Našla je kamilice in nekaj listov lovorja, jih vrgla v lonec in zavrela. Zapeklo jo je, ko je stopila v vrelo brozgo, zapeklo do golenice, poprej vijoličasti gležnji pa so rdečkasto boleli. Morala bi do zdravnika, bi ji rekel, zaukazal, DOKTOR RAVNIKAR STOPALA, Lahko bi poklicali prej, morala bi, a sedaj prav nič od tega ni več važno, ne bo jih več potrebovala, ne za hojo, ne za tek, ne za sedenje ne čakanje, škrip škrip škrip po linoleju.
Tekla je pogosto, divjala, skakala, ko še ni bila Gospa, ja danes ste pa res uboga, se podila med koruzo, podila za Mileno, jo lovila, ščipala, dokler se ni začela dreti NEHAJ ČE TI REČEM IDA POLULA LULALA SE BOM (in tu in tam se je, zares, sredi koruze in vsa rdeča, Če komu zineš, te zadavim, prav žleht si, toliko da veš).
Nekoč sta se zlagali, da bosta druga pri drugi ostali čez noč – Seveda, so rekli Milenini starši, Seveda, rekli Idini, pa nesi jim še flancate – in se naslednjega jutra odpravili v šolo, namesto tega sta se zvečer odplazili do travnika, zlezli na kozolec, si na vrhu razgrnili rjuho in tam ždeli do noči, ko je bila luna že dovolj visoko, da sta videli, kam stopata, pa se lovili naokoli in padali v travo, da so po njiju lezle mravlje, pa kobilice in hrošči, da so ju bolela pljuča. Nato sta nabrali – Jih ti kje vidiš? – marjetice, splezali nazaj na slamo, se basali s flancati in se igrali ljubi ne ljubi ljubi ne ljubi, čakali na sonce in se v šolo odvlekli lačni, blatni in Zberi se. Jebemti dihaj zberi se.
Bolečina se ji je pekoče razlivala v kolena, v kotičke in luknje, do katerih ni mogla, pekoče, da se je hotela potegniti iz škafa, a morala je vztrajati v kamilicah in lovorju, morala misliti na Bajer, kamor sta zahajali ob sobotah in nedeljah, poln žab in krapov, moten, rjavkast, s klopmi in kočico za ribiče, ki so za sabo puščali čike in piksne, ki so jima mahali, požvižgnili, prijateljsko, a malce osladno, s trebuhi, ki so ogoreli in goli kipeli čez pasove kavbojk, čez njuno zgodnje najstništvo, ki še ni trčilo v telesnost, to je prišlo pozneje, čutnost, prišlo z obilico sramu, prišlo kot pozeba, kot ivje, ki lomi, kot trganje in krušenje, ko je Milena že imela boke, prsi, se preučevala v ogledalu, stala pred Ido in spraševala o tistem, pa tem, kaj pa tole, Bo mojemu všeč, da postajam debela?
Ne postajaš debela.
Samo malo zalita, veš, zadnjič je rekel, da ga spominjam na Lisko, baje imava enak pogled.
Liska ji ni segla niti do kolen, poleg tega pa si je čez nekaj mesecev zlomila obe prednji nogi. Ustrelili so jo med oči.

Na pultu je še vedno stalo tisto, kar je znala zdaj – Saj vem, da bo hudo, ampak ne smete pozabiti, zapišite si kam na listek – imenovati le tisto okroglo in saj veš, tisto rilčasto, čeprav je vedela, da v tisto okroglo nalivaš vodo in namakaš vrečke kamilic mete šipka in potem držiš, nalivaš, pihaš, dokler nekdo ne reče Ne bo se samo pokosilo, čeprav je rekel, da bosta zmogla, da se bosta izvlekla skupaj. Morala bi oditi, ko je še imela možnost, še preden je Milena rekla A se ti je skisalo, še preden je on rekel Pa vrt in hišo bova imela, pa psa, a bi imela psa.
Samo klobasa ima dva, je rimala Ida, a bolj kot je premišljevala, bolj se ji je dozdevalo, da ima vsaka stvar kopico koncev, tudi ona, tudi on, kot polži, na katere stopaš, hrsk in joj in vse spacano, pa so zjutraj spet pred vrati, drugi, a prav takšni, tisti, konec na konec palača, konec na konec pogača.
Čeprav so vodili do Velikega Konca, Lojzetovi konci niso bili prav nič lažji, le reklo se jim je drugače. Ko se je po večerni maši privlekel do doma, odprl hladilnik, sezul nogavice, se popraskal po hrbtu, kjer je mogel in dosegel, se je hotel sem in nisem hotel preobrnil v hotel bi. In hotel bi mnogo, hotel vročično, hotel vse tisto, kar bi zmogel prenesti, zmogel dati in razumeti, pa saj razume tudi zdaj, razume, ko se glasovi za mrežico krhajo, ko očetje prosijo za hčere in hčere za može, sinove, ko so poroke tihe in krste majhne, ko gre za rop pri belem dnevu. Vse to vidi in to razume, vse to bi hotel doživeti, hotel bi piti kavo s cimetom in brskati pod vzmetnico in zbujati in brisati usta in se bati, na smrt bati, a ne za vse, le za nekoga, morda za dva, največ za tri. Hotel bi reči Kako je dobro in Pridi k meni in Klinc te gleda, hotel bi vedeti, kako obleži na jeziku, kako lepljivo je, kosmato, kako ga naseli, kako spremeni.
Prsti so se mu tresli, ko se je skušal znebiti preostanka lupine, ko si je jajce stlačil v usta in je čudno škrtalo, ko je kruh zavil v vrečko, krožnik odložil v korito in oddrsal v kopalnico, ko si je skušal odpeti hlače, zgrešil stranišče, splaknil obraz, ko se je – ne prvič in ne zadnjič – spomnil, da ga On gleda in varuje, kot gleda in varuje vse, a ne bo ga hranil, ne bo kopal, ko tega ne bo zmogel sam.

*

POMAGAJ MI NE MOREM DOL, je cvilila, viseča z veje. Na oreh ob gasilnem domu sta plezali pogosto, v zgodnji jeseni trgali zelene lupine in jih močno metali ob tla, da so počile, se razletele, se zalepile ob asfalt. Če si zlezel dovolj visoko, se je videlo čez polja, do drugih hlevov in zvonikov, in ko sta se oprijemali vsaka svoje veje ter strmeli v tisto onkraj, sta nemalokrat govorili ko bom in če bom.
Ko bom stara toliko, kot je zdaj mami, bom imela že vsaj tri otroke, je nekoč dejala Milena, In skupaj bomo hodili na izlete in na morje in na sejem po igrače. Pa v Hotel Delfin jih bom peljala, ati mi je rekel, da so tam za zajtrk vedno palačinke s skuto, da bomo šli, ko se vrne.
Kje pa je?
Saj sem ti rekla, da je šel pomagat bratu, baje jih je ene par zbolelo in so potrebovali nove ljudi, pa dobro mu bodo plačali.
To je pa fino.
Je in ni, mami skrbi, da bo hotel ostati, brat ga prepričuje, naj vsi trije pridemo gor.
Kaj?
Ja, rekel je, da je razlika v standardu, čeprav ne vem, kaj to pomeni. Mami pravi, da noče iti, sem jo slišala, kako se je drla v telefon, da jo prav malo briga standard, da naj malo misli name. Pa se mi zdi, da misli name, a veš, ker če ne bi šel tja, tudi v hotel ne bi mogli, ampak nisem rekla tega, da ne bi bila še name huda.
Ida je odtrgala list in ga pričela cufati, košček za koščkom spuščati v zrak. A to potem pomeni, da se boste preselili?
Ne, verjetno ne, ne vem. Saj mami sem povedala, da tudi jaz nočem iti, pa je rekla, naj me ne skrbi, da bo že ona poskrbela, da bo na koncu vse prav. Kaj pa bi ti, a bi imela otroke?
Ja, ampak ne treh, je rekla Ida in zmečkala preostanek lista, Mogoče dva, fantka in punčko, moja mami vedno pravi, da bi morala imeti še enega fantka, da bi bili potem zares družina.
Milena se je oprla na roke in – najprej z levo, nato z desno – vstala in skočila na spodnjo vejo, da je počilo.
A misliš, da bi si zlomila nogo, če bi skočila tukaj dol? je rekla, medtem ko jo je Ida opazovala v tilnik, v lase, sprijete od potu in zemlje.

*

kaj mi nuca planinca
če ne morem vrh nje
kaj mi nuca ljubca moja
če ne morem do nje
se je razlegalo po štali, ko je Marta kidala izpod Bibe, gnoj metala v samokolnico, ga odpeljala, se vrnila, spet odpeljala, se vrnila. Bolelo jo je v zapestjih, zato si je lopato morala opirati na stegno, da jo je lažje zavihtela; če je imela srečo, je gnoj odletel z nje, ne da bi bilo ročaj sploh treba obrniti. S peto je pritiskala ob rob lopate, rinila na zasušenih mestih, Biba pa se je prestopala in z repom s sebe podila muhe. Morala bi biti zunaj, toda pred tedni je skotila – bilo je vse prezgodaj, tele so iz nje izvlekli mrtvo – in zdaj noče več iz štale, noče jesti, pije redko. Telička je imela napake v razporeditvi zob, prekratko čeljust in lomljive kosti, verjetno tudi mineralizacijo žilnih sten, ji je rekel veterinar, kot bi hotel reči Tako je vendar bolje zanjo, kot bi jo to tolažilo. Ostalim kravam ni povedala, čeprav se je zdelo, da vedo, ko so se v dneh zatem gnetle okoli Bibe, jo lizale po glavi in vratu. Povedala je samo sinu, a mu prihranila podrobnosti o kosteh, v katerih kostni mozeg nadomešča gobasta kostnina (tudi zato, ker ni vprašala, kaj to v resnici sploh pomeni, le kimala je, kot bi vedela, kot je gotovo vedel Tone), prav kakor mu nikdar ni omenila, kako težka je bukev in kako krhka lobanja. Kap ga je, mu je dejala, ko je vprašal, kaj je bilo in ali to zdaj pomeni, da bo dobil novega atija, toda ne, da bi prihranila njemu, temveč da bi se otresla vsaj drobca slabe vesti, ki ji jo je vzbujala Tonetova mučeniška smrt. Kajti bila je prav to – in Marta ga je med mašami ničkolikokrat videla nad oltarjem, pozlačenega, s plastenko koprivne vode v eni in motorno žago v drugi roki, ob putrastih angelcih in bradatih moških z žezli, in ko je prejemala obhajilo, je nalašč strmela v tla, da ji ga ne bi bilo treba pogledati v oči.
Lopato je zamenjala za vile, jim nametala nekaj krme in sedla ob steno nasproti Bibe. Rada je govorila z njo, rada govorila vanjo, v njen rožnat gobec, lepljiv in nem, ji pripovedovala o kmetiji, pa o sebi in vaščanih, o Idi, ki šepa in jé tablete in je vsa bleda, Lojze noče pomagati, ne razumem, kaj mu je, a res ne vidi, da rabi družbo, pa vsak dan mora na svež zrak, drugače bo šlo vse v maloro, pa saj vem, da ni moja stvar, ampak se čutim dolžno, veš, vsaj toliko pa ji dolgujem, že prej se mi je smilila, no, saj veš, da nikogar nima, pa bogve, če gre kaj na vrt, gotovo je vse preč prišlo, že tako je zdaj vse suho, zaliti je treba vsak večer, ona pa še žaluzij ne dvigne, niti nosu ne pomoli iz hiše. Zmasirala si je zapestja, skočila na noge, Bibo počohala po čelu in se vrnila v hišo, kjer je v košaro naložila ducat jajc, pol litra mleka in lunice, ki jih je z rumom ne le pomazala, temveč jih vanj tudi pomakala, kadar ni mogla zaspati.
Košara se je na pragu znašla z glasnim trkanjem, z Ida, halo, a ste doma? Nekaj sem prinesla mimo, cel kup jajc imamo te dni, pa sem se spomnila na vas, pa rekla, da se oglasim, da vidim, kako se kaj držite. Ida, a me slišite? A ste že šli h kapelici?
Morda pa se je vendarle uspela spraviti iz hiše, pomisli Marta, morda zdaj stoji pred brezmadežnim srcem Marijinim, prebodenim, toda cvetočim.
Toda Ida je sedela in poslušala njeno vpitje, dokler naposled ni potihnilo, dokler naposled ni opazila, da se je voda že shladila, da so se kamilice razmočile in razbrozgale, lovor pa je potonil k dnu, k njenim napihnjenim prstom, k žabasti koži; h koži poletij, ki sta jih preživela v Metajni, kjer so solato kisali z vinom in vrata puščali odprta, kjer sta vstajala ob petih in hodila med škržati, rožmarinom in akantom, med belo in vijolično.
Ker se je bala valov, bala toka, sta plavala tako, da se ga je z nogami oklepala za boke, z rokami lovila ravnotežje. Videti sta bila kot hobotnici med parjenjem, kot nekakšna onaon, kot popačena dvojina, ki se je tedaj še vila v postelji, kjer se bo v njenem telesu nekaj sčasoma odprlo, je verjela, kjer se bo nekaj končno vdalo.
Ko je stopala potegnila iz lonca in se odvlekla do vrat, da je za seboj puščala mokre stopinje, košare na pragu ni bilo več, slišati pa je bilo škropljenje. Videla je cev, ki se je vila med hruškami, videla, kako je nataknjena na pipo iz sebe silila, pljuvala vodo, kako se je izlivala vse do paprik in paradižnikov, ki jih je nekdo privezal z vrvico in z njih skrbno pobral prezrele. Videla je lazarje, zopet videla čebele; nato pa se vrnila v hišo in jih pustila v zraku, v letu.