalu se ima včasih za dvojnika ali za bitje, ki odseva svet za ogledalom. Ob smrti je običaj, da se zakrije vsa ogledala v hiši, da ne bi vanje vstopila duša  umrlega ali delček nje. Zadosti gladka površina je tudi gladina.  
Na glas rečem: Na meni ni ničesar zanimivega.  

(***) 

Veste, ko sem si danes zjutraj nalival mleko v črni čaj, sem ugotovil, da me pronicanje mleka  v čaj spominja na premikanje naraščajoče atomske gobe. In pa seveda na vprašanje o vesti  tistega, ki bo to bombo odvrgel. Kako lahko ti ljudje živijo s tem? Veste, moja babica si  zastavlja takšna vprašanja. »Kako so lahko ti ljudje živeli s tem?« pravi. Na diktafon sem  posnel njen glas. Na tem obisku sva se pogovarjala o atomskih bombah. Ko sem diktafon  vklopil, sem njegov klik preglasil z glasnim kašljanjem, takšen človek pač sem. Pogovarjala  sva se o tem, kako so takrat, leta šestinpetdeset, Američani napadli Korejo. 
»No, bila sem v osmem razredu … kdaj je bilo to … petdeset … šestinpetdesetega.  Takrat so jih napadli, kakšen masaker …« Tega se spominja po svoji izkušnji z dogodkom,  nikakor ne po podatkih. »Kako je tisto dekletce bežalo, z napalmom požgano, povsod te slike,  takrat … danes mora biti že stara baba. Dolgo so te slike kazali, koža ji je plapolala, ona pa je  samo tekla …  
No. Taki reveži poševnooki, oni jih pa grejo bombardirat. Ampak ne vem, kdo je bil  takrat predsednik, da je to ukazal. Tako daleč nazaj ne vem več, ampak tistega slogana, ki  sem ga sestavila, se spomnim, je bil kar posrečen. Pričakovala sem, da me bo kdo po gobcu,  nekdo s sorodniki v Ameriki, da me bo prišel namlatit.« 
V šoli so vam dali za napisati slogan? Vprašanje, zastavljeno v upanju, da so z njo  manipulirali boljševiki.  
»Ne, samo vsak je moral o tem nekaj povedati. V prostem spisu smo morali povedati  svoje mnenje o vojni, da so napadli Korejo in da tam otroci doživljajo … da jih žgejo … no, pa  sem se tega spomnila, ne. To je grozno. Že naravne nesreče so dovolj, ko ljudje umrejo, kaj  šele tako namerno. To je isto kot to! Kako so odvrgli atomsko bombo … Ubili ljudi, samo pepel  je ostal od njih … Sploh ne morem razumeti, kako so lahko s tem živeli. Tisti, ki je na letalu  loputo odprl, da je lahko padla. Jim je bilo treba? Ne vem. Na to so že morali pomisliti, da bodo  vsi pomrli, celo mesto. Niti ne vem več, kako sta se ti mesti imenovali.« 
Jaz tudi ne.  
In zakaj nočeš imeti kokoši? Zamenjam temo pogovora, ko mi postane slabo. »Ne, saj jih tukaj ne bi imela kam dati. Ko je bil še dedek, sva imela takole ograjeno.  Kjer zdaj sediva, je bil svinjak s pujsom. Tu je imel zajčnik in tam so tekale kure, ampak potlej  je s tem nehal. Koprive sva nabirala, on jih je sekljal, imela sva tudi piščančke, to je bilo leta  devetdeset najbrž, ko sva se sem preselila. Leta triindevetdeset. Tudi po travo sem hodila. Pa tudi piščančke sva imela, najprej doma pod lampo, potlej pa tukaj v ogradi … Tukaj smo imeli  samo eno zaplato krompirja.« 
In za kaj si rabila te nasekljane koprive? 
»No, za te piščance. Nadrobiš koprive, dodaš jajce, škrob. To je krma za te piščančke,  oni so pa rasli. Piščanci jejo jajca. Dedek jih je kupil, na primer dva dni stare. Imela sva jih  doma in nanje je lampa kakšnih štirinajst dni svetila … in videti je bilo, kako rastejo … kako so  pivkali … kuhan jajček in šrot … no in potlej, ko so zrasli in jih je zaklal, to ni bil piščanec, to  je bil orel. To je bilo tako veliko, da sploh ni šlo na protvanj. Krasni so bili, to smo dobro jedli.«  

NIMATE KAJ POČETI? POJDITE DELAT. 

NE PA NA KOREJO BOMBE METAT.

(***) 

Mlad, sumničavo oprezajoč moški je počasi korakal za pogrebnim sprevodom. Korakal je  preudarno, kot da bi spremljal lastno telo, kot da bi on sam odhajal k večnemu počitku.  Občasno si je sam pri sebi zabrundal melodijo pogrebne pesmi ali več minut z rokami oponašal  igranje na nevidno pozavno. Od daleč bi vse skupaj verjetno izgledalo čudno, toda dejanski  pogrebci se niso zmenili za to, bili so že vajeni čudaka, ki v tej sudetski vasici spremlja vsak  pogrebni sprevod vse do pokopališča na vrhu hriba, kjer se pred železnimi vrati ustavi in se z  odločnim korakom vrne v dolino. Nikoli ni dal nase kaj drugega kot črno. Ko ga je kot otroka  mlada mama vozila naokoli v vozičku, je mimo pogosto korakal pogrebni sprevod. Malček se  je v vozičku dvignil in majhne debele rokice so začele dirigirati glasbenikom, kot da bi skladbo  poznal. Odtlej ga pogrebi niso zapustili.  
Odrastel je. Se preselil. Šel je v internat, da bi se učil za kuharja. Zaslovel je po zaslugi  svoje hudičevo pekoče omake, zaradi katere so do obcestne gostilne, kjer je delal, nekateri  prevozili tudi dvajset kilometrov. Po dolgem času je imel prost vikend, zato se je odpravil  obiskat staro teto v zdelanem najemniškem stanovanju pod hribom, kjer je živel kot otrok. Vas  se ni spremenila. Tudi zdaj, avgusta, je ždela, pogreznjena sama vase, kot da bi se hišice  bale narediti korak vstran, in zlata žitna polja so se okoli nje raztezala kot krogi, ki jih na gladini  jezera naredi vržen kamen. 
Mladi kuhar je stal s hrbtom proti oknu v majhnem, v roza odtenke odetem stanovanju,  ko je zaslišal znano melodijo. Sunkoma se je obrnil in stopil korak naprej, potem pa zelo počasi  dvignil desnico in z dvema prstoma nežno umaknil čipkasto zavesico, kot da bi bila le krhka  pajčevina. Njegove temne, skorajda črne oči so nepremično opazovale, kako izza ovinka po prašni cesti pod hišo prihaja pogrebni sprevod in gre gor po hribu. Okleval je le nekaj trenutkov.  Brez besed je zapustil stanovanje, z enakomernim korakom šel po stopnicah in na razdalji nekaj deset metrov sledil sprevodu.  
Toda danes bo naredil izjemo. Danes bo šel skozi vrata, poslušal bo obred, in ko se  bo končal, jo bo mahnil na hrib nad pokopališčem in se usedel na robu gozda. Zahaja sonce. Oči dvigne k nebu. 
Nihče iz družine ni razumel, ko je moj stric takrat prišel domov in razglasil, da gre v Prago študirat teologijo. Njegov oče, moj dedek, ga je najprej nekajkrat pošteno pretepel, in  ko to ni zaleglo, ker je stric vztrajno trdil, da je videl vsemogočnega in da mu je oni dal jasna  navodila, je dedek vzel hranilno knjižico, mu prepisal skoraj vse, kar je imel, in mu dejal: »No,  pa pojdi.« 

(***) 

In tako je stric doštudiral teologijo in postal tisti, ki koraka na čelu pogrebnih sprevodov. (***)